Pogovor Zgodbe & zgodovina

Steven Spurrier

Rekli bi, da Stevena Spurrierja ni treba posebej predstavljati. Svet ga pozna kot organizatorja pariške sodbe, ki ga je izstrelila v orbito in mu na nek način omogočila večno slavo.
Drži. Verjetno v vinski zgodovini ne pomnimo dogodka, ki bi tako temeljito spremenil njen tok. Verjetno ga po pomembnosti prekosi le prihod trtne uši v Evropo. Spurrier komentira, da je bil dogodek sam resnično pomemben, hkrati pa poudarja, da se je s pariško sodbo obenem prvič v zgodovini postavil model, ko se znana vina na slepo primerja z neznanimi. Pred tem tega ni počel še nihče.

Čeprav Spurrier pravi, da ga je Alan Rickman v filmu Bottleschock dobro upodobil, lahko dodamo, da Spurrier niti slučajno ni kakšen nečimrn, občasno nadut in zoprn Anglež, kakršnega film mestoma prikaže. Prav nasprotno, je zelo prijazen in pristopen, včasih mogoče tudi preveč. Morda so tudi zato marsikatere njegove poslovne ideje spodletele. Sam pravi, da večinoma zato, ker je bil prevečkrat prepričan, da bo zgolj njegovo ime zagotovilo za uspeh.
V njegovih očeh, besedah in dejanjih se mnogokrat najde kaj zvedavo otroškega, celo pobalinskega. Kljub letom ima še vedno veliko energije in deluje mladostno. Nekoč se je v Toskani na sprejemu konzorcija Vino Nobile po hotelskih stopnicah prebijal iz svoje sobe v sprejemni prostor. Mogočni oleandri, postavljeni na stopnišče, so za večino predstavljali dovolj veliko oviro, da so naredili manjši ovinek mimo njih. ­Spurrier pa se je elegantno prebil mimo njih in se z rahlim poskokom znašel v množici. »Včasih se obnaša kot Peter Pan,« si je v brk zamrmral Michael Broadbent, njegov mentor in ena največjih vinskih avtoritet vseh časov.
Po drugi strani je Spurrier klasični angleški gentleman v obveznem suknjiču, z robčkom v prsnem žepu. »Nikoli v življenju nisem bil premalo formalno oblečen (underdressed),« je zgroženo dejal, ko sva se pred leti odpravljala na večerjo v središče Bordeauxa in šele tik pred odhodom ugotovila, da bo kravata tisti večer nujni modni dodatek.
Leta 2017 je revija Decanter Spurrierja razglasila za osebnost leta (Decanter Man of the Year). Gre za izjemno čast in naslov, ki so ga do zdaj prejele zgolj izjemne vinske osebnosti, ki so tako ali drugače zaznamovale svet vina. Med njimi so Michael Broadbent, Gerard Basset, Jancis Robinson, Piero Antinori, Alvaro Palacios, Denis ­Dubordieu, Angelo Gaja, Marcel Guigal, Aubert de Villaine, Georg Ridel, Paul Draper … Celotna angleška vinska srenja, pa tudi svetovna, je navdušeno pozdravila njegovo imenovanje. Zdelo se je, da so si vsi oddahnili, saj bi ga lahko prejel že leta prej. Ob imenovanju je Jancis Robinson med drugim zapisala, da je Steven Spurrier neizpeti junak vinskega sveta, ki je prižgal plamenčke mnogim danes znanim vinskim osebnostim, in da si zasluži mnogo večje priznanje, kot ga je do zdaj prejel, ter da je navdušena nad imenovanjem. Izjemno inteligentna in pronicljiva Jancis Robinson je tudi tokrat zadela bistvo. Tudi sam se mu lahko zahvalim za marsikatera odprta vrata in lepo število izjemnih bordojcev, ki jih sicer ne bi imel možnosti poskusiti.
Zgodovina ga bo pomnila tudi kot očeta Decanterjevega ocenjevanja. Pa ne gre za to, da je bil leta vodja ocenjevanja. Pomembnejše je to, da ga je zasnoval in da revije Decanter brez ocenjevanja danes skoraj gotovo ne bi bilo več.
Pariška sodba je Spurrierja resda izstrelila v orbito in v vinskem svetu od takrat velja za avtoriteto. A gledati Spurrierja zgolj skozi prizmo pariško sodbe bi bilo hudo poenostavljanje. Spurrier svojega zvezdniškega statusa ni zlorabil. Nasprotno, vinskemu svetu je dal mnogo več, kot je od njega prejel. Z obrestmi.
Ko je Steven Spurrier konec septembra na svojem tretjem obisku v Sloveniji stopil iz letališke stavbe na Brniku, je bil njegov prvi komentar, da je vreme čudovito in sončno. Doma v Dorsetu v Angliji se je prav takrat, zadnji teden v septembru, začela trgatev za njegova peneča vina. V pričakovanju je bila odlična trgatev. Še en slab letnik bi namreč lahko celoten projekt spravil pod vodo.

Kako bi ocenili trgatev letnika 2018 v Bride Valley v primerjavi z drugimi letniki? Je to morda najboljši letnik do zdaj? Kdaj se je začela trgatev in kakšne so bile sladkorne stopnje, vsebnosti kislin ter pH?

Pridelek letnika 2018 je izjemen tako količinsko kot po kakovosti, in to velja tako za naše posestvo Bride Valley kakor za druga posestva v Južni Angliji. Potrgali smo za 55 000 steklenic, največ, odkar smo začeli. Pridelali smo 1,25 steklenice na trto več od dosedanjega povprečja. Z 0,25 steklenice na trto je nemogoče preživeti. (Kar se je dogajalo, op. p.) Trgali smo od 28. septembra do 24. oktobra. Običajno ne traja tako dolgo, a smo morali počakati na druge kleti, saj so imele v vinogradih gnilobo, mi pa praktično nič. Uporabljamo namreč isto ekipo trgačev. Potrgali smo za 3000 steklenic modrega pinota z 11,4 % potencialnega alkohola in ga dosladkali na 12,5 %. To bo naš Dorset Burgundy. Pridelali smo še za 2500 steklenic chardonnayja z komu11,5 % potencialnega alkohola, ki se bo prodajal v slogu Dorset Muscadet. (Obe mirni vini sta novost v portfelju, op. p.) Povprečne alkoholne za peneča vina so bile več kot 9,5 %, blizu 10 %, kar visoko za peneča vina, a poletje je bilo res dobro. Kisline so bile klasično visoke, glede pH pa nimam pojma.

Kot del aktivnosti ob praznovanju 50-letnice hiše Istenič sta Rose Bella 2014 in Bride Valley Blanc de Blanc 2014 na voljo tudi v Sloveniji, in sicer v ponudbi Mercatorja Šiška. Ali bi lahko opisali slog obeh penečih vin in ju morda primerjali s šampanjci?

Slog penečih vin Bride Valley zaradi hladne klime in apnenčastih tal temelji na preciznosti in »vertikalnosti«. Kljub visokim vsebnostim kislin, ki so med 7 g/l in 9 g/l, v odpremnem likerju uporabljam nizko stopnjo sladkorja, ki je 8 g/l in zgolj 7 g/l za rose, saj želimo obdržati jasne in čiste zaznave, ki izhajajo iz našega grozdja. Pred kratkim je pridelovalec šampanjcev z območja Grand Cru poskusil naš blanc de blanc in komentiral: »Imate to, kar smo mi izgubili – kisline.« To je lahko naša prednost, saj kisline povzročajo »tenzijo«, hkrati pa je to lahko pomanjkljivost, saj vsi ne marajo višjih kislin.

Junija so izšli vaši spomini Wine, a Way of Life. Zakaj naj bi si ljubitelj vina omislil izvod?

Ne gre samo za moje spomine, ampak tudi za pregled svetovne vinske trgovine v zadnjih 50 letih, česar ne boste našli v drugih knjigah. Gre za zelo osebno zgodbo, a mislim, da je dobra.

Ste osrednji protagonist v filmu Bottleschock, za katerega vemo, da ga ne marate in da ste ga pospremili s komentarjem: »More bullshit than bottleschock.« V novem dokumentarcu Somm 3, ki je zagledal luč sveta letos septembra v Napi, ste eden osrednjih protagonistov. Kaj nam lahko poveste o filmu, svoji vlogi, kako ste bili povabljeni?

Somm 3 se vrti okrog treh vinskih »oldtimerjev«, Jancis Robinson, Fred Dame MS in moje malenkosti, ki so vplivali na vinsko branžo daljše časovno obdobje. »Stranski« igralci so mlajša generacija someljejev, ki si izbirajo teme za študij. Ena izmed njih je pariška sodba, in to je tudi eden glavnih razlogov, da so me poklicali k sodelovanju. Vsebina dokumentarca je zelo zgoščena, a prav lepo teče in se dobro sklene. Res sem vesel, da sem del tega projekta, ki je londonsko premiero doživel 15. novembra.

Kdor vas pozna, ve, da vaš nemirni duh nikoli ne počiva. Kateri je naslednji projekt, ki se ga boste lotili?

Gre za knjižno zbirko Academie du Vin Collection (AdV), v katero bodo vključena tako nova dela kot nekatere stare klasike. AdV Library bo objavljal monografije, ponatise starih klasik, prva izmed njih bo Wine Tasting (1969) Michaela Broadbenta, brez katere sploh ne bi bilo AdV. Načrtujemo, da bi knjiga izšla 2. maja prihodnje leto ob 92. rojstnem dnevu Michaela Broadbenta. Potem bo tukaj zbirka referenčnih priročnikov AdV, namenjenih študentom WSET in ljubiteljem vina. Njihov format bo nekoliko drugačen, saj bodo izhajali iz sorte, ne iz regije kot večina priročnikov. Prvi knjigi v zbirki bosta o modrem pinotu in renskem rizlingu. Naš poslovni model bo nekoliko drugačen, saj bomo knjige prodajali neposredno kupcem, ne v knjigarnah ali na Amazonu. Tako bomo lahko imeli boljšo komunikacijo s svojimi kupci in bolje ohranjali marže.

Kako se je v zadnjih 50 letih spremenil svet vina?

Odgovor na to vprašanje bi bil predolg. Vsekakor smo doživeli nova vina, nove dežele, svet vina se nenehno spreminja, nenehno razvija. Najpomembnejša stvar, ki se je spremenila v zadnjih 50 letih, pa je KOMUNIKACIJA.

Kako je komunikacija vplivala na vinski svet in kdo je poleg pivcev največ pridobil z njo?

Informacije informirajo ljudi in lahko spremenijo njihov pogled na prav vsak vidik vina. Reklama predstavlja osnovno informiranje, a informacije o vinu so še boljše. Jancis Robinson je prvovrstni primer tega. Dobra komunikacija bo z ustnim izročilom sprožila verižno reakcijo in s tem pridobijo vsi udeleženi.

Katera vina bomo našli v vaši kleti? Katera vina vas tako prevzamejo, da jih potem tudi kupite za svojo klet, in katera vina vas sploh ne zamikajo?

V moji kleti je 90 odstotkov vin iz starega sveta. V Londonu poskusim ogromno vin, verjetno celo več iz novega sveta. Z izjemo Beaujolaisa in belih vin iz Macona, ki jih kupujem za takojšnje pitje, kupujem le tista vina, ki imajo potencial zorjenja. Bella (žena, op. p.) zase kupuje vina za vsakodnevno rabo. Saj so mi všeč, a jih ne kupujem. Trenutno kupujem omejeno količino belih vin, vina iz sorte sangiovese, rdeča vina iz doline Rone ter bela in predvsem rdeča vina iz Burgundije.

Kako se je v zadnjih 50 letih spremenil vaš pristop k uživanju vina, če sploh?

Zdi se mi, da sem prizanesljivejši do enostavnejših vin, ki so dobra za pitje in tukaj zgolj zato, da zadostijo potrebi, ter zahtevnejši do dragih vin, kjer je prepogosto preveč marketinško ustvarjene evforije (hype) kot pa resnične vrednosti. Sem pač vinski entuziast in ne morem živeti brez vina. Čeprav to ni več raziskovalno potovanje, kot je bilo pred 50 leti, se še vedno najde kaj novega in zaradi vina se nikoli ne dolgočasim.

Vas je v zadnjem času presenetila katera od vinskih regij?

Če bi moral izbrati deželo v starem svetu, bi bila to Italija, v novem svetu pa Čile.

Če govorimo o vinu, ste praktično doživeli in videli vse, kar je možno. In vendar vas vino še vedno niti slučajno ne dolgočasi. Kaj ima vino, da vas še vedno tako privlači?

Priznati moram, da je ena izmed privlačnosti tudi alkohol. Pa ne zato, ker bi potreboval alkoholni zadetek, žganih pijač na primer praktično nikoli ne uživam. Fermentiran sok iz grozdja vinske trte vsebuje izbrano sestavo okusov in teksturo, ki me privlači. Nemogoče se je dolgočasiti ob vinu, kajti njegova raznolikost je izjemno obsežna. Ljubitelju nogometa ne bo nikoli dolgčas ob njem. Morda bo kdaj razočaran, prevaran, zdolgočasen pa nikoli.

Kako bi vi pritegnili mlajšo generacijo? Je vino zanje morda preveč zapleteno ali jih morda kaj drugega odvrača od vina?

Mislim, da se vsaka generacija nekako izogiba temu, kar so pili njihovi starši. Moji starši so imeli radi žgane pijače, jaz sem izbral vino. Vino se v primerjavi s koktajli šteje za staromodno, a mladi bodo to nekoč prerasli.

Ali so modro vino, nizkoalkoholna in brezalkoholna vina ter drugi vinski derivati ena od rešitev ali zgolj odvračanje pozornosti, motnja?

Vse našteto predstavlja oboje.

Se vam morda zdi, v katero smer se bo razvijala vinska branža v prihodnosti?

Ne prav veliko, le da se zdi, da mlajših od 25 let pitje vina ne zanima več, kar je lahko zelo slaba novica.

Je vinska branža v dobrem stanju ali morda supermarketi pridelovalce preveč pritiskajo ob zid?

Vinska branža je v dobrem stanju glede na gospodarsko situacijo in vse obdavčitve, ki jo spremljajo. Supermarketi morda pritiskajo pridelovalce ob zid, a ne v Veliki Britaniji, kjer se njihov delež manjša v primerjavi z neodvisnimi trgovci in specialisti.

Vaš septembrski obisk v Sloveniji je bil tretji po vrsti. Na prvem, leta 2000, ste imeli priložnost poskusiti serijo slovenskih vin, ki so takrat za vas pomenila prijetno presenečenje. Zdaj, 18 let pozneje, in morda ne zgolj skozi vinsko prizmo, kako ste Slovenijo videli takrat in kako jo vidite danes?

Leta 2000 je bila Slovenija zame precejšnja novost in seveda so bela vina izstopala. Suha bela vina so še vedno slovenski joker, a sveža in sadna rdeča vina so začela igrati pomembnejšo vlogo. Celotna vinska scena in vse, kar je povezano z uživanjem vina, je precej bolj odprto, kot je bilo takrat. Imeti dobre potrošnike je prav tako pomembno kot imeti dobre pridelovalce.

Katero sporočilo bi poslali slovenskemu pridelovalcu vin, ki želi igrati vlogo na svetovnem vinskem trgu v premijskem razredu?

Poišče naj si nišo, naj ne kopira drugih in naj poskuša ohraniti poreklo (sense of a place) v svojih vinih.

Katere tri osebe bi povabili na večerjo?

To bi bili: Alexis Lichine, moj idol, Louis Jaboulet, ki me je spoznal z La Chapelle 1961, ter madam Lily Bollinger, najbolj inteligentna izmed vseh velikih dam v Šampanji.

Tri vina, ki so se vam najbolj vtisnila v spomin.

La Chapelle 1961, Lafite 1953, Bandol – ­Domaine Tempier 1964.


Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 3&4/2018.
Fotografije so bile posnete ob obisku Stevena Spurrierja v Ljubljani leta 2006.

   

O avtorju

Robert Gorjak