Če je pred 9. marcem komaj eden od tisoč Italijanov poznal natančno definicijo besede karantena, se nam bo po tem datumu za zmeraj vtisnila v spomin. Posledice nas bodo spremljale še nekaj časa. Že zgolj zaprtje restavracij in barov v državi, katere prebivalci se navdušujejo nad obedi in dobro kapljico v živahni družbi, je sprožilo val vsesplošnega razburjenja. Naša edina tolažba so postale restavracije, ki so se odločile oz. so si lahko privoščile dostavljanje hrane na dom kot začasni premostitveni ukrep za vsaj delno pokritje stroškov. Uteho smo našli tudi v dotlej neslutenem in presenetljivem nacionalnem talentu za peko domačega kruha in izdelavo domiselnih tort.
Pravim kulinaričnim zasvojencem so najhujšo krizo pomagali prebroditi spletinarji, intervjuji in tečaji raznih kuharskih mojstrov in vinarjev. V istem času se je stopnjevala negotovost glede obdobja »po tem«: kako bo, ko bo konec? Bosta naša najljubša gostilna in vinoteka še vedno obratovali? Kakšni bodo pogoji glede sedežnega reda in obedovanja v lokalih, kjer smo se prej družili?
Danes, tik pred dolgo pričakovanim rahljanjem ukrepov, ko so kuhinje, točilne pipe in odpirači že pripravljeni na goste, smo pičle tri dni pred »osvoboditvijo« končno izvedeli, katere ukrepe bodo morali upoštevati lastniki lokalov in strežno ter kuhinjsko osebje sredi obče zaskrbljenosti in apokaliptičnih napovedi, da bo vsaj do septembra tretjina barov, restavracij in prodajaln ostala zaprta. Ocenjuje se, da bo izguba v gostinstvu znašala okoli 250 milijard evrov.
In kakšen bo poslej režim v gostinskih lokalih? Mize v restavracijah ne bodo bistveno bolj narazen, kot smo bili vajeni; glede na smernice mora biti med sosednjimi sedeži meter prostora, razen če gre za člane iste družine ali skupnega gospodinjstva. Pri zapuščanju mize si bo treba obvezno nadeti masko. Čakanje v lokalu je prepovedano. Samopostrežni bifeji niso dovoljeni. Osebje mora ves čas delati z rokavicami in masko. Lastniki restavracij morajo voditi evidenco rezervacij za 14 dni. Bari morajo skrbeti za minimalno razdaljo enega metra tudi ob šanku. Rekli boste, da niti ne zveni tako hudo. Toda poglejmo si stvar pobliže: 1) enoznačna pravila so bila javno objavljena šele tri dni (!) pred vnovičnim odprtjem lokalov, medtem ko so birokracija in protislovne odločitve organov upočasnile ali onemogočile razne oblike napovedane državne pomoči; 2) ni zanesljivih napovedi, kako je covid-19 vplival na navade domačega prebivalstva in tujih turistov. Po besedah firenškega multipraktika Leonarda Romanellija, novinarja, kritika, gurmana, kulinaričnega učitelja in profesorja komuniciranja na področju vina in kulinarike: »Vse deluje kot vaja v slogu, vsa zakonodaja, ki se pripravlja glede razkuževanja, oddaljenosti miz, nošenja mask, rokavic in podobno. A stvar je preprosta: ljudje se ne bodo vračali v restavracije in bare, če jih bo tam čakalo bolnišnično vzdušje, ne bodo želeli spati v hotelskih posteljah zaradi negotovosti, kdo je bil tukaj pred njimi, ne bodo prenašali dolgih vrst za obiske muzejev. In še posebej ne bodo prišli, da bi zapolnili vsa mesta. Kaj bi bilo torej treba storiti v tem obdobju? Ponuja se odlična priložnost za dokončno čistko nesmotrnih in nekoristnih usmeritev, organizacijo samostojnega ministrstva ali imenovanje izkušenega, v prihodnost zazrtega strokovnjaka na položaj namestnika ministra, za ukinitev negospodarnih promocijskih pobud, katerih namen je zgolj ta, da lahko menedžerji in politiki potujejo naokoli, ne prinašajo pa pravih koristi za turizem in so zgolj finančno breme. Predvsem pa bi morali poskrbeti za aktivacijo sposobnih in strokovno podkovanih ljudi.«(1) Izziv je velik. Priložnosti je na pretek. Če bi bili politiki za spremembo daljnovidni, bi nam morda celo lahko uspelo skočiti s tega starega voza in sesti za volan luksuznega avtomobila.
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 1/2020.
