S fotoopremo na hrbtu sem prigonil nad Kamnje, vsake toliko se pot tja gor postavi še bolj pokonci kot dotlej in ko je pomanjkanje zraka v glavi že rahlo opazno, mi Ivi na cilju ponudi kozarček. A ga odklonim. Raje kasneje, bom najprej posnel par fotk, zaradi njih sem prišel, in jih posnamem, za bodočo spletno stran bodo, tako se dogovarjamo in se kasneje pri mizi z Edijem in Ivi glede tega še nekoliko natančneje pogovorimo in pride s traktorja še Matjaž in Ivi prinese na mizo skledo segedina, kmalu se bo potrdilo da je odličen, in spet pripovedujem, kako sem si pred desetletjem okoli pet tisočakov visoko od vsega za v želodec najbolj želel ravno tega, segedina namreč, in sem si ga potem v Katmanduju, za razliko od vseh ostalih, ki so udarili po zrezkih, res privoščil.
Tudi, če bi ga spili leto, dve, tri kasneje, bi bil po moje še vedno vreden kolesarskega truda tja gor.
Jaz sem svoje za ta dan posnel, Edi, ki je dotlej kosil travo, se odloči za njihovo rdeče, vinograde z Ivi imata, kletari se ga pa nižje dol pri Matjažu v kleti Tilia. Ga prinese iz hiše s primernimi kozarci vred, okoli nas začne pihljati in užitkarimo. Tudi, če bi ga spili leto, dve, tri kasneje, bi bil po moje še vedno vreden kolesarskega truda tja gor. Vipavska dolina, tretjina cabernet sauvignona, ostalo merlot. Barva mladostna, letnik mu je pustil svežino, prijetno kislino, tanini mehki, v svoji sadnosti lepo zaokrožen. Niti kapljica ga ni ostala v steklenici, ki sem jo za sliko za ta zapis potem pripel zadaj na kolo in se spustil za Matjažem, da mi je do Kamenj s traktorjevimi lučmi kazal pot. Naprej do doma pa potem počasi z napenjanjem oči.
Flaša je bila izpraznjena avgusta 2009.
Njami.
Vsekakor.