Revija Vino 1/2020 – pomlad, poletje

Simon Simčič – Medot

Medot, Zvonimir, Igor, Simon – so štiri osebna imena za štiri generacije Simčičev: praded, nono, oče in sin. Medoti jim bomo rekli od zdaj naprej. Kako spoštljivo misli in govori o prejšnjih generacijah Simon, za zdaj najmlajši v tej imenitni peničarski zgodbi, bo razvidno iz intervjuja. O Zvonimirju, Miru, moralni avtoriteti, strumnem možu, ki je svoje življenje posvetil briškemu vinu in še posebej rebuli, bi še največ izvedeli ob branju njegove knjige s preprostim naslovom Vino med ljudsko modrostjo in sodobno znanostjo, ki je izšla 1987. leta. V njej je izpostavil, da je bodočnost vina le v kakovosti (op. ko je bil trg usmerjen v količino), se upal ­­po­karati vinopivce, češ da se morajo vinu bolj posvetiti in se izobraziti, a se hkrati poklonil največjim poznavalcem, ki ob pitju vina »znajo ustvariti lepo duševno razpoloženje in občutke sreče«. Za Medote zmaga ni cilj, ker je pomembnejša pot. Zato nikakor ni naključje, da je prvemu mirnemu vinu v portfelju ime Journey in da je v njem, seveda, rebula. Da bo jasno, za nazaj in za naprej.

Beli pinot

Beli pinot je nastal kot brstna mutacija modrega pinota. To naj bi pomenilo, da je podedoval vse druge lastnosti razen barve in tanina. Se zdi logično, kajne? A kolikšna razlika! V davnini je bila večina sort rdečih, kar naj bi bilo ontološko dejstvo. Rdeča barva je napovedovala zrelost, zato je pritegnila ptiče in druge živali, ki so peške raznesli naokrog in tako trti razširili življenjski areal. Kar spretno, kajne? Rdeča barva je bila vedno psihološko pomembna in zmagovalna – v izvozu vin na Kitajsko so rdeča vina v ogromni prednosti. A zakaj potem belo grozdje?
Tudi za to obstaja razlagalna teorija, po kateri se je človek že zelo zgodaj lotil odbiranja trsov, ki so več rodili, bili odporni na mraz in bolezni, saj pri takih ne gre samo za enostavni in razširjeni peronosporo in pepelasto plesen, ki smo ju uvozili iz Amerike »šele« v devetnajstem stoletju. Trta je na planetu že vsaj štiristo petdeset tisoč let, zato ji niti množica virusnih bolezni ni tuja. Letos, ko se tudi ljudje spopadamo s koronavirusno boleznijo 19, bomo morda bolje razumeli, da se tudi rastline z njimi ukvarjajo že ves čas.

Marie Charlemagne – enologinja v kleti Veuve Cliquot

Skoraj ni bilo koncerta, na katerem James Brown ne bi s prodornim glasom zapel prve vrstice svojega hita iz leta 1966: This is a man’s world! This is a man’s world! Tej ugotovitvi je potem malo tišje, a zelo stvarno sledila druga vrstica, ki prvo postavlja v drugačen kontekst: But it wouldn’t be nothing, nothing without a woman or a girl. Če Brownovo ugotovitev preslikamo v vinski svet, lahko ugotovimo, da prvi del v veliki meri velja za celotno panogo, vsaj v svetu šampanjcev pa tudi drugi. Peneča vina iz Šampanje bi bila precej drugačna, če se ne bi mlada madame Barbe-Nicole Cliquot, rojena Ponsardin, ovdovela pri 27 letih, odločila sama nadaljevati moževo delo. Opustila je bančno in trgovsko plat posla in se posvetila izključno šampanjcu. Drugo je zgodovina, o kateri veliko ve tudi mlada enologinja Marie Charlemagne. Z njo smo se pogovarjali o njenem delu v hiši Veuve Clicquot, o Šampanji in njenih izzivih, trendih, baltskem eksperimentu, tehnoloških smernicah ter šampanjskih novostih, ki so jih pripravili v Veuve Clicquotu.

Izlet v vinorodno deželo johannie princeps – 2. del

Na Štajerskem je bilo 19. stoletje v mnogo pogledih prelomno. Maribor z okolico je doživel izjemen gospodarski polet s prihodom železniških delavnic in Južne železnice, kar je odprlo vrata industrializaciji in mestu približalo trge po celotni avstro-ogrski monarhiji.
V primerljivo dinamičnih razmerah se je znašlo tudi tukajšnje vinogradništvo. V dobrem in v slabem. Nove bolezni in škodljivci, ki so pustošili po vsej Evropi, so vinogradnikom povzročali krizne razmere. Razvoj vinogradništva pa je poganjalo uvajanje najsodobnejših praks in kletarskih tehnik ter sajenje najboljših mednarodnih sort vinske trte, ki jih je prebivalstvu premierno predstavil nadvojvoda Janez. Njegov vinograd na Meranovem je bil referenčni študijski vrt za pisanje večletne terenske raziskave, ki danes pomeni vrhunec ampelografske znanosti tistega časa in prostora.
Leta 1841 je izšla monografija z ­naslovom Sistematična klasifikacija in opis sort vinske trte v vojvodini Štajerski, leta 1855 je sledil še dodatek k delu. Avtor knjig je bil Franz Xaver Trummer (1800–1858), glavni vrtnar Štajerske kmetijske družbe. »Poznavanje vinskih sort je ključno za dvig vinogradniške kulture v deželi,« je bil prepričan Trummer. Opravil je izjemno delo. V obdobju 1835–1839 je prepotoval celotno Štajersko in v skladu s tedaj najsodobnejšim klasifikacijskim sistemom opisal vse sorte, ki so uspevale v obiskanih vinogradih, pa tudi tiste, ki so se po deželi začele širiti po tem, ko jih je tukaj prvič posadil nadvojvoda.

Aquavitis

Žeja. Morda jo lahko res vsaj deloma potešimo z vinom, ni pa to preveč priporočljivo. Poleg drugih učinkov alkohol namreč deluje dehidracijsko, izsuševalno, kar pa je ravno nasproten učinek od želenega. Hitro ugotovimo, da je voda v ta namen (in še za marsikaj) kljub naši naklonjenosti vinu mnogo bolj primerna in univerzalna za vse življenje na našem planetu. In seveda jo, kljub temu da spada med rastline, ki sušo razmeroma dobro prenašajo, nujno potrebuje tudi vinska trta.

Krištofov duh

»Great wines taste like they come from somewhere. Lesser wines are interchangable, they could come from everywhere,« pravi znameniti ameriški vinski kritik Matt Kramer v svoji knjigi Making sense of wine. Seveda ne govorimo o generičnih nizkocenovnih vinih, ampak o vinih srednjega in višjega kakovostnega razreda, ki lahko izražajo prostor, iz katerega izhajajo – terroir. Svetovno znane vinske regije imajo svoj slog, standard, če hočete. Za začetek odigrajmo kratko igrico asociacij. Ob omenjenem slogu vina si poskusite zamisliti tri značilnosti tega sloga. Premier cru Chablis, Tokayi Aszu 6 Puttonyos, letniški šampanjec, rizling GG* iz območja Rheingau in Grand Cru Classe iz Bordeauxa. Ni težko, kajne? Za vsak slog bi znali v trenutku našteti glavne značilnosti in ne glede na nešteto estetskih nians znotraj posameznega sloga regije bi večino naštetih primerkov na slepi degustaciji verjetno tudi zlahka prepoznali.

In še:

  • V rubriki KDO STE se predstavljajo:
    – Jakob in Gregor Bizjak (Domačija Bizjak)
    – Martin Erzetič (Čarga)
    – Aleksander Zavec (Vina Zavec)
    -Klemen Čehovin (Posestvo Čehovin)
  • Festivalsko:
    Festivali od blizu in daleč …
  • V rubriki pod lupo:
    Poznavalca Koni Marchesan in Jože Roznam izbirata dvakrat sedem najboljših rdečih vin slovenske Istre
  • Brane Kastelic iz Londona:
    Oprotite, zaprti smo!
    V teh nevsakdanjih nenormalnih nevarnih časih, ko ponavljajoči se dnevi postajajo tedni in tedni meseci (kot nekakšna resnična zelo slaba različica filma Svižčev dan, ki ga morate pogledati, če ga še niste, ker je eden najboljših, posebno za te čase) in smo večinoma družabni ljudje proti svoji naravi in svojim socialnim instinktom v še vedno bolj ali manj strogi karanteni, je za druženje milijonov Britancev najhujše to, da je na vratih vseh pubov napis: »Oprostite, zaprti smo!« V številnih majhnih mestih in vaseh na Otoku so ravno pubi edini »kraj«, kjer se ljudje družijo, pogovarjajo, potolažijo, razveselijo, dogovarjajo, poslujejo, najdejo ljubezenskega ali samo spolnega partnerja za tisti večer …
  • Bruno Gaberšek:
    Končno
    Malo, le štiri dni pred najkrajšo, kresno nočjo v letu, ko so prave zvezde in zvezdice vidne najmanj časa, so zasijale (in še kar sijejo) neke druge. Verjetno vsi vemo, katere. Končno.
  • Emanuele Giannone:
    V praznem teku
    Če je pred 9. marcem komaj eden od tisoč Italijanov poznal natančno definicijo besede karantena, se nam bo po tem datumu za zmeraj vtisnila v spomin. Posledice nas bodo spremljale še nekaj časa. Že zgolj zaprtje restavracij in barov v državi, katere prebivalci se navdušujejo nad obedi in dobro kapljico v živahni družbi, je sprožilo val vsesplošnega razburjenja. Naša edina tolažba so postale restavracije, ki so se odločile oz. so si lahko privoščile dostavljanje hrane na dom kot začasni premostitveni ukrep za vsaj delno pokritje stroškov. Uteho smo našli tudi v dotlej neslutenem in presenetljivem nacionalnem talentu za peko domačega kruha in izdelavo domiselnih tort.
  • Jože Rozman:
    Čezmurovci …
    Tam daleč nekje. Predaleč … Eh, kako naj bo v Sloveniji kar koli daleč, kaj šele predaleč. Torej tudi Prekmurje ne. Kar koli si pod tem izrazom predstavljate. Prek Mure pač pomeni čez Muro. In je torej, če odmislimo ime pokrajine na zemljevidu, pač odvisno od tega, na katerem bregu te reke razmišljamo o vsem tistem čez. Prek. Tako nekako so morda pred leti razmišljali prvi trije povezani v neformalno združenje ponudnikov odlične kulinarike Gourmet over Mura (Vinska klet Marof, Gostilna Rajh in Mesnine Kodila), sicer Prekmurci tudi v ožjem pomenu te besede, ko so k sodelovanju povabili še Oljarno Kocbek, Domačijo Firbas, Vinsko klet Steyer in Pivovarno Bevog. S slednjo so Prekmurje tako ali tako razširili še prek državne meje v Avstrijo in s tem nekako odtehtali morebiten neugoden zaključek zgodbe o Piranskem zalivu.
  • Vinarji predstavljajo svoja nagrajena vina:
    – Ludvik Glavina
    – Jordan Cigoj
    – Žan Bric
    – Dorjano Korenika
    – Marijan Colja

Ti je vsebina všeč?

Naroči se na revijo Kupi posamezen izvod  Poglej arhiv preteklih izdaj