Na planetu je približno osem milijonov hektarjev vinogradov in večina jih je na ravnici. Zakaj? Enostavno. Ker je pridelava tam lažja, saj se skoraj vsa vinogradniška opravila naredijo s stroji, in mladim je to všeč. S sodobnimi stroji se mnogo del naredi hitreje, zato ljudem ostane več časa za druga opravila. Pa celo pridni vinogradniki bi šli radi kdaj pa kdaj na dopust.
Pridelava je zaradi velikih pridelkov, ki jih omogočajo novodobni kloni, in bistveno manj ročnih delovnih ur stroškovno zelo učinkovita in s tem cenejša. V strminah in na terasah je še vedno veliko ročnega dela, kar je dražje in bolj zamudno. In še težje. Približno štirikrat več delovnih ur na hektar je treba nameniti vinogradu v strmini v primerjavi s tistim v nižini. Zato pa so ravninska vina po navadi »namizna«, preprosta, množična. Namenjena za hipermarkete. Zato niso slaba, pač so korektna, »brez odlik in brez napak« – kot radi rečejo v Franciji, in so enako varna kot vsa tista vina, ki so jih pregledale pooblaščene organizacije in zato na etiketi vidimo registrsko številko odločbe, ki to dejstvo zagotavlja. Vendar nižinska vina ne zmorejo izraziti tolikšne osebnostne identitete, kot jo izkažejo bolj originalna in kompleksna gorska vina, ki prihajajo s strmin in teras. Finesa in eleganca arom ter idealna okušalna harmonija je neposredna posledica terroirja. V vinogradu nastane večina dobrote vina. To je izkustvena resnica.
V Evropi imamo okoli tri in pol milijone hektarjev vinogradov. Čeprav ne boste verjeli, jih je večina prav tako na ravnici. In spet – zakaj? Enostavno. Zato, ker je pridelava tam lažja, cenejša, strojna …
Kako naj zdaj razumemo to navidezno zagonetko?
Poglejmo po naših krajih. Kako so predniki poselili slovensko pokrajino? Ravninska polja so pri nas redka, zato vasi niso postavljali tja, kjer je njiva, saj je potrebnih tisoč let, da iz preperine nastane rodovitna prst. Zato so zaselki stisnjeni ob brežine, poti in ceste se vijejo med rodovitnimi zaplatami, ker je bilo vsakomur jasno, da polje zagotavlja preživetje. Na barju se ni zidalo hiš. Tekočine niso stisljive in če udari potres, se na takem terenu zgodi zelo močan udarni val. Hiš niso gradili na pamet, na neprimernih mestih, ker so izkustveno vedeli, kateri potok poplavlja, kje često pada toča, kje so plazine. Pomislimo. Kje stojijo cerkve in kapelice? Je katero že zalila voda?
Trta je dobra plezalka
Naskok ravninskega kapitala
Zaradi uglednosti rebule bi jo zdaj sosede v Venetu sadili kar na tisočhektarski ravnici, kar je približno tolikšna površina, kot je je skupaj v Brdih, Vipavi in na Krasu. Bo zato izgubila visoki ugled, ki si ga je tako težko ustvarila? Seveda ne. Tudi chardonnayji so takšni in drugačni, a se vedno ve, kateri so meritorni. In briška rebula ni naključni uspeh. Silvan Peršolja, direktor zadruge, ki rebulo že dolga leta postavlja na prvo mesto, mi je ob tej novici o množični sadnji poslal zaskrbljeno e-pošto: »Naj se takoj ustrelim v koleno ali kam?« Darinko Ribolica, enolog v zadrugi, mi je pred več kot desetimi leti, ko rebula še ni bila tako modna, ponudil posebno dobro rebulo. Steklenica oziroma kapica je bila označena s črko »R« (kot akronim v smislu Rebula, Royal, Reserve, Recommended), kar naj bi nedvoumno izpostavilo, da gre za vrhunsko kakovost, ki lahko nastane samo pri njih, zaradi neponovljivega, le njim lastnega prepleta rastišča, podnebja, dobre enološke prakse in njihove rebule. Vse to hkrati je samo v Brdih.
Če je kmetijska politika pametna …
Kmetijstvo ima tri ključne funkcije: gospodarsko – pridelava hrane, socialno – poselitev podeželja in krajinsko – umna raba okolja. Slovensko vinogradništvo zagotovo sledi tem ciljem. Ampak vino je na mednarodnem trgu že dolgo v rokah multinacionalnega kapitala. Pri njem pa velja le logika rasti. Naivno bi si bilo misliti, da to ne more vplivati na nas. Zato smo pred dilemo, kaj lahko naredimo sami. In odgovor je: še naprej moramo zagotavljati originalen senzorični profil vina. To je edini in največji adut. Država pa bo morala spoznati, da je treba vino vključiti v vse pore diplomacije in gospodarstva, ker je slovensko vino lahko najbolj dolgoročen in najbolj žlahten slovenski izvozni »product«. Ker bo simbolna vrednost vina vedno presegala ekonomsko, je slovensko vino neusahljiv vir dobrih misli.
Vinogradniške gorice lahko obdržimo le, če bo država še naprej podpirala panogo, ki lahko samo na ta način na tako zahtevnih legah ohrani stroškovno vzdržnost. Če pa bi le imeli več zaupanja vase in v svoje vino, bi gojili še višje ambicije. Imenitni vinopisec Dionizij Amfora (Branko Avsenak) je knjižici o slovenskih vinih dal pomenljiv naslov: Vinski tabernakelj. Je že vedel, zakaj.
– – –
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 1/2016.