Albiana

Ječmen. V vsaki drugi vrsti vinograda ob kleti Albiana v Nemški vasi pri Krškem. Da je vsaka druga vrsta zatravljena, ni nič nenavadnega. Razen morda, da je zgolj vsaka druga. Ječmen pa na splošno tudi ni velika posebnost. A konec pomladi tu na Dolenjskem pogled na bujno žito med trtami menda vzbuja precejšnje zanimanje. Tudi zgražanje. »Včasih kakemu skeptičnemu lokalnemu vinogradniškemu tradicionalistu niti ne pojasnjujem in ne oporekam več, temveč kar pritrdim, da začenjamo zdaj tudi s pivovarstvom,« z značilnim kančkom nalezljivega humorja pojasnjuje Miha Ritonja. Kar je seveda dobro vsaj za govorice. Vsekakor je ječmen, ki v težkih tleh trtam pomaga optimizirati vodni režim, eden od navzven takoj opaznih pokazateljev sodelovanja tima Albiane, kamor za potrebe tega zapisa štejemo zakonca Jerneja in Lidijo Žaren ter omenjenega Miha Ritonjo z italijanskim vinogradniškim raziskovalcem, strokovnjakom in svetovalcem Giovannijem Bigotom oziroma z njegovim podjetjem Perleuve (intervju). Naporno, ogromno novega dela, vendar ni druge, če želimo naprej v špico, pojasni Jernej. Vinograd, kjer imamo chardonnay, je Giovanni s svojim indeksom Bigot ocenil z 90+ od 100 točk, kar bi v Franciji pomenilo grand cru, nadaljuje Miha. Na drugih legah moramo še delati, da pridemo do takega rezultata, ampak to je minimalen cilj, to je izhodišče za vse drugo. Da imaš vinograd, ki je sposoben nekaj dati od sebe, in da to tudi veš. Če tega nimaš, ne moreš pridobiti v kleti, tam lahko le pokvariš. Upam, da bodo čez 25 let tu vsi v preciznem vinogradništvu, da se bo nekaj delalo, ko je to potrebno, in ne, kadar imaš čas.

Zakaj se je zgodila Albiana?

Jernej: Na naši kmetiji je bilo že po drugi svetovni vojni za takratne razmere poleg nekaj živine in njiv nadpovprečno veliko vinogradov. Leta 1982 je oče prvič stekleničil nekaj cvička pod lastno blagovno znamko Žaren in v devetdesetih, ko se je povpraševanje po tem vinu povečalo, smo se intenzivno usmerili v to blagovno znamko. Pred dvema desetletjema je cviček dobil oznako PTP (priznano tradicionalno poimenovanje) in stvari so se postavile na svoje mesto. Sledila je njegova era in nam je to uspelo, pa tudi znali smo izkoristiti, trudili smo se, predvsem s kakovostjo, stopati v ospredje. To je bila osnova, iz katere izhajam. A s cvičkom ne morem narediti cenovnega preskoka. Tudi če je najboljši, s ceno ne moreš navzgor. Z Lidijo sva želela z enoto produkta ustvariti več. V novo blagovno znamko smo šli zato, da znotraj nje razvijemo nove produkte. Hitro sva namreč spoznala, da je ime Žaren močno povezano s cvičkom in da se priimka ne da učinkovito zaščititi, mi pa tudi nismo edini Žaren v panogi.

Ko smo začeli Albiano, saj veš, smo imeli en letnik, 2017, že pripravljen. Takrat smo s takratnim znanjem in verjetno tudi z nekaj sreče pridelali dobra vina. S Françoisom Bottonom in Miho, ki takrat še ni bil zaposlen pri nas, smo naredili dober blend frankinj, sicer precej lesenih, ker smo imeli razmeroma dosti nove posode, in smo vedeli, da bo pač treba z njimi počakati.

Miha Ritonja je Štajerec, takrat vodja poslovalnice podjetja Fabijan v Krškem, kamor pride iz laboratorija Fabijan v Pernici. V oči mu padejo vzorno urejeni vinogradi (ki pa zdaj, po nekaj letih, še posebej odkar sodelujejo z Giovannijem Bigotom, niso in ne smejo več biti taki), z Jernejem se ujameta tudi osebnostno. Na sveže priseljen in primožen prej omenjeni François Botton (Domaine Slapšak), ki takrat »slovensko ni znal treh besed, je pa iskal nekoga, da ga tu prepriča v mehurčke«, s svojim znanjem, izkušnjami in prepričanjem v regijo postane eden od pomembnih, morda ključnih krivcev za aktualni vzpon posavskih penin, mu predstavi Dolenjsko s francoskimi očmi. Miha se neozdravljivo okuži z vinorodnim potencialom okoliša, po njegovih besedah nebrušenega diamanta, za katerega bo potrebno še precej časa, dela in povezovanja. Tudi na Lidijino prigovarjanje se Miha potem pridruži timu Albiane. Kot Štajerca ga še izdaja prepoznaven naglas, s katerim pa deloma tudi dokazuje, da v nasprotju s pogostim prepričanjem slovenske vinske scene ni Jernejev in Lidijin sin.

Kaj je od njegovega prihoda k Albiani drugače? Vse, v smehu kratko in jasno pove Lidija, kot da temu tako ali tako ni kaj dodati.

Nekoliko pred tem, v ponedeljek sredi januarja 2018, pokliče Jernej in po telefonu pove nekaj družinskih predlogov za ime nove blagovne znamke Žarnovih vin. Eden od njih je bil Albia. Predlog izhaja iz imen prednikov Albina in Ane, ki sta leta 1936 kupila posestvo, na katerem danes uspevajo njihovi vinogradi, a v napoto je močna španska vinska znamka z istim imenom. Ker so omenjeni španci pač dejstvo, razmišljam, kako bi se dalo iz istega izhodišča izpeljati še kako drugo obliko. Pošljem nekaj predlogov in Jernej skoraj v trenutku odgovori, da so doma vsi za moj predlog Albiana. Caroline Gilby, MW, pozneje z gledišča angleško govorečega mednarodnega poznavalca in strokovnjaka zapiše, da gre za »čudovit koncept, ki temelji na izvirni družinski zgodbi, je hkrati privlačen, ime blagovne znamke pa je enostavno izgovorljivo za govorca katerega koli jezika«.

V naslednjih dveh tednih je zasnovan, izrisan, izpiljen in potrjen predlog logotipa, po domače napisa Albiana z idejno likovno zasnovo etikete, sledijo detajli, vključno z oblikovanjem prepoznavnega grafičnega vzorca, ki potem svojo vlogo igra tudi na kartonskih škatlah in še kje. Nedolgo zatem postane jasno, da bo potrebna še rešitev za posamezna občasna vina višjega ranga, takrat je v igri odlična frankinja. V grafičnem smislu oblikovalska zasnova etiket to omogoča brez težav, potrebno pa bo za jasnejšo komunikacijo tudi ime za ta vina. Možgane spet preklopim na copywriting in za vina kot asociacijo na visoko predlagam poimenovanje Alto ter po Jernejevi potrditvi predloga tudi zanj kmalu pripravim predlog logotipa, napisa torej. Konec februarja 2018 sta v tisku prvi dve etiketi vin Albiana, in sicer za obe frankinji 2016, za osnovno oziroma klasično ter za frankinjo Alto, na zadnjih etiketah pa je takrat, v začetku, dokler se ime ni prijelo, tudi kratko pojasnilo, kaj je Albiana (Albin in Ana). Na zamaških Diam, na obodu navojnih zapork in na zbirnih kartonskih škatlah se prepričano v vrednost regije ob imenu Albiana pojavi napis Dolenjska, ki vedno v enaki obliki takoj postane tudi neločljivi sestavni del označevanja in promocije vin Albiana. Alto pa iz oznake za občasna posamezna vina še višje kakovosti preraste v pravo linijo vin Albiana nekaj let pozneje, ko je hkrati za prihodnost tudi že nastavljena možnost za morebitna naknadna vina Albiana Alto single vineyard.

Miha: A za zdaj ne želimo prehitro naprej. Najprej nameravamo ponoviti nekaj letnikov sedanjega Alta. Kar nekaj pivcev nas zelo podpira, kar se Alta tiče. So tudi naši ambasadorji in morajo tudi oni nekaj časa uživati v tem, potem pa gremo naprej in damo na to torto še češnjo.

Jernej: Leta 2019 smo začeli intenzivno vsebinsko delati na tej novi blagovni znamki, a je kovid izničil marsikaj od že začetega in zastavljenega. Vse se je ustavilo, dejansko smo potem morali začeti še enkrat. Kovid je pustil hude posledice, predvsem finančno, potrebno bo še kako leto, da to konsolidiramo. Brez tega nam ne bi bilo treba ob vlaganjih v promocijo in prodajo vin Albiana čakati z nekaterimi drugimi posodobitvami. Nujno potrebujemo več prostora za zorjenje, počasi bomo potrebovali prostor za skladiščenje, kar en manjši center za ridlanje in degoržiranje penin, nekaj posodobitev pa zahteva tudi že sama klet.

Za jesensko številko revije Vino 2015, ko so Žarnovi na 18 hektarjih vinogradov obdelovali okoli 80.000 trt, je v članku zaradi njegove šampionske frankinje prestige 2011 (najboljša med starejšimi in barikiranimi frankinjami ter šampion ocenjevanja po izboru komisije) v okviru 5. festivala modre frankinje Jernej med drugim povedal: »Želja je 100.000 trt, to bi skušali obvladati znotraj obstoječe organizacije, morda z enim zaposlenim več.«

Lidija: In zgrešil je za 4.000 trt.

Jernej: Res je. Danes skrbimo za 104.000 trt na 23 hektarjih vinogradov na mešanici ilovice in laporja. Zameje, Doma, Zajčer, Ograja, Močile, Pšak, Podivnica in na novo še Sveti Štefan. Grozdje pridela kmetija in ga proda lastnemu podjetju. Laški rizling, chardonnay, zeleni silvanec, ranfol, kraljevina, rumeni muškat, sauvignon, žametna črnina in modra frankinja, vse je za zdaj enojni guyot. Rodno je vse, razen hektarja in pol, ki pa tudi ni več daleč od tega. Tam je na novo posajen modri pinot. Prihodnjo pomlad obnavljamo hektar, morda malo več, odvisno deloma tudi od naše administrativne uspešnosti v zvezi s krčenjem.

Nekaj besed o kleti …

Jernej: 80 odstotkov je inoksa, 20 odstotkov lesa. Skupaj s predelavo, ker je precej vinifikatorjev vsaj v prvih fazah po trgatvi uporabnih tudi kot cisterne, je kapaciteta kleti okoli 300.000 litrov vina. Cvička pridelamo okoli 200.000 litrov letno, s tem da sem štejemo tudi cviček iz grozdja kooperantov, s katerimi delamo že vrsto let, v dobrem in slabem. Res pa je, da vsako leto iz naših vinogradov nekaj več vzamemo za Albiano, in tam smo zdaj odvisno od letnika med 50 in 60 tisoč steklenicami letno, znotraj tega predstavljajo penine že okroglo polovico.

Kaj je Albiana kot vino?

Jernej: Albiana je nov pogled na dolenjsko predelavo vin.

Miha: Klasična, osnovna linija, to so naša vina s prepoznavnimi barvnimi etiketami, predstavlja in dobro izraža Dolenjsko. Sortni karakter, višje kisline, nižji alkohol, igrivost in kot naš dolenjski podpis tudi lepa pitnost. Skletarjena so po razmeroma uniformiranem postopku, recimo 100-odstotni inoks, zorjenje na drožeh …, kar pa hkrati ne pomeni, da je vse popolnoma enako od sorte do sorte, od letnika do letnika.

Alto pa je provokacija. Težnja po razvoju. Upati si. To so vinifikacije, ki so jih izvajali predniki. Nič novega. Spontane fermentacije v sodih niso nič novega. Nekaj drugega pa je, kako se jih izvaja. In zakaj se prav danes trga grozdje točno iz tega vinograda in prav jutri točno iz nekega drugega.

Jernej: Kot vinar si povsem natančne poti v prihodnost pravzaprav ne znam začrtati, vedno kaj poskušaš, vsi poskusi tudi niso uspešni in na mestu, koliko časa, denarja in letnikov te to stane, je svoja stvar, pomemben je pa tudi odziv občinstva. Seveda imaš vedno željo, da bi imel kot vinar v portfelju moneymakerja, običajno je to osnovna, klasična, sveža linija, dostopna pivcem ne le cenovno, temveč tudi z vidika razumevanja vina. Pivci pa smo različni in želja je seveda tudi po višji liniji. Ampak preden je prišel Miha, si višje linije res nisem predstavljal takšne, kot je Alto zdaj. Ko me je Miha leta 2018 prosil za grozdje, iz katerega je potem pridelal prvi chardonnay Alto, še kot posamezno vino, ne kot linijo, sem ga postavil na realna tla s tem, da sem mu dal večjo količino grozdja, kot jo je želel. Miha je to vzel resno, nisem pa si znal predstavljati, kaj želi pokazati. Ko sva pokušala to vino med zorjenjem, med njegovimi vzponi in padci, ter mi je pojasnjeval, kaj želi in kje se delajo taka vina, sem začel razumevati njegovo vizijo. Takrat z Lidijo tudi nisva pila in poznala toliko svetovne vinske scene, Miha pa je zelo ambiciozno želel preveriti, ali se lahko poskusimo približati najboljšim svetovnim vinom, seveda v okviru naših danosti.

Miha: Bela vina Albiana Alto, zorena v lesu, so vinificirana brez maceracije. V bistvu želimo najboljše lege izražati z najbolj klasično nam poznano vinifikacijo. Tu sem se želel predvsem nasloniti na Burgundijo, ki je pač kraljica teh vinskih stilov, in želim izpostaviti Dolenjsko kot regijo, ki lahko pridela več kot desetletna vina. Tu je del tiste provokativnosti, ker je verjetno malo vinarjev, ki je tu taka vina že naredilo. Zagotovo so že poskusili in zagotovo lahko najdemo take steklenice, ampak po mojem se da narediti še več. Take provokacije so v današnjem času dobro sprejete, sploh restavracije imajo rade drugačne zadeve. • In Albiana Alto je očitno različna od klasične, osnovne Albiane z barvnimi etiketami. Ko je aktualni slovenski someljejski prvak Valentin Bufolin prvič poskusil linijo Alto, je rekel, da tega glede na našo klasično linijo ni pričakoval. Ne kot pohvala in ne kot kritika, ampak kot iskreno presenečenje nad stilom.

Jernej: Lahko rečemo, da smo bili prva štiri leta glede vin Albiana v nekem poskusnem obdobju, v vsakem letniku smo poskusili, kolikor je bilo možno različnih vinifikacij, različnih postopkov, da smo dobili čim več rezultatov, usmeritev. Tega ne moreš delati vsako leto, tega ne zdržiš, tudi letniki ne omogočajo vedno vsega ali istega. Zdaj iz pridobljenih izkušenj in informacij izlužujemo tisto, ker nam kot celota daje najboljši rezultat … In na tej točki vstopi Giovanni Bigot. V nekem trenutku smo spoznali, da imamo v vinogradih še rezerve. Mislim, da je vinogradnik, ko se tega zave, prišel že precej daleč. In potem se je treba odločiti, kako, s kom … izkoristiti tiste rezerve, za katere vemo, da jih imamo. To je zelo težka pot, po drugi strani pa pri višjih linijah izraziš konkreten vinograd. • Po vseh meritvah, po indeksu Bigot in po vsem, kar vemo tudi sami, je Alto tak, kot je, ravno zaradi tega, ne pa zato, ker bi si mi nekaj izmislili, malo manj obremenili trte, spontano fermentirali in vino potem imenovali Alto. Čim več vinogradov želimo pripraviti tako, da bi v njih lahko pridelovali vina za to linijo, ker so ta vina iskana in ker je tu tudi najvišja dodana vrednost.

Miha: Vsak vinograd smo že pred sodelovanjem z Giovannijem sami klasificirali oziroma ovrednotili, za kaj bi bil primeren. Z njim zdaj to v bistvu le še strokovno nadgrajujemo, da lahko delamo samozavestneje. Tudi sicer nenehno uvajamo spremembe, izboljšave. Tega ne kažemo in razglašamo ter ropotamo na vsakem koncu in kraju. Šele čez nekaj let se bo jasneje videlo, kaj smo naredili.

Giovanni Bigot v intervjuju pravi, da se mu zdi tu frankinja izziv, kot primerne in dobro prilagojene na vaše razmere pa navaja še chardonnay, sauvignon in modri pinot, svetovne sorte torej, bela in rdeča eleganca. In penine.

Miha: S frankinjo imamo težavo, ker z njo jeseni dolgo čakamo, da res dozori, in če pride takrat en teden deževja, spet čakamo in upamo na ugodno vreme. Škoda, ki jo naredijo padavine, ko je grozdje tik pred najvišjo točko, je težko sanirati, traja vsaj teden do dva, vmes pa spet kaj zmoči in si spet na začetku. Najboljše je, da s frankinjo čakaš čim dlje in jo pobereš par ur pred dežjem, a to se malokdaj izide. V letniku 2020 recimo ni bilo pogojev za našo frankinjo v liniji Alto. Vinograd zanjo je več kot 400 m nad morjem in ko ni, ni. V dobrih letnikih pa je fantastična, čisto drugačna od drugih frankinj, je res Alto, visoka. Letnik 2021 je tak, top, a še potrebuje čas.

Tole v kozarcu je osnova za svetlo etiketo 2022. Lepa jesen je trajala kot leta 2017. Upamo na več takih let, podnebje gre v to smer. Barva je fascinantna, tanini zreli, odlični, letnik je dal zrele peške, nastalo je krasno vino, ki je v tem trenutku sicer malce reduktivno,1 zaprto, a razumeti je treba, da je to vmesna faza, vino je v razvoju. Če bi bila sedaj odprta, ne bi potem v steklenici od nje ostalo nič. Ker večina vendarle ne razume razvoja vina dovolj dobro in lahko dobijo napačno predstavo, jim raje odprem steklenico, v kateri je vino dokončano. Včasih tudi sam težko razumem te faze razvoja. Ne pokušam jih tako pogosto kot druga vina, ker frankinje dostikrat preprosto NISO. Potem prideš čez tri mesece k sodu in vidiš, da je. Če bi prepogosto poskušal, bi težko prenesel tiste ni, ni, ni, … Na določene dneve sem kar prestrašen – bo šlo vse v redu? Kje sem naredil napako? Odgovornost je tu tudi zaradi ekonomskega vložka.

Jernej: S frankinjo je problem še zato, ker se ne znamo identificirati z njo, se obnašati z njo, posledično je ne znamo prodajati tako, kot bi bilo treba prodajati tako vino.

Miha: Silvanec je odličen, vendar naporen za prodajo. Z njim sva si tudi najmanj upala. Prav tako poskušava s sodi, to velja za vse sorte, in za zdaj sva imela kar srečo. Je pa treba vino za les drugače pripraviti kot vina za inoks.

Sauvignon je raketa. Včasih smo ga delali s stabulacijo,2 zdaj ne več, morda ga bomo kdaj spet. Zdaj ga fermentiramo z dodatkom (10 odstotkov) celih jagod. Les, posebej tisti najboljši, nam lepo umiri sorto, za zorjenje so odličen format 400-litrski sodi. Poleg dosednjega zelenega silvanca, laškega rizlinga in chardonnayja gre zdaj prvič malo sauvignona, okoli 5 odstotkov, na račun sicer še vedno večinskega silvanca, tudi v zvrst Parcele Alto. Zdaj se te nove Parcele sestavljajo v cisterni, kaže dobro.

Chardonnay? Ja, veljalo naj bi ABC, Anything But Chardonnay, »kar koli razen chardonnayja«, v resnici pa ga hočejo vsi. Pokaže kraj. Je klasika. In vino potrjuje ugotovitve o odličnosti vnograda.

Jernej: Laški rizling … Nameravali smo se mu že odreči, a smo dobili odzive, zaradi katerih bomo tudi z njim delali naprej. Zdaj ga že imamo v obeh linijah, v klasični in kot Alto.

Miha: Z nekaj zelenega silvanca je v našem novem vinogradu Sveti Štefan, kot smo že omenili, posajen zdaj tudi modri pinot. Giovanni se še ukvarja z geologijo in precej nenavadnimi tlemi te lege. Na zemljevidu iz časov Marije Terezije je Sveti Štefan že označen kot vinogradniška lega. Dolenjske lege so bolj amfiteatrske, razmeroma zaprte in zato lahko težavne glede bolezni. Zato so iskali prevetrene lege. Sveti Štefan je izpostavljen, vzhod, sadili smo burgundski klon 777. Za penine. A mimo mirnega tudi ne bo šlo. Letos bomo pobrali prvi pridelek.

Penine?

Miha: Prva penina Albiana je, če smo iskreni, nastala zaradi Lidije, ki se navdušuje za peneča vina. Želela si je svojo penino, Jernej pa v začetku ni bil preveč zainteresiran za kaj takega. Skoraj vsak vinar namreč že ima svojo penino, a pogosto so to zgolj vina z mehurčki.3 Na tak način bi bila naša penina lahko narobe razumljena, Jernej pa se je tega, če že, hotel lotiti resno. Če gremo, gremo na polno.

Jernej: Lidija je pritiskala in leta 2016 smo šli v trgatev po zastavljenem protokolu, zelo dosledno, zelo natančno. Tako ali tako potem, po domače rečeno, potrebuješ tri leta, da vidiš, kaj si naredil narobe.

Miha: Tisto prvo leto smo delali skupaj Jernej, jaz in François, ki je že takrat želel ali imel vizijo, da se v tej regiji proizvede milijon steklenic dobrih penin po klasični metodi letno, kar je sicer želja še danes. Posavje je ena od redkih regij, kjer se lahko tako globoko na jugu za peneča vina trga zrelo grozdje. Kot recimo v Šampanji. Za razliko od drugih, kjer morajo večinoma ali kar v celoti trgati prej, nekateri tudi precej prej. Tukajšnji potencial pa je še večji tudi zaradi lokalnih sort – žametne črnine, rumenega plavca … Ne le da so te sorte prisotne in da se z njimi morda lažje gradi in promovira neka lokalna identiteta, dejansko predstavljajo tudi kakovostni prispevek k tukajšnjim penečim vinom. François je recimo prepričan in dokazuje, da lahko žametovka peninam podaljša njihovo dolgoživost. In tu je še nekoč že uspešna in poznana, pozneje pa prekinjena peničarska preteklost teh krajev.

Že takoj na začetku smo torej resno šli v razmisleke in odločitve glede sort, tipizacije, vse smo že povsem na začetku delali načrtno, vse je moralo stati na mestu, ni smel nastati zgolj nek generičen produkt in moral je omogočiti tudi nadaljevanje ter prostor za razvoj. Poleg tega nismo želeli na začetku narediti sedem tisoč steklenic preveč provokativne zadeve.

Lidija: Sedem tisoč devetsto devetnajst steklenic.

Miha: Penine vsako leto povečujemo, trenutno smo na 33.000 napolnjenih steklenicah. Vidimo naše produkte na policah in po restavracijah, tudi obisk na našem zdaj že tradicionalnem vsakoletnem Večeru penin konec poletja tu na posestvu je dokaz, da pivci v Sloveniji vedo za Albiano, prve palete penin so šle v Ameriko, smo v Belgiji, Nemčiji …

Jernej: Kolikor smo prvo leto naredili penin, imamo letos zorenih osnovnih vin prejšnjih letnikov zanje za naprej.

Miha: Tudi zaradi izjemnega pomena blendinga, ki je po mojem ena od ključnih skrivnosti Šampanje, si z Jernejem puščava vedno več zorenih osnovnih vin prejšnjih letnikov, da bomo imeli več vzvodov za vplivanje. Imamo jih v inoksu in lesu. Nismo pa še tako daleč, da bi ta osnovna vina imeli stekleničena. Na bar in pol stekleničeni magnumi … ja, to nas še čaka. Ampak že samo z enim prejšnjim letnikom teh vin vidimo, kakšne možnosti nam to odpira pri blendingu.

Jernej: To je evolucija, zajahali smo val, penine nam lepo zorijo, dovolj jih imamo, nimamo potrebe za predčasno predajo trgu. In lepo se prodajajo. So pa finančno naporne, zahtevajo prostor in čas, ni hitrega obrata.

Miha: Najbolj se bojim, da tega ne bi mogli dohajati. Že jutri bomo imeli premalo prostora. Penine morajo dozoreti, ne želimo prehitevati, poskušamo biti načelni. Pivcev ne želimo pustiti ravnodušnih.

Sorte?

Miha: Albiana brut je chardonnay, kraljevina, žametna črnina in nekaj kapljic rumenega plavca. Zadnjo edicijo smo pravkar poskusili po 16 mesecih zorjenja in ta vmesni rezultat je res dober. Brut rosé je čista žametovka, brut nature je bil pa chardonnay (70 odstotkov) in kraljevina (30 odstotkov). A tega bo počasi zmanjkalo. Blanc de blanc je še na zorjenju. Samo chardonnay, jasno. Delna malolaktika, pol je že zorene osnove iz lesa. Bogat. Pa še novost, penina izključno iz lokalnih sort – rumeni plavec, kraljevina, žametovka. Pravkar je šla na zorjenje.

Jernej: Želim si, da bi nekdo še za časa naših aktivnosti lahko rekel, mejdun, tole v kozarcu bi pa lahko bila Dolenjska, kar bi namreč pomenilo, da smo v steklenico dali tudi podpis regije. To je zahtevno delo, včasih tudi hoja po robu. In ni odvisno samo od nas, odvisno bo tudi od števila vseh steklenic, ki bodo šle z Dolenjske. Imamo časovno okno od 20 do 25 let, v katerem bomo imeli prednost pred vso ostalo Slovenijo. In strinjam se, da lahko Dolenjska postane sinonim za peničarstvo v Sloveniji, kot je Šampanja sinonim za proizvodnjo penečih vin v Franciji (kjer šampanjci tudi niso edina peneča vina, op. M. M.) ali kar na svetu.

Miha: Pred Proweinom sva šla z Jernejem na neko predstavitev kozarcev Riedel. Sklenil sem, da jih bom na sejmu obiskal in jih prosil, da izberejo, predlagajo svoj kozarec za našo penino. Zagrabili so in dobila sva termin za sestanek, a se izkaže, da niso od nas pravzaprav pričakovali nič. Glavni niti ni imel časa in v roke nas je vzel njihov somelje. Pogovarjamo se, od kod smo, ko začne degustirati, se mu pozornost poveča, povabi še druge, gledajo nas kot vesoljce. Poskusimo naslednjo Albiano, cel štant pije našo penino, poskusijo vse, ves štant. Odlično, komentirajo, pomagajo nam izbrati kozarec, razumejo in poudarjajo večplastnost vina.

Jernej: Za taka vina moraš dobiti ljubitelja šampanjca, ki se je pripravljen odreči šampanjcu. To bo sicer trajalo. Da se obrne v glavi.

Miha: Če na to ne bi gledali na tak način, bi bilo zaradi okoliščin, zaradi naravnih danosti, ki trenutno res delujejo v naš prid, brez pomena to početi. Upamo, da se nam bo na tem vlaku pridružilo še dovolj drugih. Vlak že pelje, vedno težje bo stopiti nanj, kmalu bo treba nanj skočiti. Čas nam že beži.

Kje lahko kupec dobi Albiano, razen pri vašem distributreju Koželju in tu na posestvu?

Miha: Do nedavnega smo se izogibali trgovskih polic, zdaj pa poskušamo Albiano ponuditi širše. To seveda ne pomeni vsake trgovinice, na nekih ključnih točkah pa moramo biti na voljo. Kjer recimo lahko kupiš dober sir, naj bi bila na voljo tudi naša Albiana. V Ljubljani se nas lahko, razen v centru, trenutno že dobi v E. Leclercu na Rudniku, v Mariboru pa v Intersparu v Europarku. Klasična linija belih vin, Albiana z barvnimi etiketami torej, je za končnega kupca postavljena na enotno ceno 12 evrov, klasična frankinja pa na 15 evrov za končnega kupca. Tu zagovarjamo dobro razmerje med kakovostjo in ceno. Albiana Alto je 25 evrov. Več napora kot za Alto vlagamo v to, da med pivce spravimo klasično linijo Albiane. Z enimi vini delaš obrat, z drugimi imidž, ugled. Dušan Brejc nam je še pred kovidom rekel, zdaj znate delati vina, morate pa naredi še vino, ki bo ful dobro, in mu postaviti visoko ceno. Če nimaš linije, kot je pri nas Alto, kjer si sam postavljaš mejnike, čim višje, potem težje prodajaš osnovnejšo linijo. S prodaja Alta ni težav, ga pa res tudi ne forsiramo, ker ga ni toliko, da bi imeli to potrebo.

Jernej: Od prvega chardonnayja Alto 2018 so na voljo samo še magnumi, Alto v te večje steklenice tudi sicer redno stekleničimo, vse imamo tudi v magnumih.

Miha: Alto sauvignon, laški, silvanec, chardonnay in Parcele trenutno prodajamo letnik 2020, na trg pa že vstopajo bela vina linije Alto 2021. To so zdaj še zelo mlade zadeve, kar čutiš v vinu … še dve leti! In s tem gremo zdaj naprej, kot rečeno, tudi malo provokativno. Mnogokrat smo že in verjetno bomo še stokrat pojasnili, kaj se gremo.

Kaj pa tujina, izvoz?

Miha: Seveda. Intenzivno delamo tudi na tem. Nastavljenih in odprtih imamo ogromno zadev. Čakamo, da stečejo. Ne moreš v tujino kar priti in prodajati. Če ne znaš, ti ne bo uspelo. Ko sam iščeš distributerje, vidiš, da ti fantje ne berejo mejlov, ne odgovarjajo, nič tega ne delajo. Ko si neznan, ti nihče ne odgovarja. Če ne greš na sejme ciljno razstavljat, je to izlet. Preden greš recimo v Düsseldorf na Prowein, je ogromno dela, da sploh prideš do sestanka, da prideš do pravega in da se ti sploh odzove. Eni naši vinarji so seveda že uspešni, a razumljivo je, da delajo zase, ne za nas. Ne bodo nam kar dali svojih kontaktov. Za ZDA se nas je zato nekaj združilo in pri vstopu na trg nam pomaga tamkajšnja agencija. Oni organizirajo, da bomo nastopili kot Slovenija, poiskali bodo kupce, ki iščejo tako vino, kot ga imamo mi. To pomeni, ne iščemo mi igle v kupu sena, ampak plačamo posrednika, ki nam pomaga pri prodoru. Osvajanje trga stane v vsakem primeru in bolje je, da je prodor ustrezno izveden in s tem uspeh zanesljivejši. Kar pa je bistvo.