Po intenzivnem pretegovanju mišic in hkratnem sproščanju možganskih krivulj v Vipavski Beli zavijeva z Barbi kot običajno pri cerkvi v Vrhpolju desno in potem, kar pa ni več običajno, še enkrat desno. Martin povabi v klet in ponudi kozarec belega Laporja 2018 ter pojasni, da so od tega letnik dalje vsa njegova vina, razen zelena, macerirana, torej po domače oranžna. Omenjeni vipavski avtohtonež pa se ostalim tudi pridružuje letos in potem ne bo več izjem. Lapor v kozarcu je krasen, a midva se ne dava, prišla sva po malvazijo. Martin skrivnostno namiguje, da bo kmalu jasno, zakaj tega vina trenutno ne prodaja in zakaj mu je dvignil ceno na 16,5 evra + dedeve. A Barbi je z meni neznanimi, očitno pa učinkovitimi argumenti, že prej dosegla, da je Martin en karton izločil iz prodajnega embarga in midva hitro, dokler si ne premisli, v prtljažnik z njim.
Ko pride vino v hišo, mu pred eksekucijo običajno namenimo nekaj dni, še raje nekaj tednov počitka. Pokazalo se je, da to ne le ne škodi, preverjeno vsebini steklenice pogosto kar znatno koristi. A tokrat je bila vožnja do doma kratka, vsega nekaj minut, vsebina kartona je bila ravno primerno hladna, predvsem pa je bila radovednost dovolj velika, da je ena steklenica je šla takoj na mizo in zamašek takoj iz nje in vino takoj v kozarce in od tam takoj po grlih in … flaša skoraj takoj prazna.
Ne zelo zelo zelo intenzivna barva kaže na to, da se Martin (ali kdor koli morda tako ali drugače sodeluje z njim), ni preveč prepustil upanju, višjim silam in sreči in je ravno prav dela opravil tudi sam (zakaj bi se sicer vinarju reklo vinar).
Dva večera pred tem mi Francoise pove svoje mnenje o malvazijah … mnogo je preveč terpenskih … a tista, ki sem mu jo takrat podtaknil na slepo in je zato razmišljal o viognierju, je bila po njegovem lep primer dobre uravnoteženosti. In tale Martinova je še ena od tistih malvazij, ki Francozovega pomisleka o verjetni terpenski nepitnosti nikakor ne upraviči. Zaznave so jasno maceratorične in za prepričljiv nadaljnji vtis potrebuje vino nekaj minut dihanja v ne ravno majhnem kozarcu. Mi smo mu privoščili kar precejšnje čaše in to nikakor ni bilo narobe. Malvazijino primarno sortnost je treba tu seveda z lučjo iskati, maceriranje je z nadaljnjim zorenjem vina silno uspešen postopek za nadomestitev grozdno aromatičnih substanc z drugimi spojinami v njem. Rezultat mi v našem primeru pelje nekam proti pomaranči, proti njenemu olupku, suha marelica pa mi nakazuje na prezrelo grozdje, kar se sklada tudi z navedbo o 14 odstotkih alkohola. A n’č bat, vino sicer je krepko, a kompleksno, harmonično, nikakor ni topo, precej svežine prihaja iz mineralnosti (kar koli že to je, vsekakor nič dobesednega). In ja, je pitno. In je doooolgo. Še droben namig: s temperaturo v kozarcu ne gre ravno pretiravati. Če se pojavi dvom, bo za začetek stopinja manj verjetno bolj pravšnja odločitev kot stopinja več.
