Ekspresiven, zvedav, (pri)srčen, robustno pragmatičen, a odprtega duha, vihrav (kot vruja) ter hkrati preudaren, kritičen in dobrovoljen, če ga že moram opisati z nekaj osebnimi lastnostmi. Komplementarno kontrasten kot njegova vina – so strukturno klena in elegantna obenem. V številkah: letnik 1978, velikost kmetije 31 ha, od tega 25 ha vinogradov, 3 ha oljčnikov, 3 ha zatravljenih površin, 80.000 stekleničenih vin, če je letina normalna (česar praktično ni več), trije otroci. Je premlad, da bi poznal Daria Diviacchija, in dovolj zrel, da aktivno sodeluje z Giovannijem Bigotom, agronomom in profesorjem na videmski univerzi. Vinogradništvo je namreč s podnebnimi spremembami postalo drzna avantura z analitičnim znanstvenim aparatom v ozadju, če želiš preživeti in živeti. Ni valoviti valček, temveč divji rock’n’roll, čista dinamika – biodinamika.
Dvorišče na naslovu Korte 115c je kazalo znake utrujenosti po napornem koncertu. Nad kamnito škarpo ob robu nad cesto so nemo ždeli kmetijski priključki in naključno raztreseni rezervni deli mehanizacije. Tiho sta mi odzdravili na pol speči cisterni za vodo in z roko povešen rovokopač. Na paletah naložene steklenice in kašete pred industrijskim obratom so dale vedeti, da se tukaj rokuje s tekočinami. Siv zimski dan je klical k pasivnosti, mirovanju, počitku pod toplo odejo.
Filmsko tihožitje prekine prihod avtomobila. Glavni igralec odpre stransko okno in me z vedrim nasmehom ogovori. »Samo še preoblečem se, in pridem čez pet minut.« In ga že ni več v kadru, ne njega ne avta. Utrgam mandarino pred hišo in med zobanjem krhljev opazujem Sečoveljske soline v vseh odtenkih sive barve. Tako daleč so in tako blizu, pomislim.
Čakanje vedno kaj prinese, vsaj slutnjo, če ne drugega. Začutim, da pod navideznim zatišjem nekaj brbota in klokoče.
Prizor številka dve. Za veliko hrastovo mizo v hramu sedimo štirje. Barbi, Marijan, Matej in jaz. Načnemo temo, ki jo vsi obožujemo – vino v vseh razsežnostih in agregatnih stanjih. Razpre se brezno in iz njega začne vreti. Matej je v elementu, pripoveduje, gestikulira, obrača se zdaj k enemu, zdaj k drugemu, medtem ko ga Marijan fotografira z vseh koncev. Z odprtim notesom lovim kaj stavke, besede in stiskam rit , da bom ujel kaj otipljivega za nosilni intervju. Poskušam razumeti, o čem teče beseda. Smo namreč v vinogradu, v katerem se prepletajo očesa, šparoni in poganjki, tehnike obrezovanja in kultiviranja trte, večkrat ujamem besedo razlistanje in spodbujanje rasti biološke mase.
Napade me eska, kot ranjen čok otrpnem, pretok sokov se kritično upočasni. Občudujem Mateja, kako mi prijazno in potrpežljivo razlaga zdravljenje bolezni, ob kateri si lomijo zobe širom naokrog. Strokoven je, načitan, zaradi dela v vinogradu obogaten z izkušnjami. Opazuje, preizkuša, posluša druge in sebe, da na koncu najde odgovor na zakaj in kako. Nariše trto in poganjek ter mi kot kirurg razloži, da mi bo odrezal roko nekaj centimetrov pred pregibom in se bo rana lepo zacelila. A kaj, ko me zadene še črna pegavost.
V rokah vrtim kozarec, to znam, in ponižno predem, da sem lahko v družbi treh strokovno podkovanih entuziastov, ki plešejo svoj enološki ples. Sem in tja kaj vprašam oziroma poskušam vprašati. Nekako se bom že izmazal. A ker gre za intervju, je namen čim bolje spoznati Mateja. Zato mu predajam mikrofon, odličen frontman je, sam pa se postavim v prvo vrsto pod oder.
Matej, začniva z biodinamičnim pristopom h kmetovanju. Od kod ta vzgib?
Bilo je leta 2007, ko sem srečal fante, vinarje iz Francije. Govorili so mi nekaj o luni in energijah, vse skupaj se mi je zdelo prav smešno. Ko sem se sprehodil po njihovih vinogradih, mi je bilo že malo manj smešno. Pritegnilo me je govorjenje o zemlji, zemlji, zemlji kot temelju kmetovanja, nihče mi pred njimi ni razlagal, kako potrebna je kvalitetna in zdrava prst. Čeprav me njihova vina niso navdušila, funky so bila, z napakami, je bilo to za začetek povsem dovolj. Leta 2010 me je poklical Igor Černe in me opozoril na tečaj biodinamike v Kopru, ki ga je organiziralo društvo Ajda iz Istre. Udeležil sem se ga, poslušal, kaj so imeli povedati, in ko sem prišel domov, sem očetu rekel – šli bomo v biodinamično kmetovanje. Rekel je, prav. In smo šli.
Kako se je prehod na novi temelj nadaljeval?
Začel sem se povsem praktično spraševati, kako priti do vseh pripravkov in komposta, ki je zame pomembnejši od škropljenja. Za slovenske razmere smo zdaj ena večjih biodinamičnih kmetij, na predavanjih pa so govorili o količinah za hektar obdelovalne zemlje. En kravji rog za preparat za gnojenje, dva kravja roga, v redu. A kje in kako jih dobiti sto petdeset, dvesto? Te rogove sem lovil vsenaokrog, vmes kot nejeverni Tomaž preizkusil bikov rog in se prepričal, da ni v tem primeru prav nobenega učinka, skratka, po vseh zapletih sem rogove dobil, potem pa sem se začel ukvarjati s problemom, kako kompostirati tako velike količine.
Da, kako?
Drugače kot za kubik komposta, kot so prikazali na tečaju. Kompostiraš v dolge vrste, ne na kup. Ob iskanju rešitve pri stricu Googlu sem naletel na vinarko Elisabetto Foradori iz severne Italije. S pomočjo mojega agenta iz Furlanije mi je le uspelo navezati stik z njo, prijazno mi je odprla vrata kmetije, kjer sem si lahko ogledal postopek kompostiranja in še kaj. A tudi tukaj, tako kot pri Francozih, me vina niso navdušila, nečista so se mi zdela.
Kakšna pa je tvoja ideja dobrega, čistega vina?
Rad imam eleganco, a najprej mora biti vino zdravo, ne glede na še tako ekstremne pristope vinarja. Prepoznam napake v vinu in tega ne prodajam. Razumem, kako nastanejo napake in kakšne so, zato toliko pogovora o vinogradu. Če v klet pripelješ zdravo grozdje, težko naprej kaj narobe zapelješ, tveganja so manjša, tudi znanja ne potrebuješ ne vem koliko. Delo v vinogradu je nekaj povsem drugega. Sam pravim, da sem vesel, da sem prevzel kmetijo pri šestindvajsetih letih in imam za seboj že dvajset trgatev. Recimo, da jih bom speljal še dvajset. Če lahko vsako leto narediš po eno napako, jih v celotnem delovnem ciklu narediš štirideset. Ni ravno velika številka.
Vino se naredi v vinogradu, si omenil na začetku našega pogovora, ko si nam natočil prvi kozarec malvazije. Zelo močan stavek. Lahko poveš kaj več o tem?
Če sem do pike natančen, vino se naredi oziroma pridela v kleti. V vinogradu se pridela grozdje, ki je osnova za vino. Brez vrhunskega grozdja ni vrhunskega vina. Zato začnem vedno govoriti o zemlji, o naši Istri. Mogoče si kdo želi več pogovora o samem vinu, pa dobi na koncu kup informacij o grozdju, zna biti, da tukaj delam napako. A znam kolegom ob obisku kleti podeliti veliko informacij o tem, kako sem do dotičnega vina prišel in kaj vse sem postoril, da sem dosegel dano kakovost in stil vina. Me potem kdo pocuka za rokav in povpraša, ali se nič ne bojim posnemanja, češ, poveš pa res veliko, še preveč. Nimam te bojazni, ker verjamem v edinstvenost naše zemlje in vinogradov, tukaj nas nihče ne more kopirati.
Zato toliko razprave o razlistanju in listni masi trte?
Tako je. Ekstremna sušna obdobja šokirajo trto in razvoj grozdja se ustavi, tudi če zatem ne vem koliko dežuje. Listna masa je ne le zaščita trte, s fotosintezo omogoča pridelavo hrane; grozdje, ne da bo le primerno dozorelo, tudi kisline ne bodo upadle. Veliko vinarjev razmišlja drugače, najboljši pa se tega zavedajo in investirajo ogromno energije v iskanje rešitev. Klimatske spremembe so dejstvo. Kar se sedaj dogaja v vinogradu, je tako dinamično, da ne dojemamo vsega. Skoraj ni letnika, ki bi ga lahko primerjal s prejšnjim, težko sklepam zgolj iz svojih opažanj in zapiskov. Zato sem se odločil, da bom poiskal pomoč tam, kjer so vse te težave imeli že pred dvajsetimi, tridesetimi leti. Ne rečem, da ne bi sam prišel do teh spoznanj, a bi za to potreboval pet, deset, tudi več let.
Je to tudi eden od razlogov, da si se povezal z agronomom Giovannijem Bigotom? Kot smo lahko prebrali v jesenski številki revije Vino letnika 2023, sodeluje že z več slovenskimi vinarji.
Z Giovannijem sem se povezal pred nekaj leti in rodila se je ne le poslovna, temveč tudi lepa prijateljska vez. Spoznal sem ga prek prijatelja iz Trsta. Sedeli smo za mizo ob kosilu in prijatelj mu je dejal: »Tukaj je mlad in ambiciozen vinogradnik iz Istre.« Meni pa je Giovannija predstavil kot enega pomembnejših agronomov iz Italije, ki sodeluje z velikimi kletmi. Pogovor smo sklenili v poznih večernih urah, izmenjala sva si telefonsko številko in naslov, potem sva se srečevala na vinskih dogodkih. Prelomnica se je zgodila, ko je v vinogradu nastopila težava, ki je nisem znal več rešiti. Poklical sem vse iz naše stroke, vendar se je problem le še stopnjeval, iz leta v leto smo izgubljali več grozdja. Tako sem se obrnil na Giovannija. Težavo oziroma bolezen zdaj skupaj rešujemo, ker je trdoživa in bo potrebnih več let, da se zajezi, a so že v tretjem letu skupnega sodelovanja vidni rezultati. Sedaj z njim sodelujemo tudi pri drugih projektih.
Vrniva se k vinu. Razdeljena jih imate v tri razrede. Presenetila me je prva razvrstitev, sveža vina. K nam potrošnikom pridejo dve, tri leta stara vina, z visoko stopnjo alkohola, pod 13 % nisem zasledil niti enega. Nekaj povsem drugega, kot počnejo vinarji na Hrvaškem z lahnimi in športnimi malvazijami.
Angleži imajo lep izraz za ta vina, entry level jim rečejo, z njimi se običajno klet predstavi. To so vina, ki se v naši kleti vinificirajo v kovinskih sodih in niso v stiku z lesom. Sledim stilu, ki mi je všeč, rad imam strukturo in mineralnost vina z lepimi kislinami, svežino, ne nujno tekočega letnika. Z letnikom 2023 prihajajo spremembe, vina bodo še bolj sveža, sadna, ob ohranitvi kompleksnosti in mineralnosti, značilni za našo klet, naš terroir.
Z malvazijo sveže linije, letnik 2023, smo tudi odprli pogovor in vinsko pokušino. Za razliko od prejšnjih letnikov ni naredila malolaktične fermentacije. Kako to?
Res je, do zdaj sem prideloval vina z razkisi, tako bela kot rdeča. Pridelovali smo vina z več mišicami. Sedaj smo se odločili, da naredimo korak nazaj. Nismo veliko tuhtali, kaj, enostavno smo začeli pridelovati vina, kot smo jih pridelovali do leta 2014-2015. Kot sem že omenil, se je navada naših pivcev vin nekoliko spremenila in sami smo opazili, da smo z določenimi prepričanji zašli v preveč ekstremna vina. Včasih je treba priznati, da si šel predaleč, in narediti korak nazaj. Nič napačnega ne vidim v tem.
Letnik 2023 se bo predstavil tudi z novimi etiketami. Delujejo mi bolj resno, čisto, tradicionalistično francosko. Kaj je za to odločitvijo?
Vsako spremembo v steklenici sem do zdaj predstavil tudi v novi celostni podobi etikete. Prej sem omenil vina do letnika 2014, no, do takrat so imela vina tak stil etikete, kot so bila sama. Korak nazaj v vinu, korak nazaj z etiketo. Čista definirana vina potrebujejo čisto definirano etiketo (smeh).
Opazil sem, da med vsemi sortami prevladuje malvazija in da so rdeča vina nekoliko v ozadju. Kako to?
Malvazija je naša nosilna sorta. Rodili smo se kot klet belih vin in še danes je tako. Sicer pa imamo v Istri od nekdaj črna vina in ne rdečih (nasmeh). Ko sta oče Miran in njegov poslovni partner, danes pokojni Ignac Moškon, v osemdesetih letih od kleti Vinakoper prevzela 7 ha velik vinograd po imenu Kortinca, je bil ta posajen s trtami malvazije. Polovica jih je manjkala, trideset let star nasad je bil to. Spomnim se, da je oče čez čas izruval vse preostale trte in smo se s suhimi čoki ogrevali v hiši vso zimo. Z Nacetom sta se odločila za sajenje refoška, danes je Kortinca zaradi izredno sončne jugovzhodne lege naš najboljši terroir za refošk. Pred tem smo pridelovali zgolj refoške tekočih letnikov.
Moje ljubiteljsko mnenje je, da ima refošk kot sorta potencial za velika vina. Kaj praviš na to?
Sam ne uporabljam te besede, veliko vino. Poslužujem se terroirja, zato se naš najvišji refošk v razredu single cru imenuje po legi, kot že prej omenjeni Kortinci. Že stari so zanjo pravili, da je tu vedno uspeval tisti pravi refošk. Zemlja je čisti lapor, dva grozdiča uspevata po trti. Kot bi taisti stari rekli, je refošk s te lege za rezat z nožem, se pravi čista špica. Rdeča zemlja na drugih legah je ilovnata in zelo zahtevna, ne daje takih rezultatov kot lapor. Ob dežju se namoči in jo je skoraj nemogoče obdelovati, ko je suša, je vsa razpokana. Če pa že primerjam obe naši nosilni sorti, dajem prednost malvaziji. Izkazalo se je, da so trte naših klonov vzdržljivejše in trpežnejše od refoškovih.
Ko smo se prej pogovarjali o vinogradniških delih, sem opazil, da zelo izpostavljaš starost trte, očitno so ti zelo blizu. Zakaj?
Stara trta, dobra supa! No, resno, stare trte omogočajo stabilnost pridelka, ki je mlade še ne zmorejo. Kvaliteta grozdja je bolj linearna. Zaradi globljega koreninskega sistema in večje biomase lesa ima več zaloge za hude dni. Je kot možakar v letih, ki ne dela več toliko z rokami, pač za z glavo. Stara trta je zame neprecenljiva dobrina, ki jo lahko podeduješ le od prejšnje generacije. Tu se želim zahvaliti vsem, ki so skrbeli za trte v naših vinogradih pred menoj. Če jo pravilno neguješ in spoštuješ, je lahko dediščina več generacijam. Imamo srečo, da imamo še 1,5 ha malvazije, posajene leta 1952. To je naš najstarejši vinograd in osnova za cepiče za mladike.
Povejva še kaj o klonih trt.
Ponosni smo na klon malvazije iz trsničarskega centra Rauscedo pri Pordenonu, s tem klonom imamo posajena 2 ha vinogradov. In kot sem omenil že prej, nam je ostalo nekaj selekcije še iz Jugoslavije. Že po fiziologiji se jagode te sorte ločijo od drugih, sodobnejših sort, na koncu nimajo pikice, ampak križ. Bolj mastne so in zahtevnejše za prešanje. Prav iz teh trt malvazije pridelujemo vina višjega razreda.
Za domačo nalogo sem pobrskal po vaši spletni strani. Opazil sem, da šolate vina zgolj v hrastovem lesu. Nikjer akacije ali murve, kako to?
Murvo sem že na začetku črtal, enostavno mi ne gre skupaj z našimi vini. Akacijev les mi tudi ni blizu, preveč spremeni vino. Hrastov sod pa mi gre v štih tako z malvazijo kot drugimi sortami. Poslužujemo se sodov iz francoskega hrasta, nekaj je tudi slavonskega. Vsi sodi, naj bodo majhni ali veliki, so od znotraj žgani. Stopnja žganosti je odvisna od več dejavnikov, od sorte, letnika, stila … Kupujemo jih od različnih sodarjev, z različno kakovostjo lesa, vse zato, da čim bolje izrazimo naš terroir.
Kar nekaj vinarjev mi je omenilo, da šolanje v hrastovih sodih refošku še najmanj doda. Je kaj na tem?
Ne vem, kaj točno so s tem mislili. Pri nas je tako, da gre cabernet sauvignon vedno v nove sode, za Kortinco pa sem vedno uporabljal rabljene barike, v katerih se je prej šolal cabernet. Refošk ima toliko sadnosti, le zakaj bi mu to vzel in ga povozil s hrastovimi tanini? Prav zanj sem izbral sode z več žganega lesa, ta mu nekoliko znižuje kisline. Sicer pa ležanje vina v sodih z leti to grobo noto po lesu odvzame, ne doda.
V trsnem asortimentu imate od rdečih sort še merlot, cabernet sauvignon in modri pinot. Kaj bi povedal o teh svetovnih trtah, kako se znajdejo pri vas?
Modri pinot je zame belo vino v rdeči obleki. Oče ga je zasadil, ker mu je kolega enolog predstavili sorto kot netvegano, v dobri letini bo dal rdeče vino, če se kaj zalomi, bo belo (smeh.) Zelo zahteven je že v vinogradu, velja rek, da če ponoči ne želiš spati, posadi sauvignon ali modri pinot. V vinogradu lahko faše prav vse, občutljiv je za peronosporo, oidij, pozebo, v kleti pa takoj oksidira, samo pogledaš ga napačno. A ga imamo v hiši in se ga trudimo pridelati kot vino z eleganco.
Za cabernet sauvignon sem vedno trdil, da je treba izbrati posebno lego. Nismo ga hoteli saditi kamor koli. Zakaj, da boš od desetih letnikov pridelal le dva vrhunska? A ko je lega izbrana in vse stoji, kot mora, daje aristokratska, špic turn vina, bi rekli po naše. In če se dotaknem še merlota, to je za moj okus trta, ki pri nas lahko daje izvrstne rezultate. Merlot je zame eleganca, sadnost, dolgoživost. Sadili smo ga na lego, ki se je po dvajsetih letih s spremembo klime pokazala kot neustrezna. Lahko, da ni neustrezna, lahko, da je bila napačno izbrana podlaga. Ponovno ga bom sadil na to lego in se posvetil več podlagam.
Je monticola (Vitis monticola) še vedno prevladujoča podlaga?
Ne, ne več. A zanimivo, izbrskal sem, da je bila svojčas glavna podlaga ne zgolj na Krasu, temveč tudi v Brdih in širše v primorskem vinorodnem okolišu. Bila je najboljša izbira za vse hribovite dele in povsod tam, kjer je zemlja plitva. Kasneje jo je zamenjal kober. Danes na nižjih legah izbiramo podlago 3309C z bolj površinskimi koreninami, trta ima umirjeno rast in eske je zelo malo. Za hribovitejše, strmejše lege pa izbiramo močnejšo podlago, na primer richter.
Kaj pa avtohtone istrske sorte, kot na primer belina, maločrn? Te nič ne mikajo, glede na to, da se pri vinifikaciji poslužuješ avtohtonih kvasovk in za malolaktično fermentacijo avtohtonih bakterij?
Ne prav veliko. Obnesle so se tri sorte, vse drugo se je ohranilo v majhnih količinah. Če bi že izbiral med njimi, bi se odločil za maločrn, uporabil bi ga za pridelavo roséja. Rosé, kot ga vidim s svojimi očmi, mora biti suh in pokati od svežine, z lepo kislino in nižjo alkoholno stopnjo, tam od 11,5 do 12 gradov, nič več. In maločrn z nižjimi sladkorji in višjimi kislinami bi bil primeren za tak tip vina. A ga za zdaj še ne bom sadil.
Rad bi se vrnil k malvaziji, dolgo pot je prehodila v Istri. Nekateri vinarji želijo obuditi idejo malvazije, kot se je spominjajo nonoti. Gre za težko vino z izrazitejšimi tanini, včasih grozdov niso pecljali. Moje vprašanje se glasi – pecljati ali ne pecljati?
Včasih je nepecljanje pri malvaziji imelo svoj smisel, danes ga nima več, tehnologija je šla naprej. Res je, da imajo vinoteke v Trstu na karti dve tretjini ponujenih malvazij nepecljanih, a sam pecljam prav vse. Če imaš visoko kakovost grozdja, ni razloga, da bi s tanini zapolnjeval praznino, vsebino, ki je ni. Zame je pecljevina tujek, saj z njo vina izgubljajo eleganco. Malvazija sama po sebi ne potrebuje nobene dodatne strukture, saj ji jo je dala narava že kar preveč.
Kaj pa vprašanje same identitete malvazije? Praktično vsaka sredozemska država je ponosna na svojo različico, ki jim je skupno bolj kot ne zgolj ime. Med seboj se ne razlikujejo le po stilu in terroirju, temveč tudi genskem materialu. Kako umestiti v ta babilonski stolp istrsko različico?
Res je, malvazijo najdemo po celotnem Sredozemlju. Večinoma so to povsem različne sorte. Razlikujejo se recimo tudi po barvi, obstaja tudi črna. Ta malvazija pri nas je istrska malvazija. Od večine drugih sort z imenom malvazija se loči po aromatičnosti, obenem je bila vedno pridelana kot suho vino. Za nas Istrane je malvazija kraljica vin, od nekdaj smo ji posvečali veliko pozornosti. Moje mnenje in mnenje kupcev na tujih trgih je, da ima sorta še velik potencial.
Istra danes ni ena, Istri sta dve, slovenski in hrvaški del. Sosedje so se sistematično lotili promoviranja istrske malvazije in rezultati se že kažejo v večji prepoznavnosti tako sorte kot vin, predvsem sveže linije. Kako je s tem na naši strani?
Ne moremo govoriti o dveh Istrah. Istra je in bo vedno ena. So jo pa razdelili z državno mejo na dva dela. Sosedje so nas v promociji malvazije nekoliko prehiteli, pri čemer je treba povedati, da je bila pri njih za nosilno sorto postavljena prav malvazija, pri nas pa refošk. Na naši strani je večina vinogradniških površin posajenih z rdečimi sortami, največ z omenjenim refoškom, na hrvaški strani pa prevladuje malvazija. A se tudi pri nas prebuja in dobiva svoje občinstvo. Stil vina pa je stvar vinarja, na obeh straneh stremimo k temu, da tej sorti damo pravo mesto na trgu.
Zadnjih petnajst let veliko potuješ po svetu, debatiraš z agenti, gostinci, someljeji, drugimi vinarji. Kako promoviraš svoja vina, natočiš kozarec in čakaš?
Natočim kozarec in ne čakam kaj dosti. Takoj grem v boj, bi rekli. Veliko besed je potrebno okoli vina, Slovenija ni ravno najbolj prepoznavna vinska destinacija na svetu. Velikokrat moram na začetku pokazati na zemljevidu, kje smo in kam spadamo. Potem pridemo do države, regije in šele na koncu je vino, mi in naši vinogradi. Tukaj potrebujemo pomoč države, potrebujemo krovno organizacijo, da lahko začrtamo pot, kam kot vinska destinacija želimo priti v naslednjih letih. Sedaj delujemo kot nekakšna raztresena panoga, v kateri se kot posamezni vinarji ali skupina vinarjev promoviramo po svojih najboljših močeh. A eno je predstavitev v samem lokalu, kjer res natočiš kozarec in začneš s predstavitvijo sebe in vin, to je skoraj najlažje. Predstavitev za strokovno publiko kritikov in novinarjev pa potrebuje kaj več od posameznega nastopa, potrebuje celostno podobo za začetek, potem pa naj se predstavi vsak vinar v najboljši luči.
Kakšni so trendi na področju uživanja vin?
Trendi gredo v smer bolj svežih vin z nižjimi stopnjami alkohola in več sadnosti. Ljubitelji vina so začeli iskati več terroirja v vinih, tudi pivci tako imenovanih naravnih vin, ne me razumeti napačno, iščejo bolj definirana, čista vina z več sadnosti, svežine in z manj mišic.
Še zadnje vprašanje. Na katero vino si najbolj ponosen?
Malvazija mi je zlezla pod kožo. Verjetno smo ena redkih družin v tem delu Istre, ki toliko pozornosti posveča prav malvaziji.
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 4/2024.
