Prazna flaša

Klet Brda, A+Plus rdeče 2015

V zadnjem času se je moja obveznost prinašanja vina iz kletnih prostorov na mizo za opremo družinske večerje prenesla na vinsko spoznavnostno navdušenje mlajšega mladiča in posledično sem iz vloge tistega, ki je vedel, kaj je v kozarcih, prešel v vlogo onega, ki vrti kozarec, opazuje, praska po spominskih celicah, izloča nemogoče in manj verjetno ter skuša ugotoviti, kaj bi znalo biti ono, kar gledam in kar vidim, kar vonjam in kar voham, kar okušam in okusim. Vloga, v katero je bila že v prejšnjih časih prisiljena moja boljša polovica. In kar mi je pravzaprav čisto povšeči in se nič ne trudim izza vogala videti vogal etikete, zamašek, kapico ali nekaj tretjega, kar bi mi povedalo kaj več od tega, kar pokaže kozarec.

Boljša polovica po včerajšnjem popoldanskem razgibavanju na hladnem svežem zraku pri večerji izrazi željo po kozarcu nečesa dobrega. Kar, kadar to izrazi na tak način, nekaj pomeni. Nič določenega, a vseeno zelo oprijemljiv namig. Omenjeni mladič dobi nalogo ali dovoljenje, kakor se vzame, in pride iz kleti s steklenico, zavito v bel papir. Menda ni našel nič dovolj primernega belega v hladilniku, torej primerno hladnega, in se je zato odločil za rdeče iz hladilnikove okolice. Okej. Glede na to izberem kozarce, ki bodo verjetno ustrezali, vino se iz steklenice, še vedno zavite v papir, natoči vanje in začnemo z igro. Rdeče torej, tu še ni ugibanja, milostno nam je dano v vednost, da smo z vinom v Sloveniji, barva ni ravno neprosojna, prav transparentna pa tudi ne. Ko temu opažanju dodamo še vonj ter prvi vtis jezikovne obravnave, izločimo jugovzhod, vzhod in severovzhod države, ker se od tam kot edinega kandidata za tak tip vina spomnimo na Marof, a izkušnje povedo, da Uroš tam vina stekleniči v burgundke, mi pa imamo na mizi težko bordojko.

Na naš zahod, torej. V kozarcih nobeno čutilo ne zazna nič refoškastega ali teranastega in če bi Istra po zrelostno-krepkostno-sadnostnem kompleksu še morda lahko bila v igri, se po teh kriterijih izloči Kras. Potem se z boljšo polovico zediniva, da to precej zanesljivo ni niti Istra, mladič pa nenamerno in neprevidno izloči Vipavsko dolino in smo v Brdih. Da zaznave ne nakazujejo ene same sorte, recimo enega od cabernetov ali merlota, ni prav v veliko pomoč, malce pa vseeno. Glede letnika prepričano udarim po mizi – eden od dobrih letnikov … 2016 ali nekoliko starejši … In vsi smo si edini, da je bil v igri dober … eh … odličen in pametno, prefinjeno uporabljen les. Kar (bodimo pošteni), spet zmanjša nabor možnih kleti … in sinteza vsega zapisanega s tem, kar je neizogibno dodala domišljija, je rezultirala v resni opciji, da gre za Klet Brda … In od tam A+Plus ali morda deBaguer.

Februar 2019. Ne prav pogost prizor: Igor Skubin barva sode v novi kleti, kjer zdaj zorijo vina A+Plus in deBaguer. Naša tokratna prazna flaša seveda še ni od tu. 28 mm, f/10, 1/40 sekunde, ISO 400, fleš.

Mladič izvleče steklenico iz maskirnega ovoja in … itak že vemo, piše v naslovu tega zapisa, A+Plus. Dvapetnajst. Zapis je do sem seveda lahko prepoznan kot samohvala, ne bomo zamerili, a v resnici je mišljen kot pohvala. Mladič je tako ali tako svoj tokratni izbor potem obrazložil, da je tokrat v kleti šel “na ziher”. Če bi bilo vino prepoznavno zapackano z bretom, slabim lesom, oksidacijo, visokimi hlapnimi kislinami, neharmonijo ali s poljubno kombinacijo vsega tega in še česa, se bi ga morda tudi lahko na podoben način identificiralo, bi bilo pa vprašljivo, ali bi ga tudi s takim užitkom spili. Če sploh. Tale A+Plus pa je se je poleg omenjenih identifikacijskih karakteristik izkazal z izjemno pitkostjo. Tudi ko je bil še za odtenek prehladen se v ustih ni pritoževal z jurišem grobih taninov, zrelost grozdja še ni prešla v marmelade, merlot in oba caberneta sta v njem prepoznavna in vse tri bordojske sorte, v teh časih z ostalimi svetovnimi sortami pogosto in kar na počez antiglobalizacijsko odklanjane, so tam z razlogom, lepo kolegialno sodelujejo in to ne zaradi lepo povedane zgodbe, kvečjemu prav zanjo. In morda hkrati kažejo, zakaj so svetovne sorte to kar so, tega sortno precej prepoznavno bordojskega vina namreč nikakor ne bi, niti po pomoti, lociral tja na francoski rob Atlantika. In še nekaj: vino je bilo odprto in takoj popito. Kaj bi bilo z njim naslednji večer, nismo ugotavljali. Tokrat to zaradi nezadrževanih užitkov ni bilo možno. Morda kdaj drugič. Skratka: prazna flaša.

O avtorju

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik je oblikovalec in fotograf revije Vino. Na vinskem področju je tudi avtor številnih prepoznavnih etiket.