Dolenjski Šampanjec?
Šampanjčan je menda pravilneje. Pa vseeno napačno. François je namreč res rojen le dobre pol ure iz Reimsa, neuradne prestolnice Šampanje, a resnici na ljubo, malce zunaj te ikonične vinske pokrajine. Je pa v Riemsu živel. In v Šampanji je študiral. Torej vseeno je Šampanjčan.
Ki s Šampanjo seveda ni povsem prekinil. Ob aktualni prenovi celostne grafične podobe Domaine Slapšak je standardni kapsulon na steklenici po spletu okoliščin François zamenjal s trakom, pasico čez zamašek. To je postalo všeč tudi nekaterim šampanjskim kletem, a rešitve tam niso smeli uporabiti. »Ker ni v skladu s pravili za šampanjce.« Pa je to res kje formalno opredeljeno? »Zdaj je,« se nasmehne François.
Zagotovo mora biti nekaj hudo narobe s človekom, ki Šampanjo zamenja za Telče na Dolenjskem in postane to, kar smo navedli na začetku. Podomačeno: dolenjski Šampanjec. Ki verjame, in tudi druge tamkajšnje vinarje prepričuje, marsikdaj že kar po slovensko, da se na Dolenjskem lahko ustvarjajo ikonična peneča vina. In nekaj nenavadnega mora biti v zraku, da mu namesto naše pregovorne zavisti vinarski kolegi, pravzaprav konkurenca, izkažejo spoštovanje, s sicer šaljivim predlogom, da bi morali Urški Slapšak, njegovi ženi, ker ga je pripeljala sem, postaviti spomenik. Kar vse nekaj pomeni.
François, kako se je vse skupaj začelo?
Moji predniki so bili močno vpeti v mlečno industrijo. Praded je bil vodja mlekarske zadruge in široma poznan kot najboljši degustator mlečne smetane. Generacija mojih staršev se je vedno bolj oddaljevala od kmetijstva, meni pa je bilo že zgodaj jasno, da se želim vrniti na kmetijo. Ker smo živeli v Reimsu v Šampanji, sem začel študirati agrikulturo v Avizu. Cilj je bil postati glavni enolog šampanjske hiše. Ker me je študij zelo zanimal, mi ni povzročal težav. Bil sem celo najboljši študent vinarstva v generaciji 2004 v Franciji. Za zanimivost naj povem, da smo prijatelji, kolegi, nekdanji sošolci prav pred kratkim proslavili dvajseto obletnico diplome. Še zanimiveje pa je, da sem po zaključku študija odšel na počitnice in takrat tudi spoznal Urško. Takoj ko sem dobil malce prosta krila, me je življenje usmerilo v Slovenijo. Kar noro! Usoda.
Verjetno si bil v Šampanji prej izjema kot pravilo med študenti, ki so večinoma prihajali iz vinarskega okolja?
Ja, kar precej. Kot omenjeno, nisem iz velike šampanjske družine, nisem iz šampanjske hiše. Bilo je zadnje desetletje prejšnjega stoletja in Šampanja je že bila to, kar je danes – zelo bogata regija z zelo visokokotiranimi produkti. Otroci staršev iz uspešnih šampanjskih hiš so se v šolo vozili s kabrioleti … Ampak se prilagodiš. Naučiti se moraš namreč čisto vse. Vse od začetka do konca. Prejšnje generacije pač tebi niso predale znanja in nekako je to še večja spodbuda za učenje in delo. Pri tem študiju si tudi nenehno kje na praksi, zelo je usmerjen v praktično delo. Tako dobiš stik z naravo in občutek, kaj vse prinese delo v vinogradu. Srečaš se praktično z vsem, od različnih tipov zimske rezi do dela v kleteh.
Kako poteka selekcija študentov?
V vsak letnik je sprejetih le dvajset novih študentov, saj regija potrebuje le dvajset vinarjev na leto. Sprejem poteka s pogovori, ki jih vodijo vinarji različnih šampanjskih hiš. Za vpis v moj letnik se je potegovalo 450 kandidatov, 60 nas je bilo povabljenih na ta motivacijski pogovor in sprejetih nas je bilo omenjenih dvajset. Teh dvajset študentov potem dobi dostop do 350–400 let empiričnega znanja regije in ga v letih študija usvaja. Podobno oblikovani modeli obstajajo tudi drugje, v Bordoju, Dijonu, kjer sicer sprejemajo tudi več študentov kot v Šampanji. Šampanja ima lastno vizijo in ne išče, ne izobražuje strokovnjakov za vinifikacijo mirnih vin oziroma se na to gleda z drugega zornega kota. In če nisi iz Šampanje, je zelo težko postati del takšne selekcije. Sam se počutim zelo počaščenega, da sem bil lahko med tistimi dvajsetimi. Potem sčasoma spoznavaš tudi pomembne, vplivne ljudi v panogi. Name je največji vtis zagotovo naredil Jean Baptiste Lecallion iz hiše Roederer. Imel sem srečo, da sem z njim preživel dve trgatvi, in to je tudi najbolj vplivalo na moj osebni razvoj v vinskem svetu. On je resnično moj mentor. Takrat in je še danes. Gre namreč predvsem za posvečanje detajlom. V hiši Roederer ne mirujejo, so na res visoki ravni, a še vedno izboljšujejo detajle, raziskujejo in težijo k popolnosti. Raziskave in trud, ki ga vlaga Jean Baptiste Lecallion, vem, da ga tudi sam spremljaš, so nekaj neverjetnega.
Pa po študiju?
Želel sem vinarsko, enološko raziskovati, in odločil sem se za Kalifornijo. Po svoji študijski izkušnji v Šampanji sem se želel poglobiti v vinifikacijo rdečega vina in narediti res velik cabernet sauvignon. To je bila moja prva trgatev zunaj Šampanje, kjer sem deloval kot pripravnik. Z malo smole sem naletel na ne ravno najboljši letnik, se vrnil v Šampanjo ter začel delati v laboratoriju in svetovati. Ko si v Šampanji in deluješ kot svetovalec, konzultant, pomeni, da delaš s približno devetdesetimi strankami, stalno si v stiku z glavnimi enologi, obdeluješ ogromno podatkov, spremljaš množico detajlov, srečuješ se z ogromno napakami, zelo različnimi situacijami – in z vsem tem izjemno pohitriš pridobivanje znanja in izkušenj. Na leto imamo načeloma samo eno trgatev in le z vinom v svoji kleti napreduješ prepočasi. Lahko sicer opraviš v istem letu še eno trgatev na južni polobli, a na neki življenjski točki postane tudi to nemogoče. Zato mi je pomembno, da sem še vedno aktivno vključen v to enološko laboratorijsko okolje, ki mi daje dodatne vpoglede v druge vinske kleti, izmenjavo izkušenj, pridobivanje širine. To potrebujem in temu se res ne želim odpovedati. Po drugi strani pa se moram in želim kot enolog iz Šampanje tudi nekako izkazati, biti kreativen, nekaj ustvariti. Imel sem izjemno srečo z Urškinimi starši, ki so mi v kreativnosti dali proste roke. To je zelo pomembno. Odlično sta se vključila tudi Urškina brata Andrej in Matej. Predvsem Andrej. On je kot Obelix, ki je padel v čarobni napoj (smeh). Gre za konjugacijo faktorjev sreče. Vse se je poklopilo.
Kot konzultant si se pridružil podjetju Laffort, kjer deluješ še danes.
Še pred tem sem sedem let v Reimsu in Alzaciji deloval kot enolog konzultant. Podjetju v istem sektorju sem predlagal širitev na tuje, predvsem na vzhodne trge. Uspelo mi je, hkrati pa je bilo to obdobje, ko sem se tudi selil v Slovenijo. Leta 2011 sem se pridružil podjetju Laffort, ki je danes eden od glavnih igralcev na področju raziskav in razvoja v enologiji. To mi omogoča stalne stike z razvojem v panogi, vrhunskimi znanstveniki, izvrstnimi inštituti. Stalno se učimo, raziskujemo.
Kako to usklajuješ z družinskim življenjem? Pristal si v Sloveniji …
Pomembno je, da z družino živimo tu. Na začetku sem bil prepričan, da želim živeti v Franciji, v Šampanji. Sčasoma se je to začelo spreminjati. V Slovenijo me je pravzaprav pripeljal podvodni hokej. Bili smo fantje, osemnajst, devetnajst let, imeli smo se fajn, bilo je to leta 2003, plačevali smo v tolarjih, za nas je bilo odlično, v menjalnici si za svoj denar dobil ogromno bankovcev (smeh). Vse je bilo ugodno, poceni, skoraj eksotično, odločili smo se celo, da še pridemo. In prav zadnji dan našega obiska v Ljubljani sem v eni izmed kavarn tudi srečal Urško. Ena stvar je vodila k drugi, in glej me dvajset let pozneje (smeh). Slovenija torej res ni bila moja prva izbira (smeh), a ko stvari postaviš na pravo mesto, vidiš, da je tako bolje. Marsikaj se je spremenilo tudi, ko sva se z Urško odločila za otroke. V Sloveniji se odlično živi, še boljša pa je za vzgojo otrok. Razen tega sem se tukaj vedno počutil sprejetega, dobrodošlega. Vzporedno se je razvijala še naša uspešna vinska zgodba Domaine Slapšak, ki je tudi ustvarila nov center zanimanja in raziskovanja. Ne le pri meni, temveč v celotni regiji. In z nekaj tako konsistentnega v svojem življenju lahko rečem: »Lepo je biti tukaj.« Vsi skupaj, Urška, otroci, družina, uživamo v naravi, vremenu … Odlično je!
Šport je bil torej zate kar pomemben?
Zaradi podvodnega hokeja, bil sem celo član francoske reprezentance, sem prepotoval svet. Z njim se še vedno aktivno ukvarjam tukaj v Ljubljani, kamor me je ta šport zaradi tekme tudi pripeljal. Podvodni hokej je še danes moj najljubši odmik od realnosti, moj odklop, pobeg. In kljub strogi ločenosti športne poti od vinskega sveta pomaga šport zgraditi osebnost, vpliva tudi na oblikovanje različnih mindsetov, ki kasneje koristijo v poslovnem svetu. Postaneš odpornejši na različne situacije, v pozitivnem smislu si nekoliko tekmovalen, rad zmaguješ. Vse to mi je zagotovo pomagalo in mi še danes pomaga pri premagovanju najrazličnejših ovir.
Ko deluješ kot enolog konzultant, kaj prinašaš svojim strankam in kaj one prinašajo tebi?
Hmm … Osredotočen sem na svetovanje glede vinifikacije za peneča vina. Prinašam, to sem že omenil, pogled na iste stvari, na iste točke, z drugega zornega kota, iz razlike med klasičnim vinarstvom in peničarstvom na splošno. Ni jih mnogo s takim glediščem in večina od njih ostaja v Franciji, kajne? Kaj pa stranke dajejo meni? Dobro vprašanje. Zadnjih petnajst let pridobivam izkušnje pridelave penečih vin zunaj Šampanje, kjer delamo v drugačnih pogojih, z drugačnimi sortami, količina dela v celoti je torej ogromna.
Torej praviš, da imaš isto barvo, le platno je drugo?
Tako je, in to je to, kar meni dajejo stranke. Seznanjam se z izkušnjami vinarjev osrednje Evrope v očeh peničarstva. To je edinstveno, ne poznam nikogar, ki bi poleg mene posvečal toliko časa peničarjem s tega dela sveta. Eksperimentalni del je izjemno zanimiv. Madžarska, Srbija, Hrvaška … Na nek način je to kot sod brez dna. Vse se vrti okrog zavedanja, da se je treba nenehno učiti, biti sposoben ne podrediti se vnaprej dorečenim zgodbam, ki bi bile navsezadnje lahko tudi šampanjske. In to je to, kar stranke prinašajo, dajejo meni. Nismo v Šampanji, veš!
Kaj pa bi rekel, kakšna oseba, kakšen vinar naj bi peničar bil?
Najpomembneje je, da je vinar, ki želi pridelovati peneča vina, usmerjen v pridelavo takih vin in za to nekako posvečen. Da peneča vina niso njegov stranski projekt. Večinoma žal ni tako. Razumeti je treba, da se penečih vin ne da pridelovati kar tako, vsepovsod, ker se pač trenutno tudi dobro tržijo, ker so trendovska. Vse je v predanosti, da delaš z dušo. To dela tak projekt uspešen. Lahko je peneče vino nadgradnja, ne sme pa biti nekaj, kar razredči tvojo ponudbo vin.
Glede na moja opažanja v tujini so vinarji, ki se ukvarjajo s penečimi vini, bolj natančni, bolj tehnični. Kot da ta tehnični del nekako priraste nanje.
Ja, res je. Pri katerem koli koraku, ki ga v peničarstvu narediš zdaj, že veš, kaj sledi čez tri leta. In vse je povezano z okoljem, v katerem se vse skupaj dogaja. Ko se dosledno izpeljejo vsi tehnični postopki, in teh ni malo, nastopi čas kot najpomembnejši dejavnik, ki deluje kot kipar in oblikuje izdelek v končno podobo. Podobno se sicer dogaja tudi pri vinifikaciji mirnega vina, a drugače. Še enkrat, gledamo isto sliko, a z drugega zornega kota.
Kaj pa Domaine Slapšak? Kako deluje?
Domaine Slapšak deluje zaradi Andreja Slapšaka z velikim A. In zaradi moje tašče in tasta. Brez njih Domaine Slapšak ne obstaja. Seveda pri trgatvi nadzorujem in vodim nekaj zadev, kot so določanje časa trgatve, stiskanje grozdja, fermentacija in tako naprej. Na splošno pa jaz le vodim, pokažem pot, ne skrivam pred njimi. Profesionalizirali smo se leta 2016. Začutil sem, da bi bilo treba naprej, in Andrej je takrat pristopil s polno motivacijo ter prevzel vajeti. Zavedati se še moramo, da Andrej ni samo vinar, je inženir, ki se je predal temu poklicu. Zato je tudi tako dober. Je Obelix, ne potrebuje več napoja (smeh).
Ste klet, ki večino grozdja kupuje. Kje je po tvojem vrh dodane vrednosti, ki jo lahko doseže taka klet?
Večina najbolj znanih kleti iz Šampanje, tudi največjih, je osredotočenih na tipizacijo, blende. To marsikdaj pozabljamo. Več osnovnih vin za njihovo sestavljanje daje več možnosti za konstantnejša in bolj edinstvena vina. Z več dostopa do različnih vinogradov lahko ustvariš večjo kompleksnost vina. Veliko raziskujem po celotnem dolenjskem okolišu, sortno pa sem se osredotočil na žametno črnino. Ne kupujem modrega pinota ali chardonnayja, izključno žametno črnino. Za zdaj je tej sorti posvečene 80 odstotkov naše pozornosti. Tega sem zelo vesel. Rad bi verjel, da je najboljše grozdje z ene parcele ali ene vasi, a bi bil preveč ozkogleden, če bi rekel, da je naša žametna črnina najboljša. Želim in moramo raziskati čim več, to pa zahteva čas. Zavedam se tudi dejstva, da je tu na Dolenjskem zelo malo strokovnjakov, hkrati pa se bodo zlasti tu površine vinogradov, ti so strmi, majhni, razgibani, na različnih podlagah, v naslednjih desetih letih skrčile za skoraj polovico. Ker nimamo pravilno nastavljenega ekonomskega sistema, ki bi prinašal dodano vrednost, vsako leto izgubljamo vinograde. Smo pa najhladnejši okoliš v južni Evropi, najhladnejši daleč naokoli. To mora vedeti ves svet, ampak čaka nas trdo delo. Moj cilj je trajnostni sistem, v katerem imajo vsi nekaj od tega. In to se začne z vinogradništvom. Vse se začne v vinogradu. Že moji stari starši, ki so delali v kmetijstvu, so mi povedali, kako je treba ravnati z mentaliteto, ki zapoveduje delati, delati, delati: delaš, če si za to plačan. In prav je tako. Naj vinogradniki zaslužijo za svoje delo, če ga dobro opravljajo, naj vlagajo nazaj v vinograde, jih obnavljajo in živijo z njimi. Sicer pa Domaine Slapšak še vedno vidim kot nekakšen pilotni laboratorijski projekt, ki bi nekoč potisnil dolenjsko vinogradništvo še bolj naprej. In to je moj odločni cilj.
Torej vidiš potrebo po večji kooperativi?
Mislim, da ja. Kooperativa ali »négotiant house« (pogajalska hiša – podjetje/kmetija/organizacija, ki odkupuje grozdje). Moramo vedeti, da so tukaj vinogradi in vinogradniške površine večinoma lastniške, torej je treba najti trajnosten način obnove vinogradov. Vinogradniki morajo saditi. Predstavljajte si, da neko popoldne skupaj sedimo nekje in povem, da na Dolenjskem letos sadimo dvesto hektarjev vinogradov. Predstavljajte si. No, takrat bom kar malo važen. Potem se pa upokojim (smeh). Na to bi bil resnično ponosen. Tega sem se naučil v Šampanji. Tam imajo vsi korist od šampanjca.
Omenil si žametno črnino, vemo, da si njen strastni promotor. Pri sestavi elegantnih penin ji daješ velik pomen. Meniš, da je žametna črnina res lahko velika slovenska sorta za penine?
Seveda! Ne vem, če si sploh predstavljaš, kakšno srečo sem imel, da sem naletel na Urško, zaradi nje in z njo prišel na Dolenjsko ter posledično prišel tudi do žametovke. Moram biti iskren, na začetku sem bil zelo usmerjen v chardonnayjevska in modropinotovska vina, šele pozneje sem se začel ukvarjati z žametno črnino ter ugotovil, da ta daje rezultate, ki so zmožni preseči chardonnay in modri pinot v smislu dolgoživosti, trajnosti, vertikalnosti, elegance … In ja, vav! Poleg tega je žametovka del tradicije, del dolenjske kulturne dediščine. Gostje, profesionalci, kritiki iz tujine, z vsega sveta, nimajo pojma, kaj žametna črnina je, nimajo je s čim primerjati. In ti jim pojasniš, da obstaja še živeča trta te sorte, ki ima več kot 450 let, v Mariboru na Lentu, da to ni kar od včeraj. Žametna črnina ima torej veliko plusov, a moramo jo še raziskati in aktivno delam na tem. Preostanek svojega življenja bom posvetil raziskovanju kompleksnosti te sorte. Ampak ponovno, samo gledamo isto zadevo z drugega zornega kota, sorto obravnavamo drugače kot do sedaj. Če je bila včeraj žametna črnina problem, jo jaz vidim kot lepo rešitev, za katero si želim, da postane ekonomsko učinkovita. Ustvarjanje dodane vrednosti na lokalno tako ukoreninjeni zadevi je neprecenljivo. To je pravzaprav vse, kar delam, in zelo sem ponižen, ker se zavedam, da je vse skupaj tudi sreča. Govorimo o približno tako veliki zadevi, kot bi zadeli glavni dobitek na lotu (smeh).
Ali torej meniš, da je žametna črnina nujno potrebna za izraz Dolenjske v kozarcu tukajšnje penine?
Kaj pa vem, so tudi druge sorte. Rumeni plavec, kraljevina, modra frankinja. Ne želim predpisovati, da mora biti žametna črnina vedno v ospredju, to naj bo raje odločitev vsake vinarske hiše posebej. Želim pa ugotoviti, kakšno globino lahko z žametovko dosežemo, in pri tem se zelo zabavam. Vse, kar delam, je zgolj predstavitev rezultatov. Sicer pa govorimo o več kot tisoč hektarjih vinogradov, od katerih jih skoraj polovico zaseda žametna črnina, tako da je s stališča regije ta avtomatsko del enačbe.
Kako se po tvojem razvijajo peneča vina v Sloveniji? Ali sledimo šampanjskemu stilu?
Tradicija pridelovanja penečih vin v Sloveniji je dolga, o tem ni dvoma, so pa glavnino ponudbe še nedavno predstavljale bolj aromatične penine z ostankom sladkorja. A v zadnjem desetletju se je gastronomska scena občutno razvila. Ne poznam dežele, ki bi se lahko tako hitro in kvalitetno razvila v tem smislu. Prav tako v vinu. Če je nekoč veljalo, da se peneča vina brez sladkorja ne bodo pila, je zdaj ravno obratno. Predstavljajte si, da bi sedaj na trgu ponudili polsladkega Slapšaka. Prepričan sem, da bi bil dober, kupil pa ga ne bi nihče. Prav tako moramo vedeti, da je Slovenija navzven poznana po maceracijah, oranžnih vinih, peničarstvo pa je resničen odmik od tega. Res je, ukvarjam se s svetovanjem, predajam znanje, pokažem nove stvari, ne želim pa imeti kakšnega regijsko kulturnega vpliva na spremembe. Nikakor ne vodim trenda, ki bi penine peljal v šampanjski stil. Če bi imel možnost tukaj na Dolenjskem narediti milijon steklenic penine, bi jih naredil. Ker si regija tudi to zasluži. Ampak to že veš. Večina se jih zaradi mindseta, da na tak način zadeva postane preveč industrijska, prestraši, ko govorim o takšnih številkah, vendar ni tako. V bistvu je treba najprej pridelati čim več osnovnega vina iz čim več različnih vinogradov. Tako dobiš diverziteto in vina so potem lahko boljša. Šele po nekaj letih, ko vidiš, kateri vinogradi, katere lege znotraj regije dajejo konstantno odlične rezultate, pa lahko začneš delati na izvrstnih vinih.
K čemu na splošno težiš pri penečem vinu. Koliko se lahko temu idealu približaš na Dolenjskem?
Zelo pomembna sta kislinska uravnoteženost in aromatska čistost. Iščemo občutek, ki enostavno navdušuje (t. i. vav učinek). Kot čistost snega. To poskušam doseči z vsakim osnovnim vinom. V kontinentalnih klimah je to težko, v mediteranskih je v primerjavi s Šampanjo še težje. Tako pač je. Je pa to nekaj, k čemur težim, sicer vedoč, da tega ne bom dosegel, ker je to pač nemogoče. Hkrati se ne omejujem s kalupom, iščem boljše. Menim, da s tem, kar delamo na Dolenjskem, dosegamo vedno boljše rezultate, in menim tudi, da ni meja. Predvsem upam, da bomo sposobni vse skupaj nadaljevati, da se raziskovanje in stremenje k boljšemu nadaljuje. Meja pa, ponavljam, ni. Rezultati bodo s tem potencialom in trdim delom čez čas, recimo čez petnajst let, ikonični. Resda je vse skupaj del enačbe, v kateri so tudi povpraševanje, marketing, trend … Resnično verjamem, da bomo tukaj ustvarjali ikone. Ampak čez čas. Raje ne prekmalu. Nismo še pripravljeni.
Kaj pa krajinski vidik? Tuji vinski poznavalci so pogosto presenečeni nad zelenostjo Dolenjske ali Štajerske v primerjavi z drugimi vinorodnimi regijami, domačini pa, kot da tega niti ne opazijo.
Ja, seveda. Narava je tukaj izjemna. Vse to bujno zelenje, ki nas obdaja, te prevzame. Ampak glede dela je vse to nočna mora (smeh). Že zaradi velike naravne diverzitete je tukaj pritisk bolezni in škodljivcev popolnoma drugačen kot v prostoru z absolutno monokulturo. Zaradi razdrobljenosti in oddaljeljenosti različnih parcel se je treba veliko prevoziti s traktorji, porabimo veliko časa. Seveda pa je glede turizma in promocije zadeva dobrodošla, vse to gričevje, posejano z različnimi nasadi, njivami, vrtovi, vinogradi, gozdovi, slikovite majhne vasice s cerkvico, vse to nam prinaša dodano vrednost, to bujno zelenje daje strankam nekakšen spomin na to regijo, daje tudi občutek, da jo vohaš in okušaš.
Na slovenski vinski sceni te pogrešamo na vinskih festivalih, salonih. Je kakšen poseben razlog, da se jih ne udeležuješ?
A, festivali in to? Vse to sem vedno dojemal kot tekmovanja, primerjanja, ki pa vsaj zame niso posebej učinkoviti. Vsaj glede prodaje ne. Izbiram med aktivnostmi, ki mi vračajo. Zato sem se odločil za samo kvaliteto vina in omejil vlaganje v omenjeni marketing. Zame je največji marketing vino v steklenici. Oblikovanje hišnega stila. Veliko časa potrebuješ, da se pravilno izoblikuje in pride s pravilnim pristopom do končnega kupca. Traja, zahteva potrpežljivost. Sicer pa se festivalov in salonov pogosto udeležujem kot obiskovalec, rad degustiram, rad se družim z vinarji.
Pogovarjava se dva prijatelja, ki nisva Dolenjca, meniva pa, da je Dolenjska eden najbolj podcenjenih vinorodnih okolišev v Sloveniji. Kaj praviš na to?
Se mi je zdelo, da imaš za Dolenjsko čuden naglas (smeh). Vidiš, okužil sem te z virusom! Dal sem ti čarobni napoj (smeh). Priznaj, da postajaš zasvojen. Saj veš, da sem tudi jaz potreboval kar nekaj časa, da sem uvidel ta potencial. Sicer pa se zelo strinjam.
Kaj pa manjka tej Dolenjski, da tudi širše postane eden izmed prepoznavnejših in uspešnih vinorodnih okolišev?
Saj veš, odgovor poznaš tudi sam. Je v kozarcu. V Sloveniji ljudje odprtih rok sprejemajo odlična vina, zato je pomembno lansirati odlične nove produkte. In na Dolenjskem smo jih. Turizem je sicer tukaj kot novorojenček, a s pravimi vodji, ki kažejo odličnost regije, recimo Grega Repovž, eden izmed ljudi, ki resnično opozarja na regijo, gre vse v pravo smer. Regija je polna takih ljudi. Resnično bogata regija, ki je vse te dobrine zadrževala zase, kar je še bolj privlačno. Kaj manjka? Nič. Kaj moramo narediti? Odgovor je v kozarcu. Pot bo dolga. Se pa že dogaja.
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 2/2024.
