Mnenje Slasti & užitki Vinograd & klet

Bela Dalmacija

Z osenčene, nekoliko hladnejše strani velikega grozda očitno jedilnega, namiznega grozdja odtrgam lepo veliko, precej podolgovato jagodo. Okusna. In si s trte v očitno razmeroma mladem, lepo obdelanem vinogradu nad obalo nekje blizu Milne na južni strani otoka Hvara s pogledom na Peklenske otoke in na oddaljenejši Vis v vročini opoldanskega avgustovskega sonca privoščim še eno.
Pošip, preseka tišino Marin Plenković, ki je prišel pred trgatvijo, torej pred njegovim odkupom pogledat grozdje … Pošip? Pošip, ponovi Marin. Eh … Presenečenje je dovoljšnje, da odpade kvazipoznavalska poza jasno-itak-pošip-kajpadrugega, in si raje zgolj odtrgam ter pojem še eno jagodo.
Pošip naj bi po začetnih domnevah, seveda precej preden jaz naletim nanj na Hvaru, na Korčulo prinesli kdo drug kot pomorščaki. A so genetske raziskave na začetku tisočletja nekoliko presenetljivo pokazale, da je sorta pravi korčulan, domorodec, da je torej nastala tam in da je, verjetno kot spontani križanec, potomec sort bratkovina bijela in zlatarica blatska bijela. A ve se, kar je sicer znatna redkost, zato je lahko v tem toliko večji promocijski potencial, še precej več. Na samoniklo trto z izjemno okusnim in aromatičnim grozdjem naj bi, sicer po ustnih virih iz 19. stoletja, a vseeno precej zanesljivo, pri delu v gozdu naletel Marin Tomašić Barbaca iz Smokvice na Korčuli. Poganjke je, sklepamo, da precej zanesljivo ne za okras, posadil v svojem vinogradu, in od tam so jih potem razmnoževali okoliški vinogradniki. Ko je bilo leta 1967, torej pred le dobrega pol stoletja to objavljeno, so menda celo še obstajali prav tisti prvi Marinovi matični trsi pošipa, ki so necepljeni na ameriške podlage v peščenih tleh preživeli trtno uš.

Pošipovo ime skušata vsaka zase pojasniti dve skoraj enako verjetni razlagi. Po eni naj bi ga dobil zaradi podolgovate oblike grozdnih jagod, podobnih »šipu«, kar je lokalni izraz za koničasto stran krampa. Po drugi razlagi pa naj bi omenjeni najditelj Marin Tomašić Barbaca našel trto pošipa vzpenjajočo se po grmu granatnega jabolka (šipak) oziroma, kot bi se reklo v Smokvici, je trta rasla »po šipak«, pozneje pa se je to poenostavilo oziroma skrajšalo v današnji pošip.

Pošip so najprej vzgajali pomešanega z drugimi belimi sortami grozdja. Z njimi so ga mešali tudi za vino, priljubljen pa je bil in je še danes kot namizno grozdje. Kar se navezuje na uvod tega zapisa. Po dobrih rezultatih prvih vinifikacij pošipa kot sortnega vina so začeli proučevati pogoje, ki mu najbolj ustrezajo, in Pošip 1965 iz Čare na Korčuli je leta 1967 postal prvo vrhunsko belo vino z zaščitnim geografskim poreklom v Jugoslaviji.

Pošip

Ker pošip zori razmeroma zgodaj (v primerjavi s plavcem, ki smo se mu obsežneje posvetili pri rdeči Dalmaciji v prejšnji številki revije Vino), se uspešno širi tudi v hladnejše dalmatinske vinograde, tam lepo ohranja kislino in se iz prvotnega, pogosto težkega, visokoalkoholnega južnjaškega vina spreminja v eno najzanimivejših regionalnih vin. Ta ne zelo davna širitev vinogradov pošipa z domicilne Korčule širše po Dalmaciji je bila na začetku pospremljena s precejšnjimi dvomi o uspehu. A te je leta 2012 v veliki meri ovrgel prvi Decanterjev Regional Trophy za hrvaško suho belo vino v kategoriji nad 10 funtov (danes bi bila to platinasta medalja DWWA). Prejel jo je namreč Zlatan pošip 2010 iz kleti Zlatan otok, iz mladih vinogradov izpod pod Biokova v bližini Makarske, kjer se konec aprila 2004, ko tam šele drobijo matično skalovje v vedno manjše frakcije in pripravljajo teren za sajenje povsem novega, deviškega kompleksa vinogradov, sprehodim z Zlatanom Plenkovićem (glejte prejšnjo številko revije Vino), ki velikopotezno in vizionarsko s svojim brezmejnim, večnim ter nalezljivim optimizmom pojasnjuje in z roko kaže v pobočje Biokova, kje in kaj in koliko česa, seveda tudi pošipa, ima namen posaditi. Z omenjeno Decanterjevo nagrado pritegne pošip tudi več pozornosti mednarodne javnosti in izjemno hitro se uveljavi mnenje, da ima med hrvaškimi sortami največji potencial za širši uspeh.

Dalmatinci to, seveda hkrati s širjenjem vinogradov in preizkušanjem novih leg, za zdaj dokazujejo predvsem z različnimi vinifikacijami pošipa, tako da danes lahko najdemo nabor primerkov od lahkotnejših, mladostnih, poudarjeno sadnostnih do krepkih, na drožeh zorjenih, tudi barikiranih vin. Pozneje, že doma, ko z dr. Dejanom Bavčarjem s Kmetijskega inštituta Slovenije nenačrtovano primerjalno uživamo v treh različnih pošipih, ugotavljamo, da sorta očitno odlično omogoča prav to – različne vinifikacijske pristope. To naj ne bi bila zelo pričakovana lastnost pri njenih izraženih namizno-jedilnostnih značilnostih, ki so skoraj zagotovo tudi razlog, da si jo je najditelj sploh zaželel kultivirati. Zelo pozitivna redkost torej.

V omejenem, delno dopustniškem časovnem okviru, v katerem je pri nama z Barbi v Dalmaciji poleti, če je le mogoče vsakodnevno, samoumevno tudi nekaj jutranjega in večernega plavanja z osvežitvenimi ter sprostitvenimi skoki v vodo, tokrat z manjše skale v simpatičnem, nekoliko odročnem in posledično dovolj neobljudenem zalivčku, se poleg obiska nekaj vinarij za seznanjanje z aktualno vinsko sceno ustaviva tudi v nekaj od tistih vinotek in barov, ki za razliko od zadnje čase tudi kar pogostih vinarjevskih ne ponujajo zgolj svojih vin. V Korčuli na Korčuli naletiva na lokal, ki ga v hrvaščini, precej slabši od moje, upravlja dama, za katero se potem, ko najprej preidemo na njej bolj domačo angleščino, izkaže, da prihaja iz Bordeauxa, in na njeno veliko veselje potem z Barbi občasno nadaljujeta brez mene po francosko. Dama je navdušena pristašica tako imenovanega naravnega vinarjenja in nad marsikaterim od njenih namigov, predvsem glede pokušine lokalne rdeče Dalmacije, potem nisva ravno navdušena. Pogosto je namreč šlo za vina, nama že kar preveč okrepljena z menda pripadajočim in z zgodbami opravičenim, dejansko pa zgolj preveč neintervencionistično ali z vinarskim neznanjem dopuščenim hipstersko naravnanim odklonom. Marsikdaj se nama je zdelo, da je zadeva tudi že malce predaleč na razvojni poti vina do kisa. A njena vinoteka ponuja še druga in drugačna, njej sicer manj zanimiva vina in na najino veliko začudenje odčepi skoraj kar koli, za pokušine pa ne zahteva plačila. Na voljo ima system coravin, za katerega sicer dvomim, da upraviči uporabo pri načetih steklenicah cenejših vin, a tovrstno računico seveda prepuščam njej. Kljub temu da razen prostora vina niso hlajena, izkoristiva priložnost in se ji na koncu vsaj deloma oddolživa z nakupom, po lastnem izboru, kajpak.

Za zgoščeno seznanjanje z aktualno lokalno vinsko sceno se po nasvetu Gorana Tanića iz kleti Korta Katarina ustaviva tudi na Pelješcu v vinskem baru in vinoteki Peninsula v Donji Bandi, kjer nama okoliško Dalmacijo – Pelješac in Korčulo – po izhodišču, da ima proste roke za kar koli, česar še ne poznava, z zelo srečno roko, še verjetneje pa zaradi svojega poznavanja scene in posameznih vin suvereno predstavi tudi sicer zanimiv sogovornik Toni Jurković.

Prevladuje spet pošip, a ne moremo mimo dveh drugih vin, obeh kletarjenih na oranžno, torej s podaljšano maceracijo. Prvo, rukatac, naj bi bil še eden od avtohtonih belih dalmatincev, znan ponekod tudi kot maraština. Ali obratno. Danes naj bi bil najbolj zastopana bela sorta na Pelješcu, včasih je to veljalo kar za vso regijo. Zelo pogosto se nama je znašel v kozarcih v sveži obliki, a občutek imava, da so nama jih vse po vrsti ponudili eno sezono prepozno. Razen dveh. Prvi kot zelo privlačno pitno sveže hišno belo vino v letos odprti konobi Mašklin nad mestecem Viganj, ki zaradi ugodnih vetrov med Korčulo in Pelješcem na ta del Jadrana privablja številne kajtarje in jadralce na deski. In drugi, že omenjeni oranžni primerek Sagul 2019, v katerem zaradi ekstremne vinifikacije seveda ne gre iskati sortnosti, je pa to še eden številnih pristopov k tej sorti, ki se raztezajo od svežih suhih vin pa vse do tradicionalnega proška. Drugi oranžnik, ki nama ga ponudi Toni v prijetni senčki pred lokalom, v katerega zgolj občasno skočiva na ohlapno konzultacijo z njim glede nadaljnjega nabora za najine kozarce, je krepek sočni grk Križ 2019. A tudi z grkom, omenimo tu še alkoholno krepek Fides 2020 (a grki so menda redno taki), se pošipova dalmatinska bela sortna konkurenca ne konča. Bela vinska scena, vsaj sortno lokalna, je pestrejša od rdeče. Malvazija dubrovačka, parč (tudi prč), gegić, vugava … Hja, še bo treba tja. Tudi zaradi bogdanuše, ki jo naročiva v restavraciji Bilo Idro v Sveti Nedelji na Hvaru in ki je tudi domicilna točka za vina Zlatan otok. Poskusiva seveda vse, kar ponujajo, in zmagovalec je bogdanuša tekočega letnika. Pod 12 odstotki alkohola, a hkrati s krasnim telesom kot značilnost, posebnost in pozitivnost sorte, na kar me je že pred leti opozarjal žal danes pokojni Zlatan Plenković. Bogdanuša 2020 gre torej z nama. Eh, ne gre. Ni v prodaji. Le za goste restavracije. No, pa vsaj še en kozarček.

Sicer pa, spet smo na Pelješcu in Toni naju je medtem z belimi dalmatinci pripeljal do pošipov. Zure 2019 je gost, dalmatinsko krepek, a še vedno piten, citrusen, pomarančen primerek te sorte s figovim pookusom. Toreta 2020 je citrusno melonast in zelo sočen mlajši brat bolj avtorskega Toreta pošipa Sur lie 2019 (18 mesecev hrasta), kakršnega bi, za ponazoritev, če si jo dovolimo, verjetno pridelal Uroš Valcl iz prekmurskega Marofa. Obe vini potem odpotujeta z nama, nakar mlajše nedavno doma ob primerjavi s še dvema primerkoma iste sorte s svojo krasno pitkostjo ponovi svoj veščnostni napad. To bi lahko pil kadar koli, sklene Dejan.

Že prej se v kleti Saint Hills seznaniva z njihovim Poshem 2019, ki je seveda tudi pošip, grozdje spet s Korčule, vinifikacija pa v betonu. Melona, breskev, sodoben, mineralen, topel, z lepim mandljevim zatonom, na priložnost za zimsko potrditev poletnega vtisa pa trenutno še čaka v hladilniku.

Na pokušini v kleti Korta Katarina se nama pri kosilu v kozarcih znajde njihov sodoben, mineralen, polovično v lesu kletarjen aktualni pošip 2019 iz grozdja z znamenite korčulanske Čare. Vino je v resnici nekoliko bolj alkoholno, kot se to zazna, in za razliko od marsikatere druge kleti je, kot tudi druga vina kleti Korte Katarine, ta njihov pošip bolj mednarodno ambiciozen, kot to zahtevajo sicer ne prav visoka pričakovanja še vedno pretežno množičnega turista, ki Dalmaciji še vedno omogoča precejšnjo ležernost tudi na področju vina in kulinarike. Doma je potem to eden od treh primerkov prej omenjene primerjave, in tudi ta povsem potrdi prvotne prepričljive dopustniške vtise.

Za prvim dobiva v Korti Katarini potem nenapovedano in tudi nenačrtovano, torej po trenutni Goranovi odločitvi zaradi dotedanje debate, v kozarce še en njihov pošip, in sicer z interne pokušine, ki ga mora pred prodajo, kot tudi sicer vsa njihova vina, potrditi ali odobriti lastnik. Kakor koli se je potem lastnik odločil (in verjameva, da na vino ni imel večjih pripomb), gre lahko po najinem mnenju v svet brez potrebe po kakršnem koli opravičevalnem pojasnjevanju porekla, tradicionalnosti, sortnih posebnosti ali katere koli druge lastnosti tega vina. V njem lahko pivec uživa, tudi če o Dalmaciji, Korčuli ali pošipu ne ve popolnoma nič. Če pa o naštetem ve kar koli, seveda toliko bolje.

Pošipi naj ne bi bili primerni za staranje. Goran ob tem omeni, da so v kleti pred dnevi odprli eno od arhivskih steklenic letnika 2010 (spomnimo, to je isti letnik kot prej omenjeni prelomni Zlatan pošip) in nad vinom so bili povsem nepričakovano zelo prijetno presenečeni. Pokličem domov in preverim natančnost sicer bežnega spomina na vsebino zgornje police v kleti ter dobim potrditev: tam sta še dve steklenici tega vina. Ker radovednost seveda ne da miru, se nekaj tednov pozneje pri večerji v kozarcih znajde krasen, kremast, strukturen, a pitek, smodnikasto mineralen enajst let star pošip živahne barve, z jasnimi vaniljastimi namigi, da je pred steklenico videl tudi zelo lep les. Pol flaše, ki je smela počakati naslednji večer, samo potrdi, kar smo pravkar zapisali. Kapo dol! In nekaj tednov pozneje kot tretji v omenjeni domači medpošipovski primerjalni seansi, predvsem iz radovednosti, a po pravkar omenjeni izkušnji ne povsem brez pričakovanj, odpremo še leto mlajšega naslednika že omenjenega trofejnega Zlatanovega pošipa, tokrat torej letnik 2011. Vino, zdaj že nekoliko svileno, glede na aromatiko in tudi, kolikor se spomnim, kletarjeno zgolj v inoksu, seveda ne skriva let, prečemelih v naši kleti, a težko bi mu očitali kar koli drugega. Če sploh kaj. Še posebej po vsaki dodatni minuti zračenja v kozarcu, še bolj pozneje ob večerji in nikakor naslednji dan ter še dan potem. Pod črto: oba pošipa, nikoli namenjena desetletnemu staranju, seveda ne namigujeta, naj kar največjo zbirko vin te sorte nujno za nekaj let pozabimo v kleti, vseeno pa zna kateri od primerkov po daljši pozabi lepo presenetiti.

Pod črto pa, kot že omenjeno: še bo treba v Dalmacijo!

Nekoč

Nekoč • Kljub zadnjim spoznanjem glede črnogorskega izvora sorte crljenak/tribidrag/primitivo/kratošija/zinfandel /…/, za katero je nekaj let pred tem veljalo, da je dalmatinec, se Dalmacija pohvali s številnimi sortami vinske trte, ki jih tam štejejo med avtohtone. Razlogi za to bogatost so seveda v primernih naravnih pogojih ter v dolgi in burni zgodovini tamkajšnjega vinogradništva. Trto naj bi v Dalmaciji vzgajali že nekaj stoletij pred Kristusom in marsikaj govori v prid domnevi, da so jo tja prinesli Feničani in Grki. Slednji so sicer močno vplivali tudi na razvoj vinogradništva, in to v širšem sredozemskem prostoru, v Dalmaciji pa so pomembni tudi zaradi vzpostavljanja trajnih naselbin. Rimljani proti vinu in trti seveda tudi niso imeli nič, prej nasprotno, po padcu rimskega cesarstva pa je precej vinogradništva uničenega. S tem izgine tudi nemalo sort vinske trte, se pa nekaterim delom Dalmacije, predvsem otokom, uspe temu izogniti. Pozneje prinese krščanstvo vinogradništvu nekaj svetlejših obdobij, med turško nadvlado pa se dejavnost spet ohranja na otokih in v Dubrovniški republiki. Z 90 000 hektarji vinogradov in največjim naborom sort doseže vinogradništvo v Dalmaciji največji razcvet konec 19. stoletja, ko filoksera uniči vinograde v Franciji in Italiji, tako da tam vina primanjkuje. A s prihodom oidija in peronospore iz Amerike na začetku 20. stoletja vinogradi propadajo tudi tu in iz njih s tem spet izginejo številne sorte. K ohranitvi starih sort seveda ne prispeva uvajanje novih, skupaj z ameriškimi podlagami, poznejša usmeritev v količino na račun kakovosti grozdja pa tudi ne vpliva spodbudno. Danes naj bi Dalmacija poznala okoli 80 sort grozdja. Za primerjavo, ocena števila različnih sort za ves svet se vrti okoli 10 000, od tega okoli 2000 po vinogradih, preostala večina pa je zbrana v genskih bankah.


Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 4/2021

         

O avtorju

Marijan Močivnik

Marijan Močivnik je oblikovalec in fotograf revije Vino. Na vinskem področju je tudi avtor številnih prepoznavnih etiket.