Odtečem svoje kilometre, prešvican pod tuš, potem ob večerji osvežitev s tole Bjano. Lahko bi tudi s katero drugo, Brut Rosé zelo pogosto v praksi odigra svojo vlogo enako uspešno, a tokrat pač s tole. Neposredna, natančna. Ne bomo se detajlno ukvarjali z barvnimi odtenki, zabeležimo le najbolj očitno, kar je v danem primeru tudi pomembno. Ime vina namreč pove, da gre za belo (blanc) penino iz rdečega grozdja (eh, črnega – noir), v našem primeru iz modrega pinota (pinot noir). V Šampanji, od koder verjetno prihaja tole poimenovanje, lahko enako, torej iz modrega pinota, lahko pa iz tamkajšnjega drugega črnca, torej iz sorte pinot meunier. Ali iz obeh. Za razliko od šampanjca bi penina (torej slovensko kakovostno ali vrhunsko peneče se vino) lahko pravzaprav bila tudi iz neke druge ali tretje rdeče (eh, črne) sorte, recimo iz refoška, a me na podlagi nekaj izkušenj preganja slutnja, da se iz slednjega in še iz marsičesa drugega, frankinje recimo, hitro dobi nekaj rahlo ali pa že tudi kar skoraj rozejastega. Kar se sicer neprevidnemu, ne dovolj veščemu ali bolj ležernemu peničarju kaj lahko pripeti tudi z modrim pinotom. In je potem morda bolje, da raje naredi kar roze in svoj pridelek tako tudi poimenuje. Blanc de noir pač glede barve pomeni nekaj precej določenega.
Tale Bjana je torej blanc de noir, po imenu in po vsem ostalem, tak čisto taparvi, ki poleg barve izpolni tudi ostala pričakovanja, tako glede imena vina kot glede imena Bjana. Če na penini piše Bjana, to recimo že avtomatsko pomeni tradicionalno metodo pridelave, torej s sekundarnim vrenjem in zorenjem v steklenici. Pričakovanja tako izpolni recimo glede mehurčkov, ti so pač standardno Bjanasti, na manj kot to Miran in Petra itak ne bi pristala. In glede telesa. In glede elegance. V spominu mi po okusu ostane nekaj citrusnega, nekaj melonstega. Ali pa tudi ne, eh, itak mi opisovanje z ducatom asociacij nikoli ni razlog, da si odprem neko vino. Niti da ga potem spijem.
Popijemo skratka oni dan tole penino in prisotnim uživalcem in uživačem, katerih število ni preseglo z vladnim dekretom dovoljene kvote za druženje, pa še vse je tako ali tako v okviru ožjedružinskih vezi, omenim, da jo bom ovekovečil za na prazno flašo. In mlajši od obeh mladičev, ki koronsko izolacijo preživljata doma, namigne, da to ni več prazna flaša, temveč da je to pravzaprav že skoraj prazen karton. Kar ni daleč od resnice. Sploh ne. Tisti skoraj je namreč skoraj odveč. Eh, ne skoraj.
