Zgodbe & zgodovina

Potovanje trte

Valjasti pečatnik, Ur, Mezopotamija
Ko so ljudje opustili nomadsko in nabiralniško življenje ter se oprijeli poljedelstva, so postali odvisni od hrane, ki so jo pridelali sami. Širši izbor gojenih rastlin ni pomenil le pestrejše prehrane, temveč tudi večjo gotovost, da bo vsaj nekaj kultur dalo soliden pridelek. Različnim žitom, stročnicam in oljnicam se je zgodaj pridružila vinska trta.

Priprava, hranjenje in postrežba hrane so dobile nov polet, ko se je pred približno 8000 leti pojavila lončena posoda. Prepečena glina postane trajna, ima pa tudi lastnost, ki je za sklepanje o prehranjevalnih navadah zelo pomembna: lončevina je porozna, zato absorbira organske snovi. Teh ostankov je pogosto dovolj, da dajo s sodobnimi analitskimi metodami uporabne rezultate.

Dobrodošle spremembe

Z usedlinami v lončenih vrčih so ugotovili, da je najstarejše znano vino nastalo pred dobrimi 7000 leti. Pridelavo vina je zanimivo obravnavati v sklopu sprememb načina življenja, ki jih je prinesla »kuhinjska revolucija« konec kamene dobe. Zaradi zanesljivejše, pre­dvidljivejše in bogatejše oskrbe z živili ter ustaljenega življenja se je kuhanje razvilo v umetnost. Uveljavile so se tehnike, ki jih dobro poznamo: naravno mlečnokislinsko in alkoholno vrenje, pečenje, kuhanje, mariniranje, začinjanje. Od takrat se jé kruh, dušene mesne in žitne jedi, pijeta se pivo in vino. Priprava in uživanje hrane sta postala pomembni družabni opravili, pitje alkoholnih pijač pa je to družabnost dodatno utrjevalo. Obstaja teza, da so ravno fermentirane, torej alkoholne pijače, zagotovile vzpon zahodni civilizaciji. Kjer ni zdrave vode, je pitje pijač z alkoholom varnejše, te pijače so tudi bolj kalorične in njihov vpliv na duševnost večini pivcev gódi. Bolj zdravi in zadovoljni primerki, pa čeprav malce nakresani, živijo dlje in lahko zaplodijo več potomcev.

Zgodovina vinaV Gruziji se postavljajo s tem, da že 8000 let neprekinjeno gojijo žlahtno trto. Z ohranjenimi pečkami, cvetnim prahom žlahtne trte in značilnimi vinogradniškimi pleveli dokazujejo kontinuiteto vinogradov skozi ves stari in srednji vek do danes. Kaj pa drugod? Marsikje je bila, vsaj na začetku, poraba vina geografsko ločena od pridelave. V življenju je to pomenilo, da v primerjavi s pivom vino ni bilo za vsakogar. Za oskrbo sta bila potrebna urejena trgovina in prevozništvo. Kupljeno vino je bilo že od samih začetkov zaradi višje cene dostopno premožnejšim, piti vino je bil statusni simbol. Z razvito trgovino je vinogradništvo v vinorodnih krajih postalo pomembna ali najpomembnejša gospodarska dejavnost. Trgovina z vinom in s pivskim priborom je povezala različne kulture, tudi take, ki so si bile politično sovražne, trgovski stiki pa so bili predhodnica za izmenjavo zamisli in tehnologij.

Mezopotamski zgled

V lončenih posodah, ki so jih našli na jugu današnjega Iraka, so sledovi vina stari od 5100 do 5500 let. Tam je podnebje za trto prevroče in presuho, zato je sprejeta razlaga, da so vino vozili oziroma tovorili od drugod. Tudi klinopisne ploščice se z vinogradništvom in vinarstvom pred drugim tisočletjem pred našim štetjem v Mezopotamiji ne ukvarjajo. Vino so torej morali voziti oziroma na živinčetu tovoriti po vsaj 600 km dolgi poti, kolikor je oddaljen vinorodni Zagrosa v današnjem Iranu. Možno je tudi, da so vino že takrat prevažali v čolnih po Tigrisu, pri čemer je razdalja iz današnje Armenije do juga Iraka še daljša. Taka pijača je morala biti že zaradi stroškov prevoza posebna. Materialni dokazi to potrjujejo. • Valjasti pečatnik, ki so ga arheologi našli v grobu na kraljevskem pokopališču blizu Ura, je star 4600 let. Ob desno ramo pokojnice je bil pečatnik pripet z zlato iglo, na njem pa je zapisano ime kraljice (ali vrhovne svečenice) Puabi. Po vlažni glini povaljan pečatnik pusti reliefni odtis prizora, ki se ni spremenil do današnjih dni. Gre za upodobitev slovesne gostije, kjer se strežeta vino in pečeno meso, za vsakega plemenitaša pa skrbita po dva strežnika ali strežajki. Gostje sedijo na stolih in dvigujejo čaše kvišku.

Puabi so pokopali skupaj s služabniki, ki so jih za to priložnost zastrupili. V grobnico so priložili stotine kupic in pokalov iz srebra ter zlata, kar kaže na veliko pomembnost pitja. Največji med posodjem je vrč, za katerega menijo, da je bil za ječmenovo pivo. Držal je pet litrov, kar naj bi bil kraljičin dnevni odmerek te pijače. Poleg so bile cevčice za srebanje; po slamici so pili zlasti pivo, ki ni bilo tako čisto kot današnje. Pečatnik in slamice so iz lapis lazulita, poldragega kamna, ki ga v Mezopotamiji ni bilo. Najbližje nahajališče je v Afganistanu, kar je dodaten dokaz, da je trgovina z luksuznimi dobrinami potekala na dolge razdalje.

Zgodovina vinaSumerci so zapustili še eno upodobitev slavnostne pojedine, ki so jo zalivali z vinom. Gre za prapor ali standarto iz Ura. Ali so leseno škatlo (dimenzij 22 cm × 50 cm) res nosili na drogu kot prapor ob sprevodih, so ugibanja. Morda je bila le kot zaščita za glasbeni inštrument ali kaj čisto tretjega. Bistveno je, da sta na obeh večjih stranicah prelepa mozaika: na eni strani so krvavi prizori vojne, na drugi strani prizori blagostanja in miru. Na prvi kraljujeta nasilje in poniževanje premagancev, na drugi strani pa vino kot simbol zmage in (naplenjenega) bogastva. Kraljevska slavnost z dvignjenimi kozarci je zelo podobna Puabijini gostiji, le da je obogatena z glasbo: mogočnikom brenka na ušesa glasbenik z liro. Starost prapora iz Ura cenijo na 4400 do 4600 let. Kako malo se je od takrat spremenilo. Na slovesnih sprejemih si odličniki še vedno nazdravljajo z vinom, vojne pa so kvečjemu še bolj krute in umazane.

Manj premožni Sumerci si vina niso mogli privoščiti za zabavo, so ga pa poznali kot zdravilo. Vino z medom so denimo pili, kadar so se želeli ozdraviti kašlja. Iz nekoliko mlajše babilonske farmakopeje, ki je stara približno 3800 let, je razvidno, da je bilo vino ob mleku, medu in olju ena od osnov, ki so jim dodajali zdravilne učinkovine. Teh so poznali precej: na seznamu so imeli 250 zdravilnih rastlin, 120 soli in drugih mineralov.

Smolnato faraonsko vino

Še preden sta nastala oba sumerska arheološka zaklada, je žlahtna trta v Egiptu že dajala vino. Pri raziskovanju grobnic v Abidosu in Sakari se je pokazalo, da so z vinom na poti v onostranstvo napajali že duše faraonov prve in druge dinastije. Pri izkopavanju grobnice enega prvih egiptovskih kraljev so našli 360 vrčev, po oceni jih je ob pokopu moralo biti še enkrat toliko. Z radiokarbonsko metodo je bila določena starost predmetov na 5150 let. Vinske posode so bile izvorno zatesnjene z glino in na pokrovu je bil pečat z imenom vladarja. Po samem napisu ni bilo mogoče sklepati, kaj je bilo v posodi. Ko pa so odstranili pesek, so se na notranjih stenah posod pokazali obročki posušene rumene skorjice, ki so nakazovali, da je vsebina posod počasi hlapela. V 72 vrčih so bile grozdne pečke, po 20 do 50 na posodo, nekaj je bilo tud i celih grozdov. Da je bilo v posodah prvih vladarjev dejansko vino, so potrdile kemične analize. V laboratorijih so ugotovili vinsko kislino in njeno kalcijevo sol. Kakor v Hadži Firuzu (glejte Vino, februar 2008, stran 36) so tudi tu dokazali dodatke smol, s katerimi so izboljševali obstojnost vina. Dodajanje drevesnih smol, denimo borove, cedrine ali terebintove, je bilo povsem običajno še v rimskih časih, zadnji živi ostanek te zgodovine pa je grško vino retsina.

Stenske slikarije v mlajših grobnicah dajejo dober vpogled v tehnologijo pridelave grozdja in vina. Trto so vodili ob oporah, po nekakšnih brajdah. Vinski vrči so bili nepogrešljivi del vladarskega posmrtnega menija. Na pečatih na pokrovih so se uveljavili podatki o kraju vinograda in njegovem lastniku, torej o poreklu vina. Gre za prve znane vinske etikete.

Midasova mešanica

Ostanki Midasovega trupla pričajo o tem, da je doživel starost 60 do 65 let, kar je bil takrat lep dosežek. Bil je dobro hranjen. Živel je uživaško, pojedel je veliko beljakovin in popil veliko fermentirane pijače, ki ga je porodila in hkrati zalagala z antioksidanti.
Ob sredozemski obali so trto širili proti zahodu, se pravi po Severni Afriki, in proti severu. Na območju Izraela so našli ostanke grozdnih jagod, ki so stare od 4700 od 4300 let. Feničani so trto in vino prenesli do Grkov, ti pa so jo sadili po vseh svojih kolonijah, tudi ob jadranski obali. Leta 1000 pred našim štetjem je bilo vinogradništvo v Grčiji že zelo razvito.

Zelo zanimiv vpogled v status in način pitja vina daje izkopan Midasov grob. Kralj Midas ni samo oseba iz grških pripovedk, bil je zgodovinska osebnost, ki je vladala Frigiji. Frigijsko kraljestvo je ležalo v notranjosti Anatolije, Midas pa je bil pokopan pred približno 2700 leti. Ko so arheologi vstopili v njegovo grobnico, so naleteli na ostanke pogrebnega slavja, predvsem pivske posode. Naokoli so ležale bronaste vedrice za pijačo – situle, zajemalke za strežbo, pivske skledice in sklede. Najbolj pomembno pa je bilo, da preden so grobnico zazidali, za veseljaki ni nihče čistil in pospravil. Čudovito! Sodobni znanstveniki so na dnu posod našli nepopite ostanke pijače. Šestnajst vzorcev so analizirali.

Ugotovitve so več kot zanimive: pijača je bila mešanica vina, ­ječmenovega piva in medice. Sklepanje temelji na značilnih ostankih pijač. Vinska kislina in njene natrijeve ali kalcijeve soli so v večji količini v naravi samo v vinu. O pivu priča kalcijev oksalat, ki se izloča v posodah za pripravo in pitje. V starem svetu so na Bližnjem vzhodu pivo pogosto varili in pili iz iste posode, zato se je v njih nabiral ­»piv­ski kamen«. Kalcijev oksalat je v naravi razmeroma pogost, toda tako velike količine, kot so jih dokazali v pivskih posodah iz Midasove grobnice, je mogoče pripisati samo ječmenovemu pivu. Ne nazadnje so ostanke nakaljenega ječmena (slada) našli tudi v Midasovi palači. O tretji sestavini pivske mešanice pričata čebelji vosek in glukonska kislina. Obe snovi se ohranjata stoletja in sta značilni za med, je pa bolj verjetno, da so možaki raje točili alkoholno medico.

Ostanki Midasovega trupla pričajo o tem, da je doživel starost 60 do 65 let, kar je bil takrat lep dosežek. Bil je dobro hranjen. Živel je uživaško, pojedel je veliko beljakovin in popil veliko fermentirane pijače, ki ga je porodila in hkrati zalagala z antioksidanti.

Da napoj ni bil nekaj neobičajnega, razberemo iz Homerjeve Iliade in Odiseje. V obeh knjigah si junaki za krepčilo namešajo vino, pivo, med in kozji sir. Mešalna praksa je še starejšega datuma. Nedavno so jo s kemičnimi analizami dokazali tudi v pozni mikenski in minojski kulturi, pred nekako 3200 do 3400 leti. Šele pozna grška doba je zavihala nos nad mešanico piva in vina. Ko je vino dospelo do današnjega slovenskega ozemlja, se je pilo samo še čisto oziroma mešano z vodo. Malo je novega pod soncem.

V prvem tisočletju pred našim štetjem vinogradništvo v Grčiji ni bilo le dobro razvito, bilo je zelo pomembna, nekateri pravijo celo, da najpomembnejša gospodarska panoga. Skupaj z lončenim in kovinskim posodjem je bilo vino glavno izvozno blago, s katerim so trgovali globoko v evropsko celino.

Prisluženo povabilo

Za Grke sta bila trta in vino božji dar, popivanje Dionizu v čast pa priljubljena oblika družabnosti. Pomislimo na grške simpozije, kjer so med recitiranjem in modroslovnim razpravljanjem jedila pridno zalivali z vinom. Taka srečavanja so bila namenjena moškim; ženske so imele epizodno vlogo, razen če je bila na programu glasbena ali plesna točka. Možje so si vino redčili z vodo, saj je pitje čistega, ki je bilo menda precej gostejše od današnjega, veljalo za objestnost, ki se ne bi spodobila omikanim druščinam. Simpozijev ne moremo primerjati z dandanašnjimi gasilskimi veselicami, kjer ­dedci bolščijo na oder v naporu, da bi ugotovili, ali ima pojoča poskakulja med spodnjim robom dekolteja in minikrilca res samo za eno ped širok pas cunjic ali gre že za motnje zaznavanja zaradi požlampane pijače. Simpoziji so bili družabnost na taki ravni, da si je bilo treba vabilo nanje prislužiti. Verjetno bi jih bilo ustrezneje primerjati s sodobnimi sprejemi – če sklepamo po časopisih danes najbolj opazne družabnosti, ki še vedno ne more miniti brez zdravic in nazdravljanj.

Obredna pijača

S starimi Grki je staroselski živelj v naših krajih prišel v stik najprej preko trgovcev. Ti so bili nekakšni kulturni atašeji, ki so tujce seznanjali s svojimi blagom in navadami. Seveda tudi z vinom, ki ga v krajih brez trte ni moglo biti. A vina si ni mogel privoščiti vsak. Bilo je za tiste, ki so zanj mogli ponudili kaj dovolj vrednega. Denimo kakovostne železarske izdelke. V naših krajih so bili v tistih časih spretni kovači, ki so kovali izvrstno orožje in orodje. Ker je bila železnodobna družba že razslojena, je bil luksuz v njej pridržan za najvišji sloj. Zgodovinarji razlagajo, da je bilo grško vino obredna pijača ob velikih praznikih ter ob pogrebih knezov in druge velike gospode.

Podobe vaške situle

Zgodovina vinaNa Dolenjskem in v Posočju so arheologi izkopali veliko vedric – situl, ki so bile pravzaprav pivske posode. Gotovo je Slovencem najbolj znana situla z Vač (6. stoletje pr. n. št.), na kateri je ob raznih drugih prizorih upodobljeno tudi slavnostno točenje in pitje. Pijačo so iz vedric zajemali z zajemalko, arheologom so znana tudi cedila in vrči za pijačo. Da se je ob slovesnostih pilo grško vino, je mogoče sklepati po grških pivskih posodicah, skifosih in kelihih; da bi železnodobci kupovali samo tuje čaše, ne pa pijače, ki je šla vanje, ni verjetno. V Mostu na Soči, ki je bil pomembno središče železnodobne kulture na Slovenskem, so med zidovjem nekdanje hiše izkopali grški skifos iz 5. stoletja pr. n. št. Pogosteje so dragoceno tujo pivsko posodo našli v grobovih; poleg grške včasih tudi etruščansko.

Situle iz grobov, kamor so pokopavali pokojnikov pepel, so manj ali bolj okrašene. Vsekakor je povedno dejstvo, da so preminulemu za oni svet priložili prav pivsko vedrico; imenitnežem so seveda pripadale umetelno okrašene situle. Poleg takih, ki zaradi prelepih reliefnih upodobitev vzbujajo največ pozornosti, so arheologi našli številne bronaste posode, ki niso okrašene in so bile bolj vsakdanje blago iz domačih delavnic. Verjetno v sebi niso nikoli držale vina.

Na Štajerskem pred Rimljani

Grki so kolonije ustanavljali po Sredozemlju: trto so sadili po Jadranski obali, zahodni italijanski obali, priobalnih območjih današnje Francije in Španije. Vino so potrebovali za vlaženje lastnih grl in za donosno prodajo ljudstvom v notranjosti celine. Ker se slej ko prej vsaka skrivnost razvozla, so tudi celinci prišli do znanja o tem, iz česa se vino naredi. Nato so se sami poskušali v sajenju trte in pridelavi vina.

Kelti so začeli sami saditi trto v Galiji, od koder naj bi jo okoli leta 400 pr. n. št. prinesli rojakom v Panonijo. Torej tudi na območje današnjih Slovenskih goric, Prlekije, Haloz ter naprej na Madžarsko in proti Romuniji. Panonci so v antičnih časih veljali za zelo bojevito ljudstvo, nagle jeze, a tudi plahega srca. Kako se je takemu značaju podalo vino, si lahko samo predstavljamo. Sloveli so po okrutnosti in Rimljani so jih pozneje označevali za barbare ­najslabše vrste. ­ Kakor koli, na današnjem Štajerskem je trta pognala korenine že pred Rimljani. Kelti, ki so se udomačili med drugimi ljudstvi, so znali izdelovati tudi sode s kovinskimi obroči, ki so za hranjenje vina zelo pomembni.

Od Kane naprej

Krščanstvo je z vinom tesno povezano. Seveda, Judje se vinu niso nikoli odrekali. Se spomnite, kateri je bil Jezusov prvi čudež? Ustvarjanje vina iz vode, v splošno veselje svatov v Kani. Ko je bilo vino povzdignjeno v Kristusovo kri, ki se jo obredno pije pri bogoslužju, je bila to za vino odlična novica. Ker ni maše brez vina, je po razpadu rimskega cesarstva duhovništvo med pokristjanjenimi staroselci skrbelo za ohranjanje vinogradništva, čeprav v majhnem obsegu; poročila o tem so s severne strani Alp. Tovorjenje vina je bilo v nemirnih časih smrtno nevarno, kolikor je bilo zaradi opuščenih cest sploh izvedljivo. Po pokristjanjenju novih in starih evropskih ljudstev so se za obuditev vinogradništva zavzeli nekateri meniški redovi. Potrebovali so ga zase: za maše, praznovanja in spodoben sprejem gostov.

Ko so nedavno v Spodnji Avstriji izkopavali keltsko svetišče iz 3. stoletja pr. n. št., je med vsemi rastlinskimi ostanki vzbudila največ pozornosti pečka vinske trte. Po vseh lastnostih gre namreč za pečko z gojenega, žlahtnega trsa. Najdba potrjuje domnevo, da so v Podonavju sadili žlahtno trto že pred Rimljani. Verjetnost, da bi grozdje tovorili po poteh iz Sredozemlja, je namreč majhna.

Strah pred konkurenco

Ko so v Sredozemlju namesto Grkov zavladali Rimljani, sta se trgovina z vinom in njegovo pitje dodatno razmahnila. Po svoje o tem priča latinski vinum, ki so ga za poimenovanje vina prevzeli vsi romanski, germanski in slovanski jeziki. Trgovski in vojaški pritisk na današnje ozemlje Slovencev se je stopnjeval z ustanovitvijo Ogleja (Akvileje) leta 181 pr. n. št. Rimljani so pritisnili čez dinarsko pregrado in na mestu današnje Ljubljane ustanovili najvzhodnejše mesto antične Italije.

Osvajalski pohod na vzhod so nadaljevali in okrog leta 15 pr. n. št. osvojili »štajersko« Panonijo. Rimski pisatelj Strab je zabeležil, da so tam že uspevali vinogradi. V strahu, da bi panonsko vino škodovalo trgovini z vinom iz sredozemskih vinogradov, je cesar Domicijan (vladal med 81 in 96 n. št.) zaukazal izkrčiti polovico vseh vinogradov v Panoniji. Ker pa je bilo »štajersko« vino dobro, posebnega navdušenja za izvajanje tega povelja ni bilo. Cesar Prob (vladal med 276 in 282 n. št.) je neživljenjski ukaz razveljavil in odtlej ni bilo več administrativnih ovir za sajenje kakovostne vinske trte v Panoniji.

Trta na Ptujskem in Celjskem

Rimska Petoviona, ki je iz vojaške postojanke na Dravi zrasla v mesto, je v času največjega razcveta štela 40.000 prebivalcev. Reka je bila pomembna prometna žila. Bogastvo je mestu dajala trgovina s kmetijskimi pridelki iz rodovitnega zaledja in z obrtniškimi izdelki. Iz rimskega obdobja so se v okolici Ptuja ohranili ostanki vinogradniškega in kletarskega orodja, lesenih sodov, vrčev, kupic in spomenik Liberu, bogu zaščitniku trte in vina, ki pričajo o razvitem vinogradništvu, vinarstvu in pivstvu. • O tem, da je bila trta za Rimljane vredna popotnica v onostranstvo, govori grobnica Enijcev v šempetrski nekropoli. Ima obliko kapelice, ki jo krasijo v reliefu upodobljeni mitološki prizori. V stranski obrobi je vklesana trta z grozdjem. Ni rečeno, da je šlo pri izbiri motiva trte za okras, ki ne bi bil povezan s krajem. Tudi širša okolica Celja je bila namreč pod rimsko oblastjo deležna razvoja vinogradništva.

Anestetik in razkužilo

Aleksander Veliki (356–323 pr. n. št.) je v Sredozemlje prinesel indijsko znanje o kirurgiji in zdravilstvu. S tem je tudi vino dobilo pomembnejšo vlogo. Hindujski nasvet za pripravo bolnika na operacijo je bil: »Daj bolniku jesti, česar si želi, in piti vina, da se bo onesvestil in ne bo občutil noža.« ­Grški zdravniki so v vinu (ali kisu) čistili kirurško orodje, nato so z vinom izpirali rane in nanje dajali vinske obkladke. Danes si znamo pojasniti, da alkohol in polifenoli razkužujejo. Ker so bile okužbe pomemben vzrok smrti, je bilo tudi šibko razkužilo boljše kot nobeno.

Ni povsem zamrlo

S propadom rimske oblasti v 5. stoletju je med selitvijo narodov vinogradništvo v Panoniji usahnilo, propadlo pa ni. Slovenski predniki so se vinogradništva priučili od staroselcev. Zgodnjesrednjeveški viri omenjajo v 9. stoletju »slovenske« vinograde ob Blatnem jezeru, kjer je vladal knez Kocelj; preradi pozabljamo, da so nas šele Madžari razdelili na Slovence in Slovake. Na Ptujskem jo je vinogradništvo slabše odneslo. Tam se hvalijo s 750-letno kletarsko tradicijo, kar pomeni, da je po propadu rimske oblasti nastopil dolg premor.

Setinij in pucinij

Na istrski obali se trta brez prekinitve goji od starega veka. Vinogradništvo je bilo razvito vzdolž celotne jadranske obale, glavni kupec jadranskih vin je bil Rim. Tam so sicer imeli bolj v čislih vino iz južne Italije. Mimogrede: v Pompejih so arheologi pod vulkanskim pepelom našli izvrstne najdbe zato, ker je mesto obogatelo z vinom. Trgovina z vinom, ki je šla skozi pompejsko pristanišče, je bila tako donosna, da si je mestece lahko privoščilo lastno gledališče in amfiteater. Na to, kakšen ugled je imelo katero vino, so vplivali tudi slavni pivci. Cesar Avgust (63 pr. n. št.–14. n. št.) in njegovi nasledniki so imeli najraje vino setinij iz Lacija. Avgustova žena Julija Avgusta je imela drugačen okus. Pila je samo vinum pucinum, pucinij, ki je zorel na današnjem slovenskem etničnem ozemlju. Plinij Starejši (23 ali 24–79 n. št.; umrl ob izbruhu Vezuva) začne osmo poglavju XIV. knjige Naravoslovja (Historia Naturalis) s predstavljanjem kakovostnih vin in z ugotovitvijo, da so okusi različni in da ima vsak svoje najljubše vino. Nadaljuje: »Julija Avgusta je zasluge za svojo starost šestinosemdeset let pripisovala vinu puciniju. Nikoli ni pila drugega. Pridelujejo ga v zalivu Jadranskega morja, nedaleč od izliva reke Timave, na skalnih gričih, kjer ob sapi z morja dozori toliko grozdja, da ga je dovolj za nekaj amfor vina.« Doda še: »Nagibam se k mnenju, da je to tisto vino iz Jadranskega zaliva, ki so ga Grki tako zelo izjemno hvalili in ga imenovali pretucijsko (Praetutianum).«

»Ni vina, ki bi bilo boljše v medicinske namene,« je še pokomentiral Plinij Starejši. Pojasnimo, da je bila Julija Avgusta tretja žena cesarja Avgusta, torej zelo ugledna ženska, starost, ki jo je dosegla, pa je bila za tiste čase zelo visoka. Izbrano vino je bilo njena lastna muha. Kraški domoljubi bi danes radi za naslednika Plinijevega pucinija razglasili teran.

Na plantah in drugje

Ko so se na Kras naselili predniki Slovencev, so zasedli kraje, ki so že bili kultivirani. Kmetovanje so nadaljevali na starih njivah in se od staroselcev naučili vinogradništva in vinarstva. Najbolj zanimivo je to, da so na Krasu, Vipavskem in Goriškem do 19. stoletja gojili trto na način, ki so ga poznali Rimljani: ne v vinogradih, ampak kot mešano kulturo na njivah. Tako imenovane plante so bile njive na ravnem svetu, kjer so ob robu rasle trte. Trsom v oporo niso bili koli, ampak drevje, običajno maklen, vrba, brest, po uvedbi sviloprejk tudi murva. Ta drevesa so obsekovali, da so ostala nizka; veje so včasih uporabili tudi za živinsko krmo, za listnik. Visoka niso smela biti. Ne le zato, ker bi bilo potem težko obirati grozdje, ampak predvsem zato, ker bi senca škodila glavni kulturi na njivi. Kjer je obdelana zemlja ležala na pobočjih, so trto sadili na terase – ronke (mimogrede, pomislite na ime tržaškega letališča). Na Krasu so razen po brajdah in robovih njiv trto razpeljevali po kamnitih zidovih, kamor je kmet že veke skladal odvečno kamenje z obdelanih tal.

Za mesta na slovenski obali je bilo vinogradništvo pomembno ves srednji vek, tako pod oblastjo oglejskega patriarha kot nato pod Benečani. Primorska pod avstrijsko oblastjo je veliko vina izvažala zlasti na Nemško. Zaradi gospodarske pomembnosti se je s kraškim vinom precej podrobno ukvarjal Valvasor. Še posebno je hvalil kraško črnino. Veliko prelomnico v vinogradništvu je na Slovenskem, tako kot v vsej Evropi, pomenila trtna uš. Pojavila se je hkrati ob morju in na Bizeljskem ter se nato v osemdesetih letih 19. stoletja postopoma, a zanesljivo širila. Vsaj za Primorsko velja, da je šele poušna »perestrojka« uvedla gojenje trte v vinogradih in pometla s staroveškim izročilom. Saj res: kakšna zver pa je trtna uš?

Nadležni ameriški blagoslov

V prvi polovici devetnajstega stoletja je bilo vinogradništvo v slovenskih deželah deležno splošnega napredka. Izboljševali so se načini obdelovanja vinogradov, uveljavljale so se boljše in krajem primernejše sorte trt, napredovalo je kletarjenje. To je bilo obdobje, ko je na Vipavskem deloval široko razgledani duhovnik Matija Vertovec, avtor Vinoreje, prve strokovne knjige o vinogradništvu v slovenskem jeziku, ki je izšla leta 1844. Trte so bile zdrave, škodljivcev na njih malo, vina je bilo več in vse boljše je bilo.
Dokler ni počilo.

Trtna uš

Trtna uš. Krilata samica (levo), ušna ličinka (nimfa) – pogled od spodaj (v sredini) in brezkrila samica (desno). Ilustracije: Anita Lozar.

Nosilke novega, racionalnega kmetovanja so bile kmetijske družbe in v zadnji četrtini 19. stoletja slovenske kmetijske šole – prvo med njimi so v Slapu pri Vipavi ustanovili leta 1873. Pomemben vir novega znanja so bile poskusne postaje, ki bi jim danes rekli raziskovalni inštituti. Od leta 1869 je ena delovala v Gorici, druga od leta 1882 v Mariboru, Kranjska pa je svoje Kmetijsko kemično preizkuševališče dobila leta 1898. S trto sta se seveda ukvarjali prvi dve. In sta se morali ukvarjati, ker so se v petdesetih letih začele resne težave: najprej oidij (takrat imenovan grozdna plesnoba), nato okoli leta 1880 peronospora (»strupena rosa«) in trtna uš. Oidij so že po nekaj letih obvladali z žveplom v prahu, peronosporo z modro galico, trtna uš pa je za vinogradništvo pomenila rušilni potres.

Darovi globalizacije

Pri znanstvenikih ne gre brez radovednosti. Raziskovalne ustanove so se zanimale za ameriške vrste trte. V primerjavi z Evropo, ki pozna eno samoniklo, divjo trto, jih ima Amerika približno deset. Evropske raziskovalce so najbolj zanimale obrežna trta (Vitis riparia), lisičja trta (Vitis labrusca) in skalna, ali kakor ji pravijo Nemci, peščena trta (Vitis rupestris). Prosta medcelinska trgovina je kmalu udarila z zmajevim repom. Rastline, ki so jih čez ocean pripeljali iz Amerike, so v novo domovino prinesle bolezni, na katere evropski trs ni bil navajen. Oidij je znatno zmanjšal pridelek grozdja in vina, peronospora pa je v neugodnih letih povzročala hud izpad pridelka. V sadjarski in vinogradniški šoli v Klosterneuburgu, ki leži ob Donavi, severno od Dunaja, so se lotili vzgoje novih sort trte, ki bi bile odporne proti oidiju. Osnovni vir »zdravih« genov so bile prav ameriške samonikle trte, ki se za okužbo ne zmenijo.

Po svoje je tragikomično, da je v avstro-ogrsko monarhijo zanesel trtno uš prav njen najuglednejši vinogradniški strokovnjak. Imenoval se je August Wilhelm baron Babo, prvi direktor klosterneuburške šole, ko je postala avstrijska državna strokovna srednja šola. Za potrebe poskusov o odpornosti ameriških trt proti oidiju je leta 1872 iz Anglije naročil pošiljko sadik. Da so bile okužene s trtno ušjo, se je izkazalo, ko je bilo za njeno zatrtje že prepozno. Takoj ko je škodljivca prepoznal, je dal izkrčiti ves šolski vinograd, toda trtna uš je že zlezla čez šolsko ograjo. V nekaj letih so bili okuženi vsi vinogradi v okolici Dunaja. Na slovenski obali in v okolici Brežic so škodljivca opazili že leta 1880, potem pa se je nadloga v desetih letih razširila po vseh vinorodnih okoliših današnje Slovenije.

Osvajanje Evrope in sveta

Uš, ki zajeda korenine in sesa liste, so prvič opisali na divji trti v Koloradu leta 1856. Leta 1863 so enako živalco neodvisno od Američanov, in ne da bi vedeli za njihovo odkritje, znanstveno opisali v bližini Londona. Na naši celini je tako »rojstni« kraj trtne uši Hammersmith. Tam so jo našli na trti, ki so jo zaradi trajno kislega podnebja po otoški maniri gojili v steklenjaku. Od leta 1858 do leta 1863 so veliko trsov iz ZDA uvozili Francozi. Prav na jugu Francije je trtna uš pokazala zobe. Mož, ki se je prvi zavedel resnosti problema, je bil monsineur ­Delorme, veterinar iz Arlesa. Konec leta 1867 je na kmetijsko zbornico v Provansi naslovil alarmantno pismo, v katerem je oznanil, da gre za gospodarsko katastrofo. Res je bilo tako. Drugo žarišče širjenja filoksere, kot se tudi reče trtni uši, je bilo pri Bordeauxu. V najbolj prizadetih okrajih se je pridelek vina v manj kot deset letih zmanjšal za stokrat. Na Nemškem so trtno uš zaznali leta 1871. Na začetku, ko je še niso jemali smrtno resno, je Georg Herwegh (1817–1875) o njenem pohodu napisal pesmico, ki jo prevajam takole: Filoksera ante portas / Nič stara slava ne zaleže! / Sovražnik nov nad rajh jo reže. / Naj poniglavcu laškemu / zdaj nemška trta kar podleže? / Adijo, nektar rdeči, beli, / adijo, ljubljeno krepčilo! / Je vojske ni z rezervo vred, / ki bi te, božji dar, ubranilo. / Ni vodice in ni bencina, / ki zlomka tega bi umorila. / Še slavna garda Berlina / za zlodja je prešibka sila. / In Bismarck sam, ki prav vse zmore, / ga iz dežele izgnat’ ne more. / Izobčenja ni za to mrho, / ki ne zavdaš ji s svinca prho! / Res, to je žužnjač – jezuit1! / Le koga takšni se bojo? / Predpisu pravi: piš’ me v rit! / Sodniku sladko se smejo.

Ko so v Porenju krčili napadene vinograde s tako ihto, kot so počistili s čredami, kjer se je pojavil vranični prisad, trtna uš tudi pri Nemcih ni bila več šala. Leta 1872 so jo našli v Švici, nekaj let pozneje v Španiji in na Portugalskem, leta 1880 v Rusiji in celo Avstraliji. Na drugi strani Sredozemlja, v Alžiriji, je sesala leta 1885, na jugu Afrike, v Kapski deželi, leta 1884. Za ZDA je bila zadeva nezanimiva le tako dolgo, dokler ni leta 1890 trtna uš prepotovala Skalnega gorovja in udarila pa kalifornijskih vinogradih. Do Čila pa, kot pravijo poznavalci, zaradi oddaljenosti ni zmogla. Drugi se bolj nagibajo k temu, da se tod ni udomačila zaradi peščenih tal, v katerih se ne počuti dobro. Zato je tudi v Španiji najti nekaj manjših peščenih vinogradniških oaz, ki se s trtno ušjo niso nikoli seznanile.

Rešitev?

Ob izbruhu trtnoušne katastrofe so bili učenjaki pozvani, naj najdejo rešitev. V kratkem sta se izoblikovala dva tabora, »sulfinisti« in »amerikanisti«. Prvi so se zavzemali za pokončevanje škodljivca s hudim strupenim ogljikovim disulfidom, drugi so iskali rešitev pri ameriških trtah, ki so uši vajene iz domovine in jih trtna uš ne prizadene. V rajnki Avstriji so bile med »amerikanisti« tri struje. Prva se je zavzemala za to, da bi stare trse zamenjali z izabelo in podobnimi sortami, ki so jih v ZDA požlahtnili že pred letom 1800 ter so bile odporne proti uši in glivičnim boleznim. Druga skupina je iskala rešitev v križanju starih evropskih sort z ameriškimi trtami; take sorte so delaware, othello in baco. Prevladala je tretja struja, ki je žlahtno trto cepila na ameriške podlage. • Sodobne raziskave dednosti trtne uši v Evropi kažejo, da populacije niso enotne. Ker se uš v Evropi razmnožuje nespolno, uši ohranjajo svojo izvorno identiteto. Tako lahko sklepamo, da genska raznolikost izvira še iz stare domovine in da uši niso čez ocean pritovorili v eni pošiljki, ampak z več. Med sosednjimi populacijami skoraj ni genskih prehodov, kar spet pomeni, da se ni križala in prilagajala na nove razmere, ampak skrbela zgolj za razmnoževanje tega, kar je prinesla s seboj. Za njeno razširitev po Evropi je kriv izključno človek.

Katastrofa, ki jo je predstavljala trtna uš na Slovenskem, je bila izkoriščena priložnost za temeljito obnovo in posodobitev vinogradov. Zanimivo je, da trtna uš ni nekaj, kar bi lahko odložili v muzej. Ni izumrla in še vedno jo preučujejo, saj ne vemo, ali ne bo kdaj predrla membrane naravne odpornosti podlag in iz zanimivosti spet postala resen problem.

Malo manj resno je o trtni uši pel Hans Moser. Prav Trta uš je bila najbolj znana dunajska popevčica (Wienerlied) leta 1964 umrlega avstrijskega igralca. Gre približno takole: Le kaj, le kaj bi to bilo, / da mi je vince tak ljubo? / Ni treba povoda, ni treba nedelje, / da sédem v miru na ljubi stoliček, / v vinskem lokalu v tihi kotiček. / Postrani me gledajo. Naj me! Pa kaj? / Vesel sem in blažen. Vem tudi, zakaj. / Bit’ moral sem v življenju prejšnjem trtna uš! / To razlog bo za hudo vinsko žejo. Res, ejduš! / Zato tud’ jaz ne pijem vinca, jaz ga žrem – / rdečega in belega, kolíkor ga uspem. / Prisegel bi, da bil sem trtna uš, / v vinogradu nad Dunajem sem žível, primejduš! / Za vince tukajšnje prav vse bi dal. / In ko umrem, bi trtna uš spet rad postal. / Že kot otroka me je glodalo vprašanje: / le kaj to je, le kaj to je, / da mleko meni dol ne gre? / Da bi dobil vino, to so bile sanje! / Če sem moral piti mleko, bilo je z zdravjem konec, / so šli lasje pokonci, obrnil se želodec. / Dolgo sem študiral, da sem ugotovíl, / zakaj sem vedno raje vino kakor mleko pil. / Bit’ moral sem v življenju prejšnjem trtna uš! / To razlog bo za hudo vinsko žejo. Res, ejduš! / Zato tud’ jaz ne pijem vinca, jaz ga žrem – / rdečega in belega, kolíkor ga uspem. / Prisegel bi, da bil sem trtna uš, / v vinogradu nad Dunajem sem žível, primejduš! / Za vince tukajšnje prav vse bi dal. / Inko umrem, bi trtna uš spet rad postal.

Opombe
1: Jezuiti so bili takrat zmerljivka za zvijačne in moralno »prilagodljive« spretneže, ki jih iz hiše naženeš pri vratih, a zagotovo zlezejo nazaj skozi okno.

– – –
Prispevek je bil objavljen v več nadaljevanjih v revijah Vinošt. 2/2008, 3/2008 in 4/2008. Vse ilustracije je narisala Anita Lozar.

O avtorju

Avatar

Matjaž Mastnak