Prazna flaša

Istenič, rumeni muškat, extra brut

Kadar se neko vino, ne muškat, obtoži ali pohvali, da ima muškatno noto, to nikakor ne zveni čudno. Kot recimo slutimo, kaj želi znalec povedati, ko neko malvazijo obtoži, da je sovinjonasta. Ko pa je muškat opredeljen kot muškaten, ko je torej sam sebi atribut, postane muškatnost kot pojem dodatno pomenska in pomenljiva. Vsekakor od muškata, rumenega, otonela, v Makedoniji od temjanike (kar je spet eden od muškatov) … pričakujemo intenzivno in značilno aromatiko. Kemijsko smo glede tega v grobem pri terpenih, a dlje in širše od tega zdaj ne gremo.

Omemba muškatnosti torej vzbudi pričakovanja. Beseda penina pa tudi. Mehurčki in podobno. Čeprav je penina tudi zakonsko opredeljen pojem in po tej plati to ne more biti ravno kar koli. Pa s tem ne mislim le tega, da peneče (se) vino še ni nujno penina, obratno pa drži, in da šampanjec ni penina ter da enako velja za prosseco in pač za vse, kar penečega prihaja iz tujine.

Penina iz muškata pa povezuje oba pojma, muškatnost in penino, in v večini primerov, iz izkušenj pač, pomislim na nekaj sladkega, aromatičnega, penečega se. Kar v tem smislu marsikdaj priteče v kozarce, je zgolj muškat z mehurčki. Mišljena je množica velikih mehurčkov. Izbruh. Vulkanček. A, kot je pred leti na njenem spoznavanju s penečo Slovenijo to izvrstno opredelila Essi Avellan MW in mi je ostalo v spominu in zdaj nikakor ne navajam prvič: so vina z mehurčki in so peneča vina. Tale naša flaša je slednje. Je peneče vino. Je penina.

Naš primerek krši tudi omenjeno sladkostno izkustveno pravilo. Saj ne, da imam kar načeloma in počez kaj proti dobri sladki penini iz muškata. Celo tak ekstrem, kot sta Asti spumante in Moscato d’Asti (ki seveda nista penina), se kdaj pa kdaj prileže, a da bi si nekaj takega redno zaželel, naročil, kupil, odprl … To, priznam, pa res ne.

Ekstra brut. Piše. Pet gramov sladkorja na liter, mi pove Miha, ko ga pokličem, ker te flaše na Isteničevi spletni strani ne najdem in sem pač radoveden. Verjetno letnik 2015, čeprav ni označena kot letniška penina. Klasična metoda. Piše. Na sekundarno fermentacijo in zorenje aprila naslednje leto, pove Miha. Zorenja, glede na trenutni rezultat, ravno prav. Koliko natančno? Eh, razmislimo … Prisegel bi, da je steklenica preživela v našem hladilniku vsaj eno leto, nakar preverim kdaj je dejansko prišla v klet, pravzaprav skoraj zagotovo v studio, z novo etiketo, na ovekovečenje, zato tudi nima zadnje etikete. Poletje 2017, pove pogled v arhiv. Zorenje torej tu vmes.

Pod črto: natančna penina, čista, zelo sveža, nobene starikavosti, uvodnemu razmišljanju o aromatiki bi tu dodal citruse in belo breskev. Muškata je v tej flaši ravno toliko, kot je v njej penine. In obratno. Krasno. Predvsem pa tisti atribut, ki ga vino ob vsem ostalem potrebuje, da se sploh lahko znajde v teh zapisih: pitnost. Uživanje v njegovem uživanju. Res smo se flaše lotili štirje, res sem jo iz hladilnika prinesel po napornem dnevu, res smo jo praznili in izpraznili ob večerji, a vseeno. Šlo je hitro. Marsikatero vino ob enako ali še bolj ugodnih okoliščinah konča v odtoku.

O avtorju

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik je oblikovalec in fotograf revije Vino. Na vinskem področju je tudi avtor številnih prepoznavnih etiket.