Sobota zvečer. Najprej dve oranžni maceraciji, obe korektni, res potegne pa nobena. Potem tole. Zakrito. Na slepo. Izziv. Pogledam barvo, povoham, popijem požirek in butnem: prvi vtis je rizlingast. Renc? Eh, ni to. Itak. Bi bilo preveč očitno. Menda v podobni situaciji tudi avtorji tega vina po par letih v flaši niso več prepoznali SVOJEGA šipona. Kar mi je v delno tolažbo za napačen odgovor. Barbi potem najde nekaj vzporednic s ptujskim šiponom 1927. Kljub precejšnji razliki v njunih letih. Se strinjam.
Izraz MINERALNO v vinu sam po sebi menda nima nobene resne povezave z resničnimi minerali.
Vino v kozarcu pa, kot ugotavljamo pozneje, zamenjam z razmeroma zrelim rencem zaradi svojevrstne mineralnosti. Karkoli že to je. Ker izraz MINERALNO v vinu sam po sebi menda nima nobene resne povezave z resničnimi minerali. Kot vino tudi ni dobesedno živo, pa vseeno prebavimo, če kdo tako reče. Kakor koli, 2007 je prvi Verusov letnik. Premierni. Začetni, a ne začetniški. Pedigre in izkušnje imajo Rajko, Danilo in Božo namreč že od prej. Šipon je pa itak njihov stalni paradni konj. Torej vse štima, vino vleče in ga spijemo. Brez velike muke. Pravzaprav povsem brez muke. V resnici z lahkoto. Užitkarsko. In to je to. Ni, da se drži za svoja leta. Preprosto JE in potegne. Pa še primer je, če že ne kar dokaz, da lahko gre resno tudi z navojnimi zaporkami.
Komentiraj