Za frankinjo, modro frankinjo, zdaj že VSI vemo, da je menda naša avtohtona sorta, njen genom (cepljen na zgodovinska dejstva) kaže v to smer. A ameriški Wine Entusiast je nedavno, letos, torej že nekaj let po objavi rojstnih podatkov modre frankinje, kljub temu zapisal zgolj, da sorta izvira iz avstro-ogrskega imperija. Kar pa je, četudi točno, celo za Američane nekoliko ohlapna opredelitev. Časovno in prostorsko. A jebat ga, na zadnjem someljejskem prvenstvu Evrope in Afrike na Dunaju so bili po predlogu naših someljejev finalisti, vključno s poznejšim zmagovalcem, vprašani tudi po tem, od kod izvira ta sorta in od teh štirih vinskih poznavalcev je odgovor tudi poznal … nihče. Tema.
Tisti VSI, ki torej poznajo odgovor na to vprašanje, smo torej skoraj samo MI. Avtohtonih sort po svetu pač ne manjka, pravzaprav je vsaka sorta tako ali drugače nekje nastala (in da ne bo dobesednega preštevanja, izključimo rezultate namenskega žlahtnjenja vinske trte). Za morebitno korist od dejstva, da se je frankinja verjetno res zgodila tu nekje in da se je torej zgodila prav nam, moramo poskrbeti sami. Na eni strani seveda z dobrim, kaj dobrim – odličnim! vinom, na drugi pa, kljub temu, da se je sorta razširila po vinogradih po regiji in celo čez lužo, morda pa prav zato, verjetno tudi s primernim komuniciranjem. Če se to seveda želi. Se? Kajti zna se.
Če preidemo zdaj na tole našo flašo, tudi ni na hitro vse jasno. Najprej je to vino tu zdaj BLAUFRANKISCH. Ne da bi se opredeljeval glede odločitve za nemško-mednarodno poimenovanje sorte. Zgolj dejstvo. Treba je verjetno razčistiti tudi kobalovsko zmedo, ki ni edina tovrstna poimenovanjska v našem vinskem svetu, pa verjetno tudi drugje ne, preštejmo recimo vinske Lisjake. Iz glave vem za štiri, toliko in prav te na mi na ekran izpljune tudi guglanje. In enako je s prej omenjenimi Kobali. Tudi v tem primeru vem za štiri. Dva sta primorska – vipavski in kraševski, en Kobal je posavski in drugi je vinsko gledano podravski, štajerski, pa še ta dva, brata, izvirata po prednikih iz Vipavske doline, torej spet s Primorske. In oba brata, torej vsa dva od vsaj štirih Kobalov pridelujeta (tudi) frankinjo. Tale naša je Bojanova, torej štajerska.
Pri frankinjah opažam, da se pogosto prav razživijo šele, ko zajamejo nekaj zraka. Tudi tale. Kar v lanski jesenski številki revije Vino potrdi tudi Bruno, ki jo je izbral med sedem najboljših podravskih rdečin, in med drugim o njej tam zapiše, da … je še mladenka. Nabavi in čakaj dve leti. Top po 36 urah. Priporočenega dvoletnega čakanja seveda še nisem preveril, od Brunovega nasveta je minilo šele nekaj mesecev, je pa vino v velik užitek že zdaj. Če pa uspete oboje – poskusiti zdaj in čakati, pa seveda toliko bolje! In če še malo ostanemo pri Brunu: Krepka in hkrati fina pikantnost sorte. »Fruit power« prevladuje. Tole jaz zdaj, ko imam več prostora kot Bruno v reviji, zgolj nekoliko konkretiziram. Subjektivno. Pa tudi ne zelo pomembno: borovnice, robidnice … in nekaj jagod črnega bezga.
A ključni razlog za ta zapis obstaja na najbolj splošnem nivoju: tale frankinja je predvsem zelo dobro, zelo prijetno rdeče vino. Nič ni treba vedeti o avtohtonosti te sorte in o okusu po robidnicah in o vseh Kobalih in nič marsičesa drugega, da bi se lahko uživalo v njem!
Flaša je bila izpraznjena januarja 2019.
