Prazna flaša

Hiša vin Emino, sauvignon 2017

Večerja. Pred dnevi. Prinesem tole na mizo. Brez nekega posebnega razloga. Nič neobičajnega. Ohlajeno.

Zamašek je navojni. Glede tega okoli naše mize nikoli ni bilo predsodkov, ponekod zaželenega ceremoniala z izvlačenjem plute ne pogrešamo, še manj pa ga neposredno povezujemo s kakovostjo vina. Predvsem pa ob navojni zaporki ne pričakujem neprijetnega srečanja recimo z vonjem po postani mokri krpi. In ga tudi tokrat seveda ni.

Suho. Kar se menda, če ni omenjeno drugače, razume samo po sebi. Ta omemba zdaj tu predvsem kot pokazatelj sprememb na Štajerskem. Moja generacija se namreč še dobro spomni in marsikdo ima v malih možganih še vedno zabeleženo prevladujočo polsuhost ali celo polsladkost štajerskih vin.

Pitno. Pitno. Pitno. A nikakor banalno. Okroglo, doooolgo. Tropske note.

Ovekovečena steklenica nima zadnje etikete, kar ni krivda vinarja, prej zasluga enega od mojih mladičev, ki je očitno to vino fotografiral in jo je takrat odstranil. Kar pomeni, da je etiketo najprej zdrsal z olfa rezilom in si potem verjetno pomagal še s čistilom, da se je znebil tudi ostanka lepila. Zoprn, a reden postopek v takih primerih. A bistvo je drugje: ni etikete, torej ni letnika. Se pa flaša ponaša z nalepko Decanter World Wine Awards 2018 (90 točk!). S pomočjo te informacije na spletu identificiram čas trgatve: 2017. Mimogrede snamem še Decanterjev opis: Aromatic with some underripe citrus and crunchy tropical note. Zesty with plenty of flavour and a nice refreshing finish. Tropika, kot omenjeno, je. Tile sauvignoni jo slej ko prej vedno izrazijo, mi po telefonu pozneje pravi enolog Jure Grubar. Vino namreč prihaja izpod njegovega nadzora. Ne glede na to, da je zdaj angažiran predvsem v Krški kleti.

Decanterjevih citrusov pa v naših kozarcih ni. Ali pa jih zgolj ne najdemo. Nihče od našega takratnega večernega omizja. Zato pogumno nazaj na prvotno trditev: ni jih. In dodajmo časovno dimenzijo: ni jih več. A evolucija po drugi strani, glede na slog in starost vina – precej proti pričakovanjem in na srečo – tudi še ni pripeljala do starikavosti, kar namreč ne bi bilo nekaj zelo vabljivega. To seveda napelje na dobre lege (pol grozdja je z nadmorske višine 450 m, mi pove Jure – zdaj se že tikava), dober letnik, dobro opravljeno delo v vinogradih in dobro opravljeno delo v kleti. Kot je sklepati iz vina, protektivna vinifikacija. Po domače in poenostavljeno: čim bolj intenzivna zaščita pred dostopom kisika (torej pred oksidacijo). Kolikor pač dopušča opremljenost kleti, torej z obilico suhega leda, še pojasni Jure. Potem pa nekaj mesecev zorenja na finih drožeh in v steklenico.

Matija Jagrič pa mi kleti potrdi predvidevanja, da vino ni bilo mišljeno in pridelano za dolgotrajno zorenje v steklenici in čakanje v njej na lepše čase. Tekoči letnik iz hladilnika v kozarec in uživaj v njem! V tem smislu naše sedemnajstke predvidljivo ni več na zalogi, prihaja letnik 2019 in menda bo primerljiv. Seveda bomo to obljubo preverili. Kmalu. In iz gole radovednosti glede na vse zgoraj zabeleženo tudi še pozneje, čez dve ali tri leta.

O avtorju

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik je oblikovalec in fotograf revije Vino. Na vinskem področju je tudi avtor številnih prepoznavnih etiket.