Človek je težko produktiven, če se 300-krat na leto zbudi z mačkom, je nekje zapisal Charles Bukowski. Na to sem pomislil po pogovoru z Juretom Grubarjem. Iz leta v leto isti prežvečeni in pogreti pogovori. Bralci revije Vino, ki imate globlji vpogled v slovenski vinski sektor in več izkušenj od pisca teh vrstic, boste zavzdihnili in rekli: »Že slišano, že videno.« Psi lajajo, karavana gre dalje. • A če obstaja oseba, s katero je vredno ponovno pogreti že neštetokrat pogreto kuhano vino, je to Jure. Direktor Kleti Krško je brez dlake na jeziku. Po zadnjem intervjuju za revijo Vino mu je telefon pregorel, pa ne samo zaradi pohval, da ne bo nesporazuma. Tokrat ne bo nič drugače, čeprav je nekatere izjave v avtorizaciji omilil oziroma se jih je lotil bolj diplomatsko. • Jure Grubar je eden od najbolj angažiranih vinskih ljudi v Sloveniji. Direktor in glavni enolog Kleti Krško je tudi direktor Vinske družbe Slovenije, podpredsednik Združenja vinarjev pri Gospodarski zbornici Slovenije, predsednik strokovnega odbora pri Zadružni zvezi Slovenije, član številnih delovnih skupin, ocenjevalskih komisij … Skratka človek v jedru dogajanja slovenskega vinskega sektorja. Poznava se že kar nekaj časa, a tokrat sem ga prvič videl rahlo resigniranega, obupanega. To ni dober znak. • Si kdo od bralcev upa staviti, da lahko ta intervju skopiram in brez resnih sprememb objavim leta 2030? Presodite sami.
V zadnjem intervjuju ste dejali, da je bil leta 2015 v Kleti Krško rdeči alarm. V kakšni kondiciji ste deset let kasneje?
Marsikaj se je spremenilo v desetih letih. Leta 2020 se je zamenjalo vodstvo kleti. Postavili smo kratkoročno in dolgoročno strategijo, ki ji tudi sledimo. Predvsem smo napredovali pri kvaliteti vin in razširitvi ponudbe, ker smo naredili diverzifikacijo artiklov. Cviček sicer še vedno predstavlja tri četrtine pridelave, a danes ponujamo tudi modro frankinjo v celotni vertikali in peneča vina, ki predstavljajo vedno večji delež pridelave. Več se posvečamo tujim trgom, čeprav izvoz ni samoumeven, temveč plod večletnega dela. V kleti je zelo opazna pomladitev kadra. Če sem bil pred sedmimi leti najmlajši, sem danes krepko v zgornji polovici. Imamo več znanja, entuziazma in predanosti, kar se odražava tudi v celotni sliki kleti, na koncu zaprte v eno steklenico vina. Po drugi strani pa smo kot klet znotraj naše regije in celotne Slovenije manj konkurenčni.
Razložite, prosim.
Pri cvičku izstopamo z višjo ceno. Želimo upoštevati rast stroškov, pokrivanje investicij, a prodajna cena še vedno ni takšna, kot bi si želeli.
Kje se zaplete? Večina cvička se proda v trgovinah. Kakšen odnos imate s trgovci?
Klet Krško je zadruga, pravni subjekt. Obkroženi smo s kmetijami, ki so fizične osebe. Zato smo manj konkurenčni. Naše finance se vodijo v skladu s predpisi, medtem ko pri drugih pridelovalcih, konkurentih in kolegih žal ne. Trgovec vpraša: »Zakaj zvišuješ ceno, preostali pa ne?« Tu imamo največji razkorak. Pritiski so.
Kakšni pritiski?
Zgodi se, da nam trgovci ne potrdijo cenikov ali pa jih ne potrdijo v želenih rokih. Na policah postavljajo drugačne cene. Po treh podražitvah v zadnjih štirih letih se je zgodilo, da so nam nekateri celo zaprli artikle za naročanje, a so po nekaj časa tudi sami ugotovili, da to ni bilo pametno, saj naše artikle potrebujejo, ker so iskani. Iz tega sledijo logistični zapleti, zamiki zalog in denarnega toka. Ne vem, kako si lahko drugi privoščijo, da ne korigirajo cen. To niso zanemarljive situacije, sploh ker smo vezani še na druge pogodbene aktivnosti, ki jih moramo spoštovati.
Ste lahko natančnejši?
Recimo, pogodba s trgovcem te zaveže, da moraš določen delež prodaje vrniti v marketing. Iz tega pridejo t. i. najdražji tedenski časopisi, ki jih dobivamo v nabiralnike. So še drugi »privilegiji« in pogodbene aktivnosti, ki pa jih drugi kolegi v regiji nimajo. To otežuje poslovanje. Zviševanje cenikov je postalo dobesedno dvorjenje trgovcem in našim poslovnim partnerjem v upanju, da se bo to čim prej uredilo. Po drugi strani pa, a kdo mene vpraša za dvig stroškov energije, repromateriala, obvezne božičnice, če sva še rahlo aktualna? Nihče.
V vseslovenski anketi, ki je analizirala pivske navade Slovencev, se je preverjalo tudi prepoznavnost in ugled kleti. Klet Krško se je uvrstila med pet najprepoznavnejših kleti v Sloveniji, a hkrati je bila pri ugledu malo nižje. Predvsem v mlajši generaciji (18–34 let) sta med velikimi kletmi recimo spredaj Klet Brda in Vinakoper. Kako povečati ugled in nagovoriti mlado generacijo?
Če želiš osvajati trg in vzgajati mlajše pivce, moraš imeti za to produkt. Te produkte smo nastavili pred nekaj leti. Penečega vina prej sploh nismo poznali, danes pa imamo v ponudbi številne etikete, od klasične do charmat metode. Več je poudarka na modri frankinji, sortnih belih vinih, posodobili smo cviček. Gre za proces. Vzpostavitev artikla, branda, marketinga, kako plasirati artikel na trg. Znamka Klet Krško je stara skoraj sto let, brand Turn pa ima le pet let. Investicija v sam ugled tudi ni zanemarljiva. Iz leta v leto vlagamo več v marketing po družbenih omrežjih, kar se nam obrestuje. Sploh spletna prodaja je v zadnjem času zelo zaživela. Trend je pozitiven in verjamem, da bo anketa čez dve leti kazala drugače. Največji izziv je, kako vinu dati vrednost in prepričati potrošnika.
Ob zadnjem obisku v Sloveniji je cviček iz vaše kleti poskusil tudi ugleden britanski vinski poznavalec Jamie Goode, mu prisodil 88 točk ter ga pohvalil kot nizkoalkoholno rdeče vino. Cviček sicer velja za lokalnega posebneža. Ima prihodnost tudi na tujih trgih?
Cviček je za tuje trge zanimiv kot nizkoalkoholno in nizkokalorično vino. Vsi ti pogovori in različna sodelovanja počasi prinašajo rezultate. Več smo pričakovali od zahodnega trga, vendar pa je ameriška carinska politika stvari zelo zapletla. V zraku je čutiti dosti strahu in previdnosti pri sklepanju novih poslov, zato pa se bolj osredotočamo na evropski in azijski trg.
Pri cvičku se je nedavno spremenila tudi zakonodaja. Deluje kot potrditev aktualnega stanja.
Z MKGP smo ugotovili, da naša zakonodaja ni usklajena z evropsko. Podroben pregled je pokazal, da že pravilnik ne sledi specifikaciji. Imeli smo zatečeno stanje in predvsem smo želeli homogenizirati teoretični in praktični del. To nam je letos jeseni tudi uspelo.
Katere so glavne spremembe?
Hektarski donos se je povečal z 8 na 10 tisoč litrov na hektar. Minimalno kvoto belih sort smo zmanjšali s 25 na 10 odstotkov, zaradi deficita belih sort. Uredili smo poimenovanje, ker so se tradicionalni izrazi podvajali. Od leta 2025 je »Cviček vino PTP«. Aromatične sorte so dokončno izločene. Zvišali smo tudi minimalno oceno s 15 na 15,5 točke, kar pomeni tudi dvig kvalitete. To so glavni popravki, leta 2026 bo predvidoma sledila še druga faza.
Pred dobrima dvema letoma ste predstavili cviček premium. Kako se je prijel?
Letos smo do konca septembra prodali 400 % več premijske linije kot lani. Povpraševanje je, kar nas veseli. Obrestuje se nam. To je tudi dober način za negovanje nežnejšega spola, mlajše populacije, ki mogoče prej ni posegala po tem artiklu, pa tudi tujine.
Leta 2020 in 2021 je bilo na Dolenjskem zaradi vremenskih razmer pridelka pol manj od povprečja. Cvička pa ni zmanjkalo. Nisem ravno jedrski fizik, ampak seštevek se mi ne izide.
Za našo klet je bila sreča v nesreči korona in posledični upad prometa za 30 odstotkov, tako da smo ravno preživeli. Se pa tudi sam sprašujem, kako je to mogoče. Kako ima lahko nekdo ob polovični letini klet ravno prav polno? V letu 2022, ko je bil donos 150-odstoten, prav tako – ravno prav polno klet, brez presežkov. Problem je v neregulaciji trga. Fleksibilnost družinskih vinarjev in kmetij ter kontrole, ki je praktično ni, ker inšpekcija trdi, da nima vzvodov.
Kako se lahko vino prodaja kot PTP, če grozdja ni bilo? Vemo, da se je grozdje vozilo in iz marsikod, kar je žalostno in nas je lahko sram, da se to dogaja. Žal je to rak rana sistema v Sloveniji. Strinjam se, pomislek je na mestu. Kako je lahko klet polna, če grozdja ni in ga nimaš kje kupiti? Pa še kar nismo pripravljeni narediti nič glede tega. V novem zakonu o vinu branimo geografske označbe – poreklo Slovenija. Potem pa se šušlja, da je bilo leta 2024 uvoženih nekaj milijonov litrov vina ter prijavljenih in prodanih kot slovensko vino.
Skočiva do modre frankinje. Vaša modra frankinja classic je zmagala na letošnjem ocenjevanju v Sevnici. Če mi dovolite rahlo provokativno vprašanje. Ali je zmagala, ker je najboljša ali ker je na ocenjevanje prišlo tako malo vzorcev?
V finalu so bile tri modre frankinje. Dve bolj na leseni strani, ena bolj sortna, elegantna. V zadnjih letih se tudi komisija estetsko bolj nagiba k vinom, ki odležijo manj časa v lesu, so bolj sortna. Sam nisem pričakoval zmage, a skupina desetih ocenjevalcev je tako odločila. Je najboljša? Ne vem, je pa dejstvo, da je modra frankinja classic najbolj prodajana frankinja v naši kleti. Razmerje med kvaliteto in ceno se mi zdi zelo dobro. Že nekaj let govorim, da se s to frankinjo rahlo razdajamo, ker na polici v trgovini stane osem evrov.
Če želiš osvojiti srce potrošnikov, potrebujemo tovrstna vina. Spomnim se, da je ugleden slovenski somelje na posvetu, ki smo ga imeli na posestvu Albiana, rekel, da bi oni sicer prodajali modro frankinjo, če bi jo vinarji znali pridelati. Potemtakem bi imeli tri etikete, ki bi zalagale deset prestižnih restavracij, in to je to. Če pa želimo osvojiti potrošnike, potrebujemo vino, ki je širše dostopno.
Kako je s prodajo frankinje v vaši kleti?
Prodaja raste, približno eno tretjino na leto. Celotnega programa je trenutno 50.000 steklenic, gremo proti 70.000.
Na ocenjevanja v Sevnici iz leta v leto prihaja manj vzorcev. Vetra je v jadrih manj, kot ga je bilo. Kako vidite prihodnost ocenjevanja in celotnega projekta?
Ocenjevanje se mora nadaljevati. Dobro je, da se o tem piše in govori. Da ima neka kritična masa ocenjevalcev vpogled v to, kaj se dogaja s frankinjo. Kako priti do večjega števila vzorcev, pa mislim, da je vprašanje operativnejše narave organizatorja.
Drugo vprašanje je, zakaj zmagovita frankinja, mislim, saj je lepo, da dobimo intervju v reviji Vino, in pozornost publike, a zmagovita frankinja bi morala odpirati vrata najboljših restavracij v državi. Tako bi titula pridobila težo in vsi bi želeli sodelovati na ocenjevanju ter zmagati.
Bo frankinja ostala v fokusu Posavja? Je poudarek na peninah mogoče smiselnejši?
Modra frankinja je zanimiva. Poglejte, kaj se dogaja na Štajerskem, ki se je oborožila s frankinjo. Z njo se ukvarjajo v Vipavski dolini, vem, da je nekaj tudi v Brdih in Istri. Če pogledamo čez mejo, vidite, da Hrvati delajo cel pomp z borgonjo, ki se seli v hrvaško Istro. Ugotovili so, da je borgonja avtohtona hrvaška sorta, in bodo stavili na to. Spet bo vojna. To so že povedali. Namesto da bi ta bazen potegnili skupaj – Avstrija, Hrvaška, Madžarska, Slovenija in naredili en dober brand. Ne, spet se bomo kregali in ugotavljali, čigava je frankinja. (smeh)
Dosti Posavcev sicer ni naklonjenih selitvi frankinje po Sloveniji. Tega nisem nikoli razumel. Ali ne bi bilo za promocijo frankinje dosti lažje, če bi jo pridelovala tudi Marjan Simčič in Aleš Kristančič, da ne rečem Château Haut-Brion in Cheval Blanc?
Se strinjam. Zakaj ne bi? Naj bo prisotna tudi drugod. Naj se pokažejo različni stili. Naj tudi zveneča imena sadijo to sorto, saj bi ravno to dajalo kredibilnost sorti, pa tudi nam pridelovalcem. Tako bi frankinja širše zaživela. Sebični smo in ne pustimo razvoja blagovne znamke s sorto.
Zakon o vinu je že na vladi. Kaj lahko pričakujemo od njega?
Zadnja verzija ni enaka tisti, ki smo jo spisali v delovni skupini. Dočakali smo tudi pravilnika. Ne glede na zakon pogrešam osnovno strategijo slovenskega vinogradništva in vinarstva na podlagi, na kateri bi morali pisati zakonodajo. Danes gasimo požare in skušamo zadovoljiti vse deležnike – male, srednje in velike.
A bistvo bi se moralo skrivati v tem, da je potrebna ločnica s tem, kaj je hobi, torej dediščina, ki smo jo podedovali od naših prednikov in ostaja v naših genih. Mislim na 500 trt, iz katerih se pridela vino za družino in prijatelje. Ne vidim razloga, da bi to opuščali. Problem nastane, ko se želi del tega pridelka tudi oddati. To pa dostikrat postane krinka, da se delajo nečedne stvari. Vzpostaviti je treba sistem, kako bomo preživeli. Vsi, od najmanjšega do največjega. Sicer se nam ne piše dobro. Žal se zadnje čase premalo pogovarjamo o vinu in romantiki ter preveč o zakonodaji in opredeljevanju.
Jure, tudi midva si lahko nalijeva čistega vina. Med drugim ste direktor Vinske družbe Slovenije, podpredsednik Združenja vinarjev pri Gospodarski zbornici Slovenije, predsednik strokovnega odbora v Zadružni zvezi Slovenije. Praviloma v teh združenjih sedite isti akterji – iste kleti. Se ne morete uskladiti, prevzeti pobude, ali mora biti za vse odgovorna država?
Če so naše ideje vedno zavržene, težko vplivamo na to. Razmišljanje Gospodarske zbornice, Zadružne zveze in Vinske družbe je zelo podobno. A druga stran prevladuje. Mnenje družinskih in hobi vinarjev se bolj upošteva kot naše.
Rdeči alarm še ni dovolj glasen? V Sloveniji dnevno izgubimo približno hektar vinogradniških površin. Se ne morete usesti z družinskimi vinarji in dogovoriti, kje želite, da bo sektor leta 2035 ali 2050, in približno orisati poti do tega cilja?
Saj si tudi ti, Ožbej, znotraj VDS napisal strategijo, pa ni bilo posluha oziroma ni nikdar zaživela, če smo iskreni. Ne bom rekel, da je to nemogoče. Daleč od tega. Bili so predlogi, da bi se usedli brez MKGP in pogovorili. Po drugi strani smo se na zadnjem sestanku delovne skupine 10. januarja 2025 glede marsičesa strinjali. Na koncu pa nam je isti lobi, ki ne deluje tvorno, dal vetra. Žal je tu neka siva cona, kjer se lobira na drugih inštancah, sicer ne vem, zakaj bi bila na koncu objavljena takšna vsebina.
Dokler se iz dneva v dan borimo z eksistenco, neprožno in neenakopravno zakonodajo, se bomo težko posvečali primarnemu delu. Naravi in vinu, namreč. Imamo pa vsi enak izziv, in to je čas, ki ga nihče več nima. Ali ni šlo že dovolj daleč s tem, da moramo mi pisati zakonodajo in specifikacije?
Torej ste nehote birokrat.
V službi imam en meter uredb, ki jih berem in preučujem. Halo? Tu smo zato, da delamo, ne pa, da pišemo zakonodajo. Seveda je dobro, da kdo vpraša za mnenje oziroma sodelovanje, a kaj ko so potem vsa tvoja mnenja in komentarji zavrnjeni. Moj trud, ki bi ga lahko usmeril v razvoj podjetja, sem dobronamerno uporabil za zakonski moment, ki pa je bil na koncu preslišan. • Ponavljam, res se ukvarjamo z lastno eksistenco. Vinakras, Puklavec, Radgona, Klet Brda .. vsi imamo izzive. Deležni smo vse pozornosti. Zakonodajne, poslovne, davčne, inšpekcije, kadrovski izzivi. Vse imamo na plačilni listi. Zakaj moramo porabiti dva šihta za statistiko? Jaz kot pravni subjekt da, vsi drugi pa ne. Ne nazadnje vse to stane. Zakaj se nam ne piše dobro kljub menjavi generacij? Obstaja lobi, ki je močnejši od tega, kar bi se moralo odvijati.
Bi se splačalo vseeno poskusiti?
Strinjam se. Prav bi bilo, da bi se usedli. Družinci, Vinis, VDS, GZS ter se sami odločili, kaj bi. Ampak na koncu bi morala po mizi udariti država in nastaviti poslovni model, ki bo deloval. Seveda bo bolelo, vedno koga boli, ampak cesar je še vedno vzel, kar je njegovega, in vedno bo. Pa ne gre za to, da bi želele velike kleti obdavčiti male vinarje. Ne gre za to. Želimo celostno rešitev. In najlažje bi se uskladili tako, da država predlaga razumno možnost in udari po mizi. To bi bilo to.
Ne verjamem, da bomo ta film kdaj videli … A če pogledava z druge perspektive. Ljudje se hitro poenotimo, kadar imamo skupnega zunanjega sovražnika, ki presega notranje razprtije. Zadnjič mi je vinar iz Istre razlagal, da so prišli njegovi otroci iz šole objokani domov, ker so poslušali, da so kmetje največji onesnaževalci na svetu. Bi se pri tovrstnih nebulozah in antialkokrižarjem lahko sektor poenotil, nastopil skupaj?
To spada v strategijo države. Kako se bomo strateško obnašali do kmetijstva in do vinogradniške panoge, če te na vsakem koraku teptajo in zatirajo ter želijo prepovedati? A farmacija je pa zakon? Želimo graditi turizem in imeti lepo podeželje. Bomo gledali koze, ki se bodo pasle med robidovjem v zapuščenih vinogradih? Bodo komunalne službe odlično živele, ker bodo morale čistite opuščene vinogradniške površine? Vse to spada v primarno strategijo kmetijstva in znotraj tega vinogradništva in vinarstva. Alarm je pri 12.000 hektarjih. Toliko površin potrebujemo za pridelavo vina za domačo porabo. Zastaviti si moramo cilj, koliko vina želimo letno pridelati. Če bo dala narava več, bomo uporabili mehanizem krizne destilacije, da ohranimo cene. Kilogram slovenskega grozdja bo vsako leto dražji. To je realnost. Nimamo odzivne zakonodaje, kot jo imajo Italijani. Če je tam načrt, da bodo pridelali 800 milijonov litrov prosecca in letina kaže, da ga bo ena milijarda litrov, torej 200 milijonov litrov preveč, uredijo krizno destilacijo ali kateri drug vzvod za stabilizacijo trga.
Pri nas tega ni. Še danes se sprašujemo, zakaj nam niso dovolili krizne destilacije letnika 2022, ki je bil presežen. Presežno je bilo tudi zaradi nestrateške zakonodaje. Pri slabih letnikih bi morala cena gor, a ne gre, ker vsi raje špekulirajo in se znajdejo po svoje. To ni učinkovita zakonodaja. Celotna politika je premalo odzivna. Zakaj vsem ne omogočimo ugodne poslovne klime?
Mogoče pa status quo ustreza zadostnemu številu akterjev. Mali pivovarji so bili jezni ob nedavni podražitvi trošarin. Bo vinski sektor naslednji?
Vprašajmo se, zakaj ni trošarin. Saj se niti prešteti ne moremo, razumeš? Za vsak liter piva se ve, kdaj je bil pridelan. Smo ena redkih živilskih panog, ki nima urejenih masnih bilanc, masnih tokov. Tudi pri drugih panogah je nekaj nelojalne konkurence, a toliko kot pri nas je ni nikjer. To povedo ljudje, ki se vsakodnevno spopadajo s tem. Ko je bilo nazadnje govora glede trošarin, sem dvignil roko in vprašal organe: »Za vse ali samo za podjetja?« »Ja, samo za vas,« so odgovorili. Zopet nov hendikep za nas. Se kdo vpraša, kaj vse to pomeni? Umerjene cisterne, kontrole, dodatne evidence … dodaten človek v kleti, s tem pa dodatni stroški.
Zakaj ne moremo vzpostaviti mehanizma, da lahko vsi odkupujemo grozdje, pa bomo hitro prišli do masnih tokov. Imeli bi čisto sliko. Če lahko vsi prodamo grozdje, bi ga lahko vsi tudi kupili. In ko mali vinogradniki tulijo v en rog: »Grubar in velike kleti nas bodo ubile.« Ne, vi nas boste ubili in dolgoročno zraven še sebe. Bodimo pošteni.
Torej glede slovenske vinogradniške in vinarske prihodnosti niste najbolj optimistični?
V zadnjih mesecih mi je prvič v življenju malo zmanjkalo volje. Boji z mlini na veter, interesi so povsem drugačni. Včasih se počutim kot kreten, ker sem zaradi titul povabljen na vse sestanke, na koncu pa moje mnenje tako ali tako nič ne šteje. Ne želimo nič slabega. Želimo vzdržen sistem, enakopravnost za vse in osnovno strategijo, da bomo lahko delali nemoteno. Že tako je težko. Samo enkrat na leto imamo priložnost, in to pod milim nebom. Nismo pivovarji. Naša klet je skrbnik naše regije. Skrbi za razvoj naše glavne blagovne znamke. V zadrugi imamo 154 aktivnih članov, ki vsako leto pripeljejo grozdje. Ko sem začel, jih je bilo več kot 200. Navsezadnje smo tudi mi družinsko podjetje, ker združujemo približno 200 družin. Bo zdaj 200 družin postalo brezposelnih? Sekalo vinograde? Ne bo skrbelo za krajino in podeželje?
