Prazna flaša

Zanut, merlot Brjač 2009

Večerja pred dnevi kliče po rdečem vinu in iz kleti prinesem brica, priporočenega od poznavalskega kolega. Odčepim, natočim, povoham, povoham še enkrat, poskusim, poskusim še enkrat in še enkrat. Vino nikakor ne a ne potegne, kljub predhodnim pohvalam misel potegne na neprijetno stare sode in na rahlo odbijajočo animaličnost. Sklenem, da si takrat zaslužimo kaj prijetnejšega in grem po drugo vino. Povsem drugačna rdečina, tokrat vipavska, čista, a v svoji kar pretirani enostavnosti, praznosti, kislosti tudi ta ne potegne. Sicer ima dobro razmerje med ceno in kakovostjo, a vseeno – vino ne more biti tako poceni, da bi ga pil, če mi ni všeč, nekje v tem odnosu je pač tudi absolutna meja. Pestremu naboru flaš v kleti dam tretjo možnost, da nas z nečim prepriča in v kuhinjo se z mano preseli tale merlot. Ne spomnim se, kdaj je prišel v hišo, vsekakor pri nas ni šele od včeraj ali predvčerajšnjim. Imel je skratka čas, zanesljivo nekaj let, da v temi odmeditira, se odpočije in umiri. Kar je tudi storil. V upanju, da ne bo treba še četrtič po stopnicah – pa ne da bi mi to škodilo ali da ne bi zmogel ali da bi tam ne bilo več moč izbrati primernega vina, le večerja je bila v nevarnosti, da se medtem preveč ohladi – odrežem kapico, zavijem spiralo odpirača v zamašek, in ga izvlečem. Videti je okej, tudi njegov vonj je okej, zamašek je torej okej. Zdaj je vse odvisno od vsebine. Nalijem malce vina v kozarec, videti je okej, povoham, vonj je okej, malce zavrtim in povoham še enkat, vonj je še vedno in še bolj okej, poskusim, okus je okej. V velike kozarce, jasno, natočim ostalim in dotočim še sebi. Bistveno dlje kot do konca večerje potem vino v steklenici ne zdrži.

Krepka, gosta zadeva, vsega je na pretek. Spomin popelje, če naštevanje zelo omejimo, na zelo zrele črne češnje, usnje … Od nekod nekoliko ugriznejo tanini. Morda iz pečk, razmišlja Barbi in ko pozneje pokličem Boruta, ta to potrdi. Vino se potem v kozarcih odpira in postaja vedno bolj razkošno, tisti tanini pa ostajajo in imamo jih na sumu, da bodo tam tudi še vsaj nekaj nadaljnih let. Morda bi celo malce zmotili, če bi s tem Brjačem solirali, a starejši mladič je krasno in ravno prav nežno popekel lepo zorjene stejke in tanini so se z njimi spoprijateljili in skoraj popolnost se je v počasnem uživanju pozibavala okoli nas. Če z malce svobode citiram Dušana Brejca: težko je o tem vinu povedati več, kot pove vino samo. Konkretno pa vseeno zelo kratek namig: veliki kozarci, dovolj časa in dovolj nečesa čim bolj primernega za gurmansko dopolnitev užitka!

Čez dan ali dva, kot sem že omenil, pokličem Boruta. Brjač je vinograd, pove. Njegov najstarejši, trte imajo okoli pol stoletja. Single vineyard vino, zgolj iz tega vinograda torej, pridelava le, kadar letnik grozdju omogoči zahtevane parametre. Trgatev sredi oktobra. Fermenatcija z delestažem* v inoxu. Nimam vinifikatorja, vse po starem, pove Borut.

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – –

* Delestage je francoski izraz za postopek med fermentacijo rdečega vina, v bistvu zračenje, ko se odtoči tekoči del drozge in pretoči nazaj na vrh fermentirajoče mase.

Borut Kocijančič, 24 mm, f/7,1, 1/30 sekunde, ISO 1250, posnetek iz leta 2014.

Pol drozge je na maceraciji tri tedne, pol dva meseca, še pove Borut. Potem vino v les. Sodi tonneau*, najmanj pol desetletja. Zadnja etiketa prikimava: odločba je iz leta 2015. Potem iz sodov za pol leta v inoks, da se vino spoji. Pred stekleničenjem za stabilizacijo 24 ur na 0 stopinj Celzija in brez filtra v steklenice, tam še leto do leto in pol preden je na voljo za nakup.

– – – – – – – – – – – – – – – – – – – –
* Po morda najbolj pogosti definiciji je tonneau 500 litrski sod iz francoskega hrasta

»Z dobrimi osemsto hektarji merlota smo v Sloveniji količinsko primerljivi s Hrvaško, Makedonijo, Brazilijo, nekaj več jih imajo v Švici in na Novi Zelandiji, nekaj manj pa v Avstriji, Nemčiji, Izraelu, Portugalski in Urugvaju« piše Dušan Brejc v svojem razmišljanju o tej sorti v dvojni (magnum) izdaji revije Vino št. 3 & 4 /2018. Prispevek je – brez njegovih opisov in razmišljanj o konkretnih vinih – objavljen tudi tu: https://revija-vino.si/merlot/https://revija-vino.si/merlot/

V aktualni dvojni (magnum) številki revije Vino (1 & 2 / 2021) pa je bil Valentin Bufolin (somelje 3. stopnje in aktualni slovenski someljejski viceprvak) kot eden od dveh poznavalcev povprašan po najboljših rdečih vinih iz Brd, kjer je vino glavna gospodarska panoga in kjer je vsak deseti prebivalec registriran pridelovalec vina. Tega sam sicer ni izpostavil, a njegov izbor jasno pokaže, da ne pozna amerškega filma Sideways (2004), kjer eden od protagonistov izjavi »I’m not drinking any fucking merlot«. Ali pa se, kot še marsikdo, vključno z mano, na to ne ozira. Od sedmih, po njegovem mnenju najboljših rdečih bricov, je namreč vseh sedem merlotov ali zvrsti na njegovi osnovi. Kar med vrsticami nakazuje na kakovostno prevlado merlota v Brdih (in če smo pošteni, ne samo tam).

Fotografija: 105 mm (DX format, torej ekvivalent okoli 160 mm), f 4,8, 1/100 sekunde, ISO 200

O avtorju

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik je oblikovalec in fotograf revije Vino. Na vinskem področju je tudi avtor številnih prepoznavnih etiket.