Prinesem na mizo tri kozarce in tri flaše. Odprem po želji, Primož izbere Albanca, Barbi pa določi, da nič od predlaganega, ona bi in pač torej tudi bo Kolos. Dobesedno nekaj velikega. Ukaz je ukaz, jebat ga, Primož požre cmok (ali pa morda niti ne, ne vem), njegova želja tokrat ne bo upoštevana, jaz nazaj dol v klet in za vse tri prisotne odčepim flašo tele briške rdečine.
Spoštljiva starost. 2003. Vroč letnik. Temu primeren alkohol: štirinajst.
Merlot, cabernet sauvignon in menda začimbni delež cabernet franca. Spoštljiva starost. 2003. Vroč letnik. Temu primeren alkohol: štirinajst. Kolos je bil namenoma zastavljen zelo pretenciozno ter enako resno in brezkompromisno potem tudi realiziran. Nadgradnja že tako ne prav sramežljivega Dueta Lex iz iste kleti. S ceno, ki vinarju niti približno ne dopušča blefa in nam večini ne omogoča, da bi tole pili kadar koli in kolikor koli. Morda kvečjemu kjer koli. Recimo. Pričakovanja so torej visoka, a jebat ga, tudi marsikaj svetovno bolj legendarnega se v tem času že zlomi. Zato v soboto z odpiračem nad čep malce upajoče in skoraj previdno. Pluta je OK, poskusim požirek. Odločitev: ne bomo dekantirali. Zračenje prvih požirkov zato vsak zase v svojem kozarcu, nedeljo pa preostalo vino počaka v steklenici. Nakar da ta kolos v nosu in v ustih od sebe še več kot včeraj. Kapo dol. In potem dilema, ali preostale flaše še pustiti in upati na njihov še bolj srečen konec ali jih ob prvih primernih prilikah predhodno pravočasno odpreti in potem čez par uric počasi uživati. Po temeljitem razmisleku se intuitivno nagibam se k slednjemu. Torej zelo verjetno v kar doglednem času v kozarcih spet Kolos.
Flaša je bila izpraznjena januarja 2017.
Komentiraj