Revija Vino 3/2021 – jesen

Movia

Kaj se dogaja na posestvu Movia? Če bi slučajno menili, da ne prav dosti, se ne bi mogli bolj motiti. Da sploh nastane taka blagovna znamka, s tolikšnim ugledom, prepoznavnostjo in prodajno močjo, ni druge poti kot stalno inovativno delovanje in organska rast, ki je zmerna, a stalna in predvsem – celostna. Le tak koncept je lahko trajnosten v ekonomskem, socialnem in okoljskem smislu. Vse se mora zgoditi ob pravem času. In ta občutek za pravočasnost in usklajenost s pričakovanji trga je sposobnost, s katero upravlja Movia.
Movia je sinonim za družinski posel Vesne in Aleša Kristančiča iz Medane z naslednikoma, Elo in Lanom, ki hkrati in prav zdaj vstopata v vse družinske dejavnosti, od vinograda do marketinga. S tem izpolnjujeta večne želje vseh aktivnih staršev, da se bo njihovo poslanstvo nadaljevalo. V pohvali svojih otrok je Aleš povsem neposreden. Pokaže navdušenje nad njima in se iskreno veseli, da bo sčasoma lahko zmanjšal svoj delokrog. Ob dejstvu, da Movia spada med najbolj prepoznavne izvozne entitete slovenskih vin, ki jo je ustvaril neustavljivi Aleš alias Movia, se zdi samoumevno, da niti pripravniška doba že odraslih in dobro šolanih otrok ne more biti prav kratka. Z novimi vini in koncepti, ki stojijo za njimi, pa je prišel tudi čas, da se o vsem tem pripravi zapis za revijo Vino.

Visoko: Tilia

So vina, ki zmagujejo na mednarodnih ocenjevanjih. Še več pa je enako odličnih, ki jih vinarji nikoli ne pripustijo v tako tekmo, ker tega preprosto ne potrebujejo, saj lahko zmagajo tudi brez medalj. To so vina, ki ohranijo identiteto rastišča in se odzovejo želji vinarja, da brezkompromisno sledi svojemu poslanstvu najvišje možne kvalitete vina. O takih vinih in ljudeh, se piše na teh straneh. A kako naj spoznamo tisto največ, kar so dali vinograd, letnik in izurjen vinar? Je cena sploh važna?
Je. Vendar je vrednost teh vin še višja.
V bistvu ne gre za več. Gre za celoto.

Vino Slovenija 2021

Že 47. odprto državno ocenjevanje vin Vino ­Slovenija Gornja Radgona, sredi julija letos, je zagotovo, kot tudi vsa prejšnja, najpomembnejše ocenjevanje vin v državi, še posebno če ga povežemo s praznikom slovenskega kmetijstva, kar sejem AGRA nedvomno je. Z od petsto do šeststo vzorci ocenjevanje ni največje v državi, a bi bilo zelo zmotno, če bi pomembnost temeljila samo na enem kriteriju. Organizacija radgonskega ocenjevanja je na visoki profesionalni ravni v vseh pogledih. Poteka na tablični način, kar je postala splošna praksa na velikih mednarodnih ocenjevanjih, čeprav na Mundus vini še vedno vztrajajo pri individualiziranih in EAN-kodiranih ocenjevalnih lističih, na katere se podpišeta ocenjevalec in predsednik komisije, kar povečuje verodostojnost, zato to ni nepomembno. Predvsem pa se v Radgoni zgodi olimpijada slovenskih vin, saj vina prihajajo iz vseh vinorodnih okolišev, kar je ključno dejstvo.

Ker vinarji steklenice radi opremijo z nalepkami nagrajenih vin, si zdaj zamislimo, da bi to olimpijado izgubili. Tudi če bi bil razlog kakršen koli, bi se zavedeli, da smo izgubili nekaj pomembnega. Zato naj bi vsi sodelujoči in vključeni postorili vse, da se kaj takega ne bo zgodilo. To pa ni odvisno samo od Pomurskega sejma.

David Kozinc

Vsako ocenjevanje vin, to vem iz lastnih izkušenj kot ocenjevalec in pridelovalec, nekatere povzdigne in jih osreči, druge razočara, ustvari nekaj dvomljivcev glede objektivnosti ocenjevanja, navrže več vprašanj in ponudi nekaj odgovorov, če jih kdo želi slišati. Med najbolj osrečenimi po letošnjem ocenjevanju šestinšestdesetih modrih frankinj v petih kategorijah (letnik 2020, starejše in bariki, roséji, predikati, penine) za 11. festival modre frankinje na sevniškem gradu, je bil gotovo vinogradnik in vinar David Kozinc, Dolnje Impolje pri Studencu, na zgornjem robu dolenjskih vinorodnih gričev. S pestro paleto vzorcev slovenske avtohtone frankinje se je na Mastnakovem posestvu Krakovo 26. maja spopadla desetčlanska komisija pod taktirko Roberta Gorjaka. Za prvakinjo ocenjevanja so na koncu izbrali Kozinčevo modro frankinjo letnika 2017. Razlog, zakaj objavljamo pogovor z njim, je tako na dlani. Ker se poznava že nekaj let, si z njegovim privoljenjem dovolim tikanje.

Rdeča Dalmacija

Hvar. 1997. Konec septembra. V zraku molk škržatov,ki so mesec pred tem od jutra do večera neumorno zganjali hrup. Skok v vodo s turistično zdaj povsem neobljudeega pomola na otočku, pravzaprav je to večja skala, s katere se tudi skače in ki je z enim samim borom tudi motiv na etiketah vin Zlatan otok, je za razliko od poletja najprijetnejši okoli poldneva. Takrat si pridemo oddahnit s trgatve v vinogradih nad Sveto Nedeljo in Zlatanu omenimo, da bi bilo grozdje morda bolje trgati v gajbice kot trpati v plastične vreče. Takoj se strinja. A seveda bomo gajbice nosili mi. Najprej prazne gor, potem pa polne dol. Poznejša belvinovca Robert in Sandra ter Barbi
in jaz se po temeljitem razmisleku, skoraj zanesljivo ob kozarcu ali dveh plavca in ribi z žara, predlogu odrečemo in Hvarčani še nekaj časa potem na hrbtih konjev in oslov tovorijo plavac mali, ki na grmičasto vzgojenih trtah menda edini od kandidatov za dobro vino dovolj uspešno živi na tisti južni strmini s pogledom navzgor na hvarsko sonce in navzdol na odprto morje. Ali, kot sem leta pozneje Zlatanu uspešno predlagal za slogan njegovih vin: vinogradi s pogledom na morje. Sčasoma potem gor do trt potegnejo nekaj novih kolovozov in razširijo nekaj obstoječih poti ter pobrano grozdje, katerega jagodno kožico iz modrega usnja raje preprosto izpljuneš, kot jo prežvečiš in pogoltneš, lahko do kleti začnejo tudi prevažati. Gajbice niso več zgolj teorija, a vreč menda kljub temu še danes niso povsem spodrinile. In tudi kako živinče se zanesljivo še najde, da po Krpanovo tovori plastične vreče dol iz vinograda, a jasno, polne plavca, ne soli in brusov. Čeprav, kdo bi pravzaprav vedel …

Prve lege v Avstriji

Približno sto vinogradnic in vinogradnikov ter več kot 400 predstavljenih vin z izpostavljenim najožjim geografskim poreklom. Vinorodna Spodnja Avstrija s pomočjo mednarodne stroke prepoznava in razvršča svoja najboljša rastišča vinske trte. Veleambiciozen projekt z negotovim razpletom je imel letošnji osrednji dogodek znova v dvorcu Grafenegg pri Kremsu.

In še:

  • Štirje mladi odgovarjajo na naša vprašanja v rubriki KDO STE:
    – Urban Hlade (Hlade)
    – Maja Reja (Reia)
    – Dorian in Katarina Gjerkeš (Puhan)
  • Pod lupo:
    7 najboljših istrskih belih vin po mnenju Saša Dravinca in Ivana Peršolje
  • DWWA 2021
  • Saloni
  • Vinitaly
  • Vinarji predstavljajo z zlatom nagrajena vina iz svojih kleti z ocenjevanja Vino Slovenija 2021:
    – Jernej Potrč (Vina Potrč): Sivi pinot 2020
    – Robert Ratoša (Ratoša): Rumeni muškat 2020
    – Ivan Kramer (Kramer): Laški rizling 2020
    – Andrej Mak (Mak): Beli pinot 2013
    – Janez Valdhuber (Falot): Sauvignon 2020
    – Borut Praprotnik (PRA-VinO): Šipon izbor 2018, sauvignon 2018
    – Matej Markuš (Oskar): Oskar brut
    – Nejc Rumpert (Karlovček): Jernejeva rosé penina
    – Ubald in Danijel Konjedic (Konjedic): Grajska penina 2017
    – Domen Vrabec (Vrabec):Izbrani teran PTP 2018
    – Janko Vrecl (Vrecl): Sauvignon 2020
    – Matej in Svetlana Mihalj (Gec): Izbrani teran PTP 2020

Ti je vsebina všeč?

Naroči se na revijo Kupi posamezen izvod Poglej arhiv preteklih izdaj