Morda je sedel na podestu pred svojo kolibo in bingljal z nogami proti vodi. Morda je slonel ob kolu in zrl v daljavo. Morda je to storil gredé, ko je ravno odhajal od doma. Marsičesa ne vemo, vemo pa, da je grozdje požvečil in seme pljunil v vodo. In nam priskrbel trden dokaz, da so pred 5600 leti v naših krajih že jedli grozdje.
Priboljšek koliščarjev
To starost so namreč pred nekaj leti s sodobnimi metodami določili grozdnim pečkam, ki so jih arheologi našli med ostanki koliščarskega naselja Hočevarica na Ljubljanskem barju. Zaenkrat so najstarejši dokaz o tem, da so naši daljni predhodniki v prehrano vključevali grozdje. Barjanska tla imajo nenavadno lastnost, da zaustavijo oziroma močno upočasnijo razkroj organske snovi, zato se rastlinski ostanki ohranijo tisočletja dolgo. Ob ostankih grozdnih jagod so arheologi našli koščice drenulj, seme malin, robidnic in rdečega drena, lupine lešnikov in želoda. To so ostanki divjega sadja, s katerim so koliščarji bogatili siceršnjo prehrano, ki je temeljila na žitih z njiv ter na mesu nalovljenih in gojenih živali.
In kakšno je bilo grozdje, ki ga je pred 5600 leti zobal Barjan? Grozdi so bili podolgovati in z redko nanizanimi jagodami, ki so bile približno 6 milimetrov debele, v zrelosti modročrne in bledo poprhnjene, po okusu kisle, zelo zrele, pa tudi sladke. In s pečkami, ki so velike, da jih je moral izpljuniti.
Trmasta divjakinja
Je znal?
Zrele jagode divje trte imajo dovolj sladkorja, da je mogoče iz njih narediti pitno vino. Ali je davni koliščar to znal? Malo verjetno. Lahko da je znal jagode v lončeni posodi zmečkati in pustiti, da je v gošči poteklo alkoholno vrenje. Tak napoj bi sicer »prijel«, a le pri takojšnji uporabi. Znan je rek, da po božji volji nastane iz mošta kis. Za vino in za to, da vino vino tudi ostane, je potrebno precej več kot pustiti sladki sok, da zavre.
V neolitiku
Tehnologija pridelave in hranjenja vina je bila v času našega koliščarja že znana, toda ne v Evropi. Pred 7000 do 7500 leti so pod gorovjem Zagros v današnjem Iranu že poznali vino. Leta 1983 je Mary Voigt objavila knjigo o arheoloških izkopavanjih, ki jih je vodila v Hadži Firuzu. Pri odkrivanju ostankov neolitskega naselja (neolitik, imenovan tudi mlajša kamena doba, je obdobje, ko so se ljudje začeli stalno naseljevati in ukvarjati s kmetovanjem; v Evropi in Aziji se zaključi z uveljavitvijo kovinskih orodij) je v prostoru, ki je bil očitno kuhinja, v talnih nišah izkopala ostanke šestih vrčev, ki so svoj čas držali približno po devet litrov tekočine. V puščavskem podnebju se je v njih dobro ohranila posušena usedlina. V laboratoriju so s sodobnimi analitskimi metodami dokazali, da je v vrčih kalcijev tartrat – vinski kamen. Gre za sol vinske kisline, ki se v naravi v veliki količini pojavlja samo v grozdnih jagodah. Natančna kromatografska analiza je pokazala še navzočnost terebintove smole; ta je bila še pozno v antiki pogost dodatek vinu in je razen na okus vplivala tudi na boljšo trajnost napoja. Po obojem so ameriški znanstveniki sklepali, da je moralo biti v posodah vino. K temu sklepu so jih napeljali tudi čepi iz nežgane gline, ki so se prilegali ustju vrčev. Torej so znali davni kmetje posode tudi tesno zatesniti in preprečiti, da bi iz vina nastal kis. In vrče so hranili v hladnih prstenih tleh, nekakšnih miniaturnih približkih vinske kleti.
Ženske v manjšini
O divji trti v Sloveniji je objavil članek Andrej Piltaver (Proteus, letnik 69, strani 390–399). Iskal in našel jo je na prisojnih, z gozdom zaraščenih meliščih v notranjosti Slovenije. O sodobnih botaničnih najdbah divje trte ob rekah ni našel podatkov, čeprav je drugod po Evropi v takem življenjskem okolju pogostejša. Izjema je sporočilo, da uspeva ob reki Vipavi. Če bi želeli sami poskusiti, kakšno grozdje je jedel koliščar, se boste morali namučiti. Ne le da je divjo trto v naravi težko izslediti. Če jo že najdete, bo večinoma moška rastlina. Divja trta se namreč od gojene razlikuje po tem, da je dvodomna. To po domače pomeni, da se moški in ženski cvetovi razvijejo na različnih rastlinah. Grozdje rodijo seveda samo ženske rastline, ki so v naravi, kot že rečeno, v manjšini.
Prvi vinopivci
V okolici Hadži Firuza rasteta v naravi tako divja trta kot terebint. Je bilo pa čisto mogoče, da so davni Iranci že stiskali gojeno grozdje. Starost najstarejših pečk žlahtnega, gojenega grozdja je določena na približno 8000 let. Njihove ostanke so bili izkopali ob Črnem morju, na ozemlju današnje Gruzije in Turčije. Južno od Gruzije leži Armenija, kjer so že v neolitskem obdobju ob žitih, stročnicah in oljnicah poznali grozdje. In še južneje od Armenije leži Hadži Firuz, kraj prvih dokazanih vinopivcev. • Kako sta žlahtna trta in tehnologija pridelave vina potovali proti Mezopotamiji in nato proti Egiptu ter vzhodnim obalam Sredozemlja, bo vsebina drugega prispevka. Povem naj le to, da je približno takrat, ko je koliščar pljuval pečke divje trte v Barje, žlahtna trta trkala na vrata starega Egipta.
Pred Rimljani
Potrditev, da gojenje grozdja še ne pomeni pridelovanja vina, so prispevali italijanski arheologi. Ti so na številnih etruščanskih najdiščih, ki jih časovno razvrščajo od neolitika do železne dobe, naleteli na grozdne pečke. Tudi na veliko groznih pečk in na visok delež trtnega cvetnega prahu v celokupni količini peloda, kar kaže na to, da so ob severni Tirenski obali trto že razmeroma zgodaj gojili v nasadih. Pečke z različno starih plasti se po obliki med seboj razlikujejo. Očitno je, da so se sčasoma poleg divje trte in nato namesto nje uveljavljale nove zvrsti žlahtne trte, ki so jo po Sredozemlju širili trgovci. Nobenega dokaza pa niso našli, da bi Etruščani znali pridelovati vino, dokler jih niso podjarmili Rimljani. No, pri nas so znali priti naši predhodniki do vina, še preden so se jim za vrat usedli Rimljani.
Viri
- Jeraj, M., 2004: Paleobotanične raziskave na kolišču Hočevarica. V: Velušček, A. (ur.), Hočevarica – neolitsko kolišče na Ljubljanskem, Založba ZRC, Opera Instituti archaeologici Sloveniae 8, str. 56-64
- Korenčič, T., Korošec-Koruza, Z., Jakše, J., 2007: Grapes (Vitis vinifera ssp. L.) from two arcehological sites in Slovenia: Wild or cultivated? Testing with a DNA method. V: Programme and abstracts / 14th Symposium of the International Work Group for Palaeoethnobotany, 17-23 June 2007, Kraków, Poland. – Kraków : W. Szafer Institute of Botany, Polish Academy of Sciences; elektronski vir: http://www.ib-pan.krakow.pl/iwgp/Programme%20and%20abstractsNew.pdf, (dostop 6.1.2008)
- McGovren, P., Glusker, D., Exner, L.: The origins and ancient history of wine. The University of Pennsylvania museum of archeology and anthropology; elektronski vir: http://www.museum.upenn.edu/new/exhibits/online_exhibits/wine/wineneolithic.html (dostop 6. 1. 2008)
- Piltaver, A., 2007: O stari trti iz vinj. Proteus, 69, 9-10 (maj-junij 2007), str. 390-399
– – –
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 1/2008. Fotografije Andrej Piltaver.
