Klet Brda, Silvan Peršolja
Hm, kateri bi bil lahko Mr. White? Mr. Pink? Kateri je Mr. Blonde? Sproži se mi spontana asociacija na legendarni film Quentina Tarantina Stekli psi. Listam namreč po reviji Vino iz leta 2012. Na črno-beli fotografiji, posneti v kleti*, pozirajo Darinko Ribolica, Silvan Peršolja in Goran Jakin. Samozavestni, ponosni. Z nekakšnim swagom. V sredini je Silvan Peršolja, direktor. Karizmatik. Neposreden sogovornik. Človek iz enega kosa, bi rekel moj fotr. Omenim mu tisto fotografijo, nasmehne se in reče: »Sporočilo te fotografije je. Tu smo. Tu delamo. Da, tudi kleti obstajajo.« • V Brdih, slovenski Toskani, očitno počnejo nekaj prav. Trenutno so najbolj prestižni vinorodni okoliš v Sloveniji. Če kakšnemu tujcu naštevate uspešne slovenske vinarje, se težko izognete imenom iz Brd. Pa pustimo subjektivna merila ob strani. Zame ključni podatek je dejstvo, da v Brdih vinogradniške površine ne upadajo. Nasprotno. V zadnjem času lahko opažamo kopico novih investicij. Povprečen vinogradnik v Brdih obdeluje 2,69 hektarja, kar je enkrat več od druge, Vipavske doline z 1,28 hektarja in daleč nad povprečjem v Sloveniji, ki znaša 0,53 hektarja. Vinogradništvo in vinarstvo mora biti tudi uspešna gospodarska panoga, če želimo, da bo preživela na dolgi rok. Tega se v Kleti Brda še kako dobro zavedajo. Zavedajo pa se tudi svoje pomembnosti in dolžnosti, ki jo imajo, ter v sodelovanju z drugimi briškimi vinarji delajo korake naprej. • Če išče Peršolja zadružne zglede v Južni Tirolski ali Wachauu, lahko mirno omenimo, da je Klet Brda zgled v Sloveniji. P.s. Če ste v zadnjem času listali po reviji Decanter, ste lahko opazili, da je merlot Vrh med top tremi rdečimi vini jadranske regije.
Oranžno
Ko se postavi naslov, se hočeš-nočeš opredeli kontekst. Vsak si sam pri sebi skoraj nevede odredi vnaprejšnja pričakovanja, še preden vino pride do ust, kar že vpliva na prvo vzpostavljeno percepcijo. Zmotna, pretirana ali neučakana pričakovanja lahko bistveno poslabšajo naše mnenje o vinu. Zato naj ne bo odveč opozoriti, da je edina resnica le v samem kozarcu pred nami. Da bi vpliv barve ne bil prevelik pri presojanju kvalitete vina, je bilo svojčas modno degustirati iz črnih kozarcev, a sta to navdušenje in želja po tovrstni objektivnosti hitro minila. Degustatorji se nismo bili pripravljeni odreči hedonističnemu užitku, ki ga dajeta barva in odtenek, strokovno meneč, da brez njiju ne bodo pravilno ovrednoteni letnik, starost ali nadaljnji senzorični razvoj. Pravzaprav je komično, da smo se v iskanju degustacijske korektnosti vtaknili prav v barvo, skoraj edino značilnost vina, ki jo vidimo objektivno. Vse druge zaznave so precej bolj obremenjene s subjektivnostjo. Pri sortah, ki nimajo izrazito temne barve, kot sta na primer modri pinot ali frankinja, še posebno če prihajajo s severnih rastišč, so se že na mednarodnih ocenjevalnih lestvicah onemogočile odbitne točke za barvo. Le zakaj naj bi kaznovali svetlejšo barvo, če pa je prav taka značilna za sorto ali poreklo? Čemu bi potem sploh razpravljali o tipičnosti videza, če bi ga vrednotili samo po odklonu od čim bolj temne barve? Svojčas se je celo reklo črno vino, da bi poudarili nepresojno temino in s tem že najavljali višjo kakovost. Prav zato so pri ceni pridobile sorte barvarice (fran. teinturier), ki imajo obarvan sok, kar za večino vinskih sort ni značilno, in z dodatkom nekaj odstotkov pomagajo manj obarvanim sortam. Obstaja pa tudi nasprotna skrajnost, ko ima sorta zelo temno barvo (npr. regent, dornfelder), a je vino enostavno in lahko, skoraj prazno in včasih celo omledno, ker tudi kislosti primanjkuje. A če so te lastnosti vinske sorte genetsko in proizvodno vezane na naravne danosti, bi se tega morali zavedati. Zato so pri degustacijskem delu izkušnje tako ključne: da se mnoge posebnosti in značilnosti sort poznajo in prepoznajo. Lahko pa tudi menimo, da takih sort na trgu v samostojni izdaji ne potrebujemo in naj bodo zato za zvrščanje z drugimi sortami, kar bo vodilo k harmoničnim vinom. Pravzaprav se to že ves čas dogaja, pa ne zaradi naših okušalnih preferenc. Mnoge stare sorte, ki jih ne bomo nikoli srečali na trgu, so nekakšne genske banke, primerne za žlahtnjenje v korist biotske raznovrstnosti in s tem večje varnosti ob vsakršnih havarijah. Na svetovnem trgu je le kakih dvesto sort, ki imajo pomembnejši tržni delež. Sort z definiranim genomom je okoli dva tisoč. Okoli sedem tisoč je ampelografsko opisanih. In potem je še kakih pet tisoč takih, ki čakajo na pozornost strokovnjakov. Opredelitev tehnološkega stila svežega rdečega vina je eden od sedmih stilov (dva sem že opisal v prejšnjih številkah), ki jih je zasnoval dr. Dejan Bavčar in opisal v poučni knjigi Anatomija stilov vina.
Svež veter v historičnih kleteh
Tri velike historične kleti, ki temeljno zaznamujejo identiteto svojih krajev, so v minuli petletki dobile nove lastnike. Kaj so doslej postorili v Vipavi, na Ptuju in v Mariboru in ali gre v kleteh vse v skladu z izvornimi pričakovanji? Kakšni so njihovi nadaljnji (dolgoročni) načrti? Revija Vino je poiskala odgovore.
Pogled z druge strani
Obiskala sem res mnogo kleti in prebrskala nešteto spletnih strani, ko sem iskala informacije, ki jih potrebujem, ko pišem o vinu. Včasih je bil postopek prav neverjetno frustrirajoč in na koncu sem bila ne le razočarana, ampak tudi prepričana, da bi lahko kleti in vinarji storili mnogo več, da bi se tudi na ta način pokazali v boljši luči. Komuniciranje z javnostjo je drago in lahko od vinarjev zahteva veliko časa. Kaj vse bi lahko izboljšali?
Slovenski festival vin
Ko se je pred štiriindvajsetimi leti na iniciativnem odboru razpravljalo o poimenovanju festivala, so bile na mizi tri možnosti: Festival slovenskih vin bi bil najbolj všečen, a potem tujih vin ne bi moglo biti. Festival vin bi bila najširša definicija. Slovenski festival vin pa je z lociranjem države izpolnil vse želje. Spomnim se tudi dileme, da vermut ne spada na vinski sejem, a je ogled Zakona o vinu zavrnil tovrstne interese. Ker gre za kulturo vina, se je zdel Cankarjev dom še posebno prava lokacija, saj druge gostinske lokacije nimajo statusa kulturnega hrama. In tako po toliko letih in različnih lokacijah vstopimo v letošnjega, ki je bil znova v CD.
Diam
Pri izdelavi zamaškov iz enega kosa je izkoristek plute okoli 7 odstotkov. Pri izdelavi zamaškov Diam, ki jim nekateri ponosno, drugi zgolj kot dejstvo, tretji pa slabšalno dodajo pridevnik tehnološki, pa je ta izkoristek približno sedemkrat večji – okoli 50 odstotkov. Ob tem se za zamaške Diam uporabi tudi manj kakovostna pluta. Če ob tem upoštevamo ceno surove plute in dejstvo, da najbolj kakovostne plute tako ali tako primanjkuje, se zdi sklep preprost. Če upoštevamo še druga dejstva, pa bi moralo biti dvomov še manj.
In še:
- Pet vinarjev odgovarjaja na naša vprašanja v rubriki KDO STE:
– Aljoša in Maja Štrancar (Štrancar)
– Kristian Keber (Keber)
– Dominik Sosolič (Sosolič)
– Viljem Žižmond (Guštin) - Pod lupo:
7 penin po mnenju sedmih peničarjev - O Glass of Bubbly 2022
- Mavrud
- Vinarji predstavljajo vina iz svojih kleti:
– Damir Zgonik (Zgonik): Cabernet sauvignon 2018
– Sandi Slejko (Dornberg): Črna rebula 2018
– Metod Bizjak (Bizjak): Rebula 2019
– Danilo Baša (Baša): Rosé 2022
– Borut Slejko (De Adami): Merlot 2009
– Dean Čebron (Čebron): Chardonnay Terase izbrano 2020
– Samo Krajnc (Kranjc): Šipon 2021
– Danilo Flakus (Dveri-Pax): Penina DP brut šipon 2017
– Danilo Šnajder (Verus): Šipon 2021
– Alojz Gaube (Gaube): Laški rizling 2021
– Marko Kristančič (Kistančič): Merlot 2018
Ti je vsebina všeč?
Naroči se na revijo Kupi posamezen izvod Poglej arhiv preteklih izdaj
