Mnenje

Vinarke

Razlikovanje med ženskimi in moškimi poklici ni v moji naravi in v idealnem svetu enakosti in enakopravnosti razlik sploh ne bi bilo potrebno izpostavljati. Vendar pa se ob 8. marcu vedno znova rada zamislim in spoznam, kako v večini vinskih držav enakost ostaja le pobožna želja, Slovenija pa pri tem ni nikakršna izjema. Kot zunanji opazovalki se mi pogosto zdi, da ste v deželi na sončni strani Alp precej napredni in zazrti v prihodnost, predvsem glede okoljske ozaveščenosti, ekološke in lokalne pridelave hrane ter še marsičesa. Toda prav vinarstvo je ena tistih panog, kjer je še veliko prostora za vzpostavljanje enakosti. Ugotovila sem, da je med približno 2000 pridelovalci vin zgolj 24 vinark. Po trditvah Mateje Škrl Kocijančič iz Združenja družinskih vinogradnikov-vinarjev Slovenije je od skupno 87 članov vanj vključenih le pet vinark, obenem pa priznava, da za vsakim moškim pridelovalcem stoji močna ženska.


Podatke sem pred kratkim primerjala z nekaterimi drugimi državami. Raziskava o kalifornijskih pridelovalcih vina iz leta 2020 je pokazala, da je med njimi 14 odstotkov žensk, v Romuniji je vinark le 5 odstotkov, največ pridelovalk vina na svetu pa beležijo v Bolgariji, kjer je delež žensk enak moškim. Poleg tega je v bolgarsko združenje vinarjev od skupno 165 članov vključenih kar 85 žensk, več kot 80 odstotkov vseh poklicev na področju trženja in financ v njihovem vinarskem sektorju pokrivajo ženske. Čeprav je njihov delež na vodilnih položajih le 35-odstoten, pa se lahko Bolgarke pohvalijo z daleč najvišjo kvoto na svetu. Kaj nas torej uči primer Bolgarije? Vsekakor gre temelje njihove uspešnosti iskati v komunistični preteklosti (čeprav je bila z njo prežeta tudi sosednja ­Romunija). Emancipacija bolgarskih žensk se je razvijala skozi njihov enakopraven izobraževalni sistem že od petdesetih let 20. stoletja, ko so se prvič soočile z vinogradništvom in vinarstvom. Ker so bile deležne opazk o malomeščanskem vedenju, če niso poprijele za delo, so ženske službo iskale izven udobja svojega doma. Več prijateljev mi je potrdilo, kako so jih vzgajali v državnih vrtcih, saj sta bila oba starša zaposlena. Študij naravoslovnih ved ter delo na področju vinogradništva in vinarstva sta se ženskam zdela dobri poklicni poti. Kljub redkim in občudovanja vrednim izjemam pa so ženske zasedale večinoma delovna mesta v ozadju, kot denimo v laboratorijih, skrbele so za ustekleničevanje ali kontrolo kakovosti. Iz sence so stopile v začetku novega tisočletja, ko so zacvetele manjše zasebne vinske kleti, v katerih so lahko pokazale ne le sposobnost za vodenje skupine ljudi, temveč tudi svojo neprecenljivo vrednost pri vseh kletarskih delih. Več raziskav je potrdilo, da ženske (in pripadniki manjšin) lažje poprimejo za delo, če imajo okrog sebe podobne zglede, kar zagotovo velja v Bolgariji, kjer študij vinarstva obiskuje skoraj enako število študentk in študentov.

Seveda ne mislim, da komunizem utre pot do enakosti med spoloma, priznam pa, da me je Slovenija od nekdaj navduševala s svojim progresivnim razmišljanjem, zaradi česar me neenakost še bolj preseneča. Špela Štokelj pravi, da če želimo takšno odstopanje razumeti, moramo zaradi popolnoma drugačne narave dela najprej izpostaviti razlike med ženskami, ki vodijo družinske kleti, ter vinarji na čelu glavnih pridelovalcev vin ali zadrug. »V manjših družinskih vinskih kleteh moraš večino zadolžitev opraviti dobesedno sam in s svojimi rokami. Delo je fizično zahtevno in sama ne zmorem dvigniti 50-kilogramskega zaboja, polnega grozdja,« pravi Špela ter dodaja, da si manjše kleti običajno ne morejo privoščiti, da bi poleg družinskih članov zaposlili dodatno pomoč, prav tako pa ne zmorejo vlagati v mehanizacijo, s katero bi si olajšali delo v vinogradih. Vendar pa so v Sloveniji najbolj pogoste ravno družinske vinske kleti.

Ena glavnih razlik tiči tudi v dednem pravu. V Bolgariji je bilo na primer izredno malo zasebnih zemljišč, ki so jih lahko podedovali, in še tista so bila precej majhna in razdrobljena. Ingrid Mahnič pojasni, da Slovenci svoje posestvo tradicionalno zapustijo najstarejšemu sinu. »Številne slovenske kmetije so zaščitene, kar pomeni, da jih lastnik ne more razdeliti na več parcel, zato jih lahko podeduje zgolj ena oseba, pri čemer so ženske le redko deležne kmetije,« še navaja. Pri Frelihovih bi moral posestvo podedovati mlajši sin, po njegovi smrti pa je kmetijo prevzela njegova vdova Veronika. Poudarja, kako je splošno razširjeno mišljenje, da najstarejši sin podeduje kmetijo, ki jo tudi obdeluje. »Delo v kleti in vinogradu zahteva veliko napora, truda, znanja in organizacije. Fizično delo, sploh delo s traktorjem, se za žensko morda zdi prezahtevno. Na manjših posestvih lahko kmetijsko mehanizacijo upravljajo moški delavci, toda ko je lastnica ali dedinja kmetije ženska, delavci s težavo upoštevajo njene ukaze,« pravi in poudarja, da je na njihovi kmetiji prihodnost v ženskih rokah, natančneje v najmlajši od štirih otrok. »Hčerka Veronika obožuje delo v vinogradu in v kleti, zato bom kmetijo zapustila njej«. Hči je namreč pred kratkim zaključila magistrski študij v Bordeauxu in se lani vrnila domov.

Po tem, ko je pred več kot 20 leti po smrti moža prevzela družinsko kmetijo, je Ingrid Mahnič najverjetneje postala prva ženska na čelu vinske kleti. Priznava, da se je takrat počutila kot riba na suhem, in pravi, da »čeprav je socializem že davno za nami in bi morali uživati v svetu, kjer vladata demokracija in enakost spolov, si enostavno moramo priznati, da so določeni poklici še vedno v domeni moških, druge zadolžitve pa prepuščene ženskam«. Dodaja tudi, da je »največja težava v Sloveniji starost lastnikov, ki svojo kmetijo le redko prepišejo mlajšim kmetovalcem (za kar so deležni tudi evropske pomoči). Žalostno je, da mora mladina čakati, da nekdo umre, in družinsko podjetje prevzeti pri svojih šestdesetih. Ženske bolje razumemo, da na mladih svet stoji, in nimamo težav kmetije dovolj zgodaj predati sinu ali hčeri«. Ingrid je znana kot vinska »čebelja matica« (pravi, da cenijo njeno večopravilnost), je predsednica Društva vinogradnikov slovenske Istre in že več kot dve desetletji tudi organizatorka Festivala Malvazija. »Menim, da lahko s sodelovanjem dokažemo, da ženske zmoremo in tako razbijemo mit o tipično moških in tipično ženskih poklicih,« trdi Ingrid. Martina Kraner Puntnar iz kleti Vina Kraner-Plateis se strinja: »Vem, da sem ena redkih žensk v tej panogi, toda nikdar se nisem počutila manjvredno«. Priznava pa, da so kupci pogosto presenečeni, ko vidijo, kako opravlja kletarska dela, in dodaja, da če bi podpirali ženske v vinarski panogi, bi morda tudi druge spodbudili in prepričali, da lahko poprimejo za delo na področju vinogradništva in vinarstva.

Zala Šekoranja, nosilka dopolnilne dejavnosti na posestvu Vino Graben, pojasni, kako je imel njen oče zakoreninjeno tradicionalno razmišljanje, da bo kmetijo prevzel njen mlajši brat. »Skoraj desetletje sva potrebovala, da sva se dogovorila,« pravi in razlaga, kako bo kmetijo odkupila s svojim delom. Vinarke so cenjene in njihovo število vse bolj narašča, vendar so zaposlene pretežno pri največjih vinarjih, vodenje lastne družinske kleti pa je povsem druga zgodba. »Delo doma je zelo naporno (pravim celo, da predstavlja bolj način življenja), saj večji del opravijo družinski člani. Celo moj zakon ni preživel te izbire. Še toliko težje pa se je dokazati drugim, saj boš nekomu vedno hčer ali žena. Čeprav so moja vina doživela uspeh na mednarodni ravni, so še vedno mislili, da sem le hostesa,« se čudi Zala. Špela Štokelj pravi, da je zgodovina poklicnih vinarjev v Sloveniji zelo kratka. Njen oče je pripadal prvi generaciji t. i. pravih vinarjev, ki so ustvarili in zgradili svojo blagovno znamko ter začeli s pridelovanjem lastnih vin. Verjame, da je menjava generacij dobrodošla, saj se bo s pomočjo vse naprednejše tehnologije, ki bo olajšala fizično naporna dela, vse več žensk vključilo v vinogradništvo in vinarstvo. Katja Šuklje Antalick pojasni, kako se je za študij agronomije morala boriti s starši (takrat v Sloveniji še ni bilo študijskega programa vinogradništva in vinarstva). Še vedno je namreč prisotno mnenje, da je poklic kmeta manjvreden. »Šele ko sem študirala v Stellenboschu v Južni Afriki, sem spoznala, da je lahko kmet enakovreden pravniku«.

Mojca Tiršek je pri Vinih Fedora odgovorna za kletarstvo. Pravi, da mož Valter sicer pomaga, vendar je zlasti v času trgatve šef ona. Zakonca sta se kot študenta spoznala v Ljubljani, Mojca pa je pomagala Valterjevemu očetu v vinogradu. Ko sta se odločila za življenje na kmetiji, sta se strinjala, da si bosta delo razdelila: »Nama ni nič nenavadnega, vseeno pa boste v Sloveniji redko videli žensko, ki opravlja kletarska dela. Ženske na kmetiji običajno skrbijo za gospodinjske zadolžitve, vrt, živali, v vinarskih kleteh pa vodijo degustacije in turistično dejavnost«. Zaupa mi anekdoto, ki odlično povzame stanje na slovenskem podeželju: »Delo v kleti se mi ni zdelo nič posebnega, dokler drugi vinarji in sosedje niso Valterju priznali, da je njegova žena res drugačna. Pred nekaj leti sem po koncu trgatve v kleti sama stiskala grozdje. Mimo odprtih vrat sta šli dve gospe. Pomahali sta, nakar sem ju šla pozdravit. Nisem ju poznala, toda ena je drugi rekla: ‘Sem ti rekla, da je res!’ Vprašala sem ju, kaj. Odgovorili sta mi, da se po dolini govori, da v Dolancih ženska dela v kleti sama«.
Zgodba Hiše vin Doppler je nadvse neobičajna. Mihaela Krsnik Kopše je lastnica kmetije, ki jo je sprva obdeloval njen dedek. Imel je dva sinova in hčer, ki je kmetijo naposled tudi prevzela. Mihaela je nameravala študirati medicino, toda strast do vina jo je pripeljala do polnitve njenega prvega letnika, in sicer 1996. Ima tri hčere, ki jih zanima vino in kulinarika, zato je prepričana, da bo kmetija ostala v ženskih rokah. Sabina Horvat, lastnica in enologinja v svoji vinski kleti, pojasni: »Kljub temu, da mi v vinogradu pomaga starejši brat, sem kmetijo prevzela sama. S kakšnimi izzivi sem se soočala? Najprej je bila to odgovornost do tradicije in njenega nadaljevanja, reševanje vsakodnevnih težav in doseganje višjih ciljev, predvsem na področju kakovosti vina. Brez ljubezni do trte in vina, ki mi je bila položena v zibelko, mi zagotovo ne bi uspelo«.

Iz akademskih krogov pa vendarle prihajajo vzpodbudni obeti za prihodnost. Prof. dr. Branka Mozetič Vodopivec, dekanja Fakultete za vinarstvo in vinogradništvo, ter doc. dr. Melita Sternad Lemut iz Univerze v Novi Gorici, poročata, da se za vpis na dodiplomski študijski program v zadnjem desetletju odloči povprečno 40 odstotkov žensk. Vpisanih je vse več študentov in študentk, ki ne prihajajo iz družin, v kateri se ukvarjajo z vinarstvom. V tej skupini beležijo več vpisanih študentk kot študentov, kar potrjuje dejstvo, da na vinogradništvo in vinarstvo ne gledamo več kot na tipično moško področje. Na Fakulteti je 48 odstotkov zaposlenih žensk, medtem ko univerzitetni raziskovalni center uživa enakost spolov, pri čemer pa sta tako dekan kot vodja centra ženski. Pravita, da družinske kleti še vedno delijo po tradicionalnem ključu, vendar dodajata, da se obdobje, ko so Slovenke stale v senci slovenskih vinarjev, počasi bliža koncu. Temu dejstvu vsekakor pritrjuje veliko število izjemno zagnanih študentk na njihovi fakulteti.

Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 1&2/2021
Članek je prevedel Marko Ipavec, Contineo


   

O avtorju

Caroline Gilby

Caroline Gilby

Master of Wine (MW), vinska piska in svetovalka specializirana za vina vzhodne Evrope.