»Modra frankinja je od Boga pozabljena sorta,« je izjavil nihče drug kot Robert Parker jr., in to še preden je Jancis Robinson oklicala za kralja modrih frankinj Rolanda Velicha – vinska klet Moric z Gradiščanskega. To je bilo, še preden je v Sloveniji Uroš Valcl – Marof z legendarno modro frankinjo Mačkovci 2011 dokazal, da se rdečine s slovenskega vzhoda na slepi degustaciji lahko brez problema pomerijo s slavnejšimi imeni iz Brd in Vipave. • Modro frankinjo, ki je od leta 2016 tudi uradno slovenska avtohtona sorta, nekateri radi označijo za glavno sorto Avstro-Ogrske, kar pa se mi ne zdi najbolj posrečeno. Avstro-Ogrska je namreč nastala leta 1867, modra frankinja pa je na tem prostoru dobro znana vsaj še dodatnega pol tisočletja. Recimo ji raje vodilna rdeča sorta srednje Evrope. A v kakšni kondiciji je kraljica srednje Evrope? • O tem smo se pogovarjali z dvema ključnima podpornicama te sorte, pa tudi regije, Caroline Gilby, MW (Master of wine), in Dorli Muhr. Caroline Gilby je verjetno največja poznavalka vinske scene srednje in vhodne Evrope, saj jo spremlja že od konca osemdesetih let. Mednarodna sodnica, predavateljica in avtorica številnih člankov in knjig o srednji in vzhodni Evropi je tudi vztrajna promotorica modre frankinje. Dorli Muhr je vodja oglaševalske agencije Wines + Partners in že več kot 20 let tudi vinarka na svojem domačem Spitzerbergu v Carnuntumu v Avstriji, kjer je iz sedemnajstih arov vinograda, ki so pripadali njeni babici, ustvarila eno najuglednejših in najprepoznavnejših znamk modre frankinje na svetu. • Dami že desetletja strastno in profesionalno v polnosti živita za vino. Če bi imel intervju pred dvajsetimi leti, si ju brez težav predstavljam, da se kot v filmu Ridleyja Scotta Thelma & Louise v kabrioletu pripeljeta na strokovno konferenco na posest Albiana in vsem data vetra. Katera je Thelma in katera Louis, presodite sami.
Caroline, dejali ste, da v devetdesetih niste bili ravno oboževalka te sorte, da ne rečem česa drugega. Kako to, da vam je prirasla k srcu?
Caroline: Najboljši pridelovalci se ji posvečajo drugače kot včasih. Če se je lotijo preudarno, lahko pridelajo vina, ki odražajo terroir. Elegantna vina, pitka, s svežino in živahnostjo, kar za marsikatero mednarodno sorto danes ni samoumevno. Modra frankinja vedno na svoj način odraža prostor, kjer uspeva, najsi bo v Šopronu, na Gradiščanskem, na obali Balatona ali Dolenjskem.
Ravnokar ste poskusili dvajset slovenskih modrih frankinj. V čem so drugačne?
Caroline: Imate široko paleto izrazov modre frankinje. Mogoče je preuranjeno govoriti o jasno definiranem in enovitem oziroma najboljšem izrazu modre frankinje v Sloveniji. Tiste, ki jih posebno cenim, so živahne, sočne in odražajo prostor.
Dorli, vaša zgodba z modro frankinjo je drugačna. Ko ste začeli svojo vinarsko pot v Carnuntumu, ste posadili številne rdeče sorte od tempranilla do merolta. A na koncu je ostala frankinja.
Dorli: Modra frankinja je bila najbolj zanimiva. Je edina sposobna v celoti izraziti razlike v posameznih vinogradih. Iz drugih sort sem sicer pridelala dobra vina. Recimo, imam odličen malbec, ampak komu je mar za to? (smeh)
Caroline: No, večina angleških kupcev bi se hitro ogrela za steklenico vina, na kateri piše malbec. (smeh)
Dorli: A verjetno ne za ceno, po kateri ga pridelamo. Imamo izredno majhne donose, samo dve in pol tone na hektar. Ne moremo pridelati več. S tem avtomatsko pademo v cenovni razred, ki ne doseže povprečnega angleškega pivca.
Vaše frankinje so si že ustvarile mednaroden ugled. Kolumnist Decanterja Darusz Galasinski je vašo modro frankinjo Spitzerberg Obere Roterd 2019 izbral za vino meseca v februarskem Decanterju.
Dorli: A res? Nisem vedela.
Napiše, da Dorli Muhr sicer želi z vinom izraziti terroir, a to vino se dotakne duše. Idealna zmes nežnosti in grobosti. Bi lahko bolje opisali sorto?
Dorli: Uf, zelo seksi opis.
No, povejte nam malo več. Kako je nastalo to vino?
Dorli: Moji starši so bili kmetje. Imeli smo majhen vinograd, kjer se je z veliko ljubezni in navdušenja pridelalo tistih nekaj sodov vina za prijatelje in družino. V študentskih časih sva s prijateljem prekolesarila Loaro, Bordeaux in Riojo. Presenetilo me je, da se da o vinu tudi pogovarjati. Doma smo se namreč o vinu pogovarjali, samo če je bilo z njim kaj hudo narobe. Najbolj me je impresioniral obisk legendarnega bordojskega posestva Chateau Mouton Rotschild, ne zaradi prestiža, temveč ker sem tam spoznala njihovega nekdanjega glavnega enologa Raoula Blondina, s katerim smo debatirali celo popoldne. Roko na srce, imel je zlomljeno nogo in ni nam mogel pobegniti. Šele potem sem spoznala, s kom smo imeli privilegij preživeti toliko časa. Strast tega moža me je popolnoma prevzela. Nekaj je bilo na vinu, kar se me je dotaknilo.
A domači kraj ni bila vaša prva izbira.
Dorli: Res je. Iskala sem kontinentalno podnebje, stare trte. Bila sem v Italiji, na Portugalskem … Ključno vprašanje, ki me je vedno zanimalo, je, kaj se zgodi s trto, da na različnih prsteh pridela različna vina. In ta odgovor sem dobila v domačem Spitzerbergu. Celotno življenjsko potovanje me je vodilo nazaj k sidrišču. Čeprav to ni bil nikoli moj osnovni načrt. Želela sem, tako kot moj oče, pridelati tri sode za prijatelje in družino. Zdaj pridelam 70.000 steklenic, kar je malo preveč.
Nimate dovolj prijateljev?
Dorli: Imam, ampak toliko pa spet ne! Zdi se mi zelo tipično, če se ne rodiš v vinarsko družino in začneš z ničle, da imaš drugačen pristop in strast do tega. Bolj imaš odprto glavo in lažje odstopaš od ustaljene poti. Imeti jasno vizijo in vedeti, kako jo uresničiti, je res privilegij.
Brez lažne skromnosti lahko rečem, da sta verjetno najpomembnejši ženski na vinski sceni srednje Evrope. Caroline, ta del Evrope spremljate že od osemdesetih, ko je bil na londonskih policah »kralj« ljutomerski rizling. V kakšni kondiciji je danes srednja Evropa?
Caroline: Kompleksno je, a zaradi tega tudi zanimivo. Zdelo se mi je, da sem bila leta glas vpijočega v puščavi, a to se je spremenilo v zadnjih šestih, sedmih letih. Vedno se iščejo nove vinske zgodbe. Kam lahko gremo? Stari svet je predelan do potankosti, novi svet temelji na kopijah in interpretacijah. Kaj nam ostane? Avtentičnost, dolgoletna zgodovina, kvaliteta. V srednji Evropi vse to tudi najdete, saj je vse skupaj prepleteno v kulturni in zgodovinski mozaik.
Na zahodu smo krivi, ker preprosto posplošimo celoten nekdanji vzhodni blok, vse je socializem, vse je isto, kar pa je daleč od resnice. Vino je odličen način za razumevanje prostora. V njem se zlijejo pokrajina, podnebje, kultura, zgodovina. Zakaj so tu druge sorte z vsemi svojimi odtenki, kot so laški rizling, blatina, modra frankinja?
Kako pa je s pomembnostjo in prepoznavnostjo regije? Recimo, če pogledamo kurikulum diplome WSET, številnih držav s tega območja ne boste našli.
Caroline: To so majhne države v velikem svetu vina. Slovenija ima 14.000 hektarjev, Hrvaška 17.000, Srbija 7000. Nihče nima močnega glasu. Boljši ste lahko samo skupaj.
Dorli, vi ste iz Avstrije, ki nam je vinarskem smislu na marsikaterem področju zgled. Po aferi leta 1985 ste potrebovali 25 let, da ste prišli na isto raven izvoza.
Dorli: Edina razlika je v tem, da smo začeli prej. Leta 1985 je bilo isto kot tu. NI bilo kulture, trga. Nihče ni izvažal razen nekaj zadrug. Vina so bila nepoznana.
Je bila afera bolj blagoslov kot prekletstvo?
Dorli: Mislim, da bi bil razvoj podoben, je pa res, da smo dobili brco v rit. Do takrat je bila kmetijska zbornica odgovorna za marketing vina. Niso imeli pojma. Po škandalu so se vina vsi izogibali. Ustanovili so Austrian wine marketing board (AWMB) in najeli profesionalca, ki pred tem ni delal v vinski branži. To je bil ključen moment. Najprej je ugotovil, da morajo vinske regije sodelovati, ne pa se bockati med seboj.
Kakopak, nič lažjega! (dodam z dobro mero sarkazma; pogledam Caroline, ki ne more, da se ne bi nasmehnila)
Dorli: Lažje je, če si dejansko v dreku, kot je Avstrija bila. Druga ugotovitev je bila, da nihče ne izvaža. Edini, ki lahko potegnejo voz naprej, so najboljši pridelovalci. Celotno oglaševalsko strategijo bomo osredotočili samo na najboljše pridelovalce. Po navadi zadruge in večje kleti znorijo, hej, hej, mi plačujemo največ denarja, ampak takrat so bili zaradi razmer vsi za – za vzpostavitev ugleda, ki ga ni bilo. Gre za dolgoročen projekt in deluje samo, če si do konca popolnoma predan viziji. To smo počeli dvajset let in šele potem nam je uspelo.
To sta bili ključni točki. V marketingu je popolnoma isto. Prvič, ne troši energije za interne boje. Drugič, ne investiraj v povprečno kakovost – samo v najboljše. Najboljši morajo narediti imidž in potem lahko tudi drugi prodajajo.
Caroline, prejle ste se rahlo muzali, da ne rečem nasmehnili.
Caroline: Res je. Razmišljala sem o situaciji v Sloveniji. Neskončno zapleteno je z različnimi organizacijami, regijami, kjer se vsaka oglašuje po svoje. Gre za majhno državo. Če želim predstaviti slovenska vina na mednarodnem trgu, moram poslati sporočila na številne naslove. Polovica mi niti ne odgovori. Tisti, ki so naredili vtis v tujini, so to storili sami, z nešteto degustacijami, masterclassi …
Leta 2018 ste bili na Dolenjskem. V poročilu ste zapisali, da vas je presenetila pobuda sedmih vinarjev. Torej to ni v navadi? Ne nazadnje ste redna gostja v Brdih – home of rebula, zadnjič ste bili tu na obisku štajerskih vinarjev.
Caroline: Še vedno sodelujem z Brdi – home of rebula. Nenavadno je, da posamezne skupine prostovoljno sodelujejo. Razumem, da ima Slovenija svojo zgodovino prisilne kolektivizacije, ki je ohromila zasebne pobude. Veliko več se lahko doseže, če se nastopa skupaj. S skupnim glasom boste bolj slišani kot s posameznimi glasovi.
Nekdanji direktor AWMB Willi Klinger v knjigi Zgodovina avstrijskega vina pravi, da je bilo avstrijsko vino precenjeno doma in podcenjeno v tujini. To še drži?
Dorli: Ali ni tako povsod?
Glede Slovenije bi se strinjal z vami. Domači trg je za večino vinarjev zelo dobrodošel predvsem zaradi cen, ki jih lahko dosegajo tu.
Dorli: Pri trženju vina obstajajo različni načini. Lahko imate lokalni biznis. S tem ni nič narobe. Pridelaš vino, ki ga lokalno prebivalstvo želi. Če želiš izvažati, se moraš primerjati z vsem svetom. Če ti uspe, pomeni, da si res nekaj dosegel. Mislim, da je kombinacija obojega zelo dobrodošla. Vinski turizem bi bil lahko za veliko pridelovalcev v Sloveniji pomemben dohodek. S tem imaš kombinacijo ugleda v domači državi, a hkrati pripelješ ljudi iz tujine. Resnica je, da smo ljudje zelo ponosni na to, kar pridelamo v svoji državi, a lahko si še bolj ponosen, če tvojim vinom uspe v tujini. Zelo pomembno je, da izvažaš in tekmuješ z vsemi vinskimi regijami sveta.
Caroline: Strinjam se s teboj, a na slovenskem trgu, kjer so Slovenci ponosni na domače vino in ga tudi v veliki večini uživajo, je zaradi tega domači trg za vinarje ključen. Prek tega se poglablja kultura pitja vina, pa tudi kvaliteta vina. Izvažati ni preprosto. Ne samo zaradi popusta, ki ga morajo vinarji ponuditi, tu so še stroški oglaševanja, obiski sejmov itd. Seveda so prednosti izvoza pri razpršitvi prodaje, večjega ugleda, lahko tudi prodaje na veliko.
Dorli: S tem si tudi ambasador države. Ljudje poskusijo vino in si potem želijo obiskati državo oziroma vinske kleti, kamor drugače ne bi šli.
Verjetno vendarle ne smemo prezreti AWMB, ki že vrsto let dosledno izvaja oglaševalsko in prodajno strategijo.
Dorli: Strategija je pomembna pri vseh stvareh v življenju.
Caroline: V Sloveniji imate bolj reaktiven kot strateški odnos do marketinga. Vsaj tako je videti od zunaj.
Kot ste rekli, najboljši vinarji se bodo znašli tako ali drugače. Kako pa je s celostno strategijo?
Dorli: Na svetovni ravni pridelamo približno 20 odstotkov vina preveč. Zato je vino tudi podcenjeno. Mlade generacije pijejo manj, tako da se bo ta delež samo še večal. Če seštejem 30 odstotkov, ki jih pije manj, z 20 odstotki presežka pridelave, lahko rečemo, da bo v posameznih letih za polovico vina preveč. To sicer ni presenečenje, tega se zavedamo že deset let.
Vinarji radi govorimo kot umetniki, a navsezadnje je pomembno samo eno vprašanje, koliko denarja moram zaslužiti, da preživim leto. Plačujem kredite, delavce, hčerino šolanje, počasi moram zamenjati avto … Vinarji morajo poznati številke. Zase vem, da moram za steklenico vina dobiti v povprečju deset evrov, drugače nimam dobička. Stvari so zelo jasne. Ne gre za bombastične slogane in marketing. Vprašanje je, koliko vina se lahko proda v posamezni državi in za koliko denarja. Iz tega izhaja, katero vino lahko prodam in po kakšni ceni. Tu dobimo strategijo in zelo racionalen pogled. Nič romantičnega, strategija mora temeljiti na številkah in izkušnjah.
Caroline: V vinskem poslovnem svetu je veliko investitorjev, ki so kapital zaslužili v drugih panogah, tu pa gre bolj za statusni simbol. Zanje številke niso pomembne. Na vinarstvo je treba gledati celostno. Treba je zaslužiti, poskrbeti za zaposlene, ne preobremeniti okolja. Vse to je povezano. Vsi želimo zaslužiti z vinom. Morala bi biti win-win kombinacija.
Dorli: In ne gre za vprašanje velikosti. Lahko imaš tri hektarje, kot lahko vidimo pri nekaterih izvrstnih vinarjih v Poadižju. Pri trajnosti se moramo zavedati, da je del nje tudi dobiček.
Vrnimo se na modro frankinjo. Dorli, na lanskem VieVinumu na Dunaju ste organizirali Združene narode modre frankinje, kjer je bilo predstavljenih sto frankinj iz srednje Evrope. Vam je projekt uspel?
Dorli: Je! Za mnogo obiskovalcev je bilo to nekaj novega. Tega sem se lotila zaradi nečesa drugega. Bila sem na Madžarskem in veliko pridelovalcev mi je reklo, da sekajo vinograde modre frankinje, ker jim je ne uspe prodati. Moj Bog, če Madžarski, ki ima posajene največ frankinje, ne uspe prodajati, je to slabo za vse. Naredimo nekaj skupaj. Samo če delamo vsi skupaj, lahko dosežemo prepoznavnost in ugled za naša vina. Iz tega se je rodila ideja o Združenih narodih modre frankinje. To je samo začetek. Moje sanje so, da naredimo projekt v različnih državah. Združimo sile in uporabimo sorto kot dežnik – ne gre za sorto, gre za regijo. Sorta je orodje, da predstavimo regijo.
Svoja vina sem začela izvažati na Madžarsko, kar je noro. Ne gre za prodajo, želim, da madžarski someljeji vidijo, kaj se da narediti iz te sorte. Danes imam frankinjo v Michelinovi restavraciji na kozarec. Ravno to sem želela. Ne gre za prodajo, zaradi 36 steklenic ne bom obogatela, ampak za ustvarjenje mnenja in prepoznavnosti med someljeji. Zato moramo delovati skupaj. Srednja Evropa potrebujemo pozornost, ugled in spoštovanje. Tako bomo lahko trajnostni. En vinar ni dovolj. Mogoče bodo njegovi otroci uničili vse, kar je naredil. Ugled regije pa je dolgoročen.
Legenda francoske enologije Emil Peynoud je rekel, da ni velikega vina brez razsvetljenih, razgledanih pivcev. Se na tem dela premalo?
Dorli: Vinopivce moramo izobraziti. Večkrat predavam študentom na temo marketinga. Imeli so študijo primera, kako prodajati vino. Vsi so rekli, da bi začeli z analizo trga. Ampak potem ne potrebujemo oddelka za marketing, saj bi dobili samo odgovore, ki že obstajajo. Marketing potrebujemo, da to presežemo in potem izobražujemo kupce. Najprej moram imeti odličen izdelek in potem je treba izobraziti kupce. Če gremo v obratni smeri, bomo imeli samo volitve populističnih strank.
Caroline: Najprej je treba izobraziti in navdušiti pomembne odločevalce – posrednike. Dorli, ti lahko neposredno komuniciraš s končnimi kupci, a večina pridelovalcev tega ne more in mora po vmesnih korakih.
In kako jih navdušiti? Nekatere regije se prodajajo same. Srednja Evropa se za zdaj ne.
Caroline: Pokazati jim moraš vina. Februarja sem imela delavnico s šiponom. Pokazali smo različne stile, vezane na terroir, starejše letnike. Prihodnji teden imamo gastronomsko delavnico s šiponom in ujemanjem s hrano. Someljeji morajo obiskati regijo. Spoznati vinarje. To se mi ne zdi ravno jedrska fizika. Pokaži, povej, naj poskusijo vino. Ustvari povezavo z ljudmi in prostorom. In danes imajo vse resne restavracije šipon na vinski karti. Recimo, poglejte Brda – home of rebula. Povabijo ljudi, obiščejo vinograde, pokažejo različne stile itd. Če nimajo časa, da obiščejo regijo, jim je treba vina pripeljati. Pomembno je, da se angažira ljudi, ki jih industrija spoštuje.
Kakšna je prihodnost vina? Pijemo manj, pijemo bolje. Poraba se manjša. Nižjealkoholna vina postajajo realnost. Nekatere mednarodne institucije bi najraje ukinile vino.
Caroline: Pred nami so zanimivi časi. Časi, ko se je v povprečju popilo 110 litrov na osebo, so mimo. Sprijazniti se moramo, da vino ni posebna kategorija med alkoholnimi pijačami.
Resno?
Caroline: Mi mislimo, da je. Razlog, da smo tako strastni glede vina, je, ker mislimo, da je posebna kategorija. Ampak, imamo WHO in številne protialkoholne programe, ki so že danes realnost. Mislim, da imamo jasen dokaz, da je zmerno pitje kot del zdrave diete zadosten in sprejemljiv razlog, da lahko še vedno uživamo v vinu. Če ne najdemo načina, da bo vino sprejeto, smo v resnih težavah.
Dorli: Za nami je nekaj desetletij demokratizacije vina.
Demokratizacije vina?
Dorli: Pred tridesetimi leti so v Avstriji vino pili starejši moški s klobuki. Potem je vino postalo modno in trendno. Vinarji so postali zvezdniki. Moderno se je bilo pogovarjati o vinu, imeti znanje, kupiti nove letnike. V osemdesetih je bilo vino statusni simbol nouveau riche, ki niso bili del starih elit. Mogoče niso ravno hodili v opero, a so vsaj pili vino. Potem se je celoten trend prestavil v naravna vina. Bolj ko je vino funky, bolje je. Zdaj gre trend v aromatizirane vodne napitke, kot sama rečem brezalkoholnemu vinu.
Prihaja nova elita, ki jo vino zanima. To so ljudje, ki so izobraženi, z določenim pedigrejem. Vračamo se v hedonistični pristop in ne pijejo vina, ker je modno, ampak ker resnično uživajo v njem. Najpomembnejše, kar lahko kot industrija naredimo, je, da je vino del vsakdana. Kazati ga moramo na vseh lokacijah in ob vseh trenutkih. Ob kosilu, ob večerjah, na družbenih omrežjih itd. Da (p)ostane nekaj normalnega. Cilj vseh organizacij je, da denormalizirajo vino, podobno kot je s kajenjem. To je njihov namen z vsemi alkoholnimi pijačami. Proti temu se moramo boriti, saj je to v resnici povsem normalno – del naše kulture, del sofisticiranosti in del civiliziranosti.
Kako se najlaže borimo proti temu?
Dorli: Potrebujemo analogne trenutke. Danes je vse digitalno, a za našo družbo potrebujemo analogne trenutke. Dolgo mizo s hrano in vinom, ki si ga skupaj delimo. To je ključnega pomena za naše duše, za našo psihologijo. Biti moramo proaktivni, drugače se ne bodo zgodili. Vino je fantastičen medij za kreacijo analognih trenutkov. Za dolgo mizo sedijo različni ljudje in skupaj se obogatimo. Da, lahko ležiš doma s telefonom, trezen, a napačno je misliti, da boš zaradi tega zdrav.
Ko se pogovarjate z mladino, vas slišijo?
Dorli: Razumejo, da je fantastično, če se usedejo in skupaj podelijo buteljke vina. Naloga naše generacije je, da jih v to vpeljemo. Ne, da se ga nasekajo, ampak da razumejo razliko med a in b.
Caroline: Pred dvema, tremi leti je moj sin šel na žurko s steklenico vina in vedno rekel, ah, spet bom edini, ki bo pil vino. No, to se zdaj spreminja.
Pri dvajsetih si je težko privoščiti dobro steklenico vina.
Dorli: Ampak ko imaš otroke, pa moraš piti. (smeh)
Caroline: Je že tako v vinskem svetu, da dobro steklenico moraš deliti. Tega ne moreš početi prek digitalne konference.
Kdaj se vračata v Slovenijo?
Caroline: Septembra, mogoče prej.
Dorli: Aprila, pri vinski kleti Roka na Kogu bodo organizirali degustacijo modrih frankinj.
