Zgodbe & zgodovina

Zlata trta 1917 (najstarejše slovensko vino)

Vino Zlata trta 1917, Ptujska klet
Naključje ali ne. Ptuj je najstarejše slovensko mesto, prvič zapisano kot Poetovio v delu Historiae rimskega zgodovinarja Publija Kornelija Tacita (od okrog 56 do okrog 117/120), kjer opisuje nek dogodek iz leta 69, in tam je prvič omenjen Ptuj. Rimljani so že leta 15 pred Kristusom Poetovio vključili v rimski imperij, na južnem bregu Drave so postavili vojaški tabor, izhodišče za osvajanje zahodne Panonije, iz katerega se je potem razvilo mesto, ki je v najbolj cvetočih rimskih časih štelo šestdeset tisoč prebivalcev. Današnji Ptuj jih premore štiriindvajset tisoč. Ker je takrat veljalo, da vsakemu vojaku pripada dnevno pol litra vina, so morale ptujske rimske oblasti za tri tisoč vojakov, pa tudi več, zagotoviti dnevno vsaj tisoč petsto litrov vina. Si lahko predstavljate to količino v tistih časih? Znano je, da so vinsko trto s svojimi osvajalnimi pohodi po Evropi širili Rimljani, toda kot je v knjižici Stoletja kletarstva na Ptuju zapisal ravnatelj Pokrajinskega muzeja Ptuj Boris Miočinović, segajo začetki gojenja vinske trte in pridelave vina v čas pred našim štetjem, tega pa so zaznamovala keltska in ilirska plemena.

Rodbina Ornig

Letina (1917) je bila suha, vendar rodovitna. Zlasti je bila odlična vinska kapljica, čeprav je je bolj malo.
V dolgi in večinoma nepretrgani vinogradniški tradiciji vse do današnjih časov je imela od srede 19. do srede 20. stoletja pomembno vlogo tudi družina Ornig, med njimi še posebej Josef Ornig (1859–1925), podjeten ptujski župan, posestnik in vinogradnik z vinogradi v Halozah, vinski trgovec ter pekovski mojster, rojen v Voličini v Slovenskih goricah, od koder izhaja rod Ornigov. Tvrdko Vinogradnik in veleposestnik Jos. Ornig Ptuj je leta 1853 ustanovil njegov stric Josef, pozneje jo je prevzel nečak, prav tako Josef, ki ni bil samo nadarjen gospodarstvenik, ampak tudi spreten politik, toda z nemško in protislovensko narodnostno usmeritvijo. Ptuju je županoval štiriindvajset let, vse do konca prve svetovne vojne, ko je zaradi svojega prepričanja emigriral v Gradec. Na Ptuj, ki mu je posvetil življenje, se kljub nenehnemu domotožju ni nikoli vrnil. Ob koncu prve svetovne vojne je bil eden največjih posestnikov na Ptuju, kot med drugim ugotavlja zgodovinarka in arhivarka Marija Hernja Masten v obsežnem članku z naslovom Vinogradništvo Ornig, iz katerega povzemamo tudi nekatere druge podatke o rodovini Ornig. Po očetovi emigraciji v Gradec je družinske posle prevzel sin Pavel Ornig (1894–1966). Tisti, ki je med drugo svetovno vojno zazidal njihovo arhivsko klet, današnjo Ptujsko klet na Vinarskem trgu 1, in jo tako obvaroval pred vojnimi plenilci, s tem pa tudi najstarejše slovensko arhivsko vino – Zlato trto 1917.

Letnik 1917

Na vprašanje, koliko steklenic Zlate trte 1917 še hrani Ptujska klet, ne moremo postreči s točnim dogovorom. Direktor Ptujske kleti Vinko Mandl lakonično odgovarja, da manj kot sto, točno število je poslovna skrivnost.
V knjigi Slovenska arhivska vina (Ptuj 1991) so ga v Podravskem vinorodnem rajonu označili za izvrstnega, tako kot poznejše 1942, 1947, 1952, 1958, 1971, 1983. V župnijski kroniki bližnjih Juršincev piše: »Letina je bila suha, vendar rodovitna. Zlasti je bila odlična vinska kapljica, čeprav je je bolj malo.« Kdo je torej preudarno in daljnovidno ustekleničil letnik 1917? Zanesljivega odgovora ni, pravi Marija Hernja Masten. Lastnik firme Jos. Ornig je bil še vedno župan Josef Ornig, odločal je on, čeprav iz Gradca, delo pa prepuščal kletarjem. Tudi na drugo vprašanje, katera sorta ali več njih je dala Zlato trto 1917, ni točnega odgovora, ker ni zapisa o tem. Lahko domnevamo, da gre za zvrst takrat razširjenih belih sort v Halozah (laški in renski rizling, šipon, rulandec, beli burgundec …), nekateri se nagibajo k zierfandlerju (nima nobene zveze s kalifornijskim rdečim zinfandlom), ki še danes uspeva najdlje južneje od Dunaja in so ga nekoč poznali v Halozah. Tudi na tretje vprašanje, koliko steklenic Zlate trte 1917 še hrani Ptujska klet, ne moremo postreči s točnim dogovorom. Direktor Ptujske kleti Vinko Mandl lakonično odgovarja, da manj kot sto, točno število je poslovna skrivnost.

Od kod ime

Tudi to vprašanje ostaja brez jasnega odgovora. Vsekakor Josef Ornig imena Zlata trta ni izbral kar tako. Ker je bil zgodovinsko podkovan, je vzgib morda našel pri rimskem zgodovinopiscu iz prvega stoletja našega štetja Jožefu Flaviju, ki je v opisu Salomonovega templja, ene najbolj impresivnih zgradb v Jeruzalemu, omenil zlato trto. Morda pri Tacitu, ki v svoji Historiae med opisom judovskega čaščenja tudi omenja zlato trto.

Naj bo tako ali drugače, naj vprašanja ostajajo brez odgovorov, kar morda še povečuje zanimanje za redko, pravzaprav neprecenljivo dragocenost. Zlata trta 1917, ki so jo tako ali drugače zaznamovale različne generacije, od ustvarjalcev do zidarjev in skrbnikov, je previharila stoletje. In vztrajala bo naprej. Kot svarilo o minljivosti človeškega rodu, ki se ne more primerjati z dolgoživostjo vina.
– – –
Zgornji prispevek o najstarejšem slovenskem vinu je bil ob njegovi stoletnici objavljen v reviji Vino, št. 3/2017.

   

O avtorju

Jože Rozman

Jože Rozman

Z vinom sem se prvič srečal pri sedmih letih na kosilu po birmi, premamila me je zlata barva arhivske žilavke, in ni se končalo dobro. Naslednja srečanja so bila bolj spodbudna, vino me je dokončno prevzelo z zasaditvijo družinskega vinograda na Dolenjskem ob koncu sedemdesetih, in me od takrat še vedno ni spustilo iz svojih neštetih, raznovrstnih in darežljivih rok. Sicer sem bil novinar in urednik, po potrebi še vedno pišem. Če je treba, se predstavim kot vinski publicist, sem somelje II. stopnje, opravil sem WSET 3 in degustatorski izpit. O vinih pa še vedno ne vem vsega. Le kdo bi?