Nič, popolnoma nič ni kazalo, da se bo zgodilo kar koli več kot to, da se je Domen pred študijsko kariero odločil dokazati in je ob klasičnem očetovem, torej Petrovem zelenu nekaj vina te avtohtone vipavske sorte skletaril po svoje. Razen tega da bo to poskusno vino pač treba tudi prodati. In ga bo zato treba na steklenicah nekako označiti. Domen se mi pred skoraj štirimi leti po pogovoru o tej zadevi ob kozarcu vina na moj predlog z dvema različno debelima pisaloma štiriindvajsetkrat podpiše na list papirja. Da bom imel pri delu na razpolago več možnosti. Ker njegov podpis ni preveč berljiv, dobi belo natisnjen sken izbranega Domnovega avtograma na prosojni nalepnici, ki bo nalepljena pod siceršnjo etiketo, še diskreten prepis oziroma berljivo izpisano ime Domen. To vino tako postane zelen Domen, pogovorno med očetom in sinom pa je to »moj« zelen ali »tvoj« zelen, odvisno pač od govorca. In za prvotni Petrov zelen, ki na steklenici nima posebne oznake, ker je pač to prvotno, referenčno, izvirno oziroma izhodiščno vino, razumljivo velja obratno, torej »tvoj« zelen ali »moj« zelen, odvisno seveda od govorca. Kar menda jezi mamo Anico, ki pravi, da sta oba zelena »njihova«. Čemur Peter in Domen sploh ne oporekata. A kaj, ko je, kakor koli obračamo, eden od zelenov, h katerima se v nadaljevanju še vrnemo, vseeno »njegov«, drugi pa »njegov«. Temu Anica v smehu doda, da če oba zelena kupcem predstavlja Domen, ljudje kupijo njegovega, če Peter, pa njegovega. Ob okusnem narezku, Ferjančičevih vinih in ob vsej družini (Alex mora sicer kmalu na rokometni trening) se potem izkaže, da to ni povsem res. A tudi o tem pozneje. In medtem ko Sanja vešče odpre hišno penino, Domen v kotu domače degustacijske sobe na Planini pri Ajdovščini, ki se šteje za domicil sorte pinela, doda poleno na prijetno prasketajoč ogenj v kaminu.
Začnimo z vklesano letnico 1809.
Peter: To je letnica prve kleti. V to hišo se je, ne vemo natančno, kdaj, priženil Jožef Ferjančič, domnevno s Slapa, Erzelja ali Goč. Poročil se je z Marijo Tronta. Tega priimka, kolikor mi je uspelo ugotoviti, v Sloveniji ni več, po domače pa je tu še vedno Pri Trontovih, za sosede smo Trontovi. Tistemu Jožefu se je leta 1811 rodil sin, tudi Jožef. Dočakal je 99 let, njegov sin Tone, moj pranono, pa le 56 let. Moj nono je zato v bistvu živel s svojim starim očetom Jožefom, saj je oče umrl, ko je bil nono star osem let.
Tista, vsaj kolikor vemo, prva klet iz leta 1809 je bila majhna, rekli smo ji hramec. Iz zidov sklepam, da so bili predniki takrat kar uspešni, stavba se je širila, okoli 1890 so zgradili novo, večjo klet, tako da smo ji glede na prejšnji hramec rekli hram. Vino pa se je dobro prodajalo in zanimivo je, da se trtne uši, ki je okrog preloma stoletja drugje uničila vinograde in povzročila krizo, tu v tistem času ne omenja, vsaj jaz takih zapisov nisem nikjer zasledil. Kriza je prišla pozneje. Pokojna Avstrija, so rekli, je bila dobra država, pod Italijo pa je bila mizerija. Tudi v socializmu nam tu na hribu ni bilo dosti dano, potrebni so bili vagoni, mi pa jih nimamo. V mojem otroštvu smo bili najbolj revni v vasi in ko sem dobil to posestvo v roke, je bilo skoraj vse iz časa prve svetovne vojne. Bilo je nekaj vinogradov in vina ter veselje do tega, k hiši je prišla še moja draga, in nekako je vse to sprejela.

Kdaj se zgodi prelom?
Peter: Okoli leta 2000. V Sloveniji je bil gradbeniški bum. Avtoceste, nakupovalna središča … Razmišljal sem, da bi kupil kak stroj. Bager, recimo. Doma smo takrat imeli 11.000 trt, leta 2003 in 2004 smo jih posadili še 11.000 in namesto bagra sem kupil traktor. Novega. Ob odločitvi, da bomo prodajali vino v steklenici, ne odprtega. Drugi Vipavci so drug za drugim odpirali vinotoče, mi ga nismo. Rekel sem si, da imamo premalo vina na enoto, na hektar, na trto, da bi ga lahko prodajali tako. Ko se je rodila Sanja, je Anica ostala doma, ni šla več v službo, bili smo tudi že v fazi opuščanja živine. Tudi jaz sem nameraval ostati doma, a takrat brez plače res ne bi bilo lahko. Ko se je rodil Alex, pa sem šel na porodniški dopust in nekaj časa delal za polovični delovni čas. V gradbenem podjetju Primorje sem delal na bagru, vztrajal sem do njegovega konca, a če bi moral delati polni delovnik, bi verjetno šel prej.
Anica: Njegova želja je bila vedno ostati doma. Tudi če Primorje ne bi propadlo, bi ostal doma. Verjetno ne prav takrat, morda čez dve leti … Vsako leto sva kako njivo spremenila v vinograd. In nasadila češnje za naše bandimače (trgače, op. M. M.). Potem tistih deset češenj ni bilo dovolj, nasadila sva jih še petdeset … Skratka, Peter je od nekdaj želel, da bi bila oba doma.
Peter: Nekaj je bilo tudi naključij, ki so nas napeljali v to smer. Ko okoli leta 2015 nismo imeli več lastne zemlje za nove vinograde, se je pa še vedno dalo razmeroma enostavno pridobiti subvencije zanje, smo kupili in nekako menjali parcele ter tako skombinirali za en vinograd zemljišča. Pred tem sem vprašal sosedo, ki je podedovala en hektar, če ga proda. Ne, želela ga je obdržati za spomin. Ko pa smo naredili prej omenjeni vinograd, se je odločila, da tisti hektar, tam je zdaj pinela, vseeno proda. Če bi ona takoj prodala, tistega prvega ne bi naredili.
Začel sem kopati za tega pred hišo … Uf, sam kamen. Ni manjkalo dosti, da bi vse spet zasul in poravnal. Zanj smo takrat pripeljali okoli 400 kamionov zemlje, skupaj do danes pa zagotovo 700 kamionov. Če ne bi imel veselja do vinograda in za delo s strojem ter znanja iz Primorja, tega ne bi bilo. Pravzaprav bi z užitkom delal vinograde, terase … Če bi imel čas, bi še vedno delal to. Prideš na gmajno, na hrib, počistiš in po dveh, treh dneh vidiš, kaj nastaja. To je užitek.
V tistih letih (2007, op. M. M.) se je zgodil prvi festival Okusi Vipavske na Zemonu, kmalu po tistem smo začeli razmišljati o novi etiketi, tega se seveda spomniš, spomladi 2008 si predstavil ideje za nov logotip in etikete … Malo prej sva šla z Anico z vini na Slovenski festival vin v Ljubljano. Anica je jokala, ker so šli vsi mimo nas in vsi so gledali samo Brice …

Anica: Jaz sem bila tako žalostna … Peter, kaj sva prišla iskat sem gor?
Peter: »Kwa je to za en vin,« so takrat komentirali pinelo. »A je pinot?« Danes pinela, tudi naša, vsaj v Sloveniji nekaj pomeni, tisti, ki se vsaj malo spoznajo na vino, gostinci in someljeji, degustatorji, poznavalci, jo poznajo … Rado Stojanovič (takrat organizator Slovenskega festivala vin, op. M. M.) je rekel, da bi Damjanu Štoklju in meni morali zaradi pinele postaviti spomenik. Tako se je začelo s pinelo …
Domen, kako je potekalo tvoje vključevanje? Zdi se, da precej organsko, spontano, brez revolucije, postopoma.
Domen: Tata si je želel, da bi po osnovni šoli šel na kmetijsko šolo. Saj sem šel, v Šempeter pri Gorici, ampak zato, ker sem si želel jaz, ne zaradi njegove želje, sam sem se odločil za to delo. Danes je pravzaprav podobno kot takrat, ko se je tega lotil oče. V Ajdovščini je bila industrija uspešna, bilo je morje služb, kmetijstvo pa s tisto staro opremo, brez znanja, z nikakršnim zaslužkom … Ni bilo nekaj romatičnega. Danes pa ne gre brez milijonskih vlaganj, stresa, odrekanja. Inženir, kot sem jaz, sicer sem agronom, a če bi bil strojnik, bi lahko v radiju 5 km izbiral med dvajsetimi službami in se pogajal za plačo. Ob petih popoldan bi lahko šel kolesarit, na sprehod ali pa ležat na kavč. Nekaj te mora močno vleči v to panogo. Začne pa se seveda kot igra. S Sanjo sva še kot otroka v vinogradu kurila brežine. Potem te potegne, začne te zanimati … Tata, kako odrežeš trto? Izzivi vlečejo, ko padeš noter, ne? Hkrati odraščaš in na neki točki se moraš odločiti, kaj boš v življenju počel. Pa sem si rekel, če je pred mano zmoglo šest generacij, bom tudi jaz kot sedma. Študiral sem potem v Ljubljani.
Peter: Lahko bi študiral tudi v Vipavi, vprašanje je, če ne bi bilo zaradi znanja to celo bolje, ampak moje mnenje je bilo, naj gre v Ljubljano. Prvo leto je bilo kar težko, ko je prihajal domov, se je takoj oblekel, vzel motorko in šel žagat, pa sem mu v šali rekel, da mu prinesem motorko v Ljubljano, tam imaš Rožnik, pa žagaj. Potem mu je Ljubljana postala všeč, dobil je svojo klapo, vmes je naredil tečaj za someljeja, vse to je pomembno. Poznam Janeza Bratovža (JB, op. M. M.), odkar se promoviram. Pa mu nisem prodal flaške vina. On mu jo je. Janezu, ne njegovemu sinu Tomažu. Tudi zato sem mu rekel, da mora v Ljubljano.
Anica: Saj to glede Ljubljane v resnici ni bila prisila, bil je nasvet. Tudi zato, da se osamosvoji. Drugače je, kot če hodiš s faksa domov spat.


Domen, doštudiral si agronomijo, ne vinarstva, a v vinih se že pozna tudi tvoj vpliv. Kako si začel uveljavljati svoje mnenje, želje, poglede?
Domen: Tati sem pomagal, dokler nisem začutil želje, da se dokažem. Vprašal sem ga, če smem eno vino narediti povsem sam. Rekel je ja, ampak moral ga boš tudi prodati. Takoj sem pristal. Brezpogojno. Stodvajsetodstotno samozavesten. In sem naredil svoj zelen s spontano fermentacijo. Zdelo se mi je, da za takimi fermentacijami, biodinamiko in podobnim stoji precej pravljic in premalo dejstev, zato sem želel preveriti z lastno izkušnjo. Sam sebi ne moreš lagati. Ti, tata, ali si ti kdaj delal s spontanimi fermentacijami?
Peter: Nekje okoli leta 90 sem šel na kletarski tečaj in od takrat smo potem uporabljali selekcionirane kvasovke, uvedli razsluz ipd. Prej je bilo seveda vse spontano.
Domen: Odločil sem se, da poskusim z zelenom, ker so mi bili všeč zeleni drugih vinarjev, ki so takrat delali na tak način. Poskus je uspel, odziv je bil dober, prijel se je in tak zelen je postal naša stalnica.
Ampak zanimivo, morda celo ključno pri tej zgodbi je, da sta v portfelju kleti ostala in postala stalnica oba zelena – prejšnji, Petrov, in ta novi, drugačen, prepoznaven po podpisu Domen pod sicer nespremenjeno sprednjo etiketo. Zakaj?
Peter: Ljudje so želeli to spremljati, želeli so poskusiti oba, primerjati. Oba sta že bila zmagovalca ocenjevanja na Festivalu vina zelen, eden celo dvakrat. Po restavracijah so se someljeji včasih dajali med sabo, katerega bodo vzeli, katerega bodo točili, kateri je boljši, in dogaja se, da so prej imeli enega, zdaj, za primerjavo in ker se govori o tem, pa imajo oba. Samo po sebi gre zaradi tega iz kleti kak karton več.
Domen: Zanimiva je njuna medsebojna primerjava, obe vini sta namreč iz istih dveh vinogradov. Grozdje poberemo hkrati, napolnimo prešo, par ur maceracije, spustimo samotok, in to je potem ta klasičen Petrov zelen. Stiskalnice ne izpraznimo, dopolnimo jo z grozdjem iz hladilnice, zapremo in maceriramo pol dneva, do naslednjega dne. To se stisne, in to je potem zelen Domen. Pri klasiki se dodajo selekcionirane kvasovke, za zelen Domen pa dodam spontani nastavek, zanj prej poberem nekaj grozdja. Razliko, ki jo pokažemo z obema zelenoma, lahko predstavim kot vpliv človeškega dejavnika. Dve različni vini iz istega grozdja. Razlika je v človekovih odločitvah – tehnologija prešanja (različne frakcije soka), maceracija in fermentacija. Naprej pa sta oba v inoksu, biološki razkisi potekajo malo po občutku, a večinoma razkisamo oba.

Peter: Na degustaciji tu pri nas pogosto damo oba hkrati, vsakega v svoj kozarec. In prepričan sem, da če bi glasovali, bi bilo zelo blizu neodločenega. Pol – pol. Razlike so majhne, noben izrazito ne prevlada nad drugim. Tudi izmerjeni parametri so v obeh vinih skoraj enaki, razlike so res v niansah. Sem pa opazil, da so tisti z zelo ostrim vohom pogosteje na strani mojega, klasičnega. Zagotovo ima ta bolj čist, natančen vonj. Tisti, ki želijo malo več širine, pa pogosteje izberejo Domnovega. Mislim, da se tu pokaže tudi to, da ljudje zelo različno vohamo in okušamo.
Pa še nekaj glede zelena – Nemcem in Avstrijcem ga je težje prodati kot Francozom ali Italijanom, za katere je to vav. Sveže vino aktualnega letnika, ki nima izrazito sadnega vonja, sta se zadnjič navduševala Italijana, ki sta ga prej pila v Kobaridu, prišla potem zdaj že dvakrat v klet in napolnila prtljažnik. Ampak bog ne daj dati najprej penino in potem zelen. To je katastrofa. Zelen je po penini kot žajfa! Pinelo lahko, zelena ne.
Ali in kako se Domnove ideje in pristopi poznajo tudi pri drugih vinih?
Domen: Rosé 2023 smo prvič naredili iz čistega merlota in s stiskanjem celega grozdja – kot za penine. In naš novi chardonnay je tudi še ena moja zgodba. Vedno bolj sem samozavesten in tata mora vedno bolj popuščati. Je pa res, da je vse to za zdaj večinoma še v manjših količinah.
Peter: Prej, recimo okoli leta 2000, smo že imeli chardonnay v novem sodu, na trgu je to bilo nekaj izvrstnega, potem je kar naenkrat pomenilo preveč lesa. V času kovida smo bili Anica, Alex in jaz v Burgundiji, in sem razmišljal. Klima je tam hladnejša od naše, vegetacija poznejša, strehe so marsikje špičaste kot v Kranju, kisline višje, malolaktika, sod … vse to naredi njihov chardonnay prepoznaven. In smo poskusili narediti chardonnay v takem stilu – malolaktika, barik, pravi sod, a ne preveč lesa, in prvi tak je zdaj zunaj.
Domen: Moja je tudi pobuda za penino. Tata se je penine otepal, meni pa se je zdelo, da je čas zanjo. Izbral sem klasično metodo s sekundarnim vrenjem v steklenici, od tega nisem odstopal. Izkušnje seveda doma ni bilo nobene in sledili so telefonski pogovori s kolegi vinarji, ki to že delajo. Od sort sem izbral pinelo. Ker je naša. Vemo, kaj je v tem smislu chardonnay, pinela pa mi je bila izziv.
Anica: S čimer Peter, ker imamo v kleti pinele že tako ali tako premalo, tudi ni bil zadovoljen.
Sanja in Domen, ali kot mlajša generacija opažata kakšno razliko v odnosih znotraj vajine generacije v primerjavi s starejšimi?
Domen: Med vinarji seveda lažje komuniciram s svojo generacijo. Starejši se obnašajo, kot da vedo vse … Vem, vse življenje so v vinarstvu, polno je bilo muk, vsa čast jim, kapo dol, ampak če si stvaren, se ne moreš ukoreniniti v prepričanju, da vse veš. Ko jim omeniš kaj novega … »Ne, ne, ne mi pravit, nima smisla, jaz sem to probal, preden si se ti rodil.« Upam, da jaz ne bom tak. S strankami, na degustacijah, predstavitvah pa – ne, tam ni nobenih težav med generacijami.
Sanja: Tudi jaz lažje komuniciram s svojo generacijo. Zdi se mi bolj odprta za novosti, za spremembe, manj je konservativna. Poskušaš pa seveda starejšim tudi predstaviti nek svoj pogled in občutek imam, da jim je to všeč. Kadar sedim z gosti na degustacijah in se pogovarjamo, se poleg vina vedno pogovarjamo še druge stvari, o življenju … in na koncu povedo, da se počutijo fino, da smo kot prijatelji, kot da smo ista generacija.
Sanja, si aktualna, 27. vinska kraljica Slovenije, šesta iz Vipavske doline, po Martini Stegovec, Maji Cigoj z dvema mandatoma, Maji Benčina, Karolini Kobal in sovaščanki Špeli Štokelj. Zakaj si se odločila za kandidaturo?
Sanja: Vinske kraljice sem občudovala od malega in vsi so mi govorili, da bom to nekoč tudi jaz. Precej drugih, tudi nekdanjih kraljic mi je govorilo, da je to zanimiva izkušnja, sedanja cvičkova princesa mi je rekla, da je res fino. Nisem pa rada nastopala in kot kraljica bi tudi morala stopiti iz svoje tovrstne cone udobja. Poleg tega kot kraljica poskusiš mnogo vin, spoznaš Slovenijo iz neke druge perspektive … In kot študentka sem si rekla, da če kdaj, je priložnost zdaj, potem me čaka pripravništvo, zdaj si še lahko privoščim, da kje manjkam. Vedela sem, da bo to tudi stroškovno zahtevno, da se bom morala recimo odreči kakšnemu potovanju, a odločila sem se, da se prijavim. Brez visokih upov ali pričakovanj, da bom res tudi izbrana. O vinu sicer vem precej, sem pač s takega posestva, nisem pa v tem šolana, zanesljivo bo prijavljena tudi kaka prevzemnica, ki me bo po tem prekašala, sem razmišljala. Ampak grem poskusit, tata bo vesel … Dve kandidatki sta študirali agronomijo, ena je že somelje druge stopnje in ko sem prišla domov, sem rekla, naj niti ne razmišljajo o uspehu. Zato je bil kar šok, ko so me obvestili, da so med prijavljenimi štirimi kandidatkami izbrali mene.


Za svoje vino si izbrala vašo pinelo.
Peter: Zdaj je pa hudič odnesel šalo, sem rekel, ko je Sanja sporočila, da je izbrana. Na pol v šali sem predlagal, da si za svoje vino izbere rebulo. Da pokažemo, da ta ni samo briška. In Sanja je rekla NE! Če ne bo pinela, jaz ne bom kraljica!
Sanja: Dala sem še možnost za zelen.
Kaj pa to pomeni za posestvo Ferjančič, za Vipavsko dolino? Na kronanju se je nekdo pošalil, da zaradi Sanje ne bo več Planina pri Ajdovščini, temveč Ajdovščina pri Planini.
Sanja: Kadar se pojavim z obleko in krono, se šteje, da sem tam kot vinska kraljica. Načeloma sem v tej vlogi promotorka vseh slovenskih vin in vinarjev, a vseeno, ko se pojaviš, se ve, da prihajaš od tam in tam, in to je neka posredna promocija tudi za naša vina. Veča se nam prepoznavnost, ne pričakujem pa, da bo zdaj k nam zaradi mene prišlo sto ljudi.
Peter: Zagotovo bo Sanja promocija za nas, za pinelo, za Vipavsko dolino. Ajdovski župan je zelo naklonjen, mediji so tudi zagrabili. Seveda je Sanja slovenska kraljica, a vedno lahko reče, pridite pogledat našo dolino, pridite pogledat, kje raste pinela, kje raste moja pinela … in nihče ne more trditi, da zaradi tega ni vinska kraljica Slovenije. To je pozitivno, po drugi strani pa je to tako, kot če greš na semenj. Tam si, vidijo te, za kaj več se moraš pa potruditi, koga povabiti, navdušiti … So stvari, ki jih je treba s Sanjo zdaj izkoristiti, ampak to moramo tudi znati. Razmišljamo, ideje padajo, zagotovo pa lahko katero prispeva še kdo.
Sanja: Tri dogodke lahko pripravim kot Posestvo Ferjančič in razmišljamo, kateri bi bil morda malo drugačen, medijsko privlačen in hkrati tudi za nek dober namen. Do štirih dogodkov ima kot sponzor pravico tudi Občina Ajdovščina, enako Zavod Vipavski Križ in župan je za občino povedal – če jih bomo potrebovali več, jih bomo pač dokupili.

Kako bi Peter in Domen vsak zase opredelila vina Ferjančič?
Domen: Najprej, imamo srečo, imamo vrhunske lege. Sicer zelo različne, ampak zelo slaba lega za pinelo je recimo top za sauvignon. In obratno. Imamo obe. Več njih. Zato imamo tudi toliko sort: pinelo, zelen, malvazijo, rebulo, laški rizling, sauvignon, chardonnay, rumeni muškat, merlot, cabernet sauvignon, cabernet franc, barbero. Deset hektarjev vinogradov, skupaj 45.000 trt na enajstih lokacijah, od 100 do 380 m nad morjem. Analiziramo teren in posadimo sorto, ki bi tam lahko dala najboljše rezultate. To nas morda občasno tudi tepe, repertoar je posledično ogromen. Ampak, če hočemo živeti od tega, moramo vse lege imeti posajene s trtami. Če bi se dalo, bi jaz imel samo pinelo in zelen. Klet dveh sort. A tako bi lahko imeli le tri ali štiri hektarje vinograda in s tem bi težko živeli.
Pridelati skušamo zdravo in zrelo grozdje, ki ima v sebi že dovolj vsega, da ni potrebe po bildanju z maceracijo, sodom, amforami, betonom in ne vem še s čim, temveč ga predelati čim bolj enostavno, morda z nekaj urami maceracije, hitro sprešati, sfermentirati, in to je vino, ki je všeč nam in na srečo tudi trgu.
Peter: Upam si trditi, da res dobro poznam lege, vem, kam kaj spada. Po fermentaciji je vino kot dojenček, ves čas moraš biti z njim. Napake, ki bi jo takrat naredil zaradi malomarnosti, si ne bi mogel odpustiti. Mislim, da se to pozna v vinih. Poleg spoštovanja tradicije in sodobnega znanja. Za sabo imam 34 trgatev. Morda jih bom odpravil še deset z Domnom, dosti več mi jih pač ni ostalo. Nekaj ti jih pokvari narava, bognedaj da kakšno še sam. Če bi jih lahko naredil petsto, bi na koncu vedel vse. Tako pa se ne moreš zanašati samo na lastne izkušnje. Moraš poslušati stroko, upoštevati znanje, tudi znanje prednikov, včasih morda tudi nekoliko tvegati. Iz Svetega pisma lahko izvemo, da je Božja pijača sad dela človeških rok, tega ni naredila narava ali Bog ali ne vem kdo. In vleče te, da bi vedno lahko naredil še malenkost bolje, boljše. Že samo traktor v vinogradu in hlajenje v kleti ne izhajata iz tradicije, ampak iz znanja.
Kaj, Peter in Domen, vidita kot svoj največji uspeh?
Peter: Kar se tiče vina, vsekakor to, da smo pineli, Planini in vsej Vipavski dolini pripomogli k prepoznavnosti, da to zdaj obstaja na zemljevidu vina. Drugo pa, ponosen sem na družino. Vesel sem, da sta Sanja in Domen poprijela. Če ne bi, bi verjetno zmanjšali pridelavo, količine v kleti. V bistvu je največji uspeh, da nama je z Anico uspelo narediti to …
In ti, Domen? To, da si s svojim z zelenom premagal očeta?
Domen: Neee. Več kot voz platinastih medalj, če bi jih imel, mi pomeni kdo, ki prvič pride k nam, poskusi vina in reče, res ste dobri. Čeprav, če ti kdo reče, da si dober, še ne pomeni, da tak tudi si. Vesel pa seveda si. Pred časom je neka skupina poskusila vsa naša vina, z njimi je bil tudi vaš sodelavec Dušan Brejc. Na koncu so ga izzvali za komentar in rekel je, da ne ve, koliko kleti v Sloveniji lahko našteje, ki imajo vse, od prvega do zadnjega vina, poskusili smo jih okoli petnajst, na tako visoki ravni. In še drug primer. Belgijec, ki že približno deset let redno jemlje naše vino, se je javil lani decembra. Fino belo, 300 flaš. Devetnajstke je ravno zmanjkalo, enaindvajsetka je bila še v sodih … Štirikrat je od takrat že pisal, stranke čakajo, vsakokrat je še povečal naročilo. Ker bo to nov letnik, sem ga vprašal, ali mu pošljem nekaj steklenic vnaprej, da poskusi. Odgovoril je, da ne. Da ve, da bo dobro. Naj kar pošljemo naročeno. Takih stvari sem vesel, to štejem za uspeh.

Kako lahko sklenemo?
Domen: Ne zdi se mi nepomembno, da se obnašamo trajnostno. Če je tu mišljen tudi odnos do ekološkega, morda biodinamičnega, mislim, da tak certifikat še ne pomeni, da si tudi trajnostno sonaraven. Lahko si, zagotovilo pa to ni. Določeni postopki, ki jih tak način kmetijstva izvaja, recimo prepuščanje naključju, so pravzaprav lahko ravno nasprotni. S traktorjem si se vozil po vinogradu, škropil, kuril nafto, potem pa se je vino skisalo, eni se celo pohvalijo s tem, da so ga zlili v kanal, ker delajo tako in tako, pa jim zato žal ni ratalo … Na tak način si vloženo energijo vrgel proč, to je nasprotno od trajnostnega. Ne mislim tega na splošno, včasih pa je dejansko tako. Po mojem so odgovori nekje vmes. Razmišljamo, kako je to lahko narejeno čim bolj učinkovito. Temu prilagajamo mehanizacijo, našo prakso in navsezadnje tudi stil vina. Vpliv vedno je, kar koli počneš, vedno so posledice, ampak delati moramo tako, da ne uničujemo preveč. Herbicide smo na primer ukinili že pred leti. To je zelo jasno šlo iz prakse. Včasih so ti prodali herbicid, marketing je delal v tej smeri, pošpricaš, pod trto ni plevela, ni ga treba ruvati, okopavati … Vrhunsko, kajne? Ampak herbicid pomori najšibkejše rastline, razširijo se ti trdovratnejše in dolgoročno imaš potem večje probleme. Šli smo v mehansko obdelavo tal, rezultati so odlični, zato mislim, da delamo prav. Nismo certificirano ekološki, a v naših vinogradih je ogromno ptičjih gnezd, še pa še različnih živali, v brežini domuje zajec. Sejemo razne kulture za pestrost, za gnojenje, za vezavo dušika v tla, za ustvarjanje humusa …
Nam pa manjka še nekaj let, da se družinsko malo ustalimo. Jaz sem ravno dobro končal študij, z mamo in tatom smo zaposleni na posestvu. Maruša, moja žena, še ima svojo službo, Sanja vskoči, kadar lahko, ta mali tudi vskoči za kako minuto, malo je še kaosa. Čez par let, zdaj tudi pričakujeva naraščaj, bo Maruša verjetno pustila sedanjo službo in eden več bo stalno doma, Sanja bo zaključila študij, in bo tudi zato lažje. Včasih smo slučajno vsi doma in imamo vsi čas, takrat bi lahko naredili vse, drugič si pa sam in imaš odprte tri fronte.
Peter: Nekaj smo naredili, nekaj vsaj v Sloveniji pomenimo, začeli smo iz nič, naslednji generaciji bi moralo biti po tej plati lažje, so pa druge fronte odprte. Marketing, prodaja, turizem, verjetno bo treba razmišljati o tujini, povečati dodano vrednost, včasih smo imeli 10.000 litrov odprtega vina, danes prodamo 40.000 buteljk in še nekaj odprtega vina zraven, z nekdanjih dveh hektarjev smo zdaj na desetih, čez deset let jih bomo za preživetje morali imeti dvajset ali pa drugače narediti, prodati drugače, to je zdaj izziv. Možnosti so, malo je odvisno tudi od sreče, stanja v Evropi, po svetu, vse to bo vplivalo. Zdaj je projekt nova klet. V tej je že težko delati, to ja, ampak če bi prodajali samo odprto vino zadnjega letnika, bi šlo. Čez zimo, do maja je lahko vse zunaj. Par cistern daš tja pod balkon, v lopo, tam pofermentira, pohladiš, do maja spraviš noter in je rešeno. Kar imamo in delamo zdaj, pa mora biti v kleti pozimi in poleti. Problem so bariki, penine, letniki na zorjenju, skladišče. Malo vina, a zahteva dosti prostora. Zato potrebujemo novo klet. Ok, tudi zato, da lažje delaš, da se lahko razvijaš. Navsezadnje je v vino v kleti denar naložen bolje, kot če leži na banki.
Peter se je dotaknil prihodnosti. Kako jo vidiš ti, Domen?
Domen: Ja, klet, to so infrastrukturne težave, ki jih je pač treba rešiti. Zanesljivo je moj cilj, da nekoč ukinem odprta vina. Predobra so za ceno, ki jo lahko dosežemo na tak način. Pol litra najbolj masovnega piva stane več kot liter dobrega odprtega vina. Drugič, v bistvu je moj cilj, da si naredimo bolj normalno življenje. Preveč je žrtvovanega za uspeh. Včasih preveč trpita psiha in zdravje. Saj ne bi zamenjal, a cilj je, da se ulovimo in ustalimo. Ponosen pa sem na našo tradicijo. To pa res. Marsikatera svetovno znana uspešna firma ne more reči, mi smo v tej hiši že sedem generacij in delamo isto stvar. Vino, recimo. Ali stole … Ali avtomobile. Kar koli. Mislim, da je to kar redkost. Je pa res, da si tako ponosen na pretekle rodove. Upam vsekakor, da bo moja, sedma generacija uspešno vodila posestvo. In potem še osma, ki je že na poti.
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 1/2024.







