Kultura je zbir materialnih in duhovnih vrednot, ki jih je ustvaril človek v svoji družbenozgodovinski praksi. Zgodovina kulture je pravzaprav zgodovina človeka. Na splošno pa je kultura seštevek zgodovine, tradicije, znanja, izkušenj, navad, verovanja, odnosov, vrednot. Kultura družbe v določenem času je seštevek človekovih opredelitev do narave in družbe, je odraz in izraz teh opredelitev.
Nihče ne začenja iz nič
Vsaka generacija začenja svoje življenje na že obstoječih kulturnih vrednotah in jih prilagojene posebnostim časa razvija naprej. Kulturo sestavljajo kultura obnašanja, kultura bivanja, kultura prehranjevanja in pitja, kultura oblačenja, različne zvrsti umetnosti, od literature, glasbe, filma, arhitekture do likovnega izražanja, video art in druga področja duhovnega ustvarjanja nekega naroda. Nacionalna kultura se v kulturnem razvoju vedno odlikuje s svojimi posebnostmi. Pomemben element vsake nacionalne kulture je jezik, ki je osnovno sredstvo sporazumevanja vsakega naroda. V poljedelstvu pomeni kultura vzgajanje različnih poljedelskih pridelkov, rastlin. Lahko govorimo o kulturi vinske trte, pšenice, koruze, oljke, zelišč, začimb in drugega. V biologiji poznamo kulturo bakterij (vzgajanje bakterij na primernih hranljivih podlagah izven organizmov), kulturo tkiva (raziskovalno vzgajanje tkiva izven organizma) in drugo.
Nikoli dokončno
Ko govorimo o kateri koli zvrsti kulture, se moramo zavedati, da je lahko v vsakem trenutku obstoječi zvrsti dodano kaj novega, boljšega, prijaznejšega, lepšega ali bolj značilnega. To je zlasti očitno pri kulturi prehranjevanja in kulturi pitja; vsak dan nekaj novega, nekaj, kar se poraja na drugem koncu sveta ali pri nas. Potrebe in zahteve sodobnega človeka, moda, trendi in okusi, ki se spreminjajo, silijo proizvajalce, oblikovalce, kuharje, vinarje, »oblikovalce« vina, peke, slaščičarje, oblikovalce porcelana, kozarcev, posode, prtov, vrtnarje in druge, da sledijo zahtevam in željam uporabnikov potrošnikov in ob tem kulturi tega področja dodajajo novosti, povezujejo med seboj različne zvrsti kulture.
Zgolj basanje želodca?
Gastronomska kultura govori o kulturi prehranjevanja, v katero ni vključena le hrana, ki jo zaužijemo, temveč gre tudi za primerno urejenost prostora, namenjenega obedu, pogrinjek z vsemi posebnostmi predvidenega obroka (zajtrk, kosilo, svečana večerja, poročno kosilo, banket, hladno-topli bife itn.), dekoracijo mize, dopolnjevanje hrane in pijače, primerno obnašanje, pogovore, pravila takega druženja, ozračje za pogrnjeno mizo in še kaj. Namen prehranjevanja ni samo potešitev lakote, ampak je vsak obed lahko tudi doživetje in obred, v katerega so vključeni tradicija, kultura nekega območja, naroda, njegove zgodovine, človeka samega, njegove kultiviranosti. Gastronomska kultura razkriva, kdo smo, kaj smo in s kom se družimo.
Kdo je požeruh in kdo dobrojedec?
Ko govorimo o prehranjevanju sodobnega človeka, naj bi razlikovali pomen dveh, med seboj podobnih si francoskih besed, toda po pomenu diametralno nasprotnih. Ti dve besedi sta gourmand, -e, ‘požrešen, ješčen; požeruh, dober jedec’, in gourmet, ‘sladokusec, izbirčnik, dobrojedec’. Če ob tem upoštevamo tudi potrebno zadovoljitev vseh petih čutov sprejemanja, potem šele lahko ocenjujemo in vrednotimo gastronomsko kulturo.
Hrana in pijača naj ne bi bili namenjenim le potešitvi lakote in žeje ter vznemirjanju brbončic, temveč naj bi zadovoljili naša temeljna čutila: tip, sluh, vid, voh in okus. Tip, sluh in vid reagirajo na fizikalne dražljaje, voh in okus pa na kemične.
Nameni prirejanja pogostitev, vabljenja gostov na obede, zakuske, zajtrke in drugo so seveda različni, vse od družinskih srečanj, družabnih proslavljanj, praznovanja obletnic do poslovnih obedov, druženj ob degustacijah itn. Tako je tudi izbira prostora (lokala, restavracije, prostora za piknik, dnevne sobe …) za pogostitev povabljenih odvisna od različnih namenov ter priložnosti in je podrejena njihovim posebnostim. Tudi naša razporeditev gostov za mizo, izbira hrane in pijače, potek obroka itn. so odvisni od teh posebnosti.
Vsa pravila vedenja ob pogrnjeni mizi, pravilno sedenje, uporaba jedilnega pribora, prtičkov in drugo niso namenjena le posebnim priložnostim, slavnostnim večerjam, poslovnim kosilom, ali kadar smo kje v gosteh, temveč naj bi se vsa ta pravila upoštevali tudi pri vsakodnevnih obedih, doma, v družini, kadar smo sami.
- Tip ob hrani in pijači? Dotik še toplega krofa, posutega s kot sneg belim sladkorjem, ali sveže oprano sadje, hrustljave češnje, na katerih se še zadržujejo vodne kapljice, dotik ustnic hladnega in tankega stekla kozarca, v katerem je primerno ohlajeno peneče se vino …
- Sluh ob hrani in pijači? Užitek, ko uho sprejema hrskajoči zvok svežega radiča, lomljenje rjavo zapečene in hrustljave skorje svežega kruha ali sladkorne glazure na doboš torti, zvok pri ugrizu v čvrsto napeto, sočno jabolko, žuborenje ob nalivanju vina v kozarce, sproščanje mehurčkov penine v kozarcu, zven dotika dveh kozarcev ob trkanju pri nazdravljanju …
- Vid ob hrani in pijači? Pogled na pogrinjek, na cvetlične aranžmaje, na hrano, po obliki in barvi zloženo v harmonijo na krožniku, pladnju, na bistrino ali na barvo in odtenek vina, natočenega v gladke, prozorne kozarce …
- Voh ob hrani in pijači? Zaznava harmonije značilnih sestavin jedi, začimb, dodatkov, prepoznavnost vonja gobove juhe, pečene krače, pehtranove ali orehove potice, zaznava cvetice kakovostnega vina, ko kozarec približamo nosu in z globokim vdihom potegnemo zrak skozi nos …
- Okus ob hrani in pijači? Okus jedi, njena ubranost in sorazmerje med sladkim, grenkim, slanim, kislim, pekočim; izoblikovano, kakovostno vino …
– – –
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 3&4 (dvojna številka)/2005.