Leta 1347 je po Evropi začela razsajati kuga. Rekli so ji črna smrt, ker je v štirih letih tiho pobila med tretjino in polovico celotne evropske populacije. V tistem kaotičnem času se je beneški plemič Nazzario Dalessio odloči zapustiti takratni popek Mediterana – bleščeče Benetke in se preseliti na majhen otoček na severnem Jadranu – Insulo. Da bi se izognil plačilu decime Benetkam, se je premeteni Nazzario preimenoval. Od leta 1348 se rodbina imenuje – Zaro. Zveni znano? • Danes je rodbina Zaro ena izmed dveh zgodovinskih izolskih družin, ki sta po drugi svetovni vojni ostali v Izoli, druga je Chicco. Zarovi so se od nekdaj ukvarjali z ribištvom in vinogradništvom. V zadnjem času pa je vinogradniški del povsem prevladal. Nono Bruno in markantni oče, tudi Bruno, sta že v preteklosti visoko dvignila družinsko vinsko letvico, a brez lažne skromnosti lahko poudarimo, da jo je Matej, ki je svojo prvo trgatev opravil leta 2015, z bratom Lukom postavil še više. Trenutno obdelujejo 23,5 hektarja in pridelajo okoli 80 000 litrov vina. Vse vinograde obdelujejo ekološko. • Pri Zarovih ne gre samo za vino. V starem delu Izole imajo priljubljen Manzioli wine bar, ki ga vodi mlajši brat Marko in kjer lahko poskusite vsa njihova vina, pa tudi številne druge etikete iz Primorske in Italije. Matej je zelo dejaven v lokalni skupnosti ter pobudnik in soorganizator vplivnih vinskih festivalov – Orange wine in Refuscus mundi. A pričujoči intervju ne govori samo o družini Zaro. Mogoče gre na prvi pogled za eno bolj nepričakovanih vinskih sodelovanj na sončni strani Alp … • Bi verjeli, da se bo nekdanji marinec, ki ima toliko strelnih ran kot ameriški raper 50 cent (devet), ustavil v Izoli ter skupaj s sinom Alessandrom in Matejem Zarom začel pridelovati vino? »Pa ne me basat?« odvrnem urednici Barbi, ko smo se dogovarjali za intervju. A naključje je hotelo, da sta se Tom in Alex pred desetimi leti na dopustu ustavila ravno v Izoli – in vse drugo je zgodovina. • Tom je sicer uspešen poslovnež. Američan. Torej, samozavest serijsko. S simpatično aroganco, jasno vizijo in predanostjo se je odločil, da bodo skupaj s sinom Alessandrom in Matejem pridelali najboljše vino na svetu, ki pa bo iz Slovenije. O vinu govori drugače od večine slovenskih sogovornikov. Zanj je denar merilo uspeha, ve, kako težko ga je prigarati. 75 dolarskih centov je bila vredna njegova prva ura dela. Pred desetimi leti je napovedal, da bo karton Bacchusa leta 2025 vreden 500 evrov. Smejali so se mu. Danes pravi, da bo karton leta 2035 vreden 5000 evrov. Se kdo smeji?
Tom, kako to, da že deset let ustvarjate v Sloveniji?
Tommaso: V Slovenijo sem prišel iz dveh razlogov. Kot prvo, zaradi ljudi. Zaljubil sem se v Slovence. Izkoristiti priložnost in sodelovati s prodornimi in talentiranimi ljudmi, kot je denimo Matej, je nekaj samoumevnega. V zadnjih letih sem spoznal veliko čudovitih ljudi, ki so me hitro očarali. Ljudje so največji zaklad te države. Kot drugo, jasna vizija in neizkoriščen potencial. Ne vem, ali je šlo za čisto srečo ali božjo intervencijo, a tu imamo tri edinstvene in posebne vinograde znotraj Matejevega posestva, nadarjenega vinarja in mojega sina Alessandra, ki skrbi za marketinško strategijo. Vse to sestavlja recept za uspeh.
Bivši marinec in mladi nadobudni istrski vinar se lotita skupnega projekta. Kako za vraga se je to zgodilo?
Tommaso: Dobesedno tu! (Tom pokaže na sosednjo mizo, sedimo namreč v Manzioli wine baru v Izoli, ki je v lasti družine Zaro, op. a.). Bilo je nekega deževnega dne. S sinom sva bila tu na dopustu in sama sedela v baru. Matej je prisedel in takoj se je razvnela debata o vinu. Tako se je začelo. Mateju sem rekel, da bi njegovo vino lahko doseglo višje cene. »Slovenci niso pripravljeni plačati več,« je odgovoril. »Bodo, samo verjeti je treba!« To je bilo leta 2015. Naslednje leto smo začeli z manjšim testnim projektom, da smo preverili, kako bomo sodelovali, se ujeli tako glede vina kot vizije. Iz tega sta se rodila Bacchus Cabernet Sauvignon in SBS (special barrel selection) malvazija. Pridelali smo dva soda.
Prepotovali ste veliko sveta. Vino bi lahko verjetno pridelovali v Italiji, Španiji, Franciji, Kaliforniji … A odločili ste se za Izolo.
Tommaso: Kolegici, ki zelo dobro pozna vinski svet, sem omenil, da bi prideloval vina v Sloveniji. Debelo je pogledala in rekla: »Zakaj bi šel pridelovat vino v Slovenijo, kjer cenijo preveč taninska in kisla vina?« Nisem se strinjal s tem in verjel, še danes verjamem, da se to lahko spremeni. Z Matejem sva verjela v to, čeprav je večina mislila, da gre za brezvezen poskus.
V Slovenijo tuje vinske strokovnjake po navadi privlečejo naša brhka dekleta. Guillaume je spoznal Katjo Šuklje, Francois Urško Slapšak …
Matej: Bila je ljubezen na prvi pogled. (smeh)
In vse drugo je zgodovina.
Matej: Sodelovanje se je začelo ponesreči. Leta 2015 sem študiral in delal v našem družinskem vinskem baru. V bar sta vstopila Američana, Tom in Alex, in začeli smo se pogovarjati o vinu. Med nami je takoj kliknilo. Spoprijateljili smo se. Po številnih degustacijah in obiskih kleti po Sloveniji sta predlagala, da nekaj naredimo skupaj. Začelo se je z dvema sodoma. Danes skupaj pridelamo več kot 6000 steklenic. Ne samo to, iskali smo posebne vinograde in njihove specifične izraze, obraze. Skupaj smo poskusili ogromno svetovnih vinskih klasik iz njune zasebne zbirke ter se potem odločili, v katero smer želimo.
Matej, družinsko klet ste prevzeli razmeroma mladi. Vaš prvi letnik je bil 2015. Kako se spominjate tistih časov?
Matej: Ko sem bil mulec, sem si rekel, da ne bom nikoli delal v vinogradništvu. Opazoval sem starše in dedka, ki so garali iz dneva v dan. Preprosto nisem razumel, zakaj toliko garajo. Tu ni bilo fensi avtov, čevljev, oblek. Pozabi na kakšna resna potovanja. V zgodnjih dvajsetih mi je oče prepustil v upravljanje družinski vinski bar, kar mi je takoj postalo v veselje, a kmalu sem ugotovil, da za najvišjo raven strežbe nimam dovolj znanja. V Trstu sem opravil vse tri tečaje za someljeja in se zaljubil v vino. V Vipavi sem zaključil študij vinogradništva. Tam sem spoznal številne vinarje, ki so bili ponosni na svoje vinograde in vino, ki so ga pridelali. Prek vseh teh interakcij, povezav in odnosov sem danes tu. Danes smo kot vinska klet mnogo bolj uveljavljeni, kot smo bili.
Torej je šlo za elegantno menjavo generacij?
Matej: V družinskem podjetju lahko nastane konflikt med dvema generacijama. Oče je 35 let starejši od mene. Mogoče je bila njegova vizija povsem drugačna od moje, a v nekem trenutku mi je predal del operacij. Ko je opazil, da lahko s pridelanim plačujem račune, pa mi je predal celoten projekt. Seveda je še vedno prisoten, veliko pomaga, sodeluje pri vseh odločitvah. Je prva oseba, ki jo pokličem za nasvet.
Pred desetimi leti je bil to »začetek čudovitega prijateljstva«, če se spomnimo na Casablanco. Ste mislili, da boste danes tu, oziroma kakšna je bila vizija pred desetimi leti?
Tommaso: Smo točno tam, kjer sem rekel, da bomo. Vprašanje je bilo, koliko časa bomo potrebovali, da pridemo do te točke. Prelomna točka je bil letnik 2019, ko smo ugotovili, da gre zares. Da je potencial zelo dober, če ne celo izvrsten. Z letnikom 2019 sva z Matejem udomačila in poglobila sodelovanja in zaupanje. Verjetno je bilo najpomembneje, da mi je Matej zaupal. Mogoče pa Američan, za katerega vsi pravijo, da je malo nor, niti ni tako nor in če delamo stvari drugače, to niti ni tako slabo. Delovalo je.
Ste dosegli zastavljeno?
Tommaso: Moj namen ni bil narediti najboljšega vina v Sloveniji. Želel sem pridelati najboljše vino na svetu, ki je iz Slovenije. Želel sem, da bi kdo v Tokiu, Parizu ali New Yorku odprl našo steklenico, ne vedoč, od kod je, in rekel: »Tristo kosmatih! Tole je pa preklemano dobro!« To je ključno. Vsak v vinskem svetu pravi, da želi narediti najboljše vino na svetu. A pozabljajo, da ni vse odvisno od nas. Za zemljo gre. Za terroir. Ali lahko narediš najboljše vino na svetu s pogoji, ki jih imaš? Grand cru vinogradov je manj kot en odstotek vinogradov na svetu.
Zemljo upravlja človek.
Tommaso: Mateja cenim, ker je bil pripravljen narediti korak naprej. Vprašal sem ga: »Če bomo naredili vse drugače, kot so delali tvoj oče, dedek, pradedek. In če bomo pri tem uspešnejši, kot bi si lahko kadar koli predstavljal: ali bosta tvoj oče in dedek ponosna ali jezna nate?«
Oboje?
Tommaso: Iskreno verjamem, da je odgovor v Sloveniji – jezna. Matej je rekel: »Mislim, da bosta ponosna.« S tem me je prepričal.
Omenili ste, da ste vse naredili drugače. Kaj točno?
Tommaso: Prvo je razumevanje zrelosti grozdja. Večina tu trga, še preden je grozdje popolnoma zrelo. Ko rečem zrelo, ne mislim samo na oechsle oz. sladkorno stopnjo. Gre za fenolno zrelost in ravnotežje. Pri tem nam je pomagala Hellen Turley, znana kot ena najboljših vinark v sodobni zgodovini. Sodelovala je s številnimi izjemnimi vinskimi kletmi. Hodila je po vinogradu in preverjala grozdje. »Danes ne,« je rekla. Naslednje dni isto. Potem pa en dan stisne jagodo in delovalo je, kot da se je urezala, kot da krvavi. »To!« Ko je grozdje fenolno zrelo, se ga dotakneš in barva vre iz njega. Meso se ti stopi v ustih. Peške so rjave. Tanini v kožici niso ostri, ampak zaokroženi in svileni. V Sloveniji se grozdje ni trgalo na tak način. Marjan Simčič je najbliže temu, obožujem njegova vina.
Druga stvar je uporaba lesa. V Sloveniji radi uporabljate rabljene sode, ki jih v vinu takoj zaznam in po mojem ne delujejo dobro. Dosledno uporabljamo nove sode. Od leta 2018 naprej imamo sode Louisa Latoura, ki jih je bilo zelo težko dobiti. Poleg tega smo tudi v vinogradu naredili zeleno trgatev, da smo imeli manjše obremenitve in bolj kvalitetno oziroma koncentrirano grozdje.
Če bi danes organizirali slepo degustacijo slovenskih rdečih vin, sem pripravljen staviti na naše vino. Če obstaja boljše vino v Sloveniji, bi ga z veseljem poskusil in tudi kupil. Vendar sem prepričan, da stave ne bi izgubil.
Sliši se, kot da je Kapitan Amerika prišel reševat Slovenijo?
Tommaso: Nisem ameriški heroj ali princ na belem konju, poslan, da reši Slovenijo. Sem preprost človek z jasno vizijo, željo in predanostjo, da jo tudi izpolnim. In poleg tega obožujem vino, zelo.
Matej, zame ste Istrani takoj za Kraševci glede trme in neupogljivosti karakterja. Potem pa pride striček iz Amerike in pove, da ne veste, kdaj trgati grozdje, kako se uporablja lesene sode, kaj je zelena trgatev – če sem lahko rahlo provokativen.
Matej: Sem vinar, ki se preživlja s pridelavo vina. Naš skupni projekt je samo del celotne zgodbe. Zame je šlo za del učnega procesa. Seveda, kar počnem danes, tako v vinogradu kot v kleti, je zelo drugačno od tistega, kar sem počel pred desetimi leti.
Skupaj pridelujete tri etikete. Chardonnay, Cabernet Sauvignon in SBS (malvazija). Kaj dela vaša vina edinstvena, drugačna?
Tommaso: Vedno se vrnemo k terroirju, ki se odrazi v posameznem vinu. Vsako vino je unikatno. V vinskem svetu odličnosti so razlike med vini zelo majhne. Merijo se v odstotku ali dveh. Menim, da mora imeti odlično vino izjemno sadnost. Zanimiva je korelacija med nižjo potrošnjo vina in hkrati številnimi vinarji, ki se osredotočajo zgolj na mineralnost, kislino in manj sadnosti. Veličina je zame univerzalna. Ljudje pravijo, da ne marajo belega ali rdečega vina. To je samo zaradi tega, ker še niso poskusili izvrstnega vina. Če bi ga, potem ni pomembno, ali je vino rdeče ali belo. Odpreš Petrusa letnika 89 ali Hensche Hill of Grace letnika 2018. Povem vam, da bi truplo skočilo iz groba in vam salutiralo! Vino je tako dobro. Ni pomembno, če vam določen stil ni všeč, pač še niste poskusili »tistega« vina. Malvazija ni bila nikoli na mojem seznamu, a to je zelo pomembno za Mateja, za družinsko tradicijo in zgodovino Istre.
Vsako vino prihaja iz določenega vinograda. Kako je z imeni vinogradov, ki jih uporabljate? Gre za simpatične zgodbe.
Matej: Začetek našega projekta sovpada tudi s širjenjem posesti, ker sem v tistem času kupil nekaj vinogradov. Pred tem nisem vinificiral sortnega chardonnayja, ki ni ravno del istrske tradicije, a ko sem kupil stari vinograd chardonnayja, smo se odločili, da iz tega vinograda naredimo nekaj odličnega.
Prvi vinograd je Bacchus. Ko smo se srečali, sta imela Tom in Alex psa Bacchusa, ki pa je čez nekaj let umrl. Takrat sta že živela v Ljubljani. Poklicala sta, če bi ga lahko pokopali v vinogradu. Seveda. Prišla sta s steklenico šampanjca in potem smo Bacchusa obredno pokopali. Ko smo ustvarjali prvo etiketo, nismo veliko razmišljali in vinograd preprosto imenovali po Bacchusu.
Leta 2019 sem kupil vinograd od Lili, ki je bila na vinograd zelo čustveno navezana in mi ga je s solznimi očmi prodala. Ko smo se pogovarjali s Tomom, kako naj imenujemo vino, smo se odločili, da ga s poklonom in v njeno čast imenujemo po njej. Malvazija SBS – special barrles selection, imenujemo Amandin vinograd, ki je imenovan po Tomovi bivši ženi in Alexovi mami.
Vaša vina ne skačejo iz vsake vinske karte v Sloveniji. Kje jih prodajate?
Tommaso: Skrbno smo izbrali nekaj restavracij v Ljubljani in po Sloveniji, za katere mislimo, da so vredne, da prodajajo naše vino.
Matej: Na začetku smo imeli samo 300 steklenic na etiketo. Z leti se količina povečuje. Danes imamo več kot 2000 steklenic na etiketo.
Tommaso: Mislim, da ne bomo pridelovali več kot 3000 steklenic posamezne etikete. Gre za 150–200 zabojev (zaboj vsebuje 12 steklenic, o.p.) na etiketo. To je malo, a za večjo pridelavo bi potrebovali več vinogradov. Ko sem se učil za WSET in Court of Master Sommeliers, je bil moj mentor Robert Mondavi. Veliko časa sem preživel z legendarnim gospodom. Del uspeha Kalifornije ni samo kakovost vina in uspešnost znamk. Večina odličnih vin je pridelanih v majhni seriji, 500 zabojev ali manj. Pridelamo malo vina, zato smo lahko zelo selektivni pri prodaji. Naredili smo novo spletno stran in želimo prodati 60 odstotkov v horeci in 40 odstotkov po spletni strani.
Ne smemo pozabiti na ekonomski del zgodbe. Pred leti je karton vina stal 50 evrov, zdaj ga prodajamo za 500 evrov. To je velika razlika. Iskreno, Matej, si kdaj mislil, da boš prodajal karton vina za 500 evrov?
Matej: Ne, nikoli.
Tommaso: Ne bomo se ustavili tu. Pa ne gre samo za ceno, več mi pomeni, da ljudje pijejo naša vina, jih lahko poskusijo in delijo naše sanje, kot samo to, da je steklenica vredna 1000 dolarjev. Drugače se pa še spomnim, ko sem lahko za 40 dolarjev kupil steklenico Petrusa.
V šestdesetih?
Tommaso: Ne, v osemdesetih. Zanimivo je analizirati njihovo zgodbo. Letno pridelajo 2000 zabojev, vino pa se prodaja po 3000 dolarjev za steklenico. Torej, mi se moramo odločiti, kaj bomo naredili z znamko. Želim si, da bi več ljudi poskusilo naše vino, da se zaljubi vanj, ga obožuje. A pride dan, ko se bo vino prodajalo na sekundarnem trgu in bo kdo pripravljen plačati 500 ali 1000 dolarjev za steklenico. Takrat se svari spremenijo in spremenijo se hitro. Bližamo se temu. Kako bo naše vino sprejeto izven Slovenije? No, gre za 64 000 dolarjev vredno vprašanje in videli bomo, kako se bo za zgodba odvila. Ampak to je moj cilj. Moj dobri prijatelj je lastnik največje dražbene hiše za vino na svetu – Acker Merrall & Condit v New Yorku. V nekem trenutku bomo dali naša vina na dražbo, pa da vidimo, kako bo šlo. To bo vplivalo na našo prihodnost.
Poznamo več primerov vin iz razmeroma mladih vinskih kleti, recimo L’Ermita Alvara Palaciosa, Pingus Petra Sisscka ali Colore iz kleti Bibi Graetz, ki pa so hitro doživela kultni status. Tako v vinskem kot cenovnem smislu.
Tommaso: Prišli smo s 50 na 500 dolarjev na karton. Poskusil sem ogromno ikoničnih vin, še vedno jih. V vinskem svetu mi je najbolj všeč poiskati kaj novega in zanimivega. Ne najti današnjega Petrusa, ampak Petrusa prihodnosti. Vino, ki ga ni še nihče odkril. Vino, ki danes stane 100 evrov, ampak veš, da bo cena čez nekaj let 1000 evrov. To je vznemirljivost in zagon, ki ga imam.
Pogovorimo se o stilu. V Sloveniji imamo veliko dobrih malvazij in chardonnayjev …
Tom (vskoči): Kaj pa je za vas trenutno najboljši chardonnay v Sloveniji?
Hm, odvisno od letnika, ampak Marof Kramarovci in Hedele Obelunec sta mi trenutno zelo pri srcu. Pa tudi Albiana Alto in Renesansa letnika 21.
Tommaso: Bi jih lahko primerjali z dvema premijskima chardonnayjema iz Kalifornije ali grand cru Burgundijo?
Poskusimo! Mislim da, čeprav gre za različne stile. Vaš chardonnay izžareva kalifornijski navdih. Več zrelega sadja, polnega telesa, visoki alkoholi, les.
Tommaso: Res je.
Kako pa je z najbolj nerazumljeno sorto v Sloveniji – cabernet sauvignonom? Vaš je eden od najboljših, ki sem jih poskusil iz Slovenije. Kakšen je bil odziv nanj?
Matej: Sprejet je bil odlično. Je že razprodan.
Tommaso: Lahko bi ga prodali veliko več. Včasih opazujem in poslušam, kaj ljudje govorijo o našem vinu. Ne vedo, kdo sem. Ne gre za ekskluzivnost, dostopnost ali količino. Vprašanje je, kako dobro je vino. V šestih sekundah se opredelimo, ali je kaj dobro ali ne. In ko opazujem, ko ljudje poskusijo naše vino, vidim, da jim je všeč. To je esenca vina.
Moj cilj je, da v desetih letih prodamo en karton za 5000 dolarjev. Pred desetimi leti ni nihče verjel, da bomo prodali karton vina za 500 evrov. Zdaj trdim, da bomo čez deset let prodali za 5000 dolarjev.
Matej: Tako me je prepričal, da smo začeli sodelovati. (smeh)
Marsikdo ima glede vina bolj romantičen pogled. Vi veliko govorite o številkah. Je cena steklenice sama po sebi cilj ali sredstvo do kakšnega višjega cilja?
Tommaso: Cena je merilni kazalnik. Kako merimo uspeh? Je to denar? Število objav v revijah? Pohvale prijateljev? Nagrade? Ne vem, verjetno bi se lahko strinjali z vsem naštetim. Zame je merilo uspeha denar.
Poglejte, v moji prvi službi v tovarni bombaža sem dobil 75 centov na uro. Na teden je skupaj zneslo manj kot 40 dolarjev. Denar spoštujem, ker vem, kako težko ga je prigarati. Po drugi strani pa zapravim za steklenico vina tri, štiri tisoč dolarjev. Nima smisla, a? Pa jih kupujem. V tem svetu z denarjem kvalificiramo uspeh. Ne gre za to, da želim prodajati steklenico po 1000 dolarjev, ampak če je kdo za to pripravljen plačati toliko denarja, pomeni, da mislijo, da je tako dobra – oziroma se jim zdi vredno zanjo odšteti 1000 dolarjev. Ne vem, kako naj drugače odgovorim.
Matej: Razumem Tomovo poanto, a sam vidim stvari nekoliko drugače. Imam privilegij, da sem podedoval ta košček zemlje, ki so ga obdelovali moji predniki. Pridelovali so preprosto vina za družino in prijatelje, viške so prodali ali zamenjali za druge dobrine. Danes smo raven zvišali.
Zame je prednostno, da se zabavamo in da smo ponosni na to, kar počnemo. Po petnajstih urah dela si odprem steklenico vina, pa ni važno, ali je lahkotni rosé ali cabernet bacchus, in si rečem: »Odlično je!« V vinu vidim čustva. To je ključno, to me žene naprej. Če bi vse gledal samo po številkah ali koliko dela vložim v to, se verjetno ne bi šel tega. Pred nami vidim svetlo prihodnost.
Slovenska Istra je poleg Goriških brd edini vinorodni okoliš v Sloveniji, ki drastično ne izgublja vinogradniških površin. Kako vidite prihodnost Istre?
Matej: Istra bo zrasla in se razvijala naprej. Do devetdesetih so vinogradniki grozdje večinoma prodajali zadrugam in večjih kletem, potem so začeli lastne projekte. Za to potrebuješ resne investicije, koncept, čas. Danes je tu druga generacija, ki prevzema družinske kleti. Se razvija in rastejo. Istra je turistična regija, kar je dobro in včasih slabo.
Zakaj?
Matej: Zaradi številnih turistov lahko vsak vinar najde restavracijo ali dve in tam prodaja svoje vino. Zaradi turizma vinarji ne gredo po svetu in ne vidijo, kaj vse obstaja, ter se ne primerjajo z njimi.
Tommaso: Živijo v škatli in ne rastejo. Če ti je v škatli udobno, potem je to super, ampak trenutno imamo najslabše pogoje za vinarje v zadnjih 60 letih. Povpraševanje pada, številna podjetja razmišljajo, da bi denar raje investirala drugam. Danes se prodajajo vinogradi, za katere smo vsi mislili, da ne bodo nikoli na trgu.
Vinogradi se sekajo od Bordoja do Languedoca in Kalifornije.
Tommaso: Prvič v zgodovini! To je neverjetno. Cena za aker (0,4 hektarja, op. a.) v dolini Napa je bila tri milijone dolarjev. Posekali so 4000 akrov. Izračunajte sami. In Napa je majhna regija. V osemdesetih so bile ZDA osma največja porabnica vina. Do konca devetdesetih so postale največja. To je povzročilo eksplozijo pridelave vina. In potem voziš ta avtobus 20, 25 let, celo generacijo in potem pride nekdo in vzame ključe ter jih vrže skozi okno. Nimamo ne bencina ne volana. To je realnost.
Zdi se, da ne bencina ne konjskih moči ne bo zmanjkalo pri vašem skupnem projektu?
Tommaso: Ne, nikakor ne. Imamo vse, kar potrebujemo, da pridelamo najboljše vino na svetu ter vzpostavimo uspešen in trajen brand. Imamo nadarjenega vinarja, izjemen terroir, odličnega prodajalca in nekoga z jekleno voljo, ki bdi nad tem. Uspelo na bo. Govorilo se bo, da Slovenija ne prideluje samo dobrega vina, ampak najboljše vino na svetu. Gre za slovensko zgodbo, v kateri Američan igra stransko vlogo. Želim, da bo Slovenija imela enega od redkih kraljevih draguljev v izpraznjenih kleteh vinskega kraljestva. Pomagati pri tem procesu, promociji Slovenije in njenih ljudi, je moja največja čast v življenju.
Kot nekdanjega marinca vas moram vprašati: Kubrickov Full metal jacket ali Mendesov Jarhead?
Tommaso: Nedvomno Full metal jacket.
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 1/2026.
