Bosna in Hercegovina

Z raziskovanjem držav bivše Jugoslavije vedno bolj raste tudi moje navdušenje nad tem delom Evrope. Bosna in Hercegovina, ki je, kot vemo, razdeljena na Federacijo Bosne in Hercegovine ter Republiko Srbsko, izgleda kot nekakšen mikrokozmos izzivov jugoslovanskega obdobja in vsega, kar je sledilo. Tako se vsaj zdi s perspektive nekoga, ki jo opazuje od zunaj. Država je vsekakor vredna obiska, saj je obenem fascinantna, lepa, dramatična, gostoljubna, včasih tudi šokantna, pri pripovedovanju njene zgodbe pa imajo veliko vlogo tudi tamkajšnja vina.

Zaradi povojne obnove v devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je vinska industrija znašla na stranskem tiru. Vendar so tako kot v številnih sosednjih državah na Balkanu tudi v Bosni in Hercegovini začeli hitro ponovno odkrivati svoje sorte in razvijati vina. Kljub skromnim uradnim statističnim podatkom naj bi v Bosni bilo okrog 50 registriranih pridelovalcev vin, ki obdelujejo skoraj 3.000 hektarjev vinogradov. V državi naj bi vino pridelovalo okrog 11.000 družin, od katerih je le 200 takih, ki imajo v lasti več kot dva hektara vinogradov. Največ vina pridelajo na področju Hercegovine in kar 60–65 odstotkov vsega pridelka predstavlja grozdje bele avtohtone sorte žilavka in rdeče sorte blatina, dopolnjujejo pa ju še rdeče sorte trnjak, vranac, plavka in smederevka ter seveda bolj prepoznavne mednarodne sorte. Lepo je videti, da se vinske kleti med seboj povezujejo v skupino »Blaž«, v sklopu katere na trgu sodeluje skoraj trideset vinarjev, v skupni organizaciji pa gostijo tudi poletni festival vin.

Iz Sarajeva, ki je obdano v vršaci in se nahaja na več kot 500 metrov nadmorske višine, se v nekaj urah vožnje proti jugu in hercegovskemu vinorodnemu okolišu podnebje povsem spremeni. Med ­vinogradi se čuti vplive Sredozemskega morja, ki poletne temperature vzdigne tudi do 40 °C. Zaradi suhe kamnite prsti in značilnih kraških pojavov je pokrajina izpostavljena sušnim obdobjem. Tod se v vinogradih bohoti avtohtona bela žilavka oz. žilava trta, njene korenine pa so kos tako visoki pripeki kot suši. Najbolj se vam bo v spomin utrnil pogled na vinograd Čitluka Kameno, ki uspeva na mletem apnencu. Vino je še toliko bolj dragoceno, saj prihaja iz vinorodnega okoliša, kjer prednjačijo rdeče sorte, in ponuja izjemen potencial kakovosti. To nikakor ne preseneča, saj je sorta bližnja sorodnica neverjetnega šipona in si z njim deli istega starša, to je sorta alba imputotato. Regija navdušuje s svojo raznolikostjo, saj ponuja tudi sveža in lahka vina z nežnimi cvetličnimi aromami in notami breskve ter krasnim telesom in strukturo, ko kožice grozdnih jagod prepustijo maceraciji, pa smo lahko priča enkratno kompleksnim oranžnim vinom. Dopustno je celo fermentiranje v hrastovih ali akacijevih sodih, ki nudijo odlične pogoje zorenja. To dokazujejo vina letnika 2004 iz vinske kleti Andrija in letniki 2008 vinarja Matića, ki sem jih imela pred kratkim priložnost okušati.

Med kosilom blizu Mostarja sem tamkajšnje vinarje povprašal po njihovi najljubši sorti. Na odgovor ni bilo potrebno čakati dolgo: vsi so mi nemudoma odvrnili, da je to žilavka. Mnogi so celo trdili, da je to grozdje »z največ potenciala na Balkanu«. Verjetno se ne zavedajo potenciala njihove rdeče blatine, iz katere pridelajo svetlejše vino z nežnimi tanini in cvetico rdečega jagodičevja. Eden od lokalnih vinarjev pravi, da je sok »grozdnih jagod v dolgih grozdih občutljiv in uglajen«. Morda svoje žlahtne kapljice ne cenijo prav zato, ker je za lokalne pridelovalce rdeče vino dobro le, če je temno in močno. Vsi priznavajo, da je vzgoja te vrste zahtevna, saj cvetijo zgolj ženski cvetovi in je za opraševanje potrebno poleg te sorte posaditi tudi druge. Zato je malodane vsaka blatina dejansko zvrst – običajno sta poleg trnjak ali alicante bouschet, občasno pa tudi vranac. Grozdje teh sort blatini doda sadni okus, izrazitejšo barvo, kislost in tanine. Na zahodnem tržišču, kjer prevladuje predvsem modri pinot, bi blatina lahko utelesila lahkotnejše in elegantnejše rdeče vino. Govorim o ljubiteljih vina na Otoku, kjer je vse več povpraševanja po bolj prefinjenih sortah grozdja, kot sta denimo modra frankinja in kadarka ter druge. Osebno bi več pozornosti raje namenila žlahtni blatini, ki je ne bi označila kot lahko in sadno rdeče vino. Nekateri vinarji so mnenja, da ima večji potencial izrazitejši in bolj strukturiran trnjak, kar so mi potrdili z nekaj dobrimi, celo odličnimi vzorci. Predvsem ob hrvaški meji uspevajo tudi druge sorte, in sicer vranac ter celo plavac mali.

Čeprav korenine pridelave vina v Bosni in Hercegovini segajo v davnino, bi lahko rekli, da je njena vinska industrija še v povojih. Skoraj vedno obstaja tudi vprašanje izbire med vzgojo avtohtonih ali mednarodnih sort. Nova generacija ljubiteljev vina večkrat raje izbere atraktivne in mednarodne sorte in lokalne, ki so jih pridelovali njihovi stari starši, pušča zadaj. Bosna in Hercegovina uvozi petkrat več vina, kot ga sama izvozi, zato ne preseneča dejstvo, da so v sarajevskih in mostarskih restavracijah nadvse priljubljena slovenska vina. Lokalni vinarji morajo nove ljubitelje rujne kapljice najprej ozavestiti in prepričati, da začnejo resno jemati tudi domača vina, posledično pa se tako povečuje tudi njihov ugled. Prav to je ena od idej, na podlagi katere je nastal poletni festival vin Blaž, ki ga sicer še moram obiskati, ter oktobrski vinski vikend v Sarajevu, ki ponuja čudovito priložnost za spoznavanje vin najpomembnejših vinarjev v regiji. Tam lahko tako okušamo odlična vina iz Bosne in Hercegovine, Slovenije, Hrvaške, Srbije ter drugih držav iz okolice.

Bosna in Hercegovina je država, kjer se stikata vzhod in zahod, je zgodovinska pokrajina, kjer osmansko cesarstvo sreča Avstro-Ogrsko in Jugoslavija spozna 21. stoletje. Je dežela, v kateri se vinska tradicija sreča s sodobnim življenjem in gre lokalno z roko v roki z mednarodnim. Bosna je pravi preplet narodne identitete in vere, čeprav vinarji vztrajajo, da se prebivalci razumejo ne glede na politično opredelitev. Je država, katere prebivalci se počutijo zatirani in obenem polni elana. Njena največja prednost pa so ljudje, zaradi katerih se sleherni obiskovalec počuti izredno dobrodošlega. Radi bi delili le najboljše, kar ponuja njihova dežela. Bosna in Hercegovina je država premnogih zanimivih zgodb. In zakaj jih ne bi odkrivali prav skozi njihova vina?

Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 4/2020.