Avstrijo je leta 1985 pretresel vinski škandal. V Nemčiji so v avstrijskem vinu zaznali strupen dietilen glikol, ki mu je bil dodan za slajši in hkrati polnejši okus. Novica se je bliskovito razširila, ugled avstrijskega vina je strmoglavil, njegov izvoz je padel za 90 odstotkov in ostal na taki ravni do konca desetletja. Količinski višek je izvoz potem dosegel leta 2003, od takrat količine z manjšimi nihanji padajo in zadnja leta stagnirajo, skupna vrednost izvoza pa kljub temu raste, torej raste izvozna cena avstrijskega vina. Lani je izvoz avstrijskega vina dosegel 148 milijonov evrov, povprečna cena litra vina je presegla 3 evre. Pri vsem tem razvoju je znatno, morda celo ključno vlogo odigralo servisno telo panoge Österreich Wein Marketing GmbH, v tujini poznano kot AWMB (Austrian Wine Marketing Board). Ustanovljeno je bilo po omenjenem škandalu, danes ga štejejo med najmočnejše in najučinkovitejše nacionalne organizacije v vinski panogi na svetu. Naloga je promocija pridelave in prodaje kakovostnega avstrijskega vina, letni proračun trenutno znaša 8–9 milijonov evrov. • Aktualni direktor AWMB, mag. Wilhelm Klinger, nam je odgovoril na nekaj vprašanj.
1: Izraz Super Tuscans v angleško govorečem svetu označuje toskanska vina, večinoma rdeča, ki niso pridelana v skladu s pravili DOC(G) – na primer zaradi uporabe drugih sort (merlot, cabernet sauvignon …). Pogosto gre za vina zelo visoke kakovosti, na začetku uradno označena kot namizna vina (Vino da Tavola), pozneje, ko se ta oznaka pojavi, pa kot IGT (Indicazione Geografica Tipica), kar jim da nov zagon. V Italiji izraza supertoskanci skoraj ne poznajo.
2: Nekaj mlajših pridelovalcev barola je ob močnem neodobravanju tradicionalistov in ob medgeneracijskih sporih to vino posodobilo z novimi vinogradniškimi in kletarskimi praksami, predvsem po vzorih iz Francije, in ga s tem približalo sodobnemu pivcu, kar ga je (ponovno) umestilo med najbolj cenjena vina na svetu.
3: Več kot 20 ljudi je umrlo in več kot 90 jih je bilo hospitaliziranih zaradi zastrupitve z metanolom, ki je bil dodan nekaterim italijanskim vinom.
4: Avstrijska vlada je po katastrofalnih posledicah škandala pohitela z novim zakonom o vinu. Parlament ga je sprejel 29. avgusta 1985 in v veljavo je stopil pred trgatvijo istega leta. S tem je postalo v Avstriji med drugim obvezno številčenje steklenic kakovostnega vina (op. M. M.).
Tisti čas je točka obrata v evropskem, morda celo v svetovnem merilu. Vinski novi svet je takrat šele prišel na sceno, v Italiji so se pojavili supertoskanci (1 – pojasnilo v okvirčku), dogajala se je revolucija barola (Elio Altare, Domenico Clerico, Enrico Scavino itn.) (2 – pojasnilo v okvirčku) … Spremembe v zadnjih treh ali štirih desetletjih so večje kot prej v tisoč letih. Gre za spremembe v kakovosti vina, v pisanju o vinu, v obnašanju kupcev, pivcev. Včasih smo pili vedno isto vino – to je moje vino, to pijem –, danes ljudje pokušajo vina naokrog … Pojavila se je prodaja vina na kozarec, vino ni več hrana – je užitek, pohod je začela biodinamika, spremenila se je cenovna politika, po eni strani doživljamo industrializacijo in globalizacijo, po drugi individualizacijo panoge.
Živimo v neverjetnem času in tudi Avstrija je del tega: razvija se kultura rdečega vina, napredujejo štajerska vina, Wachau dobi svojo kategorizacijo kakovosti. Lokalna vina postajajo mednarodna kategorija.
Alois Kracher, ki je Avstrijo postavil na svetovni vinski zemljevid, je govoril: kar je leto 1968 v politiki, je leto 1985 v vinu. Seveda se je dogajalo že prej, a je leta 1985 eksplodiralo. Revolucija.
Skratka ja, Avstrija je doživela škandal, leto zatem ga je imela tudi Italija, še mnogo večjega. (3 – pojasnilo v okvirčku) Naš škandal je seveda bil škandal in Avstrija je morala začeti na novo. A to je bil tudi začetek gibanja za dvig kakovosti vina, in to ne velja le za Avstrijo. Po eni strani so bili potrošniki po škandalu pripravljeni za kakovost plačati nekoliko več, po drugi strani pa je bilo od takrat vse drugače tudi v politiki. Marsikdaj je kaj res treba narediti, a si politika zatiska oči. Ta naša kriza pa je bila tako dramatična, da je politika morala ugrizniti v nov zakon (4 – pojasnilo v okvirčku), vino v Avstriji je padlo pod resen nadzor. Vzpostavili smo nadzor kakovosti, in to je izjemno pomembno.
Ugled je bil uničen in k njegovi obnovi je bilo treba pristopiti strateško. To pa stane. Strinjali smo se, da bo panoga to plačala sama, vendar bo imela podporo. Leta 1986 je bil sprejet zakon, po katerem vsak pridelovalec od vsakega litra vina prispeva za financiranje (ponovnega) dviga ugleda avstrijskega vina. Najprej so morali pridelovalci, torej panoga, sami zagotoviti znaten delež, šele potem so bile pripravljene prispevati tudi država in dežele. Predlog za to rešitev je prišel od pridelovalcev, mislim, da je to v imenu njihove zveze predlagal gospod Josef Pleil, ki je bil pred časom tudi predsednik te zveze. Zaradi celotne situacije je rešitev podprla tudi politika. Potreba je bila tako velika, da je bilo to lažje, kot bi bilo sicer.
V takratni okvir spada tudi ustanovitev AWMB. Ena od vaših promocijskih aktivnosti je organizacija dogodka Wine Summit. Tam sem kot udeleženec z enim očesom opazoval, kako je program pripravljen in izpeljan – tudi v podrobnostih, kako so izdelani informacijski materiali … Tudi kadar gre za izvirne pristope, nikoli ni občutka, da kdo na nas udeležencih neko idejo šele preverja.To se seveda ne zgodi v enem dnevu, zgradili smo celotno kulturo stalnega prizadevanja k odličnosti, popolnosti. Naš slogan Popolnost je minimum je seveda pretiravanje, je motivacijski cilj, a k temu težimo, popolnost je končni cilj našega marketinga. Sestaviti dober marketinški splet je dosežek. Lahko mirno trdim, da delamo dober, učinkovit marketing avstrijskega vina. Za to so seveda potrebni tudi dobri temelji in moji predhodniki so opravili sijajno delo. Poleg dobrih temeljev imam tudi odlično ekipo, zelo sem ponosen nanjo. Vzpostavili smo ekipno vzdušje. Seveda, šli smo tudi skozi krize, a v izzivih, ki nam jih prinaša ta svet, se trudimo narediti najboljše.
Pri našem delu znotraj Avstrije imam kot direktor AWMB vpliv na to, kam naj bi šla Avstrija, kam regije, o čem bomo komunicirali. Trudim se za čistost (clarity), trudim se, da so evidence, podatki v redu, da je označevanje vin v redu. To je dolgoročno razmišljanje, ni vedno lahko, a v Avstriji sem zagovornik takega razmišljanja.
Na področju vinske politike nimamo izvršne moči, imamo pa veliko svetovalno moč. Nobenih težav nimam v tem pogledu biti zgolj svetovalec.
Za marketing avstrijskega vina z ekipo v juliju delamo strateški marketinški načrt za prihodnje leto in ga septembra predstavimo odboru; z njim nikoli nisem imel problemov, so dobri igralci v marketingu. Nikoli ni bilo težav z odobritvijo programa.
Pri delu navzven, s tujino, se zavzemam za dobro komuniciranje. Z materiali se trudimo biti boljši od golega oglaševanja, naši dogodki naj bi bili high-end in hkrati prijetni. To tudi ni samo pogled na naše delo, zasebno skušam tako tudi živeti. Lahko bi bil dober inženir, res bi lahko to bil, a v tisti vlogi ne bi bil srečen.
Natančno kartiranje je zelo pomemben projekt. Vina s posameznih leg (single vineyard wines) so med najbolj cenjenimi in najdražjimi vini vsake resne vinske države. Ideja, da nekaj tako pomembnega, kot je najmanjše specifično poreklo, ostane brez regulacije, je absurdna. Burgundija, ki ima v tem pogledu najvišje standarde, je odličen primer.
Ko so si nekatere interesne skupine in združenja vinarjev, na primer Österreichische Traditionsweingüter in štajerski STK (Steirische Terroir– und Klassikweingüter), zamislili klasifikacijo vinogradov, je bil naš odgovor, da je nujneje in pomembneje, da se vinogradi najprej evidentirajo na zakonski podlagi, morebitna poznejša klasifikacija pa mora veljati za vse, ne zgolj za člane zasebnih združenj. Projekt kartiranja se je začel pred nekaj leti in začetki niso bili lahki. Zakonske pristojnosti na tem področju ima ministrstvo za kmetijstvo, to je torej zadeva zveznih dežel in potem nižjih upravnih ravni. Najprej smo torej morali prepričati deželne vlade, da podprejo projekt in ustrezno spremenijo svoje predpise. Zatem so na kartah, temelječih na katastru, delala lokalna združenja vinogradnikov, urejali so manjše sporne situacije in pripravljali logične poenostavitve. Elektronski register bo omogočal sprotni vpogled v stanje. Trenutno začenjamo grafično pripravo novih kart vinogradov, ki bodo objavljene v avstrijskem atlasu vinogradov. Pravkar smo sodelavko mag. Susanne Staggl imenovali za vodjo tega projekta, ki naj bi bil zaključen čez dve leti.
Mag. Wilhelm Klinger o sebi
• Rojen sem na avstrijskem podeželju v petdesetih letih prejšnjega stoletja, 1956. Starši so bili gostinci, bilo je po vojni in sami niso študirali, nam otrokom pa so to omogočili. Študiral sem ekonomijo, a me je dolgočasila, potem jezike, pa igralstvo, in kot igralec sem pil draga vina ter (smeh) pristal v vinski trgovini, sodeloval sem pri ustanavljanju Wein & CO, s Fritzem Miesbauerjem sem vodil Domäne Wachau, v izvozu sem delal za Gajo, zdaj sem tu (direktor AWMB z najdaljšim stažem doslej, op. M. M.).
• Poznam in rad imam avstrijska vina ter sem tudi dober poznavalec nekaterih klasičnih vinskih regij. Ne vseh, vinski svet je velik in raste, a zelo dobro poznam Burgundijo, Šampanjo in seveda Italijo. Ne le da ta vina poznam, rad jih imam, zelo sem strasten glede vina. Sem wine-man. Kot ljubitelj vina sem odprt, kot promotor promoviram Avstrijo.
Avstrijsko vino danes in jutri.
Potrošniki se vedno bolj zavedajo okoljskih in socialnih vprašanj. Družinska podjetja, posebno ekokmetije, imajo danes mnogo večji ugled kot velike korporativne znamke. Vsako vinogradniško oziroma vinarsko posestvo mora v tem smislu določiti svoje mesto in si odgovoriti na vprašanja o lastnem odnosu do narave. Potrošniki namreč vedno pogosteje zastavljajo ravno ta vprašanja. Znotraj trajnostnega pogleda je ekološko gospodarjenje ena od možnih perspektiv, ni pa edina. V današnjem vinskem poslu ima vedno večji pomen gospodarjenje z vodo, energijo, odpadki, ogljični odtis, primernost postopkov v vinski kleti in celo socialna vprašanja. Zato je Avstrija razvila uradno potrjevanje za uporabo oznake TRAJNOSTNO v svojem vinskem sektorju. SUSTAINABLE AUSTRIA je najnaprednejši nacionalni program v vinskem svetu in res je primerjalno merilo za vse druge.
S tem ne mislim, da mora vsak vinar pridelovati ekstremna naravna vina, trg zanje je še vedno omejen, njihova stabilnost, posebno pri dolgih čezoceanskih transportih, pa tudi predstavlja težavo. A prepričan sem, da lahko najboljši vinarji na okolju prijazen način pridelajo izjemna in stabilna vina. To je velik izziv, vendar sem trdno prepričan, da je cilj dosegljiv.
Avstrijsko kakovostno vino označuje in ga hkrati promovira morda najbolj prepoznavna in grafično učinkovita tovrstna rešitev na svetu. Nanjo se deloma navezuje tudi bogato komentirani prispevek na mojem blogu (maj 2014).
– – –
Zgornji pogovor z mag. Klingerjem je bil objavljen v reviji Vino, št. 2/2017.
Komentiraj