Prazna flaša

Tajfl, Pet-Nat 2020

Konec lanskega novembra. Ana in Jakob potrebujeta etiketo za tega razpenjenega Tajfla in v studio sta hitro dostavljeni dve flaši. Ena je standardno – še pred oblikovanjem – namenjena in tudi žrtvovana za pokušino, kar štejem med redne izhodiščne aktivnosti pri tem delu. Da imam mnenje glede tega, kaj naj etiketa pove. Druga flaša je namenjena preverjanju nastajajočih osnutkov. Fotka flaše, pa prvi osnutki umeščeni nanjo z računalnikom in pozneje izrezan print preverjen na flaši in potem naslednji print in spet mrcvarjenje osnutkov in preverjenje idej z računalnikom tako naprej in včasih tudi malo nazaj in prikaz predloga na omenjeni fotki naročniku na daljavo. Kar zdaj ne bi bilo omenjeno, če zaradi tega razloga ne bi flaša preživela polnih dveh mesecev na moji mizi, kjer seveda ni trpela pretiranega pomanjkanja toplote ali svetlobe.

Etikete naj bi bile natisnjene že lani, a je covidna situacija zjebala siceršnjo logistiko glede rokov in iz Radeč izvemo, da Nemci ne bodo pravočasno dobavili novega orodja za izsek. Z nekaj kompromisnimi prilagoditvami bi vse skupaj – sprednjo, zadnjo etiketo in ovratnico – sicer še lahko realizirali pred novoletnimi prazniki, a padla je odločitev za brezkompromisno, torej šele letošnjo realizacijo. Januarja se potem Ana in Jakob pohvalita, da je izpadlo super in sta zadovoljna, etiketa deluje, je Tajflasto prepoznavna, je petnatovska in je po meri tudi prav temu Pet-Natu (čemur je bila namenjena tista prej omenjena predhodna degustacija), je drugačna od etiket za druga podobna vina, pritegne pozornost, pivcem je všeč … V bistvu točno tako, kot želene odzive na vinsko etiketo, če jo recimo razumemo (tudi ali predvsem) kot oglas za vino, opiše komunikacijski model AIDA (Attention – Interest – Desire – Action).

Konec januarja dobim še tretjo, tokrat že etiketirano flašo, ker želim etiketo in cel opremljen izdelek videti v živo, preden zaključim predlog za opremo nekega drugega ustekleničenega Tajfla. In ta steklenica je – za razliko od uvodoma omenjenega primerka, prezimujočega na moji mizi, ves ta čas počivala v hladu in temi. Ko sta se flaši znašli skupaj, ena ob drugi, je razlika med njima vzbudila naše zanimanje. Razvajenka z moje mize (na sliki desno) je oranžnikasto rozejasta, pravzaprav je barvni odtenek povsem sprejemljiv in pogost, nikakor odbijajoč, a njena pravkar prispela sestra (na sliki levo) jo skoraj deklasira s svojimi mladostnimi, živahnimi roza odtenki. Seksi, mnogo bolj seksi pojava, se strinja prisotno občestvo še preden obe vini hkrati romata v hladilnik in še preden mlajši mladič potem z obeh hladno orošenih flaš odstrani kronska zamaška.
(Posnetek s telefonom)

Pri odpiranju nenamerno nisem prisoten, a nekaj izkušenj s penečimi vsebinami, podloženimi z usedlinami, naš tokratni odpiralec že ima, pa tudi zadaj na etiketi na moj predlog glede na moje splošne izkušnje, glede na že omenjeno novembrsko pokušino ter glede na Anino in Jakobovo strinjanje, jasno piše: Tajfl Pet-Nat je preklemano živahno vino! Dobro ga umirite in ohladite! Odčepite ga previdno, ker vsebuje naravno usedlino. Rezultat upoštevanja vsega navedenega: flaši nista izbruhali nespodobnih količin vsebine, na plano je privrelo zgolj nekaj nekoliko bolj intenzivne pene. A vseeno toplo priporočam, da vsa peneča vina z usedlinami (kamor šteje tudi velika večina zorjenih rdečih penin, predvsem če so pridelane po tradicionalni metodi s sekundarno fermentacijo v steklenici) odčepljate kje na prostem – na balkonu, vrtu, skozi okno, a slednje ne nad nič hudega slutečim sprehajalcem (razen seveda če gre za vašo upravičeno nebrzdano zavist ob pogledu na izzivajočega kršitelja policijske ure) in da, še posebej v zaprtem prostoru, pod nobenim pogojem ne skušate izbruha iz flaše refleksno ustaviti s palcem, ker se to povsem realno lahko konča z ovinjeno okolico. Kar koli ali kdor koli že to v vašem primeru je. Skratka: brez panike, vseeno pa previdno!

Pét-Nat je okrajšava za pétillant naturel – naravno peneče. Seveda bi za peneče vino, pridelano pa klasični ali charmat metodi težko rekli, da je nenaravno peneče, vsaj čudno bi to zvenelo, a zaradi mednarodne udomačenosti tega izraza ostanimo pri Pet-Natu. Ancestralna metoda njegove pridelave pa je prvinska, najstarejša metoda pridelave penečih vin, in naj bi, kot še marsikaj v vinskem svetu, izhajala iz Francije. Ključno za Pet-Nat je, da se vino stekleniči še pred koncem alkoholne fermentacije in da se fermentacija zaključi v steklenici, kjer ostane tudi nastali ogljikov dioksid. S tem ima vinar žal manj možnosti za spremljanje in usmerjanje procesov h kar najboljšemu končnemu rezultatu, v glavnem je od stekleničenja naprej prepuščen čakanju in upanju. Tudi razlike med posameznimi steklenicami posledično niso nekaj nepričakovanega, razen, kadar so te preprosto prevelike. In ne pozabimo na usedlino – lahko jo je ogroooooomno. Nekateri vinarji zaradi vsega tega včasih sekajo ovinek in raje stekleničijo že povsem fermentirano in razmeroma bistro mirno vino ter v steklenici potem izvedejo sekundarno fermentacijo. A temu bi potem težko rekli Pet-Nat, kvečjemu je to nedegoržirano peneče vino. Kar samo po sebi ni nič slabega, bi bilo pa vljudno in prav in pošteno in bi prispevalo k splošni mentalni higieni panoge, če bi se temu potem tako tudi reklo. A kaj, ko ime Pet-Nat trenutno vzbuja več zanimanja.

Da morebitne luknje v mojem spominu ne bi zakrivile kake neželene dezinformacije, za nekaj podrobnosti glede pridelave tega Tajfla pokličem Jakoba. Sredi lanskega septembra sta, pred trgatvijo za mirna vina, ločeno potrgana in stisnjena žametovka (80 %) in laški rizling (20 %). Hlajenje, razsluzenje (usedanje grobih delcev za bistrenje mošta), ločitev mošta od grobe usedline in potem alkoholna fermentacija v inox cisterni. To je bilo kar naporno, še pove Jakob, vsak dan iz Ljubljane v klet pri Sevnici preverit, koliko je še nepovretega sladkorja. Ko je sladkorno stanje nakazalo okoli 4 bare končnega pritiska v stekleničenem vinu, je bil po grobi filtraciji vina dodan nov kvasni nastavek, vino z njim je bilo brez drugih dodatkov natočeno v steklenice, začepljeno s kronskimi zamaški in kvasovke so opravile delo do konca, nastali CO2 je ostal v steklenici. Rezultat: peneče vino.

Ana in Jakob Šušterič v kleti v Podvrhu v Zabukovju nad Sevnico, julij 2019. 28 mm, f/9, 1/40 sekunde, ISO 800, fleš

Pred sabo imam zdaj uradno odločbo za to vino, Ana mi jo je poslala prav zaradi tega zapisa. Gledam rubriko Obvezne oznake. Peneče vino seveda ni vprašljivo, Bizeljsko-Sremič pa po moje je. Tako vino v skladu s predpisi ne more biti označeno kot kakovostno, še manj kot vrhunsko (in zato se, mimogrede, tudi ne more imenovati penina), torej se kot poreklo ne sme navajati okoliš (v našem primeru Bizeljsko-Sremič), kvečjemu dežela (v našem primeru torej Posavje). Iz radovednosti Jakob na mojo željo preveri nastalo zmedo na pristojnem Zavodu, kjer brez groženj z mučenjem priznajo svojo napako in hkrati opozorijo, da peneča vina nižje od čina kakovostnega vina sploh niso ustrezno opredeljena in da naj tako vino ne bi imelo nobene geografske oznake, razen napisa ’Pridelano v Sloveniji’. Očitno je zdaj na zakonodajalcu, da ob rastoči popularnosti petnatov opredeli in pokrije to kategorijo penečih vin (in hkrati z njimi verjetno tudi druga nedegoržirana peneča vina), ob tem pa nakazana situacija naj ne bo ovira za naše raziskovanje in uživanje.

Oba Tajfla, rožnat in oranžnikast, sta zdaj končno v kozarcih. Takoj po prvi, že nekajkrat omenjeni novembrski pokušini, me je Jakob vprašal tudi za mnenje in oba z boljšo polovico sva takrat omenila zgolj manjši pogojni zadržek glede všečnosti – morda bi za širšo publiko ob kar izraziti kislini ustrezal kak gram preostalega sladkorja več. A medtem pa se je v dveh mesecih počitka na hladnem iz premraženega vina izločilo tudi nekaj vinskega kamna, kislina je zdaj zato nižja in prej omenjenega pomisleka ni več. Niti malo.

Pet-Nat na splošno in tudi tale Tajfl, kot smo že namignili, ni sinonim za prefinjenost, po eleganci ga ne gre niti poskusiti primerjati z vrhunsko penino. Bi mu pa pripisal neko iskrenost. Čeprav je seveda takoj lahko vprašljivo, kaj to pomeni, še posebej, ker uradno opisovanje – someljejsko ali ocenjevalsko – tega izraza menda ne predvideva. A vseeno. Iskreno vino, torej, s pozitvno konotacijo. Pena po intenzivnosti spominja na pivsko, čeprav ni tako gosta. V tem smislu tudi diskretnih mehurčkov ne gre pričakovati in Tajflovi so res divji in vseprisotni. Ampak vse to seveda lahko pričakujemo že ob pogledu na usedlino v steklenici, ki ob odprtju pričakovano sproži burno sproščanje CO2. In isto smo že lahko razbrali tudi z zadnje etikete ( … preklemano živahno vino …), na ovratnici pa tudi piše, da je to vino #fizzy, #sparkling, #unfiltered, #ancestral, #wild in še kaj. #trendy in #fresh, recimo.

V ustih mi potegne nekam proti belim breskvam, meloni. A nikakor ne bom oporekal, če se kdo ne strinja in namesto tega prepozna kaj drugega. Alkohola je malo nad zgornjo mejo za cviček in pije se kot pašareta, povzame moja draga. Kar je mišljeno pozitivno. Njena primerjava se namreč nikakor ne nanaša na to, da je to naš Tajfl nekje blizu tistega, kar se v vinskem svetu označuje kot naravno, v legendarni ajdovski Grumovi pašareti, gazirani pijači mnogih tukajšnjih mladosti, na katero se sklicuje moja boljša polovica, pa je naravna zgolj in samo voda, vse ostalo pa je 100 % umetno, kar še poudari ubijalsko živahna barva z asociacijo na močno radiaktivnost.

Namesto dolgovezne primerjave obeh omenjenih Tajflov – primerno in neprimerno hranjenega (oba na sliki zgoraj), raje kratek zaključek ali namig: nabaviti, imeti na hladnem, odpreti in popiti. Skupnega žvepla je zgolj 12 mg/l in svojo vlogo pri zaščiti vina morata intenzivno odigrati CO2 v njem in fine droži v usedlini. Čakanje z odprto in napol prazno steklenico na naslednji dan in upati, da bo še boljše, pri takem vinu nima nobenega smisla. Razen seveda, če je to vaš cilj. A zakaj bi se v tem primeru sploh ukvarjali s tem Pet-Natom.

In še, kako do steklenice ali kartona Tajfla: www.Tajfl.si
Naj pri tem ne moti, da je na spletni strani trenutno predstavljen zgolj gozdni sok. Ki je, mimogrede, tudi preklemano dober.

O avtorju

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik je oblikovalec in fotograf revije Vino. Na vinskem področju je tudi avtor številnih prepoznavnih etiket.