Prazna flaša

Puhan, sauvignon 2019

Z mlajšim mladičem pred slabim mesecem po daljši kovidni pavzi spet intenzivna službena turneja na vzhod. Med drugim Bogojina, turistična kmetija Puhan. Terasa nad vasjo, pogled na Plečnikovo cerkev, oblaki se ne morejo odločiti ali bi zakrili sonce ali ne. V kozarcih ta sauvignon. Vino prepriča in doma potem steklenica, ki je tam že od prej, od fotografiranja, roma v hladilnik, kjer potem počiva do pred kratkim. Prinesem zvečer na mizo, skrivajoč etiketo odčepim, natočim v kozarec, pogledam (vabljivo), povoham (OK, malce hladno, a to bo hitro urejeno), poskusim (vtis skladen z vonjem) in zadovoljno ponudim še boljši polovici. ‘Končno spet eno dobro vino,’ izusti, ko ponovi za mano proceduro uvodnega preverjanja vina v kozarcu in pikolovsko pripomni, da ta zadeva potrebuje večjega. Ker se strinjam, pa ne zgolj zato, ji izpolnim željo, ovinim večjo čašo in natočim. Roko vsak za svoj kozarec dvigneta še oba mladiča in potem pač uživačimo ob večerji.

Vino je dovolj kompleksno in široko, da ni zelo izbirčno glede hrane, obenem pa ne potrebuje velike filozofske debate. Ko ga zrak in nekaj toplote sčasoma še malce sprostita, je vtis nekoliko tropski, saden in hkrati prijetno mineralen (kar koli že to pomeni). Sorto soproga ugane, kar res ne preseneča, poreklo pa, kar tudi ne preseneča, zgreši in diagonalno udari nekam mimo, na drugi konec Slovenije. A ne prav trdno prepričano. Lahko bi bilo tudi iz … in tudi iz … hmmm … Krivdo za to omahovanje bomo zdaj zlobno prevalili kar na samo omenjeno pokrajino čez Muro, še posebej, če se v okviru tega zapisa omejimo na Goričko: če bi moral na sredi noči hitro našteti za prste ene roke prepoznavnih vinarjev ali zrecitirati ducat aktualnih impresivnih vin in iz njih sam zase potegniti rdečo nit, bi bil nekoliko v težavah. Vsekakor v večjih, kot če bi se znašel s tako nalogo za Brda, Štajersko, Vipavsko, Kras …

Pokličem potem Katarino, ki me z mojimi vprašanji preusmeri na Doriana. On je menda namreč krivec za večino aktualnega dogajanja v Puhanovi kleti. Ob svojem pedigreju iz družinske kleti Gjerkeš, od koder Dorian izhaja, to po eni strani niti ni presenetljivo, čeprav mladenič zanika očetov vpliv in izkušnje. V Fikšincih se z vinom menda ni prav pretirano ukvarjal. No, zdaj očitno se. Ali zaradi Katarine ali zaradi vina, pa nisva dorekla. Recimo, da je razlog oboje: ženske in vino, torej.

Zadnja leta Puhanovega sauvignona ni bilo na voljo, zame je ta letnik pravzaprav prvenec. Tudi pujska za njegovo etiketo sem risal kaki dve leti po ilustracijah za ostale etikete. A to vino po drugi strani ni dajalo vtisa, da bi grozdje prispevale mlade trte. Dorian potrdi naše domneve, trte so stare 25 let, a za to vino so grozdje z zahodne, no ja, skoraj severozahodne lege Karpati (česar nismo uganili, vemo pa za naprej) za želeno aromatiko pobrali prej kot prejšnja leta, ko z vinom ni bil toliko zadovoljen, da bi ga kot sortnega tudi stekleničil. Trgatvi v jutranjem hladu sledi nekaj ur hladne maceracije v stiskalnici, kontrolirana fermentacija, mesec dni na finih drožeh in po slabem letu iz inoksa v steklenico. Ki nam je bila, kot smo omenili, skoraj malce premajhna. A ker imajo nekaj steklenic v Bogojini menda še na zalogi, ne delamo panike. Ja tudi res, da ga v Puhanovi spletni trgovini ta trenutek ne zasledim. Torej vseeno panika?

O avtorju

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik je oblikovalec in fotograf revije Vino. Na vinskem področju je tudi avtor številnih prepoznavnih etiket.