Izlet v vinorodno deželo Johannie princeps – 1. del

Poznate deželo, v kateri so nameravali vodilno sorto vinske trte preimenovati v Johannia princeps? In v kateri so uspevale trte zelenike, lipovine, smotike, javorja, sipe? Dobrodošli na Štajerskem, kjer so naštete, s sodobnega zornega kota bizarne sorte – in še kdo ve koliko drugih – nekoč preraščale tukajšnje vinograde. Danes jih je večina izginila, kakšen primerek se najde le v ampelografskih zbirkah doma in v tujini.

Cenjenih udeleženk in udeležencev vinoljubnega skoka v preteklost ne bo čakala romantizirana hvalnica štajerskemu vinogradništvu. Nesmiselno bi bilo posnemati trženjsko-medijske prakse iz vinorodnih dežel, kjer s potvorjenimi ali izkrivljenimi zgodovinskimi zgodbami poveličujejo eminentnost svojega teritorija in avtohtonih sort vinske trte. Dediščina slovenskega vinogradništva je dovolj bogata in privlačna tudi brez pravljičarstva.

Bilo je leta 1820, ko je Franz Rath spisal monografijo. Praktično poročilo o štajerskem vinogradništvu se glasi slovenski prevod naslova knjige, ki je štiri leta pozneje doživela objavo v Gradcu. Tedaj je bilo na celotnem ozemlju današnje Slovenije dobrih 50 tisoč hektarjev vinogradov, od tega na slovenskem Štajerskem približno 22 tisoč hektarjev ali skoraj slaba polovica. Na območju današnje avstrijske Štajerske je bilo takrat približno 10 tisoč hektarjev vinogradov. Vse te površine so se do danes več kot prepolovile.

»Vinogradništvo predstavlja pomemben delež nacionalnega bogastva Štajerske,« je v uvodu ugotavljal Rath. »Vendar je vinogradništvo tukaj v rokah viničarjev, tega najbolj revnega razreda med ljudmi, ki ne zna pisati in ne more širiti svojih praktičnih spoznanj. Izobraženi pa se doslej tudi niso spustili v raziskave in študij različnih vrst vinske trte v svoji domovini.«

Rath je sklenil to delo opraviti namesto njih. Trčil je ob veliko prepreko. Zaradi nerazvite vinogradniške znanosti je obstajalo toliko različnih poimenovanj za isto vrsto trte, kot je hribov in vinogradnikov. »Če bi še tako izkušenega vinogradnika vprašal, kakšne so značilnosti sorte mosler (šipon, op. p.), sem prepričan, da ne bi znal zadovoljivo odgovoriti. Zato ni čudno, da je štajersko vinogradništvo še zmeraj tako rekoč v svoji otroški dobi,« je kritiziral razmere.

Težko je bilo tedaj podeželsko življenje. Ob koncu 18. stoletja so reforme Marije Terezije in zlasti Jožefa II. sicer krepile zasebno posest, cesarstvo je izdalo več dekretov v korist kmeta podložnika. Kljub temu je bil v 19. stoletju še zmeraj velik del vinogradniških površin v rokah samostanov, Cerkve in plemstva. Ta višji družbeni sloj seveda ni živel v goricah, ampak so za njihove vinograde praviloma skrbeli viničarji, ki so stalno živeli na posesti. Obdelovali so posestnikov vinograd, lastnik pa jim je dal na razpolago manjšo stanovanjsko hišo, nekaj zemlje in kravo, če viničar ni imel svoje, poleg tega pa jim je nekatera dela plačeval v denarju in naturalijah.

Viničarstvo se je nezadržno razširilo po deželi Štajerski. Na začetku 19. stoletja se je na Štajerskem nanizalo več slabih letin, med 1812 do 1818 so cene vina močno padle, žitne cene pa so porasle, je v članku Vinogradništvo na Slovenskem v 19. stoletju pisal Andrej Dular. V Halozah se je leta 1816 razširila huda lakota, ki je prisilila manjše kmete in kočarje, da so se zadolževali pri posojilnicah, oderuhih, bogatih trgovcih in meščanih, ki so za denarno posojilo jemali vinski mošt.

Po letu 1820, ko se je začel gospodarski vzpon, so se cene poljedelskih proizvodov, zlasti žita in mesa, zvišale, cena vina pa se je, tudi zaradi njegove pretežno slabe kakovosti, le malenkostno dvignila. Haložani so se spet zadolževali, tako da so vnaprej prodajali vinsko letino, ki jim je bila glavni vir dohodkov. Obresti na dolg pa so bile velike in namestniki so jih, če niso bile poravnane, neusmiljeno iztožili. In tako so kmetje drug za drugim padli v dolžniško krizo, nekateri so morali zapustiti domove, drugi so postali viničarji. Leta 1824 so bili Nehaložani lastniki že tretjine vseh haloških vinogradov, skoraj vsi vinogradi v Jeruzalemsko-Ormoških goricah, ki so jih obdelovali viničarji, so imeli lastnike iz oddaljenih krajev. Ta zgodovinska lastniška razmerja so – ­zaradi denacionalizacijskih postopkov – v današnjosti znova opazna.

Da bi se lotil strokovne raziskave štajerskih trt, je Rath na svoji posesti leta 1805 uredil manjši trsničarski nasad, v katerem je zasadil različne lokalne sorte vinske trte in študiral njihove značilnosti. Imel je tudi manjši, približno hektar velik vinograd, ki je bil na tako zelo revni in kamniti lapornati zemlji, da so mu morali rudarski knapi razstreliti več skal, preden je lahko vanj zasadil trte. »V vinogradu pridelam dobro ustekleničeno vino,« se je pohvalil. Pridelek je bil strašno majhen: v povprečju je pridelal komaj več kot 1500 litrov vina na leto, kdaj pa je tudi ves pridelek, ki ni povsem dozorel, Rath prepustil ptičem, da si je prištedil stroške branja.

Za Krajnce je treba mešati bele in rdeče sorte

Pri izbiri trt je ključno, kakšno vino želi pridelati vinar. Če hoče kakovostno, naj izbere najbolj žlahtne trte, ki imajo manjši pridelek. Vinar tudi mora vedeti, kam bo prodajal vino. »Kranjci ljubijo izrazito barvo v vinu,« je opozarjal Rath. »Če boste prodajali na Kranjsko, morate med bele posaditi še desetino rdečih sort. Štajerci in Korošci pa hočejo piti belo in rdeče vino, zato je treba bele in rdeče sorte brati in kletariti posebej.«

Obiskal je številne vinograde, večina jih je ležala na območju današnje slovenske Štajerske, kjer so bili vsi najbolj eminentni vinogradi. Za to svojo selektivnost si je celo prislužil grajo založnika, ki se je v recenziji jezil, zakaj Rath ni opisal nekaterih sort, ki jih gojijo bolj severno. »V gričih za Lipnico se način vinogradništva razlikuje od tistega v Mariboru in Slovenskih goricah po tem, da tam berejo in stiskajo bele ter rdeče sorte skupaj in iz njih pridelujejo znani schilcher. Vinogradi v okolici Steinza pa so bolj podobni zaraščenemu grmovju, zaradi česar tam grozdje redko dozori. Zato si ne zaslužijo omembe,« je svoj izbor zagovarjal Rath.

Svojo pozornost je raje posvetil drugim, bolj cenjenim vinogradom. Velikokrat je obiskal morda najbolj eminenten vinograd tistega časa. Brandner so mu rekli, to je zaključena, nekaj hektarjev velika parcela v Kovači vasi, nedaleč od Ritoznoja. Na tej legi ima vinograd danes vinogradništvo Kropec. Rath je potoval tudi proti jugu in vzhodu. »Najboljši nektar pridelujejo ljutomerski, radgonski, ptujski in konjiški vinogradi,« je zapisal.

In katere sorte so bile tedaj najbolj razširjene na Štajerskem? Rath jih je opisal 39, pri čemer jih je bilo veliko takšnih, ki so bile že tedaj zelo redke ali so bile pripeljane od drugod, denimo refošk.

Tako kot v večini tedanjih vinorodnih dežel je bilo veliko beline (­Heunisch weiss), te prastare sorte, ki je starš mnogim drugim najbolj žlahtnim trtam, med drugim chardonnayju, modri frankinji in rebuli. Priljubljena je bila povsod, ker je bila precej zgodnja in odporna, rodila je obilno, grozdje je bilo sočno, se pa je rada osipala, če je bilo med majem in julijem preveč dežja.

Najbolj žlahtna domača bela sorta Štajerske je bil šipon (mosler, malnik, pošip), ki pa potrebuje dobro lego in lepo jesen, da razvije svoj potencial. Pred dvesto leti ji je najbolj uspevalo na območju Ljutomersko-Ormoških goric, kjer je bila najbolj razširjena. Rath je cenil tudi zelenega silvanca in zeleniko, priporočal je sajenje rdečih lokalnih sort.

Med njimi je na prvo mesto postavil med vsemi naštetimi sortami najbolj žlahten modri pinot, ki ga je poimenoval mavrska kraljica (Mohrenkoenigin). Z njo zasajen večji vinograd je obstajal celo v okolici Laškega. Pohvalil je tudi vranek, prednico modre frankinje, ki je bil sestavni del najbolj cenjene rdeče štajerske zvrsti: vinarier. Pridelovali so jo na območju Slovenskih Konjic, pri čemer je za njen značilni okus poskrbela tedaj zelo razširjena rdečelistna kavka.

Rath je opisal tudi ranfol, ki pa tedaj, tako kot danes, ni bil med bolj razširjenimi sortami. Iz ranfola se tako ni pridelovalo vina, temveč zgolj rdečkasto namizno grozdje.

Le nekaj let po Rathu je poglobljeno predstavitev pohorskega vinogradništva spisal Mariborčan Ignac Krenz. »Ljutomerska vina so ognjevita, vroča, sladka in opojna, večinoma se uporabljajo za izboljšanje manjvrednih vin, za ta namen se prodajajo pogosto in po visoki ceni,« je pisal. »Pohorska vina pa so drugačna, so alkoholna, žlahtna in dragocena, odlikuje jih nežna sladkost in značilna cvetica, vina se z leti samo boljšajo, še posebej po treh, štirih letih.«

Na pohorskih strminah je bila večinsko posajena »najboljša sorta v tej pokrajini«. Šipon, seveda. »V vsej deželi, posebej pa v mariborskem okrožju, kjer se izvaja odlično vinogradništvo, je sodba enoglasna, in sicer da grozdje te trte pridela najbolj sladko, ’duhovito’, dolgoživo, v eni besedi, po vseh kriterijih najboljše belo vino. V vseh štajerskih vinogradih, kjer pridelujejo najboljše vino, prevladuje ta sorta vinske trte,« je zapisal Krenz.

Od kod je prišla v te kraje, je bila Krenzu uganka. Podobnosti z madžarskim furmintom ni zaznal, morda zato ne, ker ni nikoli obiskal Tokaja. Šipon ima najraje tople, sončne lege, peščeno suho zemljo, je opozarjal, v težki zemlji postanejo njegovi grozdi preveč nabiti in zgnijejo, še preden bi jih žlahtna gniloba spremenila v rozine.

V tistem času so na Pohorju začeli saditi več tujih sort, predvsem različne žlahtnine (gutedel). Krenz je dvomil, da bodo zmogle preseči šipon. Dokler to ne bo dokazano, je odsvetoval, da bi nasade šipona krčili na račun teh tujk. Bela in rdeča žlahtnina sta danes še zmeraj na seznamu v vinorodni deželi Podravje dovoljenih sort.

Večina sort, ki so v desetletjih osorej dejansko izkrčile nasade šipona, je tedaj že koreninila na Štajerskem. In sicer v vinogradu v okolici Limbuša, ki je povzročil tektonski premik na področju vinogradništva in vinarstva v celotni regiji. Najbrž je ni tradicionalne vinske pokrajine na svetu, ki bi jo tako zelo preobrazil en samcat nov vinograd. In človek, ki ga je dal zasaditi.

Svobodoljubni Johann Baptist Josef Fabian Sebastian (1782–1859) se je zameril bratu, avstro-ogrskemu cesarju Francu, ker se je poročil z meščanko, s hčerjo poštarja Plohla, katerega predniki so bili doma iz okolice Ptuja. Preselil se je na Štajersko in tukaj med drugim leta 1822 kupil propadajočo, približno 15 hektarjev veliko kmetijo v Pekrskih goricah pod Pohorjem. Tla posestva, ki je danes znano pod imenom Meranovo, so siromašna, geološka struktura tal je konglomerat drobnega in grobega peska ter proda.

Feldmaršal in nadvojvoda Janez je dal tukaj zasaditi referenčen vinograd, ki je zatem postal nekakšno romarsko središče za vse, ki jih je zanimalo sodobno vinogradništvo najvišjega kakovostnega razreda. Na Štajersko je namreč dal pripeljati strokovnjake iz Porenja, ki so v skladu s pregovorno nemško pedantnostjo posadili trte po še danes uveljavljenih metodah. To je v ravnih vrstah, ne pa vse povprek. In vsako sorto so sadili posebej, kar je bilo v tistem času nekaj nevidenega ne zgolj na Štajerskem, temveč v celotni regiji, v kateri so bili vinogradi praviloma mešani.

Ločen del vinograda je dal nadvojvoda zasaditi z modrim pinotom, poroča Krenz, v drugem so uspevale najboljše rdeče sorte z vrhunskih konjiških leg. Tretji del je postal testni trsničarski nasad z žlahtnimi tujimi sortami iz Francije in Nemčije, med drugim so v njem uspevale vse uveljavljene burgundske sorte, pa tudi sauvignon, renski in laški rizling, kraljevina … Največja parcela pa je bila zasajena s šiponom. Ker je tudi Janez prepoznal njegov primat, je tedanja štajerska agronomska stroka dobila zamisel, kako bi se poklonila spoštovanemu nadvojvodi. Predlog: šipon naj se uradno preimenuje v Johannie princeps!

Nadvojvoda si je želel, da bi bila njegova posest za zgled vsem drugim. Znanje je širokogrudno pustil prenašati naprej vsakemu, ki je pokazal zanimanje. A tudi drugače si je prizadeval za razvoj štajerskega vinogradništva. Že leta 1819 je oživel ugaslo »štajersko kmetijsko družbo« s sedežem v Gradcu, leta 1832 je bila v Hrastju pri Pekrah ustanovljena vinogradniška šola. Za širjenje ugleda štajerskega vinogradništva pa so poskrbele ustekleničene polnitve njegovih vin, ki jih je kletaril mojster iz Porenja, saj so v kratkem času zaslovela. Že prvi letnik 1827 je izjemne kakovosti, je bil leta 1828 navdušen Krenz.

Mednarodne sorte, ki jih je Janez posadil na Meranovem, so se zlagoma začele širiti na Štajerskem, je v strokovnem članku z naslovom Razvoj vinogradništva na Štajerskem od časa nadvojvode Janeza do danes zapisal Borut Pulko, predavatelj na Fakulteti za kmetijstvo Univerze v Mariboru. Ta proces pa je imel tudi temno plat, je ugotavljal Dular.

»Razlike med malimi kmeti ter meščani in nekmečkimi posestniki vinogradov je na začetku 19. stoletja povečevala akcija štajerske kmetijske družbe, s katero naj bi obnovili vinograde s kvalitetnimi trtami, kot so rizling, silvanec, traminec in burgundec. Ker pa so le redki haloški kmetje zmogli obnovo vinogradov, se je njihovo vino še bolj razlikovalo od vina novih vinogradov, in se je torej tudi slabše prodajalo. V stiski so se Haložani zadolževali tudi pri kmetih z Dravskega in Ptujskega polja; dolgove za dobljeni živež so poravnavali s prodajami gozdov, travnikov ali celo vinogradov. Haloški vinogradi so tako prehajali v roke nedomačinov, nekdanji lastniki pa so postali viničarji v lastnih vinogradih.«

---

Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 3&4/2019.