Kras – Carso

Kraševci so trdoživi! Kot znajo biti tudi njihova vina. Ta so zagotovo tudi dolgoživa. Predvsem zato, ker je pravzaprav vsaka obdelana ped vinogradov na Krasu, »ukradena« naravi, delo človeških rok. Borna zemlja seveda še dodatno obrusi človeka. Zna biti, da je, odkar so geslo »Trst je naš« s politiko pometli pod preprogo, Slovencem na tržaškem Krasu to še dodatno utrdilo trdoživost.

Zidarich

Le dobro uro vožnje iz Ljubljane sem potreboval do vasi Prepot (krajevnih imen ne bom pisal dvojezično), kjer sem v poznem jutru začel dan. Pri kom drugem kot pri Benjaminu Zidariču. Ali, kot mora imeti uradno zapisano, Azienda Agricola Zidarich (Kmetija Zidarič). Če se k Benjaminu ali sosedom odpravljate prvič, potem vedite, da označevalnih tabel oz. smerokazov, ki ste jih mogoče vajeni z drugih vinskih cest ipd., tukaj skorajda ni. Zato se zna zgoditi, da si boste vas nenačrtovano ogledali v celoti. Pa nič zato. Torej Benjamin. Nedvomno to, kar vidite, tudi dobite. Sicer prijazen in razgledan, pa vendar trd Kraševec v svojih načelih. Zastavonoša kraškega vinarstva, brez dvoma, zagovornik zrelosti oz. počasnega zorjenja, če hočete. Zaslužen za to, da je kraškim vinom odprl vrata v svet. Ko ga poslušaš, se vmes prikrade tudi kaj, kar bi lahko označil za bogokletno, npr. dvom, ali je sorta teran danes, v 21. stoletju, še prava za Kras. ESCA (glivična bolezen vinske trte) ogroža in redči vinograde. »Je čudno grozdje, ta naš teran.« Hkrati je ne samo tradicionalna sorta, ampak predvsem velik del kraške identitete. In zato ga tudi ohranja v vinogradih. Za prihodnost sorte pa ne bi ravno dal roke v ogenj. Iz desetih hektarjev vinogradov letno napolni okoli 30.000 steklenic, od tega nekje 8.000 terana, ki dve leti počiva in zori v steklenici. Vse drugo sta vitovska in malvazija v več različicah ter nekaj malega merlota in sauvignona. Tudi v tisti, verjetno najbolj impresivni, ki sledi Benjaminovi nesporni logiki, da če je trta zrasla in obrodila v kamnitih kraških tleh, naj tudi kot vino dozori v kraškem kamnu. In se je odločil ter naročil in dal izdelati (po)sode iz kamna, v katerih vino dozori. To sicer malce zmanjšuje težo in pomen stališča, da je vse v vinogradu, ampak … O ekološkosti vinogradništva in neuporabi filtra pri Benjaminu ne gre izgubljati besed.

Seveda vse do zdaj opisano velja in drži za vina iz zrelih vinogradov. Iz mlajših zasajenih ali obnovljenih pa imajo pri Zidaričih tudi belo in rdeče sveže hišno vino, ki ju ponujajo izključno v osmici (o osmicah več v okvirčku). Vsekakor se je pri Zidaričih izven objavljenega urnika osmic obvezno najaviti in rezervirati termin.

Benjamin v ideji čezmejne zaščite geografskega porekla Krasa vidi morebitno korist, če se seveda ne bodo pojavile omejitve glede stila vina. Glede geografske zaščite vitovske na Krasu pa je optimističen, da so vinogradniki zdaj na dobri poti ter da bodo s tovrstno zaščito ne samo utrdili prihodnost za sorto, temveč se bodo s tem tudi izognili mehurčkasti ekspanziji, ki grozi iz Benečije in Furlanije v obliki vseprisotnega prosecca.

Pokušano:
• Vitovska Classic 2019: Se spomnite, ko ste kot otrok (ne nujno samo takrat) po tem, ko ste pojedli zrelo marelico, poskusili iz koščice izsesati še tisto malo sadnega mesa? No, to je to. Krasno, živo in čvrsto vino.
• Teran Classic 2019: Bi ga kar proglasil za v pravem pomenu besede tipičnega. Umirjen, rubinast z vijoličnimi odtenki ter jasnim črnim jagodičjem. Piten. Zelo piten. Teran.

Škerk

Le nekaj deset metrov nižje pod Zidariči domuje klet drugega slavnega prepotskega vinarja, Sandija Škerka. Kar na začetku povem, da sem Sandiju nadel nadimek speleolog. Smer in globino širitve narekujejo naravne danosti kraškega podzemlja. Za širitev obstoječe kleti, ki je večinoma pod zemljo, sledijo plastem kamnin. Izogibajo se trdemu sivemu kamnu ter kopljejo in odstranjujejo preostalo mehkejšo kamnino. Delo je z eno besedo neverjetno. Ker vas večina pozna filmsko sago Gospodar prstanov, si mogoče v spomin lahko prikličete tam prikazani podzemni svet, kjer se iz prostora v prostor odpirajo nove razsežnosti podzemnega kraškega sveta. Spektakularno! Celoten podvig povezovanja obstoječe in novoizkopane »luknje« za novi del kleti pod površjem opravlja in izvaja majcen tim nekaj domačih delavcev, ki delajo tudi v vinogradih in kleti, s Sandijem na čelu. Ko bodo enkrat vsi preboji med jamami končani, ko bodo vinske posode polne in varno na hladnem, bo prišla na vrsto tudi terasa, ki podobno kot pri zgornjem sosedu z viška gleda na Tržaški zaliv, na Nabrežino. Do takrat pa se je treba za degustacijo in ogled obvezno najaviti. Nasvet: Naj vas ne bo več kot osem oseb. Osmice pri Škerkih nimajo.

Od osmih hektarjev vinogradov, od katerih jih obnovi mogoče pol hektarja na leto, ima Sandi teran zasajen le na enem hektarju. Vse drugo sta pričakovani beli kraševki vitovska in malvazija, pa ne tako običajna sauvignon in sivi pinot ter glera. Slednja, jasno, zakaj, za mehurčke. Tudi Sandi prisega na umirjena in zrela vina. Tako je recimo zdaj v prodaji večinoma letnik 2019. Ko pa je kakšen letnik izstopajoč, recimo Skerk Teran 2018, mu v imenu in na etiketi dodajo še izraz »riserva«. Zadnji dve riservi sta bili letnika 2006 in 2011. V prodajo prihaja pred koncem letošnjega leta.

Pokušano:
• Ograde 2019 (vitovska, malvazija, sauvignon in sivi pinot): Svojska zvrst (cuvee) štirih sort v enakih razmerjih. Sijoče jantarno vino, kar kaže na dooolg stik z jagodno kožico. Zrelo in mineralno, celo rahlo slankasto. Gosto kljub nizki vsebnosti alkohola. Meditacijsko.
Teran 2018 Riserva: Kot pri belem mi tudi pri požirku terana v ospredje stopi gostota. Nekaj, kar je skupnega obema vinoma, nekaj, kar v Škerkovi kleti vinom vtisne pečat. Potem sadnost, avgustovska zrela robida.
• Glera 18-10, 2016: Peneče vino vsaj v imenu povezuje vino prosekar s tem, kar nam ponudi Škerk. Je njegova vizija tradicije mehurčkov tržaškega Krasa. Pozno trgano grozdje glere, trgano po 18. oktobru, ko goduje sv. Luka (kar je bil včasih obvezen pogoj, da so vinu lahko nadeli ime prosekar), sledi maceracija jagodnih kožic. Nato, kot nam je poznano iz Brd (Puro), drugo alkoholno vrenje zažene z dodatkom mošta v vrenju naslednje trgatve, v tem primeru letnik 2017. Temu postopku pri sosedih pravijo »metodo Ancestrale«. Po petih letih na kvasovkah Sandi vino degoržira (odstrani usedlino odmrlih kvasovk), vendar ne kot običajno z zamrzovanjem grla steklenic, temveč ročno, v Franciji temu postopku pravijo »à la volée«. Tu in zaradi tega se podobnost s prosekarjem neha, saj slednji ni degoržiran in »ne sme biti«. Ekspedicijski liker seveda ne vsebuje sladkorjev, zato je vino seveda brut nature.

Kakšen purist bi/bo mogoče dvignil obrvi (vsaj eno, če ne obe), ampak Glera 18-10 je tako hudo svojska, tako »down to earth, down to autumn« (prizemljena in jesenska), da če ne drugega, da veliko snovi za razmišljanje vsakemu, ki jo pokusi.

Bajta

Ko se iz Prepota odpravite nazaj proti Trstu, boste po nekaj kilometrih v vasi Salež na desni zagledali prostrano parkirišče in za njim veliko kmečko poslopje, ki se ga drži turistična zgradba na levi. Postanek zelo, zelo priporočam. Prišli ste na kmečki turizem z imenom Bajta Salež. Kmetija družine Skerlj, katere gospodar je Andrej (naglas na črki A, res), čigar starša sta ne tako davno, leta 1988, zastavila kmetovanje s poudarkom na živinoreji. Prelomno širitev in prvo nadgradnjo so izvedli med letoma 1995 in 1998, ko so uvideli, da njihova običajna osmica poka po šivih. Drugo širitev predvsem v smeri kulinarike pa so končali leta 2008. Tako lahko danes postrežejo tudi 80 gostov v jedilnici in na vrtu ter ponudijo prenočišče največ desetim gostom v petih sobah. To dvoje skupaj nam kmečki turizem Bajta Salež samo ponuja kot idealno izhodišče za večdnevno raziskovanje okolice. Poleg tega pa je izredno dobro obiskana njihova delikatesa z vinoteko, kjer so vsi suhomesnati izdelki in vina 100-odstotno iz njihove domače vzreje prašičev in lastnih vinogradov. Izredno zanimiv je podatek, da sta brata Andrej in Nevo pravzaprav sama selekcionirala pasmo prašičev za njihove dobrote. Gre za križanca krepkega slovenskega samca krškopoljca in pujsa pasme Large white. Vse živali so proste vzreje in paše ter jih je, čisto zares, tudi 400 glav letno. In od tu tudi do 800 pršutov letno, ki se dve leti v družbi pancet sušijo in zorijo v podzemni zorilnici z naravnim pretokom zraka. Da, kraške jame so zakon. To v zadnjem času odkrivajo premožnejši Tržačani, ki po Andrejevih besedah kar pospešeno kupujejo nepremičnine na Krasu, saj so vročinske posledice klimatskih sprememb doli v Trstu vse hujše. Na Krasu pa, kot pravijo, vedno vsaj malo piha. Vedeti moramo, da so zgodovinsko in do nedavnega na Krasu živeli skoraj izključno Slovenci.

Za zdaj se je v Bajti Salež za ogled in degustacijo še treba najaviti, kmalu pa nameravajo stalno zaposliti osebo, ki bo skrbela za obiskovalce in njihove želje. Seveda, doda Andrej z nasmeškom, ne smemo zanemariti ali pozabiti na obiskovalce turiste z ladij križark, ki se privežejo v Trstu.

Skerlji so eni večjih proizvajalcev penečih vin na tržaškem Krasu. Vseh 10.000 steklenic letno je proizvedeno po klasični metodi v dveh stilih. Vino Mediteraneo brut je čista malvazija, TerraRoza brut pa čisti istrski refošk, kot sami zapišejo. Iz vsega skupaj sedmih hektarjev vinogradov poleg grozdja za peneča vina prihaja še za približno 40.000 steklenic vitovske, malvazije, merlota in terana, ki ga je v deležu okoli 15 odstotkov ali 6.000 steklenic. Omeniti je treba še zaključna vinogradniška dela pred trgatvijo. Ko ocenijo, da je do trgatve ostalo še okoli dva tedna, se odpravijo v vinograde in na trtah z dozorelimi grozdi odrežejo le rozgo z grozdi ter ga pustijo sušiti. To rezanje ponovijo še nekajkrat do same trgatve. Pri sortah, pri katerih ne stiskajo celih grozdov (peneča), grozde ročno pecljajo na mreži, položeni na kad.

Pokušano:
• Krasen, že kar sladek pršut. Panceta & ossocollo (vratovina) s porcelanasto belim maščobnim delom, ki se topita v ustih, in pa domača mortadela, seveda rezana na debelino lista papirja, ki zagotavlja lahkotnost ugriza in hkrati polno zaznavo mesnine.
• Vitovska Majnik 2019: Majnik zato, ker prav zares diši po kraških travnikih v maju, ko je cvetenje vsega na vrhuncu. Stiskano nepecljano. Sočno in zares cvetno.
• TerrazaRoze brut 2018: Tega klasičnega čebulnega rosé odtenka je na trgu vse manj. Izredna svežina, ki fenolom omogoča, da oddelajo svoje k dolgoživosti vina. Lepa radirka, ki počisti usta za naprej …
• Teran 2020: Barvno ne tako purpurno-karminasto-vijoličen, kot bi pričakoval, pa vendar čisto in zelo piten, saj je harmonija sestavin dosežena.
• Vitovska 2015: Živ in živahen dokaz dolgoživosti sorte in okolja, ok, terroirja. Presenetljiva in prevladujoča zelenkastost v barvi se lepo ujame z visoko intenzivnostjo suhih zelišč v zatonu požirka.

Budinovi

Tudi doma v Saležu. Gregor se je ob zamenjavi kariere oz. poslanstva odločil slediti družinski tradiciji in nadaljevati obdelovanje trt. Vsega dva hektarja vinogradov, od katerih del, predvsem terana, je bil zasajen v sedemdestih letih prejšnjega stoletja. Njegova (bela) vina zaznamuje to, da se ne odloča za maceracije.

Pokušano:
• Vitovska 2020: To navdušujoče vino priporočim vsakemu, ki želi spoznati tisto nežno, že kar feminilno sortnost vitovske. Vseeno s čvrstim fenolnim otipom z izjemno dolgim pookusom.
• Malvazija 2020: Prihaja iz vinograda, ki je tako z nagibom kot z bližino bližje morju, torej s tem tudi nižji. Umirjeno, že kar zrelo vino lepo skriva neskromnih 13,5 vol. %. Izrazito kulinaričen, gastro primerek malvazije.
• Teran 2019: Poln, mogoče že kar mišičast primerek kraške rdečine, skoraj gotovo k temu pripomore pri sosedih v Saležu spoznana tehnika ob trgatvi, in sicer da nekaj dni pred trgatvijo odrežejo celoten šparon z grozdi ter pustijo ta čas grozdom, da se sušijo po naravni poti.

Skerlj

Mimo Saleža ne moremo, ne da bi omenili družino Skerlj. Matej je predstavnik mlajše generacije Kraševcev, ki se je zelo uspešno prebil v vinski svet. V osnovi Matej sledi minimalizmu in ga zaključuje z vsaj 24 meseci zorjenja vseh treh vin (malvazija, vitovska in teran) v hrastovih sodih. Torej gre izključno za uležana, zrela vina. Pri Skerljih (so turistična kmetija) je možno tudi prenočiti.

Pokušano:
• Malvazija 2019: Izvrsten predstavnik Matejeve filozofije vinarstva. Krepka, že kar močna, že zrela. Najraje bi ji prilepil oznako mišičnjakinja, pa ne vem, ali je vljudno. Polno in dolgo vino. Človeka ne pusti ravnodušnega. Traja.

Ostrouska

V zaselku Zagraj vladajo ženske. Tako gre sklepati po podatkih za stike. Sharon in Antonella. Turistična kmetija že vse od leta 1986 ponuja veliko. Tudi prenočišča. Pa od goveda angus prek krškopoljcev do vina seveda. Kraška vinska trojica vitovska-malvazija-teran je hrbtenica ponudbe in dva hektarja sta ravno prav, da je vse na kmetiji narejeno prav.

Pokušano:
• Vitovska 2020: Nežno in delikatno vino. Cvetnost v aromi, ki prehaja v pookus. Lepo pitno. Zelo lepo.
• Malvazija 2020: Čvrst fenolni odtis, ampak vonja se kar ne znebiš v nosnicah. Omamna. Še malce mlada, v razvoju. Poletni travnik. Za spremljavo in k spremljavi, recimo sira.
• Teran 2021: Očitno nedavno polnjen. Sadno izredno živahen, pa še neukročen. Zelo mlado vino. Vsaj še eno zimo naj počaka, če ne dve.

Damijan Milič

Je doma v Repnu. Pravzaprav so Miliči tu doma že vrsto rodov. Verjetno je nekje v zgodovini povezava s Stankom Miličem, verjetno. Danes je povezava med njima ljubezen do vitovske. Tudi prirejanje osmice je v presečni množici. Damijan je klasik. Ne macerira.

Pokušano:
• Vitovska 2020: Najbolje jo v vseh parametrih pozitivno opišem s trikotnikom zelenkasta-nežna-sveža. Lepo podprta z le 12,5 vol. %, ker se (tudi) do 75 let stare trte na borni kraški zemlji samoomejujejo v rodnosti. Krasno vino.
• Teran 2020: Tudi eden od očitno nedavno polnjenih rdečakov. Sadno-sortni nastavek je lep in obeta, vendar je vino še zelo zelo mlado in sveže. Fenoli še zorijo. Počakajmo vsaj eno zimo.

Stanko Milič

Če se na poti navzdol proti Trstu ne bi ustavil pri Stanku Miliču v Zgoniku, bi bil to greh. Uradno »Osmiza Stanislao Milic«. Duhovit in z vsemi žavbami namazan Stanko je eden tistih, ki za osmico živi. Delno seveda tudi od osmice, pa vseeno. Dokaz za to je bil, da je bil najprej malce narazpoložen, saj je moral zaradi dežja pretekli vikend vse klopi in mize spraviti nazaj pod streho. Ko pa se Stanko razgovori, potem se vzdušje obrne za polkroga, saj je gospod, čeprav že v letih, živa enciklopedija tržaškega Krasa. Med drugim je tudi preizkušeni pokuševalec oljčnih olj, destilatov, je lovec in izučeni mojster za izdelavo suhomesnatih izdelkov. To, da je tudi uradni usposobljeni pokuševalec vina ONAV (vsedržavno združenje pokuševalcev vina), je skoraj samo po sebi jasno. Upal bi si celo tvegati izjavo, da je med starejšimi (če ne kar najstarejši) osmičar, pa se mi ni zdelo vljudno vprašati. Poleg mnogih, res mnogih stvari, ki pričajo o življenju na tem delu Krasa, je pri Stanku ena, za vinske oboževalce verjetno najpomembnejša, in to je 110 let star vinograd vitovske. Dvojni latnik. Res stara kraška klasika. Če ne veste oz. ne poslušate prav pozorno, bo ta podatek šel mimo vas. Edino, kar vas reši, je pozoren ogled etikete na steklenici. Sama podoba (ne, temu težko rečeš dizajn) je ostanek stila iz šestdesetih ali sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ampak dodan je fluorescentno moder napis »100 let/anni«, ko je Stanko pred desetimi leti obeležil 100. rojstni dan trt. Ah, ja – na vrhu etikete stoji napis »Vitovska dal 1912«, kar se nanaša na aktualni vinograd, ne samo na njihove začetke, in na dnu etikete je dodan aktualnejši napis »NON FILTRATO«. Na Miličevi domačiji, ki je bila v starih časih kovačnica, so po tem, ko so zasadili trte in vzgojili par prašičev, začeli z osmico in družinsko tradicijo osmičarstva. Osmičarski cenik, izobešen na steni za točilnim pultom, je spomenik tej tradiciji, ki jo tako srčno pričakujejo vsako sezono. Zares toplo priporočam obisk, ki se ga da načrtovati z datumi osmic, objavljenimi na internetu. Postranski podatek: Stankova hči je poročena z Zidaričem. Z Dariem, onim sirarjem, ki zori sire v kraških jamah.

Pokušano:
• Vitovska 2019 non filtrato: Za okušano gostoto iz prej omenjenega vinograda človek že težko najde in uporabi vljudne presežke. Mogoče in verjetno je edini merodajni »prava vitovska«. Mogoče prvinska. In je, krasna zeliščna, dolgo gosta oz. gosto dolga, pa čeprav je 12 vol. %.
• Vitovska 2019 non filtrato: Hja, načelno isto vino, le pri prvem Stanku nekaj ni šlo skupaj. Pa sva pokusila še drugo. Obe steklenici sta bili že odprti, kar je po mojem pripomoglo k razvitosti aromatike. V drugi mogoče malce močnejše zaznave hrušk oz. tepk s pridihom karamela. Vseeno. Zame obe za ponovitev.
• Teran 2019: Huh, kljub skoraj trem letom še vedno hud! Dokaj oster v kislini deluje precej mlajše, pa vendar čisto nedvoumen, res teranski, res stara dobra klasika. Le kako pitna morajo biti danes vina letnikov, recimo, 2016? Hja, bo treba na osmizo k Stanku in preveriti, ali je kakšna še v kleti.

Cacovich

Lonjer in Padriče sta zaselka nad Trstom ob poti dol proti Istri. V Lonjeru obdeluje vinograde mladi (24 let) Dimitri Cacovich. Za kmetovanje ga je navdušil nono, sicer pa so Cacoviči po rodu iz Brkinov. Dimitri je svojo prvo ljubezen do kmetovanja, čebelarstvo, danes združil z vinogradništvom ter v vinograde med vrste umestil čebelje panje, 65 jih ima. Je pristaš nežne maceracije.

Pokušano:
• Vitovska 2021: Štirje dnevi maceracije grozdja iz 25 let starih vinogradov v kozarcu pokažejo kot izredno čvrsto fenolno, že kar lepo zrelo vino, kljub letniku. Pričakovana rast v zorjenje še vsaj štiri ali pet let. Kulinarična smer uporabe.
• Malvazija 2021: Stare trte, tudi več kot 40 let. Nedavno stekleničeno, morda (vsaj zame) malo prehitro. Tole malvazijo bo treba še čakati. V vonju delno zaprta, zato pa v svežini zaznave krasna.

Grgič

Igor Grgič je med Kraševci edinstven v dveh podrobnostih. Obe sta povezani s kletarjenjem. Prva je, da Igor s ponosom za svojo vitovsko pove, da je »samo v jeklu«. Inoks torej. In druga, kar je do zdaj videno še večji unikum, je ta, da uporablja steklenice z navojnim pokrovčkom. Spogleduje se z biodinamičnim vinogradništvom. Zraven ali za povrh še projekti socialnega kmetovanja in tradicionalna kuhinja s pripadajočimi suhomesnatimi dobrotami lastne obrti.

Pokušano:
• Vitovska 2019: Vinograd šteje več kot 30 let. Dozorevanje do res polne fenolne zrelosti gozdja, ter, kot prej zapisano, »samo jeklo«. Polna in bujna vitovska, s pozitivnim pridihom zrele pecljevine. Kar zahtevno vino, ampak hudo dobro.
• Malvazija 2019: Rahla maceracija in nežno zorjenje v barikih 24 mesecev. Ena kompleksnejših malvazij s planote. Mineralnost z roko v roki fenolnosti. Lepo korakata v prihodnost.
• Refošk 2018: Za Kras razkošnih 13,5 vol. % lepo podpira zrelost in polno ekstraktno sortnost. Hudo dolgo trajanje pookusa. Za prototip sorte in terroirja.

Merlak

Preden sem se spustil dol v Trst, sem se na hitro ustavil še pri družini Merlak (naglas na črki e, res) v Dolini, kjer je krmilo nedavno prevzel sin Martin. Naj vas ne preseneti, ampak Martin trdno zagovarja in pove, da so oni že v Istri. Ker tu ni več rdeče zemlje. Zato so tla v vinogradih nekaj čisto drugega kot zgoraj na planoti. Da, še vedno so DOC Carso – Kras, pa vseeno. Mladenič veliko prednost članstva v mreži Carso – Kras vidi predvsem v tem, ker se lahko mlajši vinarji, ki jim ambicije nesejo čez klasično osmico, v skupnem nastopanju in sodelovanju ogromno naučijo od uveljavljenih, znanih in priznanih mojstrov, kot sta začetna dva tega prispevka iz Prapoti. Družino sem uspešno zmotil, ko so ravno pripravljali vse potrebno za osmico na trati pred hišo, zato nisem prav dolgo vrtal. Sva pa z Martinom popila požirek njegove malvazije 2019, ki me je po stilu kletarjenja vključno z maceracijo dejansko odpeljala bolj na istrsko zemljo in zaledje. Ko pa mi je Martin kot svojega vzornika omenil Uroša Klabjana, so se stvari same pojasnile. Še več, Martinu je nedavno uspelo kupiti obstoječi vinograd malvazije pri nas na Ospu, kar napoveduje, da se je vina lotil zelo resno, saj praktično vse vino z obstoječih dveh hektarjev in pol stočijo doma na osmici. Posebne velike zgodbe oz. pristopa bo moralo biti slej ko prej deležno vino iz njihovega oddaljenega vinograda z zanimivim imenom Monte Pantalone, ki bi ga lahko označili za tržaški mestni vinograd po vzoru Maribora ali Dunaja.

Pokušano:
• Malvazija 2019: Sončna in topla, z zaznavnim otipom maceracije. Bolj suho sadje kot zelišča. Še raste.
• Vitovska 2020: Rahla acetatna sled po šestdnevni odprti maceraciji ni presenečenje. Je Matejev stil, je tisto, v čemer se vidi. Gosta mineralnost kraljuje v okusu in pookusu. Vino seveda še raste.
• Refosco 2020: Velika koncentracija vsega, predvsem sočnosti. Vino za na dolge proge. Po vsebnosti volumskih odstotkov ne vprašam. Taničnost drži vinu hrbet navpično. Traja.

Kocijančič

Iz Doline se je odločil, da svoje tuzemsko poslanstvo ohranjanja ravnotežja z okoljem ter v odnosu do narave, pa tudi v kleti, potrdi z ekološkim certifikatom. V svojem kmetovanju se odloča tudi za biodinamčne ukrepe za varstvo vinske trte.

Pokušano:
• Vitovska 2021: Po le dveh dneh maceracije jagodnih kožic in dokončanem alkoholnem vrenju v rabljenih sodih je, čeprav le eno leto stara, ta vitovska izjemna ekspresija sorte in značaja Krasa. Visoka harmoničnost ob krasni sveži pitkosti vina.
• Malvazija 2020: Rado je grozdje zaradi dobre zrelosti pustil štiri dni macerirati. Ob minimalnih posegih z na koncu, ob stekleničenju, le malo dodanega žvepla ob nežni filtraciji je rezultat čista, neposredna in zelo, zelo pitna malvazija. Ob tem se je vredno spomniti, da so Radovi vinogradi v Bregu v bistvu že izven območja gornjega »trdega« Krasa.
• Krogle 2019: Ime te rdeče zvrsti je v bistvu ime Radove rojstne vasi, ki leži nad Boljuncem. Še bolj oz. dodatno zanimivo pa je, da je v tem vinu poleg prevladujočega refoška (85 %) nekaj merlota in zelo, zelo redka, pa vendar sorta, poznana na Primorskem od nekdaj, maločrn. Slednji vino lepo zaobli in podpira izrazito čiste sadne note črnega jagodičevja.

Lenardon

To je najjužnejša točka, kraj, do kamor seže Mreža #Carsokras. Tu oziroma v zaselku Pišolon najdemo gospoda Bruna. Doma se pišejo Lenardon. Polovično so zaposleni z oljčniki, polovično z vinogradi. Bruno zares pozna vsako ped tega južnega dela Tržaščine, saj imajo v družinski lasti med drugim nekaj trt malvazije, zasajene pred 90 leti.

Pokušano:
• Malvazija 2020: Za to res čudovito vino Bruno opravi trikratno trganje. Zadnje pridejo na vrsto 90-letne trte na pergoli. Intenzivnost sorte v navezi s koncentrirano mineralnostjo in svežino pred trgatvijo … Še zdaj se nasmehnem ob spominjanju na to vino.
• Aurum 2020: Intrigantno vino je zvrst dveh muškatov. Rumenega in belega. Ja, diši po Istri. Na zgornji meji suhosti lepo razpre muškatnost.
• Refosco 2019: V vinogradu imajo oba refoška. Tako pedunculo rosso kot tudi »carso«, torej teran, kot mu pravi Bruno. Zavidljivih 13,5 vol. % lepo pelje zrelost v zenit. Čisto, polno, zrelo sadno. Zelo lepo vino.

V pristaniškem mestu monarhije

Če si kot jaz za zaključek zaželite pravega obmorskega vrveža in malce meščanskega šarma po vseh doživetjih zgoraj na Krasu, potem bi vam v Trstu lahko priporočal veliko krajev, kam, pa vendar en lokal nekako štrli iz vsega v Trstu. Navigacijo nastavite na tržaško sinagogo, nasproti katere je parkirna hiša. Potem pa ste celih osem minut hoje oddaljeni od slovitega Caffe San Marco. Je kavarna, je bistro, je knjigarna in je ambasada vitovske v Trstu. Vedno po ena vitovska in eno oranžno vino na kozarec. In boemsko okolje, ker je zbirališče raznih umetnikov, je mogoče lahko povod za načrtovanje novega obiska ali izleta.

Čemu tja?

Ko sem dobil vabilo, da preživim dan na tržaškem Krasu, sem se razveselil kot že dolgo ne. Ker Kras je lep. Lep je sicer v vsakem letnem času, pomlad pa je, verjetno zaradi skope zemlje, drugače zelena kot druge pokrajine. Vabilo med zamejce sem dobil od LAS Kras (Lokalna akcijska skupnost), ali kot jo zamejci »sami kličejo«, mreža, #CarsoKras. Mrežo so leta 2019 ustanovili, »ker nas je malo in moramo zato držati skupaj«. Ta stavek, z le malo variacijami, je slišati od vsakega člana mreže #CarsoKras. Torej je to hkrati tudi razlog, zakaj so se pred tremi leti organizirali. Če povzamem povod, zapisan na njihovi spletni strani (www.carsokras.it), potem je mreža »bila ustanovljena z namenom ohranitve izjemne kakovosti značilnih domačih vin, vitovske, malvazije, refoška in terana ter z njihovo promocijo predstaviti kraško področje in vinograde s pogledom na morje«.

Ker je jasno, da so majhne vinarske kmetije delovno zelo intenzivne, za usklajevanje dela skrbi Robi Jakomin. Robi je vinski navdušenec in pokuševalec vina ONAV (vsedržavno združenje pokuševalcev vina). Za sabo ima deset let dela in izkušenj v tem sektorju. Za Društvo vinogradnikov Krasa skrbi in organizira festivalske dogodke (Teranum, Morje in vitovska), za CarsoKras pa skrbi in organizira vse tiste dejavnosti, ki so jih vključili v program dela (promocija, komunikacija, vodene degustacije, organizacija festivalov …). Zaposlen je v agenciji LAS Kras.