Rečejo si Krámpač, pojasni Egon. A ne zameri, če jim kdo, kot recimo jaz in moja boljša polovica, reče Krampáč, še doda. Z nasmehom. No, ne glede na njegovo prizanesljivost, odslej tudi jaz prehajam na izgovorjavo Krámpač. S poudarkom na prvem a, torej. Pika.
Težko bi trdil, da je v Sloveniji ravno na pretek zelenih silvancev, se pa preverjeno najde nekaj res krasnih primerkov. Prekmurje in Dolenjska mi padeta najprej na pamet in zanesljivo se bomo tu še srečali s katerim od njih. Tega Krampačevega prvič poskusim nedavno kot eno izmed več kot nekaj deset vin šestih menda trenutno najbolj resnih vinarjev iz Lendave oziroma iz njene okolice. Iz Vipavske doline, od koder se z boljšo polovico odpraviva na pot, se v Sloveniji bistveno dlje kot do Lendavskih goric niti ne da odpraviti. Povratna vožnja traja okroglih šest ur, kar, če prištejemo še malico, ki je v gostoljubnem Prekmurju itak obvezna aktivnost prišleka, je to že lep del šihta. Vinskemu pokušanju so torej samoumevno in nujno namenjene nadure. A nič ne de, še posebej, ker se je tistega dne dalo lepo pozabavati tudi z mojo težavo, omenjeno v zapisu o naši prejšnji prazni flaši: »… če bi moral na sredi noči hitro našteti za prste ene roke prepoznavnih vinarjev ali zrecitirati ducat aktualnih impresivnih prekmurskih vin in iz njih sam zase potegniti rdečo nit, bi bil nekoliko v težavah. Vsekakor v večjih, kot če bi se znašel s tako nalogo za Brda, Štajersko, Vipavsko, Kras …«
20 mm, f/8, 1/6 sekunde, fleš, ISO 400
Ena od materialnih posledic potovanja na drugi konec dežele je nekaj manj cvenka v denarnici, v prtljžniku pa nekaj najbolj prepričljivih vin s prej omenjene pokušine, med njimi tale steklenica zelenega silvanca. Iz avta v klet, tam v hladilnik in na začetku koneca tega tedna po tega hladnega Krampača. V nekaj trenutkih je steklenica iz fizikalnih razlogov privlačno orošena in ni druge možnosti, kot da odvijem navojno zaporko ter natočim.
Barva je seveda prva zaznava vina v kozarcu, a običajno se z njo, če ni nekaj posebnega, prepoznavnega, izjemno tipičnega, zelo prepričljivega ali zelo povednega, ne ukvarjam prav pretirano. Tale je, skupaj še z lepo družbo drugih belih lendavčanov na omenjeni pokušini vabil s seksi zelenkastimi odtenki. Ne vem pod kod toliko njim tak odtenek, a naključje to verjetno ni. Morda se pa zelekastost vsaj pri tem vinu navezuje na zelenost v imenu sorte.
Za pivo bi to bil kar krepek alkohol, za vino se pa dandanes 11,5 % zdi skoraj malce malo. Malone brezalkoholno, če karikiramo. A tale silvanec je poln sam sebe, kar je mišljeno kot kompliment. Ko sem ga poskusil prvič, sem si v zapiskih omenil baziliko … Zdaj, drugič, doma, ne da bi pogledal prve zapiske, zapomnil si jih pa tudi nisem, pomislim na agrume, belo breskev in nekaj hruške. Sadno, sočno, skoraj hrustljavo vino. Zaključek? Eh, nehajmo … Bistvo je užitek. Drugi kozarec kmalu za prvim in tretji za drugim … Egon temu silvancu ni vgradil zavore proti pitju, niti zasilne v smislu ‘razbij steklo in potegni ročico’ in nedolgo po odprtju je steklenica prazna.
Ne trdim, da je poletna vročina absolutno potrebna za uživanje v tem ali v katerem koli drugem zelenem silvancu, vsekakor pa tale primerno – to pomeni kar precej – ohlajen, prija na poletni večer ob lahkotni večerji. V svetovni vinski literaturi lahko zasledimo namig, da je zeleni silvanec krasno piknik vino. Kar koli že to pomeni, verjetno spet nekaj blizu omenjenega namiga na poletje. Z veseljem pa bi poskusil tudi še leto, tudi dve leti mlajšega Krampača. Sicer pa, zakaj ne? Ob prvi priliki! Potem, ko zaključimo še preostalo steklenico osemnajstice iz našega hladilnika. Ali pa morda že prej, poletje še ni reklo zadnje besede.
