Nobena skrivnost ni, da so najmočnejši pečat vinu in njegovemu pridelovanju z vsemi posledicami vtisnili Rimljani. Skoraj vsa Evropa, ki danes prideluje vinsko trto, jim mora biti za to hvaležna. Že Grki so staro Italijo imenovali dežela trte. Rimljani sicer niso prvi gojitelji vinske trte, legendarnega daru starih civilizacij z Vzhoda, ampak so veščine vinogradništva in priprave vina prevzeli od bližnjih Grkov, predvsem pa od sosedov Etruščanov. Slednji so že pred njimi ustvarili tudi z vinom povezana obredja. Poznali so darovanje vina in z njim povezan kult.
Dežela trte
Najstarejša rimska naselbina naj bi bila okrog leta 1000 pr. n. št. na Palatinu; za mitični ustanovni datum velja leto 753 pr. n. št. (urbe condita), po katerem so Rimljani šteli leta. Okrog 500 pr. n. št. so bili poseljeni že vsi rimski griči. Zdi se, da so šele Etruščani okoli leta 575 pr. n. št. s svojimi zidavami naselbine spremenili v mestno državo, ki so ji rekli Ruma, Rimljani pa so to polatinili v Roma. Po tradicionalni legendi naj bi bil v letih od 510 do 509 pr. n. št. zrušen zadnji etruščanski kralj, vrh rimske republike pa sta prevzela dva konzula (prvemu je bilo ime Junij Brut), ki so ju izvolili vsako leto.
Pod smrtno kaznijo
Ve se, da je bilo v zgodnjem Rimu vino še redkost. Moški so ga smeli piti šele po 35. letu starosti, če so ta leta že dosegli, ženske pa sploh ne. To so smele nadoknaditi šele v naslednjih stoletjih, ko je Rim že »plaval« na vinu in v brezštevilnih veseljačenjih. Romulus, mitični ustanovitelj Rima ali kateri drug vladar, naj bi izdal zakon, po katerem so prekršek kaznovali celo s smrtno kaznijo. Takrat je bil torej lahko usoden že kozarček opojne pijače. Državnik Mark Poncij Kato (od 234 do 146 pr. n. št.) je moškim dovolil, da s poljubom preverijo ženske, ki so se v obdobju prepovedi pitja vina utegnile pregrešiti zoper strogo uredbo. V povojih svoje vinske kulture so Rimljani pili vino šele po obedu, podobno kot v nekem obdobju Grki, po katerih so se izrazito zgledovali. Pot na dvor naj bi si vino utrlo šele za časa Julija Cezarja (od 100 do 44 pr. n. št.).
Brez alkohola
Tisto, kar je bilo v starejših časih nebeški nektar za grškega Homerja, pozneje pa za rimskega vrhovnega boga Jupitra, naj bi bil nekakšen presladkani rose, najbrž z okusom po muškatu ali s priokusom po smoli. S kuhanjem so pijačo tako zgostili, da jo je bilo treba kakor današnji sirup zmešati z vodo. Ta »nektar« nas danes ne bi preveč razveseljeval. Bil naj bi skoraj brez alkohola. Horac je leta 65 pr. n. št. namreč zapisal, da ni nikjer tako sladkega vina, kakor je vino v Lezbosu, ki ne povzroča pijanosti. Hkrati ga je priporočal, seveda tistega z alkoholom: Vino pellite curas (Z vinom preganjajte skrbi!). Vendar so Rimljani takrat še kaj dali na rek, ki pravi: Vino intrante foras subito sapientia vadit (Ko vstopi vino, pamet takoj izstopi). Tudi rimski častnik in učenjak Plinij starejši (od 23 do 79 n. št.), avtor velikega Naravoslovja (Naturalis historia) v 37 knjigah, ki so bile enciklopedično zasnovane in sistematičen prikaz dotedanjih naravoslovnih spoznanj, je v eni od njih zapisal, »da je vino najboljše takrat, ko je vsa moč le-tega odstranjena«. Sicer pa je vinsko kapljo poznavalsko občudoval in jo imel za eliksir življenja. Takratno mnenje o vinu brez ali le z malo alkohola je pomagal ustvarjati tudi grški pisec, filozof in delfski svečenik Plutarh (od 45 do 125), ki je enako cenil grški in rimski svet. Menil je, da je vino »mnogo prijetneje piti /…/, ko ne povzroča vročine v glavi in ne vznemirja uma s strastmi«. Za najboljše vino je torej nekaj časa veljalo vino, ki (skoraj) ni vsebovalo alkohola. Tudi Židje so imeli navado prekuhavati vino, da so iz njega izločili alkohol. Zato je mogoče, da je Kristus v Kani galilejski ustvaril prav takega in da je brezalkoholnega ponudil tudi učencem pri zadnji večerji.
Pretiravanja
Da ne gre za enostavno, nedolžno zadevo, je pozneje pokazala človeška narava, ki se je oklenila predvsem druge možnosti, ki jo podarja vino. Počasi so začeli vino namreč zlorabljati. Bolj so tekla stoletja, bolj je teklo vino. Res je tudi, da je bilo te pijače čedalje več, pa tudi cenejša je postala. Medtem ko so Grki opustili lokanje vina in njegovo uživanje povzdignili v utečen bonton, ki je spremljal učeno, prijateljsko in ljubeznivo vzdušje simpozijev, so Rimljani na vsakem koraku pretiravali. V pitju so celo tekmovali in se s tem hvalili. Na Bakhovih slovesnostih so se ob velikih količinah popitega vina zakoreninile razuzdanost, nasilnost in vsakršne vulgarnosti.
Strokovni nasveti
S širitvijo rimskega imperija so se vinska trta, vinogradništvo in vinarstvo močno razmahnili. Pojavile so se številne knjige, ki so se posvečale »vinski problematiki«. Pisali jih niso samo strokovnjaki, ampak tudi znani pesniki in pisatelji. Od strokovnih del so posebno znane knjige, ki jih je napisal rimski pisec Rutilij Taurij Paladij. Priljubljena je bila njegova razprava O kmetijstvu (De re rustica ali Opus agriculturae) s konca 4. stoletja. V štirinajstih knjigah, z dodatkom v elegičnih distihih, je bila priljubljena v srednjem veku, nekateri napotki iz nje o trti, vinogradništvu in kletarstvu pa veljajo še danes. Vino, ki so ga zdaj visoko cenili, je postalo tudi del vsakodnevnega modrovanja. Vergilij (od 70 do 19 pr. n. št.) daje v svojih štirih knjigah O poljedelstvu (Georgica), ki izzveni v hvalnico italski zemlji in njenemu kmečkemu življu, tudi vinogradnikom številne napotke, čeprav je bil pesnik. Za njegov najboljši nasvet velja tisti, ki pravi, »da trta ljubi odprt grič«, tak torej, ki je obsijan s soncem. Zato pa vino seveda ni ljubilo (poletne) vročine. Rimljani so ga hladili s snegom in ledom, ki so ga hranili v votlinah. Led je zato postal pomembno trgovsko blago.
V galskih sodih
O kakovosti rimskega vina je veliko ugibanj. Po starih virih se ni kvarilo, lahko so ga hranili in tudi starali, kar kaže, da je bilo dobre kakovosti. Arhivsko vino, kot bi mu rekli danes, je bilo splošno priljubljeno in posebej cenjeno. Marsikaj povedo tudi naslednje besede: Vino vendibili suspensa hedera nihil opus (est) (Iskanemu (dobremu) vinu ni potreben izobešen bršljan). Pred gostilnico, kjer so točili ali prodajali vino, so namreč izobesili vejico bršljana, največkrat kar na tablo z imenom lokala ali lastnika. Shranjevanje vina v kozjih mehovih, ki se je ponekod, recimo v Grčiji, na Portugalskem in v Španiji, za kratka potovanja, sprotno uporabo in v turistične namene ohranilo do danes, za daljše hranjenje takrat ni več prišlo v poštev. Enako se je godilo amforam, čeprav so jih Rimljani še uporabljali. Od Galcev so namreč prevzeli veliko novost, sode, ki jih Sredozemlje ni razvilo zaradi pomanjkanja lesa. Uporabljati so začeli tudi različne steklenice, ki so bile zelo podobne današnjim. Ob pečatenju steklenic so poznali že plutovinaste zamaške, pa tehnike, kako vino starati. Rimljani so živahno razpravljali o dobrih letinah in o njih tudi pisali. Vino teh letin so hranili, dokler se je le dalo. Znameniti opimijanec, vino iz časov konzula Opimija (121 pr. n. št.), naj bi bil celo po 125 letih še piten.
Skoraj zagotovo lahko domnevamo, da so Italci pred 2000 leti pili vino podobno in ob podobnih priložnostih kakor njihovi današnji potomci Italijani. Poznali so različne sorte in vrste vina, od lahkega mladega vina do polnega močnega, pa rezko, sladko in suho, kar je bilo odvisno tudi od geografskega porekla, vremena in ostalih pogojev za pridelavo. Nič novega torej.
Na brestih
Rimska metoda kultiviranja trte, ovešene na drevesih, kar so pozneje prenesli na dekorativno oblikovanje frizov klasičnih stavb, se je do danes ohranila v južni Italiji in na Portugalskem. Največkrat so vinsko trto napeljevali na breste, da so ji bili za oporo. O tem pravi Manilij, rimski pesnik zgodnejšega cesarstva, avtor didaktične pesnitve Astronomika, naslednje: »Bakh, tvoje trte bo speljal na breste, jih z njimi poročil, drugič z oporo podprl, da listje kot zbor bo plešoči, ali, oprti na lastne moči, ji poganjke usločil, tebe, ki bil si izrezan iz mame, le tebi bo izročil, s čimer te reši poroke, med žito bo trto nasadil, kar vseh drugih oblik po svetu zorijo nasadi, te bo deželam primerno gojil.« Združitev bresta in trte je pri rimskih pesnikih, npr. Ovidiju in Katulu, pogosta primera za harmonično poroko med moškim in žensko.
Nesli in odnesli
Vino, kot že vemo, se je v Rimu sprva uveljavljalo počasi. Preden so Rimljani postali imperialna velesila, so živeli skromno in v tem duhu le malo pili. S priseljevanjem ljudi iz raznih krajev imperija, predvsem z Vzhoda, kjer so vino enako visoko cenili, kakor so ga opevali, pa se je vinska kultura začela razvijati in razširjati tudi na Apeninskem polotoku. Zunaj Italije so ga kajpak spoznavali izseljeni Rimljani, ki so nove vplive posredovali v matično deželo. Sčasoma se je, kot rečeno, zanimanje za vino in njegovo uporabo zelo povečalo in pogosto prestopilo bregove. V začetnem obdobju tega pojava, pa tudi še kdaj pozneje, se je vino predvsem pilo in šele zatem vrednotilo. Izraz »dobro vino« ni pomenil kakovosti, ampak to, da ga je bilo veliko na zalogi in na voljo. Ljudi so cenili po tem, koliko so ga lahko »nesli«, preden so jih odnesli. Od takrat izvira še danes po Evropi znan izraz, da človek, ki neusmiljeno »žlampa« kakršno koli vino, pije kakor goba. Pretiravanjem so v raznih obdobjih navadno sledile različne prepovedi in omejevanja. Žlampanje vina je bilo največkrat dovoljeno za praznike, posebej novoletne in tiste, ki so bili v zvezi z vinskimi bogovi in z njim posvečenimi obredi. Predvsem je šlo seveda za razposajeno čaščenje Dionizovega naslednika Bakha, boga vina, cvetja.
Kadar so vino pili v družbah, naj je bil razlog tak ali drugačen, je »postopek« vodil človek, ki se je imenoval magister bibendi ali mojster pitja. Skrbel je za pravilno pitje in nadzoroval številne zdravice. Imel je pravico sam izreči največkrat uvodno zdravico, pa tudi kazen, če je kdo prezgodaj ali prehitro popil vino ali ga celo pil med zdravico. To ni pomenilo, da so ga v taki sredini le malo popili. Nasprotno. Zmerno pitje je bilo ob takih priložnostih prav tako kaznovano, tempo pa so z neusmiljenim izrekanjem zdravic narekovali najvztrajnejši pivci, kar je imelo mnogokrat ekscesne posledice. Omejitev pri pitju je pri moških veljala le za vojake in otroke.
Steber gospodarstva
Sčasoma so se Rimljani izkazali za velike pospeševalce in razširjevalce vinske trte. Vse skupaj se je začelo v srednji Italiji, od koder se je vinogradništvo selilo v vse smeri. Vergilij in za njim Plinij starejši sta pisala o treh sortah trte: nomentalski, aminejski in apianski. Književnost starega Rima pa rada hvali falernčana, ki je postal simbol kraljev, patricijev in sploh bogatašev. S povečanjem števila sort se je večala tudi izbira vin, z njo pa število poznavalcev, med katerimi so se pojavljali pravi sladokusci. Le-ti so zahtevali sortna vina z geografskim poreklom in skupaj s Plinijem prezirali mešanice. Plinij je namreč zapisal, »da mešanje vin nobeni sorti nič dobrega ne stori«. Vinskih sort je bilo sčasoma toliko, da si jih je bilo že težko zapomniti. • Da sta vinogradništvo in vinarstvo postala steber rimskega gospodarstva, priča več stvari. Med eno in drugo vojno je moral vsak legionar v okolici taborišča zasaditi vinograd in ga obdelovati. Na začetku so zaradi konkurence in cene prepovedali gojiti trto v provincah, potem pa se je to postavilo na glavo. Rimljani so na osvajalskih pohodih, če je le podnebje ustrezalo, načrtno širili vinsko trto in spodbujali barbarske pivopivce, da bi se spreobrnili k vinu. To so počeli tudi na svojih »trgovskih ekskurzijah«.
Naskok na Galijo
Najpomembnejši dogodek in spremembo v evropski zgodovini vina je povzročilo Cezarjevo zavojevanje Galije. Tako tla kakor podnebje sta bila namreč v takrat še keltski deželi za vinogradništvo izredno primerna. Preden so se Rimljani v 5. stoletju od tam umaknili, so postavili temelje najslavnejših vinogradov na svetu, kar je poznejše francosko vinarstvo pripeljalo v svetovni vrh. V Galiji so Rimljani začeli saditi trto najprej v Provansi in jo potem širili po dolini Rone, že v Cezarjevih časih pa so se lotili tudi bordojske pokrajine. Vinogradi so bili na bregovih rek, a ne le ker so trtam zelo ustrezali lega, sonce, voda in podnebje, ampak tudi zato, ker so bile ob rekah naselbine, rečne doline pa najprikladnejše za komunikacije in transport. Vinski sodi, ki so jih izumili prav galski Kelti, so bili pač težki. Rimljani so zaradi naprave vinogradov precej spremenili tudi pokrajino, saj so izsekali gozd in pravilno obdelali zemljo. Ob tem so se zavedali, kaj pomenijo vinogradi za stalno naselitev ter kakšen je njihov gospodarski in kulturni pomen za prebivalstvo. Vinarstvo se je razvijalo tako dobro, da so v 1. stoletju ta vina nevarno konkurirala tistim na italskem polotoku. Težave s konkurenco so imeli v Rimu že prej, saj je gojenje vina v provincah senat prepovedal v Ciceronovih časih (od 106 do 43 pr. n. št.), zaradi česar se je znameniti državnik in govornik zelo razburjal. Tudi cesar Domicijan je pozneje, leta 92 n. št., z dekretom hotel uničiti oziroma prekopati vse tuje vinograde, a ga prizadeti na srečo niso preveč poslušali.
Tudi v provincah
Vinogradništvo je brez strahu pred konkurenco tudi v zasedenih provincah v svojih šestih letih vladanja močno pospeševal cesar Mark Avrelij Severij Probus (od 276 do 282), saj je bil po rodu iz Sirmiuma, današnje Sremske Mitrovice, v Panoniji. Hodil je tudi po naših krajih in vplival na gojenje trte pri nas. Smisel za zemljo je imel že njegov oče, ki je bil sprva vrtnar, a se je, ko je vstopil v vojsko, vzpel do vojaškega tribuna. To je omogočilo kariero tudi njegovemu sposobnemu sinu, ki je kot cesar vodil številne uspešne vojske (poročila ga opevajo kot velikega zmagovalca, ki je pobil na tisoče barbarov), dokler ga niso na koncu po slavni rimski tradiciji ubili lastni ljudje. Uprli so se mu namreč lastni vojaki, ki jih je uporabil za »delo na terenu«. V okolici Sirmiuma je bilo treba v občo korist skopati sistem drenažnih kanalov, ker je tam zastajala voda. Vojaki takega dela niso bili vajeni in jim je šlo na živce. Rim je tako precej banalno izgubil zelo sposobnega voditelja.
Enomesečno praznovanje
Rimljani so torej vinogradom in pridelavi vina namenjali veliko časa, saj so ga imeli za kulturni in civilizacijski dosežek. Razumljivo je, da je bila zato trgatev velik dogodek. Po vsem rimskem imperiju je bila pomemben praznik. Čeprav so praznik trgatve poznali že starejši narodi, torej tudi Grki, pa zaradi razkošja in ekstravagance začetek takega praznovanja pripisujejo Gaju Cezarju Germaniku, bolj znanemu kot cesarju Škorenjčku ali Kaliguli (od 37 do 40). Praznovanje trgatve je trajalo trideset dni in se je obdržalo do 6. stoletja. Poleg tega so imeli Rimljani še druge vinske praznike, ki niso bili vezani na dozorevanje grozdja.
Propad zaradi svinca
Če je bila letina slaba, so Rimljani vino, da je bilo manj kislo, popravljali z dosladkavanjem. Kadar so želeli preprečiti povretje vsega sladkorja, so dodajali strupeni svinec, kar je povzročilo smrt več ljudi kot marsikatera bolezen. Za propad rimskega imperija po mnenju mnogih zgodovinarjev niso bili krivi zgolj moralno razsulo Rima in njegovih provinc, stalni nasprotujoči si interesi oligarhij, oblastniška spletkarjenja, umori na tekočem traku, pomehkuženost in tako naprej, ampak svinčene cevi rimskih vodovodov, predvsem pa svinčeni kozarci in »popravljanje« vina s svincem. No, Rimljani vina niso le popravljali, ampak so po naročilu ali brez njega izdelovali poljubne »vrhunske« zvarke. Poznali so namreč približno 250 načinov ponarejanja vina in v tem prekašali današnje »mojstre«.
Neizbežni propad rimskega imperija tudi vinogradom, vinogradništvu in vinarstvu ni prizanesel. Vinogradi so začeli propadati in izginjati. V življenje jih je obudil šele srednji vek.
– – –
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 1/2013. Ilustracijo je narisala Anita Lozar.
Komentiraj