Revija Vino 4/2021 – zima

Mitja Lo Duca

V nekem trenutku me je prešinilo, da tega intervjuja morda ne bo. Bog ne daj, sem si rekel, saj … Ampak se je vse dobro izteklo. Na bencinski črpalki v Zgornji Kungoti točim gorivo, ko navzgor proti Svečini drvi reševalno vozilo z modrimi lučmi in sireno. Nujno torej! Pomislim, pa ja ne, da gredo po Mitjo. Že večkrat sem mu rekel, ko se ob kakšni priložnosti slišiva po telefonu ali kje srečava, naj se malo ustavi, naj malo zadiha, da si je preveč naložil na rame. Sicer je dec in pol, širokih ramen in krepak, nekdaj med najboljšimi alpinisti v nekdanji skupni državi, včasih so mu rekli Satan, ker če nihče ne zmore, bo on, Satan. Ampak vseeno. Mu pravim, zdaj si v tistih letih, sedeminpetdeset jih šteje, ko fante čez noč pobere. Kap, in je konec. Daj, pomisli malo tudi na te reči, mu požugam. In hkrati vem, da ne bo zaleglo, da bo šel do konca. To, kar si je zamislil in zadal, bo izpeljal: brezkompromisno, dosledno, perfektno, stoodstotno. Zdaj ima v glavi dingač, bog mu pomagaj. Le od kod mu zdaj to. Tak pač je, Mitja Lo Duca.

Peneči renome

Nedavno sem znova slišal tezo, da je penina generična označba, saj naslavlja peneča vina. Torej bi lahko rekli celo italijanske penine, kar pa je napačno in prepovedano. Generično poimenovanje kategorije predstavlja izraz peneča vina, penina pa je uradna označba, dovoljena izključno za slovensko kakovostno ali vrhunsko peneče vino, ne peneče se vino, ker take kategorije ne opredeljuje vinski zakon iz 2006. leta (Zvin), čeprav so lektorji negodovali nad tako odločitvijo. Označbi spadata med tradicionalne izraze, ki se morajo uporabljati skupaj z zaščitenim geografskim poreklom (ZGP), torej s poimenovanjem okolišev (pri kakovostnih vinih) in leg (dovoljeno le pri vrhunskih vinih). Pred leti je bilo predlagano, da bi penino omejili le na klasično metodo pridelave, da bi se pojmu, pridelavi in vinom dvignil ugled, saj bi hkrati opredelili tudi višje standarde kakovosti. A za to idejo ni bilo soglasja med vinarji.

Metliška klet

»Iz Ljubljane, iz Ljubljane, iz Ljubljane gremo mi. Tralalalala, tralalalali,« se mi je parafrazirano prepevala zimzelena pesem Marjane Deržaj, ko smo se peljali po ljubljanski obvoznici. Ljubljana je pozimi rahlo depresivna. Preveč je dni, ko sonce nikoli ne prebije težke meglene odeje. Tokrat smo se odpravili na jugozahod, v Metliko. Nekje med Gorjanci smo iz prtljažnika izpustili sonce, se je pozneje slikovito izrazil Marijan. Pred nami se je razprostrla s soncem obsijana Bela krajina. Najmanjši slovenski vinorodni okoliš, naš cilj pa je kot prva v vrsti zadružnih kleti Vinska klet Metlika.

Gremo mi po svoje

»Še ne vem,« je Matjaž Čuk za rubriko Kdo ste predlani brez jamranja pisno odgovoril na vprašanje, kaj najbolj pogreša na slovenski vinski sceni. Dobri dve leti pozneje nas nad Žabljami na Vipavskem, nad Velikimi Žabljami, da ne bo nesporazuma, kljub povsem drugačni vremenski napovedi vedno bolj intenzivno moči neprijetno mrzel dež, ko mi Matjaž ob zidanici reže trte in fotografiranje zaključimo kar se da hitro. Matjaževa Mateja z vedno nasmejanim sinom Teom v naročju, Matjaž in jaz se premraženi preselimo v vas k mizi ob prijetno toplem kaminu. Ob pokušini zelena, sauvignona, muškata, macerirane malvazije, kot bo tudi tista iz soda, ob katerem mi je malo prej poziral, pa rdeče zvrsti Otus in Matjaževega ponosa, modrega pinota, mu še enkrat postavim isto vprašanje. Torej, kaj pogreša na slovenski vinski sceni? In Matjaž še vedno ne ve. Malo verjetno sicer, da res ne pogreša prav ničesar, jamra pa zanesljivo ne. Potem pomisli še enkrat in od nekod izvleče, da trenutno morda pogreša festivale in podobne predstavitvene dogodke, ki so sicer naporni, vendar je tam dobil že nekaj strank, ki zdaj vzamejo precej vina. Ampak če, kot se je pred leti pohvalil naš takratni premier, namesto jamranja iščeš rešitve, gre očitno tudi drugače.

Bela Dalmacija

Z osenčene, nekoliko hladnejše strani velikega grozda očitno jedilnega, namiznega grozdja odtrgam lepo veliko, precej podolgovato jagodo. Okusna. In si s trte v očitno razmeroma mladem, lepo obdelanem vinogradu nad obalo nekje blizu Milne na južni strani otoka Hvara s pogledom na Peklenske otoke in na oddaljenejši Vis v vročini opoldanskega avgustovskega sonca privoščim še eno. • Pošip, preseka tišino Marin Plenković, ki je prišel pred trgatvijo, torej pred njegovim odkupom pogledat grozdje … Pošip? Pošip, ponovi Marin. Eh … Presenečenje je dovoljšnje, da odpade kvazipoznavalska poza jasno-itak-pošip-kajpadrugega, in si raje zgolj odtrgam ter pojem še eno jagodo. • Pošip naj bi po začetnih domnevah, seveda precej preden jaz naletim nanj na Hvaru, na Korčulo prinesli kdo drug kot pomorščaki. A so genetske raziskave na začetku tisočletja nekoliko presenetljivo pokazale, da je sorta pravi korčulan, domorodec, da je torej nastala tam in da je, verjetno kot spontani križanec, potomec sort bratkovina bijela in zlatarica blatska bijela. A ve se, kar je sicer znatna redkost, zato je lahko v tem toliko večji promocijski potencial, še precej več. Na samoniklo trto z izjemno okusnim in aromatičnim grozdjem naj bi, sicer po ustnih virih iz 19. stoletja, a vseeno precej zanesljivo, pri delu v gozdu naletel Marin Tomašić Barbaca iz Smokvice na Korčuli. Poganjke je, sklepamo, da precej zanesljivo ne za okras, posadil v svojem vinogradu, in od tam so jih potem razmnoževali okoliški vinogradniki. Ko je bilo leta 1967, torej pred le dobrega pol stoletja to objavljeno, so menda celo še obstajali prav tisti prvi Marinovi matični trsi pošipa, ki so necepljeni na ameriške podlage v peščenih tleh preživeli trtno uš.

Vranac

Svetovni dan vranca ali Vranæc World Day je blagovna znamka in mednarodni dogodek, posvečen promociji sorte, ki je doma na Balkanu. Črki a in e sta v besedi Vranæc namenoma zapisani skupaj, ker je vranac avtohtona črnogorska sorta, ki se v Severni Makedoniji imenuje vranec. Na Kosovu ji rečejo vranç (izg. vranć). Največ je imajo v Makedoniji, Črni gori in na Kosovu, nekaj malega se je najde še na Hrvaškem, v Srbiji, BiH in celo na Madžarskem, če je verjeti podatkom Mednarodnega urada za trto in vino (OIV). Da poimenovanje dogodka že vnaprej napove namen, je očitno. Vsa nadaljnja enološko marketinška prizadevanja bodo usmerjena v en sam bistven cilj: da se poveča mednarodna prepoznavnost in s tem ekonomska teža te imenitne sorte in vina. Glede na to, da se je dogodek oktobra letos zgodil že tretjič, bi optimisti verjetno presodili, da je uspeh blizu. A ni tako preprosto. Na svetu je na tisoče sort, vendar po ocenah poznavalcev prvih dvajset predstavlja štiri petine svetovnega gospodarstva. Tega dejstva se v celoti zavedajo tudi v WOM-u, Wines of Macedonia, sektorsko marketinški organizaciji, ki je bila ustanovljena že 2010. leta, kar pomeni, da so svoja prizadevanja že od začetka nastavili za tek na dolgo progo. In oktobrski Vranac World Day je bil samo eden od promocijskih dogodkov, ki jih pripravlja prizadevni tim v WOM-u. K tokratnemu programu so vsak svoje vsebine prispevali še partnerji v Črni gori in na Kosovu.

In še:

  • Štirje mladi odgovarjajo na naša vprašanja v rubriki KDO STE:
    – Jan in Rok Hrvatin (Hrvatin)
    – Domen Vrabec (Vrabec)
    – Primož Čotar (Kraljič)
  • Pod lupo:
    7 najboljših penin po mnenju Guillauma Antalicka in Bruna Gaberška
  • Glass of Bubbly Awards 2021
  • DWWA 2021
  • Vinitaly Special Edition
  • Vinarji predstavljajo z zlatom nagrajena vina iz svojih kleti z ocenjevanja Vino Slovenija 2021:
    – Aleksander Zavec (Zavec): haloze White 2020
    – Samo Premrn (Pasji rep): Moser
    – Matjaž Berce (Berce): penina Zelen
    – Igor Leber (Leber): Pubec 2021
    – Jurij Cvitanič (Cvitanič): Pubec 2021
    – Matija Jargič (Emino): Pubec 2021
    – Danilo Steyer (Steyer): Ranina 2021
    – Aleksander Rigo (RigoVIno): Pubec 2021
  • GAIWC 2021

Ti je vsebina všeč?

Naroči se na revijo Kupi posamezen izvod Poglej arhiv preteklih izdaj