Virtus, prokupac 2013

Nikoli poskusil, je moj iskren in pošten odgovor, ko  debata z Urošem nanese na prokupac. Jebat ga, pač nisem. Še nisem.

Kot trdijo Srbi, njihova avtohotna sorta, ponekod poznana kot niševka, skopsko crno, kamničarka, majski čorni in še kaj, menda masovnica, petnajst do dvajset ton grozdja na hektar ni posebnost, za primerjavo: moja draga naj bi pridelala v normalnem letniku na enem hektarju vinogradov okoli pet ton malvazije, merlota in sauvignona, a tako dobrega letnika doslej sploh še ni bilo.

Kakor koli, Uroš mi takrat obljubi flašo njemu najljubšega, torej njemu najboljšega prokupca, in mi jo res prinese v Irig, ko se se maja 2016 mudim v Vojvodini. Potem doma flaša nekaj mesecev v kleti, na samem, na hladnem, v temi in v miru, nedavno jo odčepim, vse je enkrat prvič, tokrat je to prokupac, jaz radoveden, a namenoma ne pričakujem nič. Čeprav bi nekaj lahko. Rdečine najboljših srbskih vinarjev me redko razočarajo.

Potem z Barbi pri večerji pijuckava tole, kar naj bi glede na sorto bilo vince, v resnici pa je vino, na masovnico spominja toliko, kot na na to dandanes pri nas recimo spominja dobra malvazija, dober laški ali dober šipon. Torej malo ali nič. Malce mi vino v kozarcu napelje aromatiko na cabernete v eni od njihovih prijetnejših pojavnih oblik. Seveda ne morem neke sorte kar po prvem srečanju z njo na splošno ozmerjati, da je rahlo pirazinski vtis njena tipika, a drugo srečanje s srbskim prokupcem, tokrat nekim drugim, na festivalu vina v ljubljanskem Unionu ta vtis obudi in ga potrdi in recimo, da je do nadaljnega to pač to.

Urošu je zdaj potrebna zahvala za lepo izkušnjo in prijeten večer in večerjo z njegovo izbiro, torej Uroš, hvala!, flaša mojega prvega prokupca je bila namreč brez naporov in in kar prehitro prazna.

Malce patetičen, a resno mišljen zaključek: kasneje poguglam in ugotovim, da sem se enkrat prej mudil ne prav daleč od kleti Virtus in sklenem, da jih, če me pot še kdaj nanese tja, z veseljem obiščem.

Flaša je bila izpraznjena decembra 2016.