Kalifornija

Znana pop uspešnica glasbene skupine The Mammas & The Papas »California dreamin’« prepeva, kako lepo bi bilo v tistem sivem, mrzlem zimskem dnevu biti v Los Angelesu nekje na varnem in toplem. Ja, marsikdo sanja te kalifornijske sanje, le peščici pa jih uspe doživeti. Multikultni San Francisco, zvezdniški Hollywood, strah vzbujajoča Dolina smrti, brezskrbno uživanje v neskončnem poletju, demokracija in spoštovanje različnosti … A tudi to je dežela nasprotij, blišča in bede. Mi smo se sicer tja ponovno odpravili, da bi doživeli drugačne, vinsko-kulinarične sanje. Vinorodna pokrajina, zgodbe kleti in njihovih vinarjev ter način vinarskega posla je ena od tistih 1001 stvari na seznamu vinoljubov, ki jih v Kaliforniji preprosto morate doživeti. Imeli smo srečo in Kalifornijo obiskali še pred pandemijo ­covida-19.

Po 12 letih ponovno v obljubljeni deželi

V Kalifornijo sem se prvič odpravil pred dvanajstimi leti, poln »kalifornijskih sanj«, in še danes se spomnim kulturnega šoka: nasprotja med bogatimi večmilijonskimi vilami in ljudmi, ki se stežka prebijajo iz dneva v dan, ameriškega patriotizma in ozkoglednosti povprečnega Američana ter predvsem izjemnih velikosti vsega, od avtomobilov, porcij hrane, oblek in navsezadnje tudi ljudi. Tokrat smo želeli preveriti, kaj se je v obljubljeni deželi spremenilo, in predvsem doživeti tisto, kar vinoljub enostavno mora.

Pot smo začeli v živahnem San Franciscu, kjer ne manjka znamenitosti in različnih dejavnosti, pa naj bo to tek čez mogočni most Golden Gate, potop v skrivnosti razvpitega zapora Alcatraz, ali pa enostavno uživanje v multikulturnosti tega mesta, v uličnem dogajanju, kulinarični ponudbi, tržnicah. Pot nas je nato vodila po slikoviti obalni cesti proti jugu, kjer so naš pogled pritegnile mogočne starodavne sekvoje v rdečih gozdovih nacionalnega parka Big Sur. Uživali smo v čudovitih peščenih plažah in obmorskih, na trenutke celo pravljičnih mestih Monterey, Carmel by the Sea, Santa Monica in Santa Barbara.

Tokrat smo zaobšli Los Angeles in ikonični Hollywood ter se raje predali užitkom narave nacionalnega parka Yosemite ter obisku enega od mnogih rudniških mest duhov. Lovili smo sončni vzhod v navdihujoči puščavi Doline smrti, ki pa je vse prej kot resnično mrtva. Žal smo zaradi prigode izpustili dih jemajoče poglede na Veliki kanjon v Arizoni, ki ga na tej ruti sicer nikakor ne gre zamuditi. Ker so cene kalifornijskih vin in degustacij precej zasoljene, smo pred odhodom v vinorodne dežele poskusili še srečo v mestu greha, Las Vegasu. Odšel sem bogatejši, predvsem z izkušnjo ameriške industrije zabave in kiča. Od tu dalje pa smo se predali užitkom vinskega sveta v eni izmed najslavnejših vinskih regij na svetu, v dolinah Nape in Sonome.

Kalifornija je zelo draga in čeprav se trudite nadzorovati stroške, bo od vas zahtevala, da boste segli globoko v svoj žep. Vsekakor se splača potovati z avtom. Ne samo da vam ta način potepanja omogoča večje doživetje dežele, tudi najem in bencin sta poceni – za občutek: 14-dnevni najem SUV srednjega razreda nas je stal 600 evrov, bencin pa 0,8 evra na liter. Cene nočitev so močno odvisne od lokacije in kakovosti nastanitve. Mi smo v povprečju za od 3- do 4-zvezdično dvoposteljno sobo odšteli od 150 do 250 evrov na noč, in še to marsikje samo za nočitev brez zajtrka.

Kalifornijske sanje

Ameriški staroselci oz. domorodci so tu živeli vse do 16. stoletja, ko so te kraje severno od današnjega San Francisca prvi odkrili Angleži. Sledili so jim španski osvajalci in duhovniki, ki so tu zasidrali svoje misijone. Kaj hitro so se ji odpovedali in ozemlje današnje Kalifornije predali Mehiki. Po mehiško-ameriški vojni leta 1848 je Kalifornija ponovno dobila svoj dom v ZDA, tik pred prvim večjim odkritjem zlata. Zlata doba, ki je trajala dobri dve desetletji, je v te kraje privabila številne iskalce sreče z drugih koncev Amerike in širšega sveta.

Še danes ta zlata država predstavlja ameriške sanje za marsikoga. Prvi osebni računalnik, iPhone, Steve Jobs in Silicijeva dolina, Google, internet, hollywoodska filmska industrija, tehnološki giganti ter izvir biotehnološke industrije, hitre prehrane … vse to izvira iz ene najbolj razvitih držav na svetu, Kalifornije.

Hkrati je to ena najnaprednejših družb, ki pomembno sooblikuje trende na področjih varovanja okolja in internetne zasebnosti. Je družba, ki je strpna do drugače mislečih, istospolnih parov in migrantov. In prav v tem je vir njihove bogate raznolikosti, ki smo jo na ulici takoj zaznali v kulturi, jezikih, tradiciji in navsezadnje v hrani z vsega sveta.

Lahko bi rekli, da so Kalifornijci zelo resni glede vina in povsem sproščeni ­glede ostalega. Večina jih vidi svojo državo kot »skulirano«, brez predsodkov, odprto multikulturno družbo, ki omogoča vsem, da izživijo svoje ameriške sanje. Več kot 80 odstotkov prebivalcev živi na obalnem delu. Fitnes in preoblikovanje telesa, joga in meditacija, zdrava prehrana so morda tudi zato precej v središču njihovega življenja. In zanimivo, ne manjkajo niti legalizirane prodajalne marihuane, kar smo zavohali že po prvih korakih po ulicah San Francisca.

Denar je sveta vladar

A kaj hitro smo tudi spoznali, da res ni vse zlato, kar se sveti. Do našega najetega stanovanja, ki je bilo le streljaj od sedežev svetovnih multinacionalk Twitter in AirB&B, smo se morali dobesedno prebiti po ulici brezdomcev, polni šotorov, v nočnem času pa tudi kresov sredi cest, kjer so se greli premraženi brezdomci. Lastnica stanovanja se je takoj hitela opravičevati, da je petina vseh brezdomcev ZDA nastanjenih v Kaliforniji. Menda zato, ker prejemajo od lokalne oblasti precejšnjo finančno podporo. Žalostno pa je, da je velik del njih mladostnikov, ki so zbežali od doma, še več pa veteranov iz različnih vojn ZDA. Država jim je ukinila socialno pomoč, pri čemer mnogi trpijo tudi zaradi raznih duševnih bolezni.

Prav presenetilo me je dejstvo, da sredi belega dne v poslovnem središču San Francisca praktično nismo srečali poslovnežev. Srednji razred živi vse bolj na obrobju mest ali v kampusih, ki jih gradijo multinacionalke za svoje zaposlene. Veliko delajo, hitijo in vse je podrejeno urnikom. Ni čudno, saj je tu, tudi zaradi pomanjkanja stanovanj, eden najdražjih nepremičninskih trgov v ZDA, življenjski stroški pa so zelo visoki. Vse to narekuje Kalifornijcem dolge delavnike, zato si lahko le malo Kalifornijcev zares privošči ležati ves dan na plaži.

In še en problem, s katerim se vse bolj soočajo na tem koncu Amerike. Kar šest najbolj onesnaženih mest v ZDA je v Kaliforniji. Podnebne spremembe, ki se odražajo v obsežnih požarih in sušah, spreminjajo podobo Kalifornije. O tem smo se prepričali tudi na lastne oči, ko smo bili priča požarom, ki so med drugim pustošili tudi v Sonomi in Napi.

Da je tu doma kapitalizem v vsej svoji žlahtnosti, bolje rečeno surovosti, se verjetno ne boste čudili. Vsepovsod so nas spremljali veliki nakupovalni centri, zabaviščni parki, ogromni kinematografi in prodajalne avtomobilov z neskončnimi parkirišči nove pločevine na štirih kolesih. Produktom oglaševalske industrije ne uideš niti ob točenju goriva, v WC-jih ali celo v barih in nekaterih restavracijah, kjer TV zasloni kar kričijo s poceni reklamami in nenehnimi novicami. Sicer pa je stranka v trgovinah in restavracijah pravi mali bog. Vendar nenavadna prijaznost in na trenutke že moteča ustrežljivost trajata le toliko časa, dokler obstaja še najmanjša možnost, da ti prodajo blago ali storitev. In ko ti, te izpljunejo kot grenko peško po zaužitem sladkem grozdu in že hitijo k naslednjemu.

Po vsem doživetem se mi je v misli prikradla prispodoba izkoriščanja kontroverznega pitanja francoskih gosi za znamenito delikateso Fois Gras. Nekaj podobnega se dogaja Američanom. Najprej jih multinacionalke z agresivnim oglaševanjem in prodajo naredijo odvisne od vseh potrošniških dobrin, nato pa se zdravijo od zasvojenosti in preobilnosti … Važno je le, da od sebe dajejo zelence.

Multikulti kulinarika

Kalifornijski vsakdan nas je res nekoliko presenetil, zato smo toliko bolj uživali v kulinarično-vinski zgodbi. Kalifornija je namreč eden od paradnih konjev kulinarike in vinskega t. i. novega sveta z enimi najboljših vin na svetu, ki pogosto dosegajo v nebo vpijoče cene. Med potepanjem po Kaliforniji kaj hitro ugotoviš, da imajo do hrane že skoraj religiozen odnos. Vse se vrti okrog različnih zdravih diet, slavijo uspešne chefe znanih restavracij in pred vnosom v usta fotografirajo dobesedno vsak grižljaj.

Pravijo, da je to dežela zlate kulinarike zahvaljujoč odličnim sestavinam. »Naj sestavine spregovorijo same zase,« se radi pohvalijo. Ni čudno, saj večino zelenjave in sadja ter največ ekoloških pridelkov v ZDA pridelajo prav na izjemno rodovitni kalifornijski zemlji. In sveža sezonska, lokalna in pogosto ekološko pridelana hrana je trend. V njihovi kulinariki boste le redko našli težke francoske omake ali fuzijsko molekularno gastronomijo. Zato pa uživajo raznoliko meso, morske dobrote in veliko zelenjave. Ni redko, da ima restavracija sredi San Francisca na svoji strehi lasten vrt z zelišči, zelenjavo in celo čebelnjak. Meniji sledijo vrednotam mnogih Kalifornijcev – ekološko, brez gensko spremenjenega kmetijstva in krutega ravnanja z živalmi, trajnostno pridelana vina brez umetnih dodatkov, pravična pridelava kave in podpora manjšim pridelovalcem. Zato ni čudno, če bo tudi hitro pripravljen burger dobil svoj kalifornijski »sveži dodatek«.

Prav tu v Kaliforniji je dobil navdih italijanski Carlo Petrini, ki je v osemdesetih prejšnjega stoletja soustanovil svetovno gibanje Slow Food. In ni čudno, da je bila prva italijanska restavracija v ZDA odprta prav v San Franciscu.

Danes je to kulinarika fuzije domačih lokalnih sestavin z okusi sveta, pri čemer chefi iščejo navdih pri svojih azijskih sosedih, v svojih latinskoameriških koreninah in navsezadnje v oddaljenem evropskem Sredozemlju. V San Franciscu, kjer je največ restavracij na prebivalca v ZDA (celo petkrat več kot v New Yorku), boste našli vse, od obrokov v kitajskih, tajskih in vietnamskih uličnih restavracijah do prestižnih francoskih finih večerij. Pravi foodiji lahko uživate v prirejenih tovornjakih s hrano, pop-up restavracijah, nikakor pa ne smete zamuditi lokalnih kmetijskih tržnic, ki so na voljo praktično vse leto. V San Franciscu morate zaviti v pravi spomenik hrani, v t. i. Ferry Building oz. pristaniško stavbo. Tu si lahko privoščite raznovrstno sadje in zelenjavo, prigrizke iz buč in sladke koruze, se vdate pregrešno dobremu stejku na žaru ali mehiškim takosom, ali pa si oblizujete prste ob odličnih ostrigah in drugih morskih dobrotah. Mi smo se za nameček posladkali še z doma narejeno sadno pito in ekološko pridelanim sladoledom s pravkar obranim rdečim jagodičevjem.

Tisti, ki imate »problem« s predebelimi denarnicami, lahko ob raziskovanju Nape zavijete v eno od tamkajšnjih legendarnih kulinaričnih znamenitosti, v restavracijo s tremi michelinkami French Laundry chefa Thomasa Kellerja v mestu Yountville. Devethodni meni se začne pri 325 dolarjih, kozarec vina pa vas bo stal v povprečju 35 dolarjev. Mi smo si to doživetje prihranili za prihodnjič.

Kalifornijci so tudi dobri pivci. In ne samo vina, ki so ga v te kraje s trtami prinesli prvi misijonarji, pač pa tudi piva in drugih tekočih dobrot. Svoj dan začnejo s kavo malih specializiranih pražarn, ga nadaljujejo ob kozarcu kultnega vina ali butično pridelanega piva manjših pivovarn ter se v večer podajo ob koktajlih iz žganih pijač butičnih mikrodestilarn.

A da je to dežela velikih nasprotij, je mogoče zaznati tudi v kulinariki. V živilskih hipermarketih mi je sapo vzel pogled na suhomesnate proizvode z napisi »vzrejeno brez hormonov«, »brez antibiotikov« …, kar je pri nas v Evropi osnovni minimalni standard za vsa živila. Nikjer tudi ne pozabijo dodati sladkorja, pa naj bo to navaden jogurt, solata ali omaka za meso. In iskreno, v vseh turističnih restavracijah in drugih s turisti obleganih koncih je hrana precej povprečne kakovosti in zasoljena z visokimi cenami. Zato se splača nekoliko pregledati spletne ocene in se zapeljati kakšen kilometer dlje od strogih turističnih središč, preden se odločite napotiti se na svoj obrok.

A zgodbe »od vil do vilic« si ne morejo privoščiti prav vsi. V normalnih lokalih pričakujte cene od 30 do 50 odstotkov višje, v kultnih, modernejših restavracijah pa tudi enkrat ali celo večkrat dražje, kot smo vajeni. Kozarec vina srednjecenovnega razreda (v mericah 1,5 dcl!) vas bo stal od 15 dolarjev, pivo približno pet dolarjev, zato je povsem običajno, da v lokalih avtomatsko postrežejo vodo iz pipe. Za lažjo predstavo, v središču mesta Napa smo v solidnem vinskem bistroju za solatni krožnik, goveji stejk, namesto sladice sirno ploščo (s šestimi različni koščki sira in čatnija za vzorec) ter tremi kozarci svežega mlajšega vina odšteli kar 136 dolarjev oz. 120 evrov. In še opozorilo: cene v ceniku so brez davka in obveznih napitnin, zato je treba prišteti še slabih 8 odstotkov davka in med 10 in 20 odstotki napitnine.

Kalifornija – svetovna prestolnica vina

Prve vinske trte sredozemskih sort so v te kraje v 18. stoletju prinesli Španci, ko so vinsko trto sadili v svojih misijonih za pridelavo vina za mašne daritve. Povpraševanje po tej žlahtni kapljici se je povečalo z zlato dobo in množičnim priseljevanjem. Tako je kalifornijski vinski sektor dobil zagon. A ta ni trajal dolgo, saj se je vinskih trt kaj kmalu lotila zloglasna epidemija trtne uši. Za nameček je zvezna vlada leta 1920 uvedla 13 let trajajočo splošno prepoved proizvodnje in trgovanja z vinom, kar je dodobra zdesetkalo vinske kleti. Zahvaljujoč iznajdljivosti vinarjev, ki so vino še vedno pridelovali z izgovorom, da je za mašne namene, so vse do danes ohranili nekatere najstarejše vinograde in vinske trte.

Vse do leta 1976, ko je v Parizu potekalo znamenito slepo ocenjevanje vin, je Kalifornija slovela po masovnem trgu s cenenimi vini. Prav ta t. i. pariška sodba pa je Kalifornijo umestila kot pomembno igralko na svetovni vinski zemljevid poleg najboljših vin starega sveta. Vino je postalo tako pomemben del življenja Kalifornijcev, da je v času internetnega razcveta v devetdesetih lastništvo vinograda postalo celo obvezen statusni simbol v Silicijevi dolini. In za to so bili zaslužni pionirji tukajšnjega vinarstva, med njimi zagotovo najbolj Robert Mondavi, čigar klet smo tudi obiskali.

Nekoč težka in prezrela vina, polna alkohola, so danes izrazito sadna, koncentrirana in intenzivna, še vedno polna, a nadvse elegantna, harmonična in pitna. Poleg svetovnih sort, kot so ­caberneta, zinfandel, merlot, modri pinot ter bela chardonnay, sauvignon blanc, sivi pinot, viognier, je tu danes mogoče najti tudi značilne sorte Španije, Italije in drugih koncev starega sveta.

Glede na to, da smo tokrat prvič obiskali kalifornijske vinorodne dežele, se nismo mogli upreti skušnjavi obiska dveh najbolj znanih: doline Napa in okrožja Sonoma, s krajšim vmesnim postankom v regiji odličnih penečih vin in modrega pinota, Carneros. Pri izboru kleti sem se zanašal na priporočilo svetovne vinske avtoritete Jancis Robinson, MW, obenem pa sledil mešanici tako večjih priznanih kleti, ki so pisale zgodovino tukajšnjih vinorodnih dežel, kot tudi tistih manjših butičnih, ki jih enostavno ne smeš zamuditi. Seveda pa sem želel obiskati še kleti, katerih vina lahko najdemo v nekaterih slovenskih boljših vinotekah, in tako okus po Kaliforniji ohraniti še dolgo po naši vrnitvi.

Samozavestna Napa, dolina prestižnih cabernetov

Nekoč tiha kmetijska dolina, polna sadovnjakov, se danes ponaša kot ena najboljših vinskih regij na svetu. Tu ne boste uživali le v prestižnih cabernet sauvignonih. Spočili se boste lahko v butičnih hotelih in iz bazena občudovali prepletajoče se griče vinogradov, ki jih tu in tam krasijo stoletja stari hrasti. Za nameček se boste lahko izgubili med najprestižnejšimi, dvorcem podobnimi ali arhitekturno moderno dovršenimi kletmi in odličnimi restavracijami v simpatičnih krajih St. Helena in Yountville. Tu nikakor ne smete prezreti tržnice Oxbow Public Market, ki vas bo popeljala v gurmansko sceno Kalifornije. Tu je doma tudi prestižni Kulinarični inštitut Amerike (Culinary Institute of America), ki poleg svoje restavracije, odprte za javnost, ponuja številne tečaje kuhanja, vinskega okušanja in vsega, kar si sploh lahko zamislite v povezavi s hrano.

V Napi si enostavno ne morejo privoščiti, da tu ne bi gojili caberneta ali chardonnayja (poleg merlota, zinfandla, syraha), saj so pogoji na s kalcijem bogati zemlji naravnost idealni. Po pariški sodbi so šle cene tukajšnje kmetijske zemlje v nebo, in danes so tu eni najdražjih vinogradov na svetu, ki lahko dosežejo tudi vrtoglavo ceno več milijonov evrov na hektar. Vina so velika, kompleksna, z neverjetno dolgim pookusom, ki kar traja. To so vina, ki jih lahko »pozabite« za kakšno desetletje v kleti, in bodo ob odprtju samo še boljša. Napo je nujno obiskati, dolina je čudovita in vina zapomljiva. A bodite pripravljeni na cestni promet in predvsem visoke cene, ki se za stoječe degustacije osnovnih linij vin začnejo pri 20 dolarjih in se nadaljujejo pri 40 dolarjih za vina višjega razreda, a se lahko povzpnejo tudi na več kot 100 dolarjev, če si privoščite spočiti zadnjico s pogledom na nepozabne vinogradniške griče ali razvajati brbončice s posebno zorjenimi linijami vin s skrbno uparjenimi prigrizki lokalnih dobrot.

Legendarna klet Robert Mondavi

Seveda smo se ob obisku Nape najprej odpravili v vinsko klet legendarnega Roberta Geralda Mondavija, kjer se je zgodba o Napi pravzaprav resno začela. Robert, potomec italijanskih migrantov, je bil eden od pionirjev sodobnega kalifornijskega vinarstva. Čeprav po izobrazbi ekonomist, so ga prav družinske vinogradniške korenine in ne nazadnje tudi spori znotraj nje vodili k odločitvi, da je leta 1966 v središču doline Napa postavil eno najpomembnejših kalifornijskih kleti. Gnala ga je strast ustvariti vina, ki bodo lahko konkurirala najboljšim svetovnim vinom t. i. starega sveta. S svojo inovativnostjo in drznostjo je vina doline Napa in tudi sicer ameriški vinski sektor postavil na svetovni zemljevid. Naj samo omenim inovacijo fermentacije belih sort v nerjavnih kovinskih tankih, ki je danes standard sodobnega kletarjenja. Pa fumé blanc, ki je postal sinonim za takrat nepriljubljen sauvignon blanc, Robert pa ga je z zorjenjem v hrastovih sodih povzdignil v enega bolj cenjenih belih vin. Vsekakor ne moremo mimo potrošnikom prijazne promocije vin z jasno označbo sorte vina na etiketah steklenic, kar je danes običajno za vina novega sveta.

Danes ena izmed večjih kleti svojo večdesetmilijonsko proizvodnjo cabernetov, chardonnayjev, sauvignonov in drugih sort za različne priložnosti združuje tudi z umetnostjo in kulinariko. Kljub izjemni velikosti kleti se jim z osebnim pristopom in različnimi doživetji uspe približati tudi najzahtevnejšim poznavalcem vin. Nas je na vratih pričakal simpatičen starejši vodič Doug, pri tem pa se nam je nasmehnila sreča. Namesto v družbi dveh mladoporočencev, ki sta zaradi dolge noči zamudila na degustacijo, sem imel individualen vodeni ogled kleti. Doug, ki se lahko pohvali z doktoratom iz enologije, me je po kleti in postopkih pridelave vina popeljal z nenavadno preprostostjo, zanimiva pa mi je bila izkušnja degustiranja vina. Tisti, ki vino nekoliko bolj poznamo, vemo, da se včasih kar preveč obremenjujemo z zaznavo številnih arom. Doug mi je ob tem zaupal svojo filozofijo degustiranja: vsako vino poskusi v treh korakih. Pravi namreč, da vinu prepogosto delamo krivico, saj ga sodimo že po prvem požirku. A vino bi morali ocenjevati šele po tretjem. Zakaj? Metodo, ki ji pravi »trije požirki v treh minutah«, utemelji na preprostem delovanju človekove ustne votline. Prvi požirek je potreben, da brbončice in drugi okuševalni organi v ustih zaznajo, da smo v usta vnesli vino, in začutijo, da je to drugačno od predhodnega okusa. Pri drugem požirku se ustna votlina prilagodi novemu okusu vina in šele tretji požirek je nato tisti, pri katerem resnično zaznavate pristni okus vina. Med posameznimi koraki priporoča vsaj minuto premora, da brbončicam omogočamo postopno prilagoditev.

Tokrat smo poskusili Chardonnay Reserve 2017, Pinot Noir PNX 2015 in Oakvile Cabernet Sauvignon 2016, pri čemer smo takoj spoznali, da so tukajšnja vina kljub veliki proizvodnji skrbno dovršena. Čeprav so prav vsa od blizu videla francoske hrastove barike, se elegantno in brez vsiljivosti uparjajo z intenzivnimi, bogatimi sadnimi vini, ki že pridobivajo svojo kompleksnost.

Prestižni Opus One

Po obisku kleti Robert Mondavi so naša pričakovanja zrasla, pripravljena na obisk kleti Opus One. Že sam pogled na ponižno skrito klet med vinogradi, nedaleč stran od Mondavijeve, nam je nakazoval nekaj misterioznega. A z vsakim korakom bližje kleti se nam je odpiral pogled na moderno, minimalistično in brezčasno arhitekturo, ki napoveduje njeno veličastno vsebino. Upravičeno. Pred mogočnimi hrastovimi vrati nas je pričakal naš gostitelj, prisrčen Christopher Barefoot, podpredsednik Opus One za odnose z javnostmi in gosti, ter nas takoj popeljal v zgodbo kleti.

Prvotno imenovana klet Napa Medoc je poosebljena združitev novega in starega vinskega sveta, ki sta jo uresničila pred dobrimi štirimi desetletji Robert Mondavi ter bankir in francoski vinski mogotec Philipp Rotschild iz znane bordojske kleti Mouton Rothschild. Po znameniti pariški sodbi je Mondavijeva steklenica caberneta tako navdušila barona Rotschilda, da se je ta odločil spoznati svojega ameriškega konkurenta. Ambicioznost in želja po ustvarjanju vrhunskega vina ju je vodila v kreiranje zvrsti bordojskega stila iz trt v dolini Napa. In tako je nastala zgodba Opus One. Že od nekdaj so tu proizvajali samo dve vini, prestižni Opus One in nekoliko preprostejši in tudi cenovno dostopnejši Overture. Oba sta iz petih značilnih sort Bordeauxa (cabernet sauvignon in franc, merlot, petit verdot, malbec).

Tu sem verjetno doživel eno najbolj personaliziranih doživetij kleti, njene zgodbe in vin, ki je bila dovršena do potankosti. Ob ogledu kleti nam je dih zastal v čudoviti degustacijski sobi z razgledom v njeno osrčje z barik sodi. Ker so tam malo pred tem zaključili degustacijo s kitajskimi kupci, nas je Christopher povabil v poseben salon, kjer ni manjkala niti razpoloženjska glasbena podlaga.

V sproščujoči atmosferi smo okušali Overture in Opus One 2016 in 2014. Intenzivnost, bogata paleta arom, a neizmerna harmoničnost in eleganca vin z izjemno dolgim pookusom; velika vina za takojšnje uživanje ali hranjenje v kleti za pozneje. Na vprašanje, zakaj Opus One ne spada med najdražja sevtovna vina, Christopher pojasni, da sta Mondavi in Rotschild na prvo mesto sicer resda postavila kakovost vina. A sta želela predvsem, da je vino za uživanje, del življenjskega sloga, ne zgolj statusni simbol. Cena: Opus One 2016 stane 420 ameriških dolarjev na steklenico in Overture 150 dolarjev na steklenico.

Ker tudi sam delam v odnosih z javnostmi, sva se s Christopherjem takoj zapletla v pogovor o trendih trženja vin in odnosov s kupci. Christopher je takoj poudaril, da je posebej pri blagovnih znamkah višjega razreda in še toliko bolj pri vinu pomembna potrošnikova izkušnja. »Zgodbo kleti in vina morate najprej razumeti. In tega ne morete, če ga ne doživite. Šele nato ga lahko cenite in ste ga pripravljeni tudi kupiti.« Danes je trend v osebni izkušnji, ki je prilagojena posamezniku, pa najsi bo to ogled kleti, razlaga proizvodnje vina ali njegova degustacija. »Pomembno je ustvariti okolje, v katerem lahko z gostom stkete osebni odnos in se pri vas počuti kot doma.« In da, v kleti Opus One dajo nekaj na to. Tako nam je Christopher zaupal, da so nedavno preizkušali, kako se gostje odzivajo na različne glasbene zvrsti ob obisku njihove kleti.

In prav zaradi te odličnosti vam v kleti Opus One ne bo zmanjkalo vav trenutkov. Zagotovo klet, ki je ob obisku doline Napa ne smete izpustiti. A pozor, obisk je mogoč le ob predhodni najavi.

Grgich Hills

Če se vam je zazdelo, da priimek izvira iz sosednje Hrvaške, imate prav. V klet smo se odpravili, ker so njene korenine pri naših sosedih in se za njo skriva neverjetna zgodba še ene legende kalifornijskega vinarstva.

Njen lastnik Miljenko (Mike) Grgich je namreč eden izmed slavnih Kalifornijcev, ki je leta 1976 na znameniti pariški degustaciji premagal najboljša vina mogočne Francije. Čeprav iz delavske družine iz dalmatinske vasi Desne, je Mike doštudiral vinogradništvo in kmalu odšel s trebuhom za kruhom in v iskanju svobode iz komunistične Jugoslavije. Tako kot mnogi takrat si je prizadeval priti v sanjsko Ameriko. Pri 35-ih je prispel v Kalifornijo z 32 dolarji v čevljih, s torbo z vinarsko knjigo ter baretko, ki je še danes njegov zaščitni simbol. Vinarsko pot je začel v danes eni najbolj prestižnih kleti Chateau Montelena, kjer je prav Mike ustvaril chardonnay letnik 1973, razglašen za najboljše fino belo vino na svetu.

V sproščenem vzdušju in prijetnem kramljanju s prijaznim osebjem v kleti smo si privoščili vodeno degustacijo chardonnayjev, cabernetov, tudi zinfandel ni manjkal, vse skupaj pa smo uparili z odličnimi siri okoliških kmetij. Pri tem nam je vodič po degustaciji zaupal še en pomemben vidik okušanja. Ko zaznavamo vonje v vinu, tega predhodno najprej dobro vrtimo vsaj nekaj sekund, nato pa ga previdno nagnemo k nosu in vonjamo na sredini odprtine kozarca, kjer so ravno prav uravnoteženi vonji. Na spodnjem robu bomo namreč zaznavali predvsem alkohol, pri zgornjem pa sladkaste vonje. Pri vonjanju namesto enkrat raje večkrat po malem vdihnemo skozi nos in se poskušamo spomniti, na katero cvetje, sadeže ali druge arome nas spominjajo.

Sramežljiva Sonoma

Pravzaprav obstajajo tri Sonome: mesto, dolina, ki poteka vzporedno z Napo, ter okrožje Sonoma, ki zajema tudi druge doline. Sonoma je bila vedno v senci Nape. Pa ne zaradi gorovja Mayacamas, ki Sonomo deli od sosednje Nape, ali še manj zaradi slabše kakovosti vina. Napa je pač bila prva, agresivnejša v promociji vin ter ima v vinarskem svetu močan ego. Če je v Napi vse tako poštirkano in posejano z michelinovimi restavracijami in prestižno dragimi nočitvami za vinske snobe, je Sonoma njena mlajša sestra, ki se od svoje starejše sestre ni priučila te elegance. Če so vina iz Nape za večdesetletno staranje, so vina iz Sonome nekoliko lahkotnejša, za sprotno uživanje in ne nazadnje tudi bistveno cenovno dostopnejša. A kakovost nikakor ne zaostaja.

Domaine Carneros

Na poti iz Nape v Sonomo se nismo mogli upreti skušnjavi, da se ustavimo še v eni manjši vinski regiji Carneros, severno od San Francisca, in preizkusimo peneče vino. Tu namreč odlično uspevata chardonnay in pinot noir, značilnejša za hladnejše klime. Zato ni čudno, da je tu svoj dom našla tudi klet Domaine Carneros. To sicer ni ravno hiša šampanjca, je pa njena mama znamenita šampanjska hiša Taittinger. In o tem priča že krasna francoska arhitektura dvorca s prelepim pogledom na okoliške vinograde, ki v tem ameriškem okolju odpira vrata v povsem drugačen svet.

Tradicionalna šampanjska metoda pridelave penečega vina, ki jo je zvedavim Američanom in še nekaj turistom na duhovit, a zelo izobraževalen način predstavila naša gostiteljica Jana, ustvarja krasno kombinacijo aristokratskih šampanjskih not po kvasovkah in kruhu s pridihom modernejših sadnih arom. Njihovo najbolj prestižno peneče vino Le Reve Blanck de Blancks je starano celih šest let. Pred dvema letoma smo v Avstraliji obiskali klet Moet Chandon, katere lastnik je kot v tem primeru prav tako znana francoska mama Moet & Chandon. Očitno so Francozi spoznali, da šampanjec kljub svojemu svetovnemu slovesu ni povsem za vsak okus in še manj za vsak žep. In če se želijo približati potrošniku novega sveta, so morali tradicionalno metodo pridelave penečega vina združiti s pridelavo in uporabo grozdja novega sveta.

Kendall Jackson

Vedno ko se odpravim v vinske dežele, želim spoznati tudi vinarje, katerih vino lahko kupim kasneje doma, v Sloveniji. Zato smo se tokrat odpravili v znano kalifornijsko in drugo največjo družinsko klet na svetu, Kendall-Jackson. Ob prihodu na posestvo v Fultonu nam je bilo ob pogledu na vilo francoskega sloga, obdano s čudovitimi vrtovi, takoj jasno, da bo obisk te kleti nekaj posebnega. Poleg sprejemljivih cen za zelo kakovostna kalifornijska vina smo se prepustili doživetju njihove zgodbe trajnostne pridelave vin in hrane od vil do vilic. Prav zaradi trajnostne naravnanosti kleti je leta 2017 prejela laskavi naziv najboljše kleti na svetu.

Za vinoljube so razvili zelo interaktiven in informativen vodeni ogled, ki obiskovalcu predstavi vino na povsem drugačen, netradicionalen način. Naš gostitelj Terry nas je, vsakogar s svojim kozarcem in skupaj s šestimi steklenicami vina za degustacijo, namesto v klet, kjer bi nam opisoval kompleksen način pridelave vina, raje odpeljal na vrt.

Ob sprehajanju med različnimi vrstami trt, zelišč, zelenjave in sadnega drevja smo veselo razpravljali o proizvodnji vina in pomenu trajnostne pridelave, ob tem pa okušali vina ter iskali njihove arome v okoliških sadežih in drugih produktih vrta. Tako smo se na lastne oči prepričali, da v pinot noirju res vonjamo jagode, ki smo jih okusili v samem vrtu. Na koncu sprehoda, pri katerem smo že dobro prebudili brbončice, je te čakalo še posebno razvajanje. Posebno od vil do vilic kulinarično doživetje s krasnim uparjanjem z vini Kendall Jackson.

Ob obisku smo tako v večurnem doživetju poskusili celo paleto vin Kendall-Jackson, med njimi tudi njihovega najbolj prodajanega Chardonnay Vintner’s Reserve, za vse ljubitelje te v hrastovih sodih zorjene sorte z značilnimi cvetličnimi in citrusnimi notami, ki se krasno prepletajo z aromami tropskega sadja, vanilije in masla. Čeprav nisem ravno največji ljubitelj pinot noirja, saj so mi všeč vina z večjim telesom, sem tu našel enega, ki me je osvojil: Pinot Noir 2017 Andersson Valley. Telo in okus, kot če bi pil mini cabernet, oziroma kot je rekel Terry: »To je pinot za ljubitelje cabernetov.«

Če se boste slučajno kdaj potepali po okrožju Sonome, je posestvo Kendall-Jackson vredno obiska, saj boste tu našli krasen kotiček za trenutek popolnega odklopa in uživanja življenja. Za nameček pa vam bodo postregli še s karameliziranimi slanimi kokicami za na pot, da bo okus po dobrem trajal čim dlje.

Stonestreet

Z željo, da odkrijemo kar največjo raznolikost te vinorodne dežele, smo se podali še v eno vinsko klet, katere vina tudi lahko najdemo na policah slovenskih vinskih trgovcev. Stonestreet prideluje žlahtno kapljico v vinogradih, ki se raztezajo na več kot 2.200 hektarjih po pobočjih vrhov Sonome v gorski verigi Mayacamas.

Paleta velikih vin iz sort cabernet sauvignon, chardonnay in sauvignon blanc iz posameznih vinogradov je prava poslastica za vsakega vinoljuba. Geološka struktura tal, ki ponuja celo več vrst prsti, kot jih najdemo v Franciji, jim daje močan mineralni karakter, zahtevni pogoji pridelave v hribovitem območju pa vina krasijo s koncentriranimi sadnimi aromami. Kljub velikosti vinske kleti so tu doma tehnike manjših butičnih kleti, kot npr. ročno obiranje in fermentacija z lastnimi kvasovkami.

Po napornem dnevu smo se z veseljem zapodili proti udobnim foteljem na terasi kleti s pogledom na nepozabno kuliso vrhov Mayacamas, kjer smo lahko v daljavi opazovali vinograde Stonestreet. Prijazna gostiteljica Katia nas je popeljala po pravi učni uri okušanja različnih terroirjev vinogradov istega letnika chardonnayjev. Raznolikost tal, nadmorske višine in leg se je zrcalila v stilu vin vse od lahkotnejših citrusnih svežih not do zrelejših tropskih sadnih in kremastih not, vsem pa so skupni imenovalec mineralnost, mehkoba ter izvrstna pookus in harmoničnost. In podobno veličino smo lahko našli tudi v rdečih vinih.

Če bi kdo želel poskusiti, kakšno hrbtenico prinašajo cabernet sauvignoni raznim rdečim zvrstem, potem mora poskusiti cabernete Stonestreeta. Za razliko od tistih v Napi, ki so iz zrelih, že marmeladnih not rdečih in črnih sadežev ter nižjih kislin, so tukajšnji caberneti z večjo svežino in sadnostjo. Veliki, a zaokroženi tanini jim napovedujejo kar lepo dolgoživost.

MacRostie

Zadnji dan pred odhodom na letališče smo se ustavili še v dolini Russian River, kjer hladnejša klima in meglice Pacifiškega oceana še posebej prijajo chardonnayju in pinot noirju. Kaj hitro se je potrdilo, da je MacRostie z razlogom večkrat nagrajena vinska klet tako za vina kot degustacijsko izkušnjo. Vsekakor ni nepomembno, v kakšnem ambientu in razpoloženju okušamo vino. Če je to veliko, si zasluži tudi tak prostor. In tu ga ima. Minimalistično moderna zasnova degustacijskega dela vinske kleti z velikimi panoramskimi okni, kjer se notranjost razprostira v veliko teraso z odprtimi pogledi na slikovite okoliške vinogradniške griče. Tu smo prav tako kot drugod v sproščenem vzdušju, osebnem pristopu in dovršeni postrežbi poskusili odlične chardonnayje ter sadne modre pinote z zemeljskim dotikom, ki so značilni za obalni del Sonome.

A pravo doživetje naredijo, ali pa tudi ne, ljudje. V pogovoru s strežnim osebjem so nam zaupali, da so profesionalno sicer zaposleni povsem v drugih dejavnostih, a za dušo se v prostem času ukvarjajo s tistim, kar imajo najraje: vinom, gosti in gostoljubjem. Tako kot prostovoljci sodelujejo v kleti kot vodje vinskih degustacij. Plačilo je v obliki napitnin, konec dneva pa lahko poleg zadovoljstva, ker delajo, kar jih v življenju tudi izpopolnjuje, na svoj dom odnesejo odprto vino, ki ostane od degustacij.

Mojstri promocije

Ob koncu se moje misli osredotočijo na vinsko-gastronomsko izkušnjo v Kaliforniji, ki jo nehote primerjam z doživetji drugod po svetu in seveda doma, v Sloveniji. Dejstvo je, da Kalifornija za visokokakovostna vinska doživetja zna postaviti svojo ceno. Če se mi je zdela draga že Avstralija, ki smo jo raziskovali v začetku lanskega leta, je tu vse še bistveno dražje. Samo za primerjavo: v Avstraliji smo si privoščili degustacijo vin stoje v baru brezplačno, večkrat celo z vini višjega cenovnega razreda, v primeru plačila pa je bilo to všteto v nakup (seveda smo vedno kakšno steklenico tudi kupili). A v deželi kapitalizma seveda ni nič zastonj. Stoječe degustacije se začnejo pri 15 dolarjih, pri čemer se to ne všteje v ceno kupljenih vin, prav tako pa pri baru ne morete pričakovati, da boste okušali vina višjega cenovnega razreda.

Kalifornijski vinarji se močno zavedajo, da je vsaj tako kot kakovostna pridelava vina pomembna tudi njihova učinkovita promocija in prodaja. In to se še kako pozna v odličnosti odnosov z gosti, ki jih gradijo na individualnem pristopu, znajo prisluhniti in prilagoditi svoj odnos zanimanju gostov in različnemu poznavanju vinskega sveta. Da je dobro poznavanje vinarstva in vinogradništva ter vin kleti osnova vsake dobre prezentacije, jim je več kot jasno. Predvsem pa pripovedujejo zgodbe o družini in tradiciji, kjer ne pozabijo omeniti anekdot in kakšnih sočnih skrivnosti, pa o terroirju in danes vse bolj priljubljeni trajnosti. Stranke poučujejo, saj vedo, da bolj ko vino razumeš, raje odkrivaš njegove skrivnosti.

In vse to je del skrbno izdelanega PR-ja oziroma odnosov z javnostmi in marketinga. Tudi manjše kleti imajo skrbno izdelane blagovne znamke. Znamčenje v predpisani celostni grafični podobi se zrcali tako v najmanjšem detajlu, ki komunicira s stranko, pa najsi bodo to informativno-promocijska gradiva, servirna oprema, drobne pozornosti za goste … Zgodbi kleti in blagovni znamki pa sledijo tudi arhitektura, notranje oblikovanje in oprema kleti, degustacijskih prostorov in zunanje okolice. Razgledi, uparjanje z umetnostjo in celo glasbena podlaga so naštudirani, saj doprinesejo k popolnejšemu doživetju. In na koncu ne pozabijo ponuditi tudi včlanitve v vinski klub, ki za pavšalno ceno ponuja razne oblike doživetij in dostavo vina vse leto. Da, kupca je težko osvojiti in ko ga, je to treba dolgoročno negovati. Tu ničesar ne prepuščajo naključju. Ni čudno, saj za marsikatero kletjo stoji enogastronomsko specializirana komunikacijska agencija, ki vinarjem omogoča, da se osredotočijo na tisto, v čemer so najboljši – pridelavo vina.

Kapitalizem ima svoje pluse in minuse, a priznati si moramo, da so v prodaji in promociji Američani mojstri. Kaj od tega se lahko naučimo in prilagodimo našim razmeram tudi mi. Marsikatera slovenska klet, ki je svoj zgled iskala tudi onkraj meja, danes uspešno sledi tem trendom in tudi žanje uspehe. A ponekod v Sloveniji se moramo še naučiti takšne odličnosti promocije, upravljanja odnosov s strankami ter ponujanja pravih doživetij tudi za zahtevnejše goste.

Čas za mojo Slovenijo

Kalifornijo smo doživeli v vsej pristnosti in ni mi žal, da sem se vrnil v ta košček vinorodnega raja že drugič. Takšno potovanje bi privoščil vsakomur, še posebej v pokoronskem času, ko bomo vsi potrebovali intenzivno digitalno razstrupljanje. A vprašanje, kdaj bo to spet mogoče. Zato vam lahko le priporočim, da Kalifornijo spoznate po steklenici odličnega tamkajšnjega vina. Naj vam spregovori svojo zgodbo. Medtem pa izkusite gostoljubje in bogastvo katere od slovenskih vinorodnih dežel, saj je čas za »mojo Slovenijo« in za doživetje slovenskih sanj.

Foto: Jernej Kovač in Visit California

Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 2&3/2020.