Marsikdo je presenečen, ko mu omenim lov velikih tun v Jadranu, še bolj pa nad tem, da se te tune pogosto lovijo manj kot miljo stran od mnogih plaž v Istri in Kvarnerju, kjer se poleti namakajo trume turistov. V Jadranskem morju živi samo modroplavuta tuna (angl. bluefin tuna), ki je najbolj iskana
in cenjena vrsta tune na svetu.
To se žal pozna tudi na njeni populaciji, ki je bila v preteklosti že precej ogrožena. To je svoj vrh doseglo v devetdesetih letih, ko jih je bilo že kritično malo. Takrat so se uvedle prve kvote in omejitve, ki pa zaradi ohlapnosti in pomanjkanja nadzora niso imele velikega učinka. Ko so leta 2006 končno uvedli strožja pravila glede števila ribiških ladij, omejitve dovoljenih tehnik, minimalne dovoljene velikosti itd., se je populacija začela drastično večati in ta trend na srečo še traja. Zato je lov na modroplavute tune sedaj zelo strogo reguliran. Nadzor nad populacijo, količinami izlova in distribucijo izvajajo organizacija ICCAT (International Commission for the Conservation of Atlantic Tunas) in posamezne države, ki letne kvote razdelijo med posamezne oblike ribolova. Slovenija kvote za izlov modroplavute tune žal nima, čeprav je redno prisotna tudi v našem morju, zato se sledeče informacije nanašajo na hrvaško morje.
Največji del kvot odpade na ladje plivarice, ki male tune lovijo z mrežami, vendar pa te ribe niso namenjene neposredno na trg, ampak za nadaljnjo rejo. Takoj po ulovu jih pod strogim nadzorom po morju odvlečejo do ribogojnic. Tun namreč ni mogoče razmnoževati v ujetništvu tako kot druge gojene ribe. Edini način je, da z mrežami zajamejo mlade ribe, nato pa jih v ribogojnicah pitajo do končne velikosti oziroma teže. V nasprotju z divjimi ujetimi tunami večina tun iz gojišč na Hrvaškem dejansko konča na Japonskem, ki je tudi na splošno največji odjemalec te vrste rib na svetu.
Tako ugotovimo, da je praktično ves komercialni lov tune, namenjene za konzumacijo, omejen na lov s trnkom. Licenco za to ima na celotnem hrvaškem morju samo dvanajst bark. Ker se novih licenc ne izdaja več, je edina možnost za pridobitev le odkup od enega izmed obstoječih lastnikov, cene pa so vrtoglavo visoke. Za komercialni lov na trnek se sezona začne februarja, ko so določene letne kvote, in traja približno do konca maja, ko se tune začnejo drstiti in izginejo v globine odprtega morja. Lov se ponovno začne julija in traja do konca leta.
S posebno dovolilnico je možen tudi športni ribolov na tune, vendar samo po načelu »ujemi in spusti« (angl. catch&release), pri čemer ribe ni dovoljeno dvigati na barko, ampak jo je treba trnka rešiti kar v vodi. Manjši del kvote je namenjen še tekmovanjem v lovu na veliko ribo in športnim ribičem, ki kupijo pravico do izlova manjše količine, za kar se je treba potegovati na dražbi vsako leto posebej.
Glede na vse te omejitve ni čudno, da te ribe (jadranske modroplavute tune) v prodaji pač ni na pretek in večino svetlo rožnatih filejev, ki smo jih vajenih iz domačih ribarnic, predstavlja odmrznjena rumenoplavuta tuna iz Atlantika. Ta je v najboljšem primeru lahko dobra, težko pa se primerja s kakovostjo in globino okusa temno rdeče jadranske tune.
Moja prva izkušnja s tunolovom in tunolovcem Robijem, ki je med drugim edini Slovenec z dovoljenjem za lov te plemenite ribe, je bila nekako takšna. Ko sem ga po nekaj neuspelih poskusih dogovarjanja končno dobil na telefon, je bil najin pogovor precej kratek:
»Živijo … Ja, ni problema, pridi do Rovinja.«
»Emmm, kdaj pa?«
»Zdej, čez dve uri … Ajde, čao!«
Take priložnosti se pač ne zamudi, tako da se čez dobri dve uri v Rovinju že vkrcam na Meringo, Robijev plavajoči dom in delovno orodje obenem. Spoznavnih par besed in kozarec malvazije, potem pa Robi stisne križec na karti nekam daleč na odprto morje in reče: »Evo, sem gremo, jaz grem malo spat, ker sem totalno uničen, včeraj nisem celo noč nič spal.« Verjetno mi ni treba poudarjati, da me ni vprašal, ali sem že kdaj prej vozil barko. Moje skromne navtične izkušnje (in potrdilo URSP) so bile očitno dovolj, da smo srečno pripluli na pozicijo, kapetan pa je bil po odspani kitici že boljše volje in začela se je učna lekcija tunolova. V nosilce gredo štiri težkokategorne palice, na trnek zavidljive velikosti pa lepa debela sardela, tako spretno montirana, da iz nje štrli samo ostra konica. Kljub velikosti tun večino njihove prehrane predstavljajo prav sardele.
Pred sabo dobim kašeto tistih, ki se niso kvalificirale za vabo, in škarje. Navodilo je preprosto: vse jih je treba zrezati na majhne koščke, da bodo za privabljanje tun. Te so namreč pelagične ribe, ki se nenehno premikajo v iskanju hrane, zato je ena izmed taktik lova privabljanje z brumom. Koščki sardel počasi tonejo s tokom, mi si vmes pripravljamo večerjo in nadaljujemo z malvazijo, dokler naše debate ne prekine oster zvok role, ko z nje za dober milimeter debel laks z neverjetno hitrostjo izginja v globino. Neribič si težko predstavlja občutek, ko se palica nenadoma ukrivi, iz role pa zakriči tisti dobro znani: »Rrrrrr…..« Tisti zvok, ki te zasvoji do take mere, da se vedno znova vračaš na morje v upanju, da ga boš izkusil, in v to investiraš vrsto dolgih ur in neprespanih noči ter na tone sardel. Modroplavuta tuna lahko plava s hitrostjo 70 km/h in je sposobna prepotovati zelo velike razdalje, zato je borba z njo adrenalinsko doživetje. Po prvem pobegu se začne boj meter za metrom. Cilj je, da se riba čim prej spravi do barke, obenem pa je treba vse skupaj speljati z veliko mero občutka. Njena moč je namreč neverjetna in hitro se lahko zgodi, da do barke povlečeš samo še odtrgan konec laksa.
Po približno 15 minutah boja se iz globine prikaže srebrn obris, ki se v krogih približuje površini. Tam izkoristi še zadnjo možnost pobega, nato pa je potrebna samo še natančno naciljana poteza z gafom (kljuka za poteg ribe na krov), in približno 50 kg težka tuna je na barki. »Mala riba,« pravi Robi. Jasno, njegova do sedaj rekordna je tehtala dobrih 270 kg, meni kot neizkušenemu kontinentalcu pa se zdi ogromna. Z nožem ji s kirurško natančnostjo naredi kratek rez tik za bočno plavutjo in živo rdeča kri se razlije po platformi. Sledi še vbod z ostro iglo direktno v možgane, kar ribo na hitro usmrti. Proces, ki izvira iz Japonske in se imenuje ikejime, je kljub brutalnemu izgledu najbolj humana usmrtitev ribe in zares vpliva na kakovost ribjega mesa, kar je razvidno predvsem pri uživanju surove ribe (sushi/sashimi). Sledi še čiščenje drobovja in škrg, kar se izvede brez rezanja trebuha, kot smo vajeni pri drugih ribah, saj je zamaščeni trebuh (otoro) najbolj cenjen del tune. Tako pripravljeno ribo je treba samo še čim prej zakopati v debelo plast ledu, ki jo hitro ohladi in ohrani meso vrhunske kakovosti.
Tuna je torej na varnem v ledu, na trnek gre nova sardela, potem pa čakanje … Tisti večer je ni bilo več, niti ponoči in naslednji dan tudi ne. »Zaje**** je,« pravi Robi in jaz se z njim strinjam. To je ena izmed realnosti tunolova, ki ima ekstremno razmerje med dolgimi urami (včasih tudi dnevi), ko se ne zgodi absolutno nič, in minutami take akcije, da vse leti po zraku, saj se lahko zgodi, da se istočasno ulovijo tri ali celo štiri ribe. Takrat pa role še lepše zapojejo.
foto: Primož Lavre
