»Napredni vinogradnik in vinar« bi bila najbolj celostna opredelitev poslanstva, ki mu Marjan Simčič tako zvesto sledi v vinogradu in kleti. A vendar sem namenoma uporabil tujko in staro besedo, ker ga obe označita, vsaka na svoj način. Da ves čas gleda naprej, razmišljujoč o bodočem svetovnem vinskem dogajanju, v katerega je popolnoma vpet, a se hkrati ozira nazaj zaradi iskrenega spoštovanja do tradicije in znanja petih generacij, ki so prehodile vsako ped zemlje, ki jo obdeluje, ga naredi za vinsko posvečenega človeka. • »Naredili smo cel delovnik,« pravi Marijan Močivnik, ko se v že večernih urah odpraviva. Znova pomislim. Koliko je takih vinarjev, ki jim vinska debata in degustacija nikoli ne presedata? Koliko takih sem že srečal? Verjetno je tolikšna osredotočenost ena od glavnih značilnosti ljudi, ki so prisegli vinu. A zato še nismo verniki. Da mu ni škoda časa, ki ga je porabil za nas in z nami, čeprav so na novem parkirišču brneli gradbeni stroji, pa izkaže spoštovanje do dela v drugih poklicih. V strogo vinskem življenju ima Marjan sedemintrideset let, ker je toliko samostojnih trgatev in vinifikacij že za njim, sicer pa nekaj let več (rojen je bil 1968.), kar je ravno toliko, da umirjena modrost in nakopičene izkušnje prinesejo besede, v katerih ni samohvale, pa čeprav bi se tako zdelo, zgodi se samorefleksija in deljenje znanja in vednosti, ki ju dejansko lahko prinese samo dolgoleten in stalen stik z mednarodnimi kupci. To pa je ključna razlika, ki loči mednarodno od lokalne vinske zvezde. • Marjanov uspeh je na nek način primerljiv z uspehi največjih slovenskih športnikov na svetovni sceni. To se morda zdi banalno, a naj se tako ne razume, ker je nujno poudariti, da je Marjan Simčič Domaine takšna blagovna znamka, ki širi prepoznavnost Slovenije, kot to pripišemo na primer Dončiču (in res se poznata), ker se Marjanova vina že leta zvrščajo in omenjajo v družbi ne največjih, temveč najimenitnejših blagovnih znamk na svetu, kot so Sassicaia, Ornellaia, Chateau Angelus, Domaine Romanée Conti … in so vse pišoče korifeje njegovim vinom prisodile visoke ocene, med njimi, kot pravi sam, tudi stotke. • Brez Valerije Simčič Kalan tolikšnega uspeha in prebojnosti ne bi bilo. Vina bi bila sicer enako odlična, enako sporočilna, enako prepričljiva, a tolikšnega dosega ne bi bilo brez izvrstnih menedžerskih, organizacijsko-komunikacijskih in marketinških sposobnosti, ki so v njeni domeni. Za premik v nove sfere pa je poskrbel sin Leonardo s projektom Numerals, ki bo, ne jutri, ampak v bližnji prihodnosti, ker tako načrtujejo (kar ni samo predvidevanje!), trajno obeležil izvrstnost vin in prislužen vrednostni preskok, ki ga bo, naj povem brez ovinkov, dokončala visoka cena vin, kot pripada rangu, po Marjanovo, »kjer višje skoraj ne gre«.
»Vinograd je moj tempelj«
Vidiš, tu je čisti lapor (opoka), smo na legi Jordano, s specifičnim mikroterroirjem. Ta zemlja je bogata z minerali in siromašna z organsko snovjo. Zato smo jo z načinom obdelave in dodajanjem organske snovi obogatili, da je postala optimalna za doseganje visokih standardov za pridelavo visokokakovostnega grozdja. V sorazmerju je tudi obremenitev trte, nekje do 1 kg grozdja na trto. To je osnova, če hočeš pridelati veliko vino.
Pa je treba tako radikalno nazaj?
Hm, saj vidiš, počasi povečujemo zeleno maso in šele potem bomo morda lahko malo povečali produkcijo. V ekološki pridelavi to ne gre na hitro, sprva moraš ustvariti prave pogoje za rast.
Boste zaradi klimatskih razmer bolj senčili?
Seveda. Pa ne samo to, marsikaj je treba še opraviti. Te dni bomo šli v vinograde s stroji, ki razpihajo grozde, da ne bo nič ostalo v notranjosti grozda, ko se zapre. To je posebno važno za sivi pinot, sauvignon in za pinot noir. Zato ne bo botritisa. Ti ostanki od cvetenja, če ostanejo v grozdu, ki se zapira, zadržijo vlago, v deževju zlahka začnejo gniti.
In če ne bo dovolj vlage v tleh, bo potrebno namakanje?
Do zdaj se v Brdih še ni namakalo vinogradov razen v izrednih letnikih mladih trt v prvem letu sajenja. Zelo sta pomembna priprava tal pred tem in izbor podlage trsnih cepljenk. Srečo imam, da sta v naših starih vinogradih, ki sem jih nasledil, generaciji pred mano globoko spoštovali naravo in se pravilno odločali. Pri tem nam pomaga še geološka sestava, ki je mešanica laporja in gline, ki vodo zadržuje. Seveda ne smemo zanemariti primerne obdelave tal, kot je jesensko rahljanje zemlje in ustvarjanje humusa, ki pripomoreta k absorpciji vode.
In ko bo moče preveč, kako se boš branil?
Terase je treba pametno projektirati. V Brdih so močne padavine navadno v poznopomladanskem in jesensko-zimskem času. Na to smo že pripravljeni. Vinogradi so primerno zatravljeni, terase imajo pravilne nagibe in urejeno odvodnjavanje, za katerega pa je pomembno tudi vzdrževanje.
Pred leti si z velikimi kamioni prevažal lapornato zemljo, kot bi gradil kakšen infrastrukturni objekt.
Da, res je. Ko smo v zadnjih dvajsetih letih obnavljali vinograde, ki so bili pred tem zasajeni v šestdesetih in sedemdesetih letih, je bilo treba opraviti veliko zemeljskih del, da bi povrnili konfiguracijo hriba (teras v prvotno stanje). V šestdesetih in sedemdesetih so se namreč spreminjale predvsem stare vinogradniške lege, ki so tradicionalne oblike nadomeščale s širšimi terasami in večjimi platoji. S tem je bila spremenjena samo osnovna konfiguracija in sestava zgornjega rodovitnega dela prsti. To je bil vzrok za večje zemeljske posege, da se je lahko spremenilo obliko in povrnilo v prvotno stanje. Za tako drastične posege smo se odločili izključno iz osebnega prepričanja, da bodo vinogradi prinašali še višjo kvaliteto grozdja, pa ne samo meni, ampak tudi generacijam za mano. Zaradi specifičnih vinogradniških leg, ki jih danes posedujemo, ekspozicij in sestave tal je bila nadvse pomembna tudi izbira tako sorte kot podlage trsnih cepljenk.
Pri zadnji obnovi vinograda Medana Breg pred štirimi leti smo skupaj z našim večletnim zunanjim svetovalcem, mednarodno priznanim agronomom, prof. Giovanijem Bigotom (glejte intervju z njim v reviji Vino, jesen 2023 in na revija-vino.si), in njegovim timom strokovnjakov iz podjetja Perleuve do podrobnosti izdelali načrt za konfiguracijo teras in odvodnjavanje ter predvideli ustrezen sadilni material. Analizirali smo profile vseh teras in na podlagi tega kasneje zasadili znotraj ene vrste različne podlage ene sorte. Če svoje vinogradniške lege poznaš do potankosti, se lahko prilagajaš z ustreznimi podlagami trsnih cepljenk (Rupestris du Lot, 420A, SO4, K5BB) prav glede na gibanje vode v tleh.
Si človek terroirja, leg. Kaj je zate bistveno?
Terroir je zelo široko področje. Terroir ni mikrolokacija, to je cru, ki ima svoje specifike, ima prednosti in ima slabosti. Vino iz enega cruja je za ljubitelje, ki želijo nekaj več, ki želijo spremljati različne letnike, in pri crujih bodo vedno večje oscilacije kot pa pri vinih, ki so sestavljena iz več crujev.
Celo med poznavalci so poljubne interpretacije. Je cru lahko vino iz enega vinograda, dela vinograda ali dveh vrst v tem vinogradu?
V starih zemljevidih iz šestnajstega stoletja je bila celotna Medana en cru, lahko bi bila vas (fr. village) po francoskem vzoru. Medana je tudi katastrska enota. Imam vinograde na devetih lokacijah v Medani. Terroir pa je širši pojem, ki vključuje še vse človekove dejavnosti. Glej, tudi meni se zgodi, da ko izbiram vino iz prestižnih vinskih regij, kot je na primer Burgundija, dostikrat raje posežem po eni stopnji nižje, vendar izberem vinarja, ki ga dobro poznam, kot pa da bi izbiral med najvišjimi. Cru ni edino zagotovilo visoke kakovosti, je skoraj bolj vinar, na katerega se stavi. Nedavno je bil sin Leonardo v Parizu na degustaciji prestižnih burgundskih vin in zgodilo se je, da so vina z manj prestižne lege dosegla višjo ceno kot pa vina s prestižnejših leg manj znanih vinarjev, kar seveda govori v korist teze, da je odločujoči dejavnik posamični vinar.
Imaš terroir in cruje, brez katerih ni identitetnih vin. Pa vendar. Bi brez tvoje roke vina izkazala tolikšno kreativnost in osebnost, kot ju?
Ne, zagotovo ne. Brez mene in našega tima, ki danes sodeluje z mano, ne. Zdaj sem v fazi, ko so izkušnje na vrhu, a se je treba zavedati, da sem minljiv, in moram poskrbeti, da se bo moje znanje preneslo naprej. Sam sem osemindvajset let z ramo ob rami delal s tatom. Ni vedno lahko biti skupaj, saj gre za dve različni generaciji. Zavedam se, da mi je oče predal izkušnje štirih generacij pred mano. Danes se vedno bolj vračam k stvarem, ki jih je počel že on, vendar na svoj način. Bil je odprt za spremembe in moj največji učitelj v vinogradu. Druga potrebna znanja za pridelavo velikih vin sem iskal zunaj Slovenije, predvsem v Italiji in Franciji. Danes je v takem položaju Leonardo, in to z veliko senzibilnosti za trenutno dogajanje v vinskem svetu.
Kakšno pa je tvoje stališče glede certifikacije ekološke pridelave? Je res potrebna in obvezna?
Da. To je dodatna garancija za naše kupce. Zavedati pa se je treba, da je ekološka pridelava veliko zahtevnejša od konvencionalne. Skupaj z zunanjimi agronomi spremljamo vremenske pogoje na različnih mikrolokacijah, imamo številne meritve in razpolagamo z množico podatkov. Škropimo samo, ko je to neobhodno potrebno, saj je zaščita trte v ekološki pridelavi preventivna, ne kurativna. Kdor tega ne zna, v zahtevnih letnikih ne bo imel grozdja na trti. Pustimo vnemar tiste, ki jim je vinogradništvo hobi in lahko kakšen letnik tudi preskočijo. Na naši kmetiji si tega ne moremo privoščiti, že zaradi velikih stroškov, ki jih imamo s takim načinom pridelave lastnetga grozdja in vse večjimi stroški dela, ki jih taka pridelava zahteva … Seveda je večkrat zelo stresno. Zato mislim, da komur bo uspelo v našem okolju, ki je zahtevno in res specifično za ekološko pridelavo, predvsem zaradi količine padavin v spomladanskem času, dodati še precizno vinogradništvo, ki pa je osnova za visokokvalitetno grozdje in posledično velika vina, bo nedvomno zmagovalec. A takih bo malo! To je kompleksno delo, potrebuješ veliko vinogradniškega znanja, dodatno specialno vinogradniško opremo, biti moraš odlično organiziran in zelo hiter, da vsa dela postoriš pravočasno. Zato pa potrebuješ izkušen in predan tim, ki mu lahko brezpogojno zaupaš. Tu ni možnosti za časovne zamike. Takih vin, ki zahtevajo dosledno ekološko pridelavo in vinifikacijo, bo malo, saj je sam proces zelo drag. Posledično je tudi cena takega vina visoka. Bodo pa ta vina vedno odstopala v kakovosti in vedno bolj bodo to vina za vinske poznavalce, saj bodo morala ohranjati svojo višjo ceno. V tem vidim našo prihodnost. V ekološki, biodinamični projekt smo dali sebe in vse, kar trenutno zmoremo. Investiramo v znanje, v nove generacije in v to, v kar verjamemo. Upam, da bodo nove generacije znale primerneje ovrednotiti razliko med konvencionalno in ekološko pridelavo, kajti danes še ni povsem tako.
»Klet je moj oltar«
Veš, da delati velika, elegantna avtorska vina ni enostavno. Najprej moraš biti finančno stabilen, da boš lahko odločal o tem, kdaj boš dal vina na trg in kam jih boš plasiral. Prodajati jih moraš tam, kjer jih znajo tudi pravilno ceniti, in seveda mora biti tudi kupna moč primerna. Ko enkrat to dosežeš in vina pridejo na prava mesta, jih pijejo ljudje, ki imajo visok vinski standard. Da bi to počel samo za slovenski trg, ne bi šlo, ker je trg absolutno premajhen. Tako zahteven način dela in standardi, ki jih držimo s timom, tudi veliko stanejo. Že v sami osnovi gre za ogromne investicije. Lahko narediš prestižno vino enkrat, a se to konča, če nimaš primernega trga. Zdaj že lahko zadržimo večjo količino steklenic vina, za katerega mislimo, da potrebuje še nekaj časa zorjenja, in posest vseeno deluje. Dokler nimaš te stabilnosti, je ranljivost in s tem tveganje res veliko … Najzahtevnejši kupci, ki vse preverijo, so zelo občutljivi za oscilacije. Želijo kontinuiteto, ne padejo na en letnik. Za njimi je velika mašinerija, ki ji morajo zadostiti (agenti, distributerji, someljeji, različni buyerji, vinski kritiki, novinarji, blogerji, portfeljske degustacije, sejmi, masterclassi, izobraževanja itd.). S takimi večinoma danes poslujemo tako v Sloveniji (Evino) kot v tujini. Manjše distribucije in posamezniki propadajo. Tudi v tem poslu se stvari zelo globalizirajo. Npr. v Ameriki imamo zdaj enega uvoznika za celotno državo. Pred tem smo vrsto let sodelovali z različnimi manjšimi distributerji.
Kaj pa razlike med letniki?
Na tej ravni v tem cenovnem razredu so razlike med letniki zaželene. Tam, kjer razlik ni, gre za tipizacije, za enološko standardizacijo, česar zahteven potrošnik ne mara. Govorim o ravni kvalitete letnika. Če tega kot vinar ne občutiš, nisi resen vinar. Ne moreš imeti v letniku 2023 15 vol. %, v povsem nasprotnem letniku pa 11,5 %.
Se je zgodil odstop od lesovine?
Danes so prestižna vina lahko takšna, da jih piješ kot sok. To je danes cilj. Gibljem se v teh krogih, sem v stiku z ljudmi, ki posegajo po najvišjih imenih, vendar s stilom vina, ki mora ohraniti pitnost ne glede na prestiž. Nič več izstopajočega lesa, nič ožganega … vse pomembnejši so čisti vertikalni okusi – grozdja (sortnosti), zemlje, sočnost, mineralnost, eleganca, in predvsem, da je pitno, da ti sproža slino v ustih. Sam po enem samem požirku prepoznam vina, ki to premorejo. Ponosen sem, da danes vsa naša vina nosijo v sebi te karakteristike. Ker razen malo žvepla v naših vinih ni nič drugega. Prve barike sem nabavil že 1990. leta, a sem z njihovo izključno rabo za posamezna vina prenehal že leta 2000. Naš beli Teodor je bil že takrat v tinih (velikih koničnih lesenih sodih). Nikoli se nisem zaletaval, nisem se odločal za hitre velike spremembe. Vedno sem se zavedal, da imajo naša vina že sama dovolj karakterja in ne potrebujejo všečnega plemenitenja.
Bo zdaj mineralno postalo modno?
Je že. Predvsem mineralnost in slanost. Na srečo je večina naših vinogradov posajena na zemlji, ki je bogata z minerali (opoka). Seveda pa to ni dovolj. Pomemben je način obdelave vinogradov, organsko gnojenje s kompostom, zračnost zemlje, mikroorganizmi v zemlji, ki omogočajo, da voda prihaja v globlje nivoje rastišča, pri tem spira kamnine, bogate z minerali, od tam pa jih korenine črpajo v grozdje, ki je polnega okusa. Seveda je pomembna tudi sama vinifikacija, ki jo prilagajamo glede na sorto in karakteristike letnika.
Kar pomnim, si imel strašne sauvignone …
Ja. Z njimi sem prišel na dober glas, nekako tako, kot se mi prav zdaj dogaja z merlotom Opoka – umestili so ga med deset najprepoznavnejših na svetu. Veš, rebula je ponos teritorija. A ko te primerjajo s svetom, so v ospredju mednarodne sorte: merlot, chardonnay, modri pinot … sivi pinot že manj, pa spadamo med vodilne proizvajalce, kot so Alzacija, Collio (italijanska stran Brd). Sivi pinoti iz Furlanije in Furlanske nižine že niso več čisto ta pravi. Tudi na zgornjih briških legah bo sivi pinot lahko že hitro imel previsok alkohol in manj drugega. Sivi pinot je sorta, ki rabi malo težjo, močnejšo zemljo. Rabi lego, kjer se hrib prevesi v dolinico, in Brda imajo veliko takih leg. Sivi pinoti tako postanejo »mastni«, mineralni in kar slani. Vzrok? Ker se opoka s hriba spira v dolino in v tej ilovici se slanost zadrži … To uravnoteži vino, ki karakteristično nima velike kislosti. Sicer lahko hitro postane težko, zagatno. Če bi bilo brez teh mineralov in soli, bi bilo dobro, a ne bi bilo gastronomsko. Naš sivi pa kar kliče po morskih sadežih z dna morja, po školjkah in rakih …
Če zdaj pomisliš na beli pinot 1988, svojo prvo zlato medaljo z ljubljanskega ocenjevanja, kaj bi izpostavil?
Ma, veš kaj, če ti iskreno povem, so bila tista vina z začetka kar podobna vinom, ki jih pridelujem danes. Imeli smo betonske cisterne in velike sode. Trgatve so bile septembra ali oktobra, bilo je hladno, vino je počasi začelo vreti in se je nasploh le malo maceriralo. Ko se je začelo obdobje nabildanih vin, sem sledil trgu, a se nisem zaletaval, in po vseh izkušnjah lahko tudi rečem, da manj trajajo, niso tako obstojna, kot se govori. Vse sem preizkusil. Zdaj vem, da klasične, precizne vinifikacije najbolje izražajo sortno značilnost in karakter naših leg. Seveda vse to danes počnemo z novejšo tehnologijo in z veliko bolj zdravim grozdjem.
»Na trgu z najboljšimi«
Kaj bi naredil drugače, če bi zdaj znova postavljal svojo blagovno znamko?
Naj povem odkrito. Naša družina ima tradicijo, mi smo Simčiči od nekdaj. Če bi takrat vedel, da je naša obča kultura takšna, kot je, bi izbral neko ime brez č-jev. Pa nekako sem bil že odločen, ne bom vinar le za lokalno okolje. V tistih letih je bilo morda deset družinskih vinarjev, ki smo začeli stekleničiti svoje vino. Moj tata je uspešno prodajal takrat zelo priljubljeno odprto vino v slovenskih gostilnah in že v osemdesetih letih začel del proizvodnje stekleničiti. Če bi na začetku svoje vinarske poti vedel, da se naš priimek SIMČIČ, ki je prerastel v uspešno blagovno znamko za vina, v tujini tako težko izgovarja in da se bodo še drugi obesili nanj, bi zagotovo izbral kaj drugega in bi bila to danes samo naša blagovna znamka, v dobrem in slabem. Ampak moja je nekaterim nelojalnim vinarjem zagotovo pomagala pri prodaji. Še bolj pa me je motilo, da so moje ime povezovali z vini nižjega ranga, kakršnih sam nikoli nisem želel pridelovati in ki so pivce zavajala (in jih še), misleč, da so moja. Tudi to je bil eden od poglavitnih vzrokov, da sem se povezal s Kletjo Brda, ki pod imenom Simčič by Marjan Simčič trži vino, ki ni pridelano iz mojega grozdja, vendar jaz stojim za njim, in so vendarle v malo višjem kakovostnem in cenovnem razredu, kljub temu da so namenjena širši populaciji.
Zdaj pa preskoči na Marjan Simčič Domaine. Kakšno sporočilo si želel posredovati okolju in trgu?
V vinskem svetu domaine pomeni, da je vino izključno iz lastnega grozdja s posestva. Trgovec ne more uporabiti domaine in za naše zahtevne kupce je to ključno sporočilo. Moje ime Marjan Simčič je povezano z domaine izključno zaradi vseh drugih Simčičev, saj gre za mano Leonardo in še kdo …
Najprej je Marjan Simčič in šele potem sledi domaine …
Gre za to, da smo še vedno kmetija. Kot rečejo v vinskem svetu: ali si domaine (posestvo) ali pa negoce (trgovec). Skoraj 80 odstotkov vina prodam na tuje trge. Prisotni smo na štiridesetih trgih, pa še kakšnega sem preskočil. In to ni hec. Vina so ekološka in precizna, a morajo biti tudi avtorska. Kadar si zamislimo spremembo etikete, jo vedno uskladimo z mnenjem naših največjih kupcev. Linija Opoka je naš oltar, zato je za nas zelo pomembna. Prav je, da imamo nove, drzne ideje, a so pomembne tudi zakonitosti, čez katere se ne sme.
Kakor koli. Identiteta blagovne znamke je Marjan Simčič.
Ja, to je glavno, ker smo tako gradili prepoznavnost in uveljavili to blagovno znamko ter zdaj nima smisla tega spreminjati. Ni kaj menjati. Ni lahko pridobiti mednarodnega ugleda, kot smo si ga priborili v toliko državah in v takem cenovnem rangu. Tega se ne da kupiti, to ni marketinški vložek, to so leta kvalitetnega dela, poslovnih obiskov in odrekanja. Že samo v Sloveniji ni enostavno postaviti take znamke, kaj šele v svetu.
Koga torej naslavlja?
O čem govorimo? Naša vina se danes umeščajo med vinsko elito, kjer gre nekako samo za pet odstotkov svetovne proizvodnje visokokvalitetnih vin višjega cenovnega razreda. V ta svet spadajo vsi vinski poznavalci, od vinskih kritikov, trgovcev, someljejev, vinarjev, gostincev, vinotekarjev … vsi ti danes vedo, kaj pomeni Marjan Simčič Domaine.
Kako vam uspe upravljati toliko trgov po vsem svetu?
Prisotni smo na štiridesetih trgih in od tega jih je petindvajset ključnih. Ne damo na vse trge vseh vin. V Italiji imamo skoraj vse etikete. Amerika jih ima petnajst od dvaindvajsetih. Stalno pazimo, da ponudimo vina tam, kjer imajo pravo publiko. Naši partnerji razumejo naš položaj: če hoče kdo verodostojno predstavljati naša vina, jih mora imeti vsaj nekaj v portfelju. Damo jim klasiko, nekaj iz selekcije in Opoko, ne potrebujejo celotne palete. Zgodi se enkratna prodaja, vendar ob naključnem prebitku nekega vina, a to je redko. Imamo stalne kupce, ki imajo šest ali sedem naših etiket, da lahko realno predstavijo našo znamko. Ne morem izdvojiti pet vin in graditi na njih, če jih imam dvaindvajset! Zato, če kdo ni resen, je bolje, da z njim sploh ne začnemo poslovnega odnosa.
Kaj pa, če ti agent predlaga, da povečaš serijo?
Ne, ne! Mi prodajamo na lokacije. Oni dajo povpraševanje, mi pa jim damo, kar lahko damo. In to nekako razdelimo. Potem jim septembra damo možnost, da rezervirano vino, ki ga nekdo ne bi prevzel, porazdelimo med tiste, ki želijo več. Cene so letne. Nikoli nismo menjali cen glede na točke in nagrade. Nekateri dobijo npr. sto dvajset steklenic določenega vina. Naši agenti, uvozniki to razumejo, nismo ne majhni ne veliki, smo srednji. Ampak v tem rangu smo vsi podobni, s primerljivimi količinami vin.
In če kupec predlaga, da dokupiš podobna vina v lokalnem okolju?
So poskusili. Jaz se tega ne grem in to vedo! Imam le dve etiketi, ki lahko predstavljata več kot deset tisoč steklenic, vse druge serije so manjše.
Zagotovo ti je že kdo predlagal, da bi naredil eno količinsko večjo znamko oziroma vino, saj imaš vse možnosti za to in bi bilo povsem marketinško logično pristopiti k takšni ideji. Manj etiket in večje serije bi povečale doseg in prihodke.
Absolutno bi lahko naredil več merlota, ki bi se imenoval na primer selekcija, ali kako zvrst, in vino bi bilo odlično, a ne bi imelo tega, kar ima samo ta lokacija, s katere prihaja grozdje za vino Merlot Opoka Trobno! Prav do vrha pa s tem vinom ne bi prišel. Čim bi začel mešati, bi naredil super vino, ne bi pa dosegel takšne špice. Kar delamo v tem vinogradu, se počasi bliža 100 točkam.
S še boljšim finančnim izplenom res ni nič narobe. Tako ravnajo znana mednarodna imena.
Ja, ampak ne gledam samo na to. Če bi gledal samo na izplen, bi marsikaj delal drugače, tako pa se raje trudim, da bi se približal tem najboljšim svetovnim vinom, ki jih zato tudi večkrat degustiram.
Kaj je lahko naslednji korak?
Naši agenti menijo, da je naša znamka takšna, da lahko dvignemo cene. V ZDA smo imeli osem uvoznikov, zdaj imam enega, ki poskrbi za vso distribucijo. Končna cena je s tem prehodom poskočila za 30 odstotkov, saj menijo, da si vina to zaslužijo. Mi smo pridobili predvsem pri logistiki, saj imamo manj administrativnega dela z odpremami.
Pred časom mi je italijanski somelje rekel, da je Marjan Simčič Domaine takšna blagovna znamka, da si italijanski fine dining ne more privoščiti, da bi bil brez tvojih vin?
Ja, v Italiji, Londonu in še kje, na zahtevnih trgih, imamo takšno publiko, ki želi imeti naša vina iz leta v leto. Na primer v Srbiji, Bosni, na Hrvaškem in v Črni gori imajo naša vina še višji status, predvsem ker sami nimajo toliko priznanih mednarodnih sort, kot so chardonnay, sauvignon, pinot noir ali merlot, sploh ne na tako visoki »fine wine« ravni. Zanima jih nekaj iz regije visoke ravni, zato jih najbolj pritegneta naša linija CRU Selection in Opoka, klasična paleta kar zaostaja.
Se tvoji kupci na zahtevnih trgih ozirajo na ocene specializiranih novinarjev in vinopiscev?
Ne, ne, morda to še malo deluje na Balkanu. Ključni buyerji, ki so zelo šolani in razgledani, ne posvečajo temu posebne pozornosti. Medalje in visoke ocene pomagajo končnim potrošnikom pri izbiri vina. Kupci imajo time ljudi, v gostinstvu so glavni someljeji, ki odločajo o nabavi.
Luca Gardini je tvoj veliki zaveznik …
Zdaj je glavni degustator za vodnik Espresso v Italiji, znan Master sommelier, svetovni someljejski prvak, zagotovo je vpliven v vinskem svetu. On je pred leti naredil svoj izbor najboljših svetovnih vin za Corriere dela Sera in če je med njimi zmagovalno vino Rebula Opoka Domaine Marjan Simčič iz Brd in so zraven našteti Sassicaia, Casanova di Neri, Chateau Angelus …, to zagotovo pomaga tako pri prepoznavnosti Slovenije, sorte, regije kot tudi našega imena v Italiji. On je prvi, ki se je izpostavil in postavil slovensko vino na piedestal.
Moram pa omeniti še enega vinskega ocenjevalca, kritika svetovnega slovesa, Jamesa Sucklinga, ki mu danes sledi ves aktualni vinski svet, od proizvajalcev do končnih potrošnikov. Tudi njega je prepričala kvaliteta naših vin, v zadnjem času predvsem naš Merlot Opoka. Letniku 2017 je podelil najvišjo oceno, kar 97 točk za slovensko rdeče vino. Ponosen sem, da mi ga je uspelo prepričati, da je zraven naših vin v regiji in vin, ki jih je že poznal, vredno poskusiti tudi vina drugih vinarjev iz Konzorcija Brda.
Enako se dogaja s svetovno zelo cenjenim italijanskim vodnikom Gambero Rosso in njihovim prestižnim ocenjevanjem Tre Bichieri. Samo v vednost, le ti odprejo možnost promocije pod svojim okriljem v širokem spektru različnih vinskih trgov (od Azije, prek Evrope, do Amerike …). Tudi oni so na mojo pobudo vključili regijo Brda v ta vodnik. Nič ne pride samo …
Kaj pričakuješ, da se bo z vinom dogajalo v prihodnje?
Na Zemlji ni več novih trgov. Vino je postalo za nekatere velik biznis. Vinograde sadijo celo na Kitajskem. To jemljejo kot posel, ni del njihove kulture, tradicije. Kljub visokim pridelovalnim stroškom, npr. pokrivanje trt pozimi, so lahko konkurenčni uvoženim vinom, saj cena njihovih vin ni obremenjena s carino. Manjši se širijo. Nove vinske regije se širijo in zavzemajo večje dele trga. Trend porabe vina pa je v upadu. Poraba vina se bo še naprej zmanjševala. Vino bo za ljudi s tradicijo in privzgojeno vinsko kulturo.
Je prepoznavnost Slovenije zdaj bistveno večja kot nekoč?
Ja, je. Predvsem tam, kjer smo konkretno delali, še posebno v ZDA smo zdaj na vrhu. Tudi Klet Brda se je dobro plasirala v gostinstvu. V vinotekah se najdejo slovenska vina v Kaliforniji, New Yorku, Washingtonu DC, New Jerseyju, Chicagu, Coloradu, na Floridi. V Nevadi, Utahu in Filadelfiji je težje zaradi taks, Teksas se odpira, bolj za rdeča vina … Bo pa zagotovo treba ciljno promocijo na ključnih trgih nadaljevati, sicer nas bodo nove vinske države (dober primer je Srbija) hitro prehitele. Tega se mora predvsem zavedati mlajša generacija vinarjev, ki pri tem preboju Slovenije v svetu ni sodelovala.
Ti je ostalo še kaj časa za slovensko dogajanje v sektorju?
Žal malo. Zame kot izvoznega vinarja je v tujini zelo pomembno, da lahko povem, da imamo urejen vinski trg in učinkovito zaščito porekla. V znanih vinskih regijah se poreklo spoštuje, deluje tudi samokontrola vinarjev, zato sporočilo, da prihajam iz urejene države, ni zanemarljivo. Označba za vrhunsko vino pa je res odveč in bi jo lahko ukinili, saj je kakovostno vino z zaščitenim poreklom primerna označba, vključno z vsemi opredelitvami, ki jih zajame, kot imajo urejeno v vseh velikih evropskih vinskih državah. Več kot toliko, ni potrebno. Organoleptična ocena naj ostane, a predvsem v smislu, da je vino zadostilo sortnim značilnostim in da nima napak. V mnogih državah je sektor organiziran tako, da vinarji sami skrbijo za red. Zglede imamo v Italiji in Franciji, naše posebnosti pa lahko dodatno zaščitimo.
Kaj je dobra zgodba o vinu?
Vsaka velika lega in letnik imata svoje značilnosti in vsak vinar ima svoj pristop v vinogradu in kleti – to je moja zgodba. Izmišljenih, marketinških zgodbic ne maram, nanje sem res alergičen. V najboljših restavracijah v svetu imajo po deset degustacij dnevno, na katerih izbirajo vina za pomembne vinske karte. Kadar grem npr. v New York, London, Milano, imam tam največ pol ure časa, da navdušim, prepričam buyerja. Moderni kupci, agenti, ogromno vedo. Vse jim je jasno. Potrebujejo le konkretne podatke. Točke in zgodbice zaradi aplavza jih ne zanimajo. Na meni je, da govorim o vsakem vinogradu in značilnostih vin, ne pa o luni, sončnem zahodu ali nonotu … Zgodbice – zaradi aplavza – so za laike.
Kaj misliš narediti v bodoče?
Mislim, da smo kot družina izoblikovali okrog sebe izvrsten tim in se povezali z različnimi profesionalnimi zunanjimi sodelavci, kar nam je doprineslo ogromno novih znanj. Zavedam se, da je v tem naša moč. V zadnjem letu so v naš tim prišli novi člani z novo energijo, ki nas bo v prihodnje ponesla še naprej. Saj nam je vsem skupni cilj ohranjati izvrstno kakovost vin in to nadgrajevati. Veselim se novih prihajajočih letnikov!
Pred desetimi leti si rekel, da se s penečimi vini ne boš ukvarjal, ker boš dodatno energijo raje vlagal v mirna vina.
Proizvajati kakšen charmat iz mojega grozdja bi bilo zares škoda! Za klasično izvedbo pa je treba imeti klet in zaloge. Na domačem trgu bi bil lahko zelo uspešen, na tujem pa takih vin ne manjka. Ne grem za modo, gledam bolj v svoj svet.
V resnici si si v teh letih izgradil posebno prepoznavnost.
Želel sem, da bo prepoznavnost imena Marjan Simčič Domaine kupčeva garancija za kvaliteto, ki ne bo temeljila samo na enem ali dveh vinih, temveč na celotni paleti naših vin, ki te prepričajo z lastnim slogom, eleganco in izvrstno kakovostjo. Tega se ne da pogosto najti na mednarodnem trgu in niti ne na najvišji ravni. Kvaliteta – kakovost je merljiva. To ni všečnost – kar je nekomu ljubše. Vsako vino v svojem razredu ima svoj standard in neizmerno sem ponosen, da jih skupaj s timom uspešno vzdržujemo v vseh naših linijah vin. Tako od Brda Classic, Cru Selection, Opoke Cru kot do elitne linije Numerals. Na trgih imamo dvaindvajset različnih etiket in še različne letnike, a ne boste našli nobenih »ups&downs«, kot si med degustiranjem lahko ugotovil tudi sam. Naša vina umestimo po kategorijah in jim s tem določimo tudi ceno, ki jo na koncu v vseh letnikih mora sprejeti in potrditi tudi trg. Brand Marjan Simčič Domaine tako ne temelji na enem vinu ali eni liniji. Vsako vino je pomembno in v vsakem rangu smo dosegli vrh. V tem je moja, naša poanta.
Po Forbesu Merlot Opoka 2018 trobno cru spada med šest najboljših na svetu. Bo to prestop med luksuzna vina?
Trg bo postavil ceno, in če bo realna, bo obstala.
Pri nas so preveč barikirana vina kar pogosta.
Malo bo že res. Z zgodbicami se lahko prodaja tudi tako vino. Je bolj za neuke ali le za povprečne poznavalce, ki hitro zapadejo pod lokalno modo. Ljudje to radi kupijo. Kar ni nič narobe. Kdor se v vino poglablja in ga dnevno uživa, pa ve, kolikšna je njegova realna vrednost. Zame osebno je lesen sod zagotovo najboljša posoda za vino in najboljši les je hrast, a ne vsak. V treh kleteh imamo sami na zalogi vsaj 1000 hl vina v različnih lesenih posodah, vse temperaturno nadzorovano vse leto, kar ni majhen strošek.
Bodo nove generacije imele drugačen odnos do vina?
Milenijci, ki pijejo vino, imajo jasne pojme, ker so bili o vinu poučeni. Spremljajo novosti, a to ne pomeni, da bi nasedli vsaki zgodbici. Imajo svoje mnenje, manj zvestobe eni regiji, raziskujejo in odkrivajo ter dajo večji poudarek vinskim doživetjem. So bolj sproščeni. Ne komplicirajo. Manj jih zanimajo pravila. Še mlajši, t. i. generacija Z, ki prihaja za njimi, imajo še manj potrpljenja. Ti ne pijejo vina kar tako, želijo nekaj dobrega in manj gledajo na ceno. Pijejo tako enostavna kot zahtevnejša vina. Hitro vse preverijo in se učijo. Vina znajo razvrstiti v cenovne razrede. Ko vino kupijo, želijo, da je to vino takoj pitno. Še bolj jih zanima ekološka pridelava grozdja in etični vidik.
Pojavljajo se novi mladi vinarji in vsi bi izvažali. Kaj bi jim sporočil?
Naj izpolnjujejo vsaj tri pogoje: konsistentna kakovost vina, ki pa seveda še lahko raste, vendar nikoli ne zavaja; jasno postavljena vizija in cenovno pravilno pozicioniranje; in pripravijo naj obilico vztrajnosti. Trgi še vedno so, Slovenija ni več nepoznana in ključni vinski kupci danes vedo za Slovenijo. Nikomur ni več treba razlagati, da smo le dve uri od Benetk. Vendar. Po sejmu Marjan ni šel s kolegi v gostilno na pivo, ampak naprej v restavracije, vinoteke, vinske bare … Še naprej preverjat vina, ki so ga zanimala, in hkrati iskal nove stike in morebitne kupce.
Kaj je tisto, kar bo ohranili vino, da bo prav razumljeno?
Izobraževanje je ključ. Tega ne smemo zanemariti.
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino – 2025/2 poletje
