Po večerji prinesem flašo iz hladilnika, že nekaj časa je bivala tam na hladnem. Spontana izbira. Odčepim (jasno!), preverim zamašek (jasno!), natočim (jasno!), povoham (jasno!), zavrtim in spet povoham (jasno!) malce z roko pogrejem kozarec in predvsem zadevo v njem. Kot običajno ne povem kaj to je, poskusiva, krasno, zdaj pokažem še flašo. Aha. Spijeva. Flašo. Aha. Sauvignon. Krepek, spontan, brutalno iskren, čist, kompleksen, niti približno sramežljiv. Ni na silo ukročen kot cirkuške zveri. Zrelo umirjen. Pravi čas zanj.
Pred leti sem za klet Marof pripravil serijo oglasov. Po enega za vsako od treh leg, treh vinogradov. Mačkovci, Kramarovci, Bodonci. Za vsakega v ilustracijo in kot razlikovalni element fotografija karakterističnega kamna, za vsakega drugačen kamen. Slogan je bil Izjemna tla, izjemna vina. Bodonci so Marofove najtoplejše lege, in tale sauvignon od tam gladko odpravi morebitne vnaprejšnje pomisleke o primernosti za to sorto.
Nekatera vina skoraj sadistično silijo v to, da z njimi in ob njih nekaj počneš, ker jih ne moreš zgolj preprosto piti. Nekomu se to lahko tudi zdijo velika vina. In potem recimo razmišljaš in se jih siliš razumevati, ker se jih zdi škoda za v golaž, čeprav po nekaj dneh in vsega nekaj bolj ali manj mučnih požirkih kljub vsemu končajo prav tam. Če niso taka da je golaža škoda. A ne ta prekmurec. In so seveda vina, o katerih in ob katerih preprosto ni kaj razmišljati. Stečejo ali pa ne in to je to. A ne ta prekmurec. Ne sili v umsko telovadbo o njem in ob njem, a se je tudi ne brani. In ne zahteva siljenja v njegovo razumevanje in visokoletečih besedičenj, da bi se dalo uživati v njem.
Pod črto: težko bi rekel, da je ta Marof tipičen prekmurec. Bolj je eden tistih, ki kažejo kaj se da. In dokazujejo, da se da. In še nekaj: škoda ga je za golaž.