Novice Zgodbe & zgodovina

Šestdeset trgatev (in ena za povrh)

Rebula 1957, Goriška Brda
Za Vinsko kletjo Gorška Brda naj bi bila, kot povedo ob njenem letošnjem zaključku, šestdeseta trgatev. Kar ni povsem točno. Če dosedanje trgatve preštejemo, pridemo namreč do ene več. Ker tista prva pred šestdesetimi leti tudi šteje. A ne bomo malenkostni. Vemo, kaj želijo povedati: šestdeset let. In to drži.
Ob opisani priložnosti so v Kleti Brda predstavili tudi knjižico Pavla Medveščka z naslovom Motnik (o istoimenskem nekovskem obrednem in posebnem vinu),
ki pa z rebulo in ­današnjim vinom Motnik nima neposredne povezave.
Da je bila letošnja novinarska trgatev, to je dogodek, na katerega Klet Brda ob koncu trgatve tradicionalno povabi novinarsko srenjo, posvečena rebuli, ne more biti presenečenje. Da so novinarji v lepem vremenu 22. septembra natrgali nekaj zabojčkov lepe in lepo zrele rebule v prej podbranem vinogradu enega od zadružnikov, je bilo v tem smislu tudi pričakovano. Da so potem v kleti ob hrani – prepričljivo in primerno pospremljeno s komentarji – predstavili pet obrazov svoje rebule aktualnih letnikov, tudi ni bilo presenečenje. Seveda so se ob tej priložnosti, ne na suho, pohvalili z letošnjim šampionom za suho nearomatično belo vino Rebula Bagueri Superiror 2013 na ocenjevanju v Gornji Radgoni. So pa pozabili povedati, da je ta rebula, ponavljam – suha rebula (!), zmagala v tej kategoriji z oceno 91,67 točke, med vsemi vini na ocenjevanju pa je višjo oceno, a zgolj za največ 0,66 točke, dobilo le nekaj visokih predikatov. Kar pa ni od muh. Pravzaprav je izjemno. Še nedavno bi bilo to pravzaprav težko predstavljivo.

Tri starejše rebule, ponujene v arhivski kleti, so bile logično nadaljevanje in lep zaključek dogajanja. S tem da na nam je bilo iz karaf v kozarce ponujeno tudi najstarejše vino v kleti, spet rebula, a stara šestdeset let. Toliko kot klet. Tista prva trgatev. Ali enainšestdeseta, če štejemo nazaj. Da so nam (in sebi) lahko odprli tri steklenice, je bilo treba prej odrezati pred njimi navarjeno rešetko. »Na obisk v klet pride marsikdo, včasih se spije tudi kozarec več, in takrat se lahko porodijo nevarne ideje,« hudomušno pojasnjuje direktor kleti Silvan Peršolja razloge za rešetko brez ključavnice. Ni treba mnogo domišljije, da razumemo.

Radovednost je ob pogledu na litrce, še vedno začepljene s takratnimi kratkimi plutastimi zamaški, večja od pričakovanj. O samem vinu ne vemo dosti. Alkohol, kisline in podobne tehnikalije je seveda moč izmeriti, morda so jih, a to, ko smo imeli vino v ustih, pravzaprav ni nikogar zanimalo. Enolog Darinko Ribolica je s kozarcem v roki na glas razmišljal, da je pri pridelavi verjetno bila posredi tudi maceracija. Drugi se večinoma nismo trudili ugibati. Šestdeset let stara rebula, ki zanesljivo ni bila mišljena za pitje v današnjem času, je namreč še vedno dobro vino. Brez težav je po grlu stekel več kot zgolj vljudnosten požirek.

In tako se je obeleževanje šestdesetletnice Kleti Brda izcimilo v resničen poklon rebuli. Seveda namenoma, a s to njihovo prvo rebulo na srečo malce tudi po sreči.

Rebula 1957

Rebula 1957

Teden dni pozneje sem na Ptuju posnel fotografijo najstarejšega slovenskega vina, Zlata trta 1917. Vzporednice? Pogled v nek drug čas. Tudi tam na videz neugledne steklenice. Brez etiket. Za razliko od briških litrc tam buteljke, a različnih barv, kot bi jih kdo naključno nabral in vanje nalil vino, ki se je potem ohranilo do danes. Tekoči spomenik. Besedo SINCE in pripadajočo spoštljivo letnico lahko na etiketo napiše marsikdo. Nima pa vsakdo v kleti svojega vina iz povsem drugih časov.

– – –
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 4/2017.

 

O avtorju

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik je oblikovalec in fotograf revije Vino. Na vinskem področju je tudi avtor številnih prepoznavnih etiket.