Prazna flaša Slasti & užitki

Radgonske Gorice, Zlata radgonska penina 1998

Seveda je prva misel ob tem zapisu v tem času lahko silvestrsko usmerjena, a resnici na ljubo sva se z mojo drago odrekla družbenemu diktatu nujnosti novoletnega praznovanja in sva čisto fino preživela zadnji večer preteklega leta sama zase in celo, ker nama to takrat pač ni sedlo, brez vina. Torej tudi brez penečega. Brez penine, brez šampanjca …

Tale penina je bila odprta pozneje, ko se nama je pač zahotelo nekaj takega. Nekako v smislu starega reka, da naj se vino nikakor ne pije zato, da bi se človek počutil bolje, temveč zato, da bi se počutil še bolje.

In tako torej, po rekreacijskem švicanju in potem, ko iz prejšnji dan načete flaše izprazniva nekaj zadnjih požirkov zelo zelo spodobne Franciacorte (brut nature, 2009) in se nama je zahotelo še nečesa, prinesem iz hladilnika tole. Pravzaprav, glede na letnik, precej brez pričakovanj. Peneča vina namreč praviloma pridobivajo na kakovosti z zorenjem na kvasovkah, menda tja nekam do sedem let, potem pa tudi to ni več nujno ali samo po sebi umevno, po degoržiranju pa kakovost z nadaljnjimi leti v steklenici raste bolj redko, prej izjemoma. Od degoržiranja tega našega primerka so vsekakor minila leeeetaaaaa, ne vem natančno koliko, a mora biti blizu polnoletnosti, je pa v našem primeru to tako ali tako tudi še vsaj malce čudno, recimo temu skrivnostno. Številka odločbe na zadnji etiketi je namreč datirana kar v letnik vina, odločba pa se zelo zelo zelo verjetno ne nanaša na osnovno vino za penino pred drugo fermentacijo. Kakor koli, leeeetaaa torej, odkar so v Radgoni iz te steklenice odstrelili dotedanji kronski zamašek z zamrznjeno usedlino, dodali odpremni liker (niso pretiravali s cukrom, zelo suho piše na etiketi in okus to potrjuje) in jo začepili s plutastim zamaškom.

Odčepim skratka tole flašo, kot omenjeno brez večjih pričakovanj. A ne tudi brez upanja. In predvsem iz radovednosti. Zamašek je OK, natočim … Razočaranje. Čeprav nekako pričakovano, a vseeno … pene ni. Kljub temu, da se zadeva imenuje penina. Eh, jebat ga, ne moremo vsega jemati tako dobesedno. Mehurčki seveda so. V kozarcu je po vonju in okusu sodeč očitno “nekaj starega”, nezgrešljivo pogrunta moja družica, ki še ne ve, kaj sem ji natočil. Nekaj starega torej, a pregrešno dobrega.

Teh flaš sem imel na zalogi kar nekaj, pred kar nekaj leti smo jih nabavili, ker so takrat predstavljale enega od vrhuncev iz te kleti. Nekaj steklenic smo potem izpraznili, nekaj pa podarili, ne ravno komur koli, marsikomu v svoji suhosti, skoraj ekstremnosti, tole takrat niti ne bi bilo zelo všeč …

Potem nekaj let premora in zdaj torej v kozarcu tole. Nikoli prej boljša. Prijetna taktilnost, svilenost, harmoničnost. Seveda letom primerna barva in kruhova skorja in tako naprej … ne bomo se morili s tem, vsekakor pod črto moja draga izjavi, da je zanjo tole 100 točk. Ta predrzna izjava se navezuje na nekega povsem drugega in povsem drugačnega tekočega popolneža, ki se uradno ponaša najvišjo možno oceno, in ki je bil zelo prepričljiv ko smo flašo pred kratkim odprli, zvečer tistega dne je potem pokazal precej manj popolnosti, naslednji dan pa je povsem razsut sicer tudi postal prazna flaša, a ne zaradi užitkarjenja v smislu teh zapisov.

V hladilnik pa s police potem odložim zadnji moj znani primerek te penine. In hkrati upam, da je istega letnika tudi tista flaša, ki jo od daleč vidim zadaj na zgornji polici in ima enako prepoznavno zelenkasto rumenkasto, pravzaprav precej neprivlačno in neprepričljivo etiketo. Za naslednjo primerno priliko. Možnosti trenutne nabave nisem preverjal, verjamem pa, da to niti ni nemogoče.

O avtorju

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik je oblikovalec in fotograf revije Vino. Na vinskem področju je tudi avtor številnih prepoznavnih etiket.