Izhodišči pri obeh vinarskih hišah in restavracijah sta podobni.
Na posestvu Gjerkeš v Fikšincih na Goričkem je od parkirišča do vhoda v stavbo ali pa do prvih trt vinograda enako, kakih trideset korakov zadostuje. Na turistični kmetiji Puhan na vzpetini nad Plečnikovo cerkvijo v Bogojini na robu Goričkega je zelo podobno, eden od njihovih vinogradov je tik ob oknih velike jedilnice. Kdor je tako povezan s trto, je mogoče domnevati, ima kaj pokazati v steklenicah. A obisk obeh hiš povzdigne še nekaj drugega – ambiciozna avtorska kulinarika. Zakaj obiskati obe? Ne le zato, ker sta družini povezani sorodstveno, ampak ker znata tako ali drugače sodelovati, druga z drugo in z marsikaterim bližnjim.
Gjerkeš: Vino in hrana med vulkani
Leon Gjerkeš, ki je posestvo po očetu prevzel leta 2007, lokacijo restavracije, kleti in vinarne postavlja med dva nedelujoča vulkana: na avstrijski strani meje je štajerska vulkanska regija Vulkanland z nekdanjim vulkanom Klöch, na slovenski strani pa je vas Grad, kjer je zadnji vulkan izbruhnil pred tremi milijoni let. Terroir posestva, pravi Gjerkeš, je zato nekaj posebnega, dajejo ga hladno celinsko podnebje z nežnim vplivom Panonske nižine, obdanost z gozdovi, veliko sonca in hladne ter vlažne noči, povezane s pestro sestavo tal, h karakterju njihovih vin pa svoje doda naravi prijazna obdelava vinogradov in natančno delo v kleti.
»Restavracijo,« je povedal Leon Gjerkeš, »smo odprli 1. oktobra 2023, z ženo sva jo prepustila mladi ekipi, jaz opravim le nabavo in papirologijo, v delovanje restavracije, sestavo jedilnikov in vse drugo pa se ne vtikam. Konkurence na tej strani Mure nimamo,« je prepričan Gjerkeš. Sin Matic, diplomant mariborske Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem, sicer pa lastnik certifikata WSET 3. stopnje, je k temu dodal: »Na avstrijski strani sta v pol ure dosegljivi dve restavraciji z Michelinovimi zvezdicami, malo dlje sta še dve, na madžarski strani, kako uro od nas, se tudi kaj najde. Pajta na primer, ki ima v Michelinovem vodniku eno zvezdico.«
Čezmejno sodelovanje
O gostih restavracije sta oba, starejši in mlajši Gjerkeš, povedala, da je razmerje med domačimi in tujimi gosti okrog 50 : 50. Vendar pa je ocena vodnika Falstaff – tri vilice za leto 2024 – sprožila opazno rast avstrijskih gostov od lanskega avgusta. Gre za goste, ki si gurmanske cilje pač izbirajo tudi z vodniki, največkrat sta to Falstaff in Gault & Millau. V pogovoru ob dolgem degustacijskem meniju je Leon Gjerkeš še dodal, da so se za restavracijo odločili na Matičevo željo, ni pa jih zanimala turističnokmetijska raven, ampak višja. In pri tem so povsem suvereni: »Nismo obremenjeni s tem, da nismo v centru Ljubljane ali kje drugje. Radij, iz katerega gostje prihajajo, se vse bolj širi, še najbolj pa smo bili presenečeni in več kot veseli, da je bilo že na začetku, v prvih tednih in mesecih, veliko lokalne publike, prišli so bližnji vaščani, pravzaprav so vse skupaj gor držali. Od polovice domačih gostov jih je okrog 90 odstotkov lokalnih, kar je res lepo. Določen krog gostov nam je prineslo še sodelovanje z avstrijskimi vinarji, kakih dvanajst, petnajst jih je. Zdaj smo tako daleč, da se tudi drugi, ki jih nimamo na vinski karti, zanimajo za sodelovanje. Izbirali smo na podlagi ujemanja vin z našimi meniji. Zanimivo, ko gost pride k nam prvič, naroči našo vinsko spremljavo, ob naslednjih obiskih pa to odločitev ponovi ali pa se odloči za svoj izbor.«
O vinski ponudbi restavracije je Leon Gjerkeš povedal: »Na vinski karti je trenutno sto vin, penin in šampanjcev, od tega 25 vin in penin iz naše kleti, poleg svojih vin pa imamo na karti zastopana še vina drugih pridelovalcev iz Prekmurja (Marof, Puhan, Krampač …), 50 je vin iz Avstrije, predvsem naši sosedje z območja Klöch, St. Anna am Aigen, Tieschen in Straden, pa 25 vin in šampanjcev iz Italije, Francije, Portugalske … Pri svojih vinih, je dodal Gjerkeš, do steklenice naredijo vse sami, degoržiranje pa skupaj z drugimi vinarji opravijo pri Enologiji v Pesnici pri Mariboru, kjer je robot s kompletno linijo, etiketiranje pa je spet njihov posel. Izbor vin iz drugih slovenskih pokrajin bodo dodajali kasneje, predvsem zaradi gostov iz Avstrije, ki jih zanima kaj več, vendar se bodo omejili na značilne primerke in na tista vina, ki jih lahko vključijo v kulinarično ponudbo svoje kuhinje. V ponudbi imajo tudi piva radgonskega Bevoga.
Vztrajanje pri svojem
V najboljšem letniku pridelajo okrog 15 tisoč steklenic, je povedal Gjerkeš, od tega 10 tisoč steklenic mirnih vin, preostala tretjina so penine: »To ni dovolj za preživetje družine. Nismo pa se odločili za širitev, ker nimamo površin. Tu na Goričkem imamo srečo, da nam na najlepših vinogradniških legah rasteta pšenica in koruza, imamo tudi močno živinorejo, živinorejci so pokupili ali zakupili vse površine, ničesar ne moreš ne zamenjati ne kupiti, po drugi strani pa se nam nekatere površine zaraščajo, a te tako ali tako niso primerne za vinogradništvo. Voziti se 15 ali 20 kilometrov v svoj vinograd tudi nima velikega smisla in ne bi bilo gospodarno. Zaradi vsega tega smo se odločili vztrajati pri tistem, kar imamo okrog hiše. Imamo še en rezervni vinograd, ki ga bo treba zaradi težav z zlato trsno rumenico obnoviti. To sicer trenutno obvladujemo. Tu blizu, v sosednji vasi, je bilo prvo žarišče v Sloveniji, ves čas smo delovali preventivno, pod nadzorom svetovalne službe, dvakrat, trikrat smo škropili proti prenašalcu, ameriškemu škržatu, problem je, da so eno od starih učinkovitih škropiv ukinili, zdajšnje je enkrat dražje, a ni učinkovito. Večino vin zdaj prodamo v restavraciji, v ponudbi jih ima še nekaj boljših restavracij po Prekmurju in drugod po Sloveniji, sežemo tja do Ljubljane in Bleda.«
Natakarja za restavracijo, je še dodal Gjerkeš, so iskali trinajst mesecev, medtem je sin Matic večinoma delal sam, k sreči pa so dobrega vendar dobili. »V kuhinji od vsega začetka ni težav, imeli smo Timoteja Kavčiča, nekaj časa je delal na Dunaju v takrat dvozvezdičnem Steierecku, ki pa je vnaprej povedal, da čaka na odhod na Japonsko. Med devetmesečnim čakanjem na uporabno dovoljenje so hoteli pridobiti mladega chefa Roka Smonkarja, ki so ga sicer že poznali, a takrat je bil še zaseden v St. Hubertusu, prišel je na obvezen ogled, a si je pustil vrata odprta. Ko se je Norbert Niederkofler selil v novo restavracijo, so ga povabili s sabo, vendar pa je po štipendijski pogodbi, ki jo je pridobil z zmago na tekmovanju Coca Cola Raise the Bar, moral po končanem šolanju na Almi v Italiji dve leti delati v Sloveniji, oboje je sovpadlo in odločil se je priti. Martina Zamada je prišla v kuhinjo kot pomočnica, hitro se je vključila, njene postavitve krožnikov so fantastične, zdaj smo brez nje, saj je na porodniškem dopustu, vskočil je Ptujčan Matic Branda, ki je nazadnje delal pri Ani Roš. Delamo od srede do sobote in v teh dneh tim domuje pri nas.«
Leon Gjerkeš je na vprašanje o prihajajočih izzivih odgovoril s premislekom: »Restavracija deluje manj kot leto in pol. Nisem gostinec, tudi ne želim biti, zato sem Maticu prepustil restavracijski del posla, to, restavracija takega nivoja, je bila tudi njegova želja. Mlademu timu popolnoma zaupam, jaz pa v ozadju poleg dela v vinogradu in kleti opravljam vso drugo logistiko, nabavo in papirologijo, ki je je ogromno. Prihodnost? Mlademu timu želim, da nadaljuje z vztrajnostjo in entuziazmom, kakor je začel, lepo jih je gledati, kako ustvarjajo, pri tem sem vesel, da mi ni treba niti najmanj skrbeti, kakšni krožniki gredo pred gosta, ker vem, da so dobri. To nam gostje tudi ves čas potrjujejo. Z vini je pa tako, da je to seveda proces, ki vsako leto znova prinaša nove izzive. Najverjetneje bomo poskrbeli še za kakšno novost iz naše kleti, morda nam bo uspelo pri katerem od eksperimentov, ki se jih občasno lotevamo. Med pripravami na odprtje restavracije je bilo za to manj časa. Zdaj se bom lahko bolj posvetil delu v kleti in mogoče razmišljanju, kaj lahko še naredimo novega in drugačnega, kar bi bilo gostom všeč. Vinarstvo je dejansko moj hobi, dvaintrideset let sem delal v zavarovalništvu.«
Igrivo zviševanje standardov
Chef Rok Smonkar, ki je na beljaški gostinski šoli opravil menedžment v gostinstvu in turizmu, ima kljub mladosti za sabo izjemne izkušnje. Že pri osemnajstih je bil sous-chef Davida Vračka v mariborskem enozvezdičnem Maku, za sabo ima izkušnje iz kuhinj Norberta Niederkoflerja iz trizvezdičnega St. Hubertusa in Heinza Reitbauerja iz časa, ko je imel dunajski Steirereck še dve Michelinovi zvezdici, delal je tudi v restavraciji Cà d’Oro hotela Kempinski v St. Moritzu. Pri Jezerških na Gorenjskem, kjer je bil odgovorni kuhar za pogostitve, je spoznal Matica Gjerkeša in vodja restavracije na posestvu Gjerkeš ga je povabil k sebi.
Za Vino je mladi chef povedal: »Ne bi prišel sem, če ne bi imel svoje kulinarične filozofije, ki govori o kuhanju z lokalnimi oziroma regijskimi sestavinami. Dolgo sem se odločal, želel sem v tujino, zelo me je vleklo na tuje, a po regijskem tekmovanju Coca Cola Raise the Bar 2022 sem dobil pogodbo, ki je določala, da moram po koncu šolanja še dve leti ostati v Sloveniji. Zato sem Maticu rekel, da pridem. Prišel sem naravnost iz Italije, kjer sem delal v St. Hubertusu, prej pa sem študiral na Almi, priznani italijanski mednarodni kulinarični šoli v Parmi. Tam sem se moral odločiti, kje bom opravil obvezno prakso. Izbiral sem lahko med Osterio Francescano Massima Botture v Modeni ali pa Niederkoflerjevo restavracijo St. Hubertus – in kot Pohorec sem se odločil za drugo. Med dogovarjanjem za delo pri Gjerkeših se je Matic takoj strinjal, da delamo lokalno, res pravi fine dining brez a la carte menija, to je bila moja želja. Razkazal mi je veliko Prekmurja, pa tudi predele onkraj meje v Avstriji, nad potencialnimi sestavinami sem bil navdušen. No, če sem natančen, moja zgodba šele nastaja, upam, da gremo v pravo smer. Grize pa me, ker za vse potrebuješ veliko časa. Upam, da bodo uspehi tudi prišli. Kolikokrat zamenjamo meni? Menjamo ga glede na sestavine, seveda upoštevamo tudi letne čase, postavimo pomladni in zimski meni, a se prilagajamo glede na dobavljivost najkvalitetnejših sestavin, na primer zelenjave ali divjačine – slednjo je zelo težko dobiti, zato sem se ji preteklo zimo izognil. Ves čas iščem najboljše produkte in le z njimi kuham. Vzamemo, kar nam ponuja narava. Februarja, ko je bil še sneg, smo našli trobentice, z grabljami smo jih iskali.«
Kruh na senu in s senom
Domišljijo in zagon mladega chefa so oznanili že pozdravi iz kuhinje, med katerimi je bil kruh, ne le postrežen na senu, ampak narejen s senom, in maslo z ekstraktom fermentirane soje, torej misom. Odlično se je prilegel mali taco iz koprive s fižolovo in topinamburjevo kremo, suho marelico in zeliščem z vrta vasabinom, ki je podoben vasabiju, zraven je bila tartaleta, mini pita iz ajdove moke z natrganimi svinjskimi lički, hrenovo kremo in navadno zvezdico, v gozdu nabranim zeliščem z rahlim okusom po sladki koruzi, niz pa je sklenil čebulni obroček, polnjen s kremo hruške in čebule.
Edinstvena kulinarična zgodba se je nadaljevala s hladno predjedjo, tartarom rdeče pese, marinirane z limetino lupinico, domačim misom, domačim kimčijem in kremo sladke koruze. Druga hladna predjed je bil cheviche rdeče, »lososove« postrvi z drobnjakovo majonezo in omako beurre blanc, za katero je bil uporabljen hišni laški rizling, v kozarcu pa – kaj drugega kot laški rizling letnika 2020, nefiltriran in popolnjen z drožmi. Ribe, je povedal Leon Gjerkeš, so v restavracijo dostavljene z avstrijske strani, dobijo jih že filirane, tako da imajo v kuhinji, kjer šteje vsaka minuta, manj dela s pripravo. Prav tako se na drugi strani meje vse leto oskrbujejo s svežo zelenjavo.
»Kolikor se da, nabavljamo lokalno in regionalno. Za posamezno sestavino skupaj raziščemo trg. Če jo lahko dobimo, jo uvrstimo na jedilnik, če dobava ni mogoča, jedilnik spremenimo. Sveža raca je na primer na meniju, ker jo lahko dobimo. Z dobavo so bile zmeraj zagate, pri domačih kmetih je en teden dobava lahko mogoča, potem pa morda spet ne. K sreči smo zanesljive dobavitelje našli na oni strani meje, med njimi so specialisti – za šparglje je odličen dobavitelj le hotel vedeti, kakšne hočemo, zelo tanke, debele, samo glavice, samo sredinske dele, samo repe, kar koli, cena je enaka, samo izbereš si. Mi smo jih fermentirali, zato smo vzeli tudi nekategorizirane, a odlične. Nekateri dobavitelji se zaradi pomanjkanja delovne sile odločijo in nam pridelke na njivi pokažejo, potem pa si jih hodimo nabirat sami, zabeležimo in plačamo mesečni račun. Tako je bilo na primer z bučnimi cvetovi. Eden od njih nas je celo vprašal, kakšna zelenjava nas zanima, da bi jo vključil v svoj setveni program.«
Hrustljava čipka iz medu
Za toplo predjed so Gjerkeši postregli z domačim raviolom, polnjenim s počasi kuhanim zajčjim mesom, dodano močno zajčjo omako in jogurtovo peno. Ena od različic je raviol, polnjen s 16 mesecev staranim kozjim sirom, marmelado iz zelenih paradižnikov in z omako iz fermentiranega češnjevega paradižnika ter bazilikinim oljem. Za posebno vizualno presenečenje je poskrbel v tulec zvit file postrvi s peteršiljevim prahom, omako hollandaise s peteršiljevim oljem, postrvjim kaviarjem in malo medu. Nič manj ni bil okusen jagenjčkov file, kuhan v zeliščnem maslu, s klasično omako demi glace in pospremljen s kolutom pečene polente, pokrite z listom ohrovta.
Za glavno jed so bila opojna marinirana račja prsa. Kot je povedal mladi chef Rok Smonkar, po priznanju vodiča Gault & Millau mladi kuharski talent leta 2024, so jih imeli šest ur v soli, štiri ure v domačem jabolčnem kisu, potem so jih rahlo predimili na senu zelišč. Zraven je bila dimljena račja omaka, za prilogo je krompirjev pire, ki so mu za zanimivejši okus dodali malo kave, na krompirju je bila hrustljava čipka, narejena iz medu, jed je bila okrašena še s kremo iz kandiranih češenj z domačega vrta in z vrtnico marinirane rdeče pese. Naslednja glavna jed za nepotešljive lovce na kulinarične užitke je bil v lešnikovem maslu kuhan in potem na ogljenem žaru pečen goveji file, klasična omaka, malce domače čilijeve marmelade, priloga pa je bil sladki krompir na tri različne načine, kot čips, pire in konkase.
Za predsladico so iz kuhinje poslali sladko-slani sladoled iz misa bučnih semen. Sledila je impresivna sladica, krema iz mlečnega zdroba, umetelno oblikovana kot storž, obsut s prahom smreke, podlaga so bili lešniki z lešnikovo karamelo, zraven pa so v kuhinji dodali še mehko meringo iz smrekovih vršičkov. Presenečenja so bila tudi med posladicami oziroma pralinami: ajdove kokice s temno čokolado, kavni piškot z želirano kavno kombučo in kavno kremo ter – lahko bi bili oznanjeni tudi s fanfarami – kamni, katerih polnilo je jurkino grozdje v obliki želeja, oblito z belo čokolado in obarvano z ogljem.
Za degustacijski meni s petimi jedmi je na posestvu Gjerkeš zdaj treba odšteti 65 evrov, 7-hodni stane 85, 9-hodni pa 105 evrov, za menije z vini je treba pri prvem dodati 35 evrov, pri drugem 45 in pri najdaljšem 55 evrov. Po malo manj kot letu in pol dela je Matic Gjerkeš jasen: »Želimo nadaljevati tako, kot smo začeli, z željo, da gostje od nas odhajajo zadovoljni, to je prvi in najpomembnejši cilj, vse drugo pride potem samo.«
Puhan: Pri veselih pujskih s kravatami
Starejši sin Leona Gjerkeša Dorian in njegova žena Katarina vodita kmetijo in turistično kmetijo Puhan v Bogojini. Ob pogledu na Plečnikovo cerkev je mogoče pri njih uživati v odličnem repertoarju prekmurske kulinarike, iz njihove trgovine pa je mogoče odnesti marsikaj zanimivega, od tradicionalne prekmurske šunke (Puhani so eni od le treh certificiranih proizvajalcev te zaščitene prekmurske dobrote, prav tako imajo certifikat za avtentično prekmursko gibanico), prek salam, sušene vratovine, bučnega olja, ocvirkov in zaseke, do vloženih bučk, paradižnikov, vrtnega čatnija, vloženega drena, čemaževih popkov in topinamburja v kisu. Seveda so v trgovini na voljo tudi steklenice njihovega chardonnayja, traminca, sivega pinota, rumenega muškata, modrega pinota in renskega rizlinga.
Dorian Gjerkeš je kmetijo, ki se je doslej širila že sedemkrat, predstavil kot zgodbo, ki se ne konča: »Začetki so bili taščini in tastovi, onadva sta tu začela razvajati, zaradi vikenda pravzaprav spontano, s prijateljskimi pogostitvami. Potem so prišle spodbude, da bi prijatelji pripeljali prijatelje, krog se je počasi širil, leta 2001 je bilo uradno odprtje turistične kmetije, a v skromnem obsegu, saj sta bila oba še redno zaposlena, to je bila nekakšna dopolnilna dejavnost. Z ženo Katarino sva se spoznala že med študijem agronomije in prava ter občasno pomagala na kmetiji, saj se je pokazalo, da zgodba ni majhna, ampak zahtevnejša, kot bi se zdelo na prvi pogled. Premišljala sva in hkrati vedela, da se lahko odločiva za kariero, kar bi pomenilo, da bo treba delo na kmetiji slej ko prej opustiti – a odločila sva se, da se stoodstotno posvetiva turizmu, gostinstvu in kmetijstvu. Katarina je že ob koncu študija ali celo malo prej prevzela celotno poslovanje, skupaj pa sva se lotila razvoja. Oba naju je povezovalo vino in imela sva željo, da vinski del posla dvigneva na višjo raven. Z leti nama je marsikaj uspelo, zdaj naredimo okrog 70 odstotkov buteljčnih vin in penin, okrog 30 odstotkov je hišnega vina, ki se pije kot brizganec, to je pač prekmurska tradicija, za katero dvomim, da bo kdaj čisto izumrla. Z ravnjo, na katero smo spravili našo vinsko zgodbo, smo zadovoljni.
Kulinarična ponudba se je v naši hiši najprej začela z degustacijami. Ko se je izkazalo, da je samo vino premalo, se je postopoma povečevala tudi proizvodnja mesnin. Zdaj je morda slišati veliko, da obdelujemo 12 hektarjev njiv in pitamo 80 prašičev, a to danes ni dovolj za preživetje, današnje kmetije so precej večje. Nam uspeva s predelavo, a smo si postavili mejo, naredimo toliko, kolikor lahko kmetija zagotovi, ko surovin zmanjka, jih pač zmanjka. Od začetnih narezkov in občasnega bograča smo zdaj pri obsežnejši kulinariki, prišli smo do faze a la carte, zdaj žena in tašča, ki kuhinjo vodita, kombinirata, jaz sem zadolžen za klet, tast skrbi za vinograde, njive, svinje, si pa vsi v razširjeni družini na različne načine pomagamo.
Na meniju imamo pečenke, svinjska lička s skutnimi štruklji, kračo, divjačina je bila včasih dodatna ponudba, zdaj je na stalnem meniju. Dödoli, ki so bili včasih samostojna jed (narejeni so iz pretlačenega krompirja in moke, zabeljeni z ocvirki in smetano s čebulo) in hrana za reveže, saj so bili poceni in nasitni, so verjetno ena od jedi, s katerimi se je gostinska zgodba na kmetiji sploh začela, zdaj so seveda stalnica na meniju. Fokus naše kulinarične ponudbe so na našem posestvu pridelane sestavine, usmerjeni smo v tradicionalno kuhanje z nekaj modernejšimi elementi (v jurčkovi juhi se imenitno pojavi ajdova kaša), malo bolj pa smo igrivi pri predjedeh in sladicah. Pri sladicah moram omeniti lažjo alternativo gibanici – sladolede. Enega od njih pripravljamo iz bučnega olja, ni le pokapan z oljem, med drugimi pa so še jagodni in jogurtov s kutino, pa tudi cimetov sladoled s pečenimi jabolki. Med sladkimi konci obedov je tudi manj znana prekmurska sladica posolanka iz kvašenega testa, obložena je s skutnim nadevom in premazana s kislo smetano.
Ženina sestra je poročena na kmetijo Cigüt, ki je z okrog 1500 biki eden od večjih rejcev govedi v Sloveniji. Tisto, česar sami ne pridelamo na kmetiji, kupimo lokalno, mlečne izdelke pri Pomurskih mlekarnah, piščanci so gorički iz združenja tukajšnjih rejcev. Me sprašujete o prašičkih na nalepkah naših steklenic? Ko je Katarina prevzela kmetijo, sva si še pred investicijami in odprtjem trgovine zamislila tudi novo celostno podobo kmetije. Oblikovalčeva zamisel o prašičkih s kravatami na vinskih etiketah se je najprej zdela malo šokantna, a smo jo vsi kmalu posvojili, tudi gostje, enostavno si jo zapomniš po igrivosti.«
Obed pri Puhanih si gost lahko zapomni po različnih poudarkih. Izvedeti je mogoče, da so nekdaj šunko delali samo na Goričkem, v ravninskem delu klima tega ni dopuščala, jed je bila običajno rezervirana za najpomembnejše goste kmetij, za župnika, zdravnika, učitelja, tradicionalno so jo rezali na debele rezine, vsak od jedcev je potem dobil desko in nož ter si šunko razrezoval na trakce. Ob šunki je v kozarcih Puhanov sauvignon z dveh leg, južna lega je Vršič, na severu pa so Karpati, kjer je bil nekoč grofov gozd, a je grof zemljo prodajal, kupci, ki so na fronti v prvi svetovni vojni spoznali Karpate, pa so tej zemlji rekli, da je enako revna kot tam. O svojih gostih so na kmetiji povedali, da jih je polovica Pomurcev ali Prekmurcev, pogosta so pri njih različna praznovanja in seveda sobotna in nedeljska kosila. Tujih gostov je med pet in deset odstotki, učinkovito delujejo ustna priporočila avstrijskih gostov, ki so po obedih tudi dobri kupci vina, včasih si kar napolnijo prtljažnik z njihovimi vini.
Povezava družin Puhan in Gjerkeš je sorodstvena – Dorian Gjerkeš je poročen s Katarino Puhan – a tudi vidna na menijih in vinski karti v Fikšincih, poleg Puhanovih vin so v ponudbi restavracije Gjerkeš tudi mesni izdelki kmetije Puhan (prekmurska šunka, salame …), bučno olje, vložnine, kadar je na voljo, pa tudi sveža zelenjava. Povezave, ki sta jih stkali družini med sabo in z drugimi, so močne in več kot koristne, opazne so tudi na menijih – gostje se lahko odločijo, ali si bodo privoščili elegantne, harmonične kreacije, ki prihajajo iz kuhinje Gjerkešev, ali pa tradicionalne, prvinsko prepričljive jedi kmetije Puhan.
