Nekje med vinarstvom, kulinariko, avtodomi, menedžmentom in diskoidnimi devetdesetimi se je vrtel naš pogovor. Bilo nas je več udeležencev omizja na posestvu Saksida v Zaloščah – Ingrid Saksida, njen partner Marko Bolčina, za pol ure fotograf Marijan Močivnik in moja novinarska inkarnacija. Fino se je pogovarjati z uspešnimi in naprednimi ljudmi, za začetek. Zalošče, večina tega naselja v Vipavski dolini niti ne pozna, so že več kot desetletje mini raj za zvedave popotnike z avtodomi, kolesi in šotori, ki so namenjeni od daljnega severa proti toplemu jugu in nazaj. Za to vmesno postajo stoji družina, ki je opazovala razcvetelo igralniško sceno Nove Gorice in se odločila igrati svojo igro. Vinarji, med drugim, so že več generacij. Družina Saksida, po novem premišljeno in pogumno z blagovno znamko Saxida z x-om. Lahko si privoščijo tako spremembo, ker imajo zanjo zgodovinsko podlago, obenem pa še mero tiste drzne preračunljivosti, ki jim jo normalni smrtniki tako radi zavidamo. Da, napredek ni predsodek, sem si večkrat potihoma zabrundal v mislih, ko sem živahen pogovor po starem zapisoval na papir. Vmes sem okušal celotno linijo njihovih vin, skoraj skočil Marku po cigarete (pač, nekaj let je starejši od mene), saj veste, ena od zabavnih for iz nekega obdobja, ki smo ga živeli in ga ni več. Tudi zato smo nekaj nostalgičnih misli namenili vinskim sejmom zgodnejše generacije, vmes okrcali ohole someljeje in ugotavljali, ali je La Toya Jackson leta 1995 res imela koncert v Žabljah ali ne. In ker se revija imenuje tako, kot se, smo se dotaknili tudi njihove barbere, po kateri so znani in cenjeni med domačimi ljubitelji vina.
Kje začeti pogovor – pri vinu, gastronomiji, turističnih nastanitvah v kampu?
Ingrid: Vino je naša zgodovina, vino je naša osnova. Svojčas je bila naša kmetija mešana, tako kot večina domačij v Vipavski dolini. Imeli smo trte, skrbeli za sadovnjak, obdelovali smo nekaj njiv in kosili travnike za živino v hlevu. Spomnim se, kako sem kot otrok najbolj sovražila delo v štali, sto izgovorov sem vedno našla, da mi ni bilo treba metati sena in kidati gnoja. Del tega bremena je prevzemala starejša sestra. Pri mojih petnajstih letih pa smo se preusmerili v vinogradništvo, živina je odšla in z njo tudi moje breme.
Zakaj usmeritev k trtam in vinu?
Ingrid: Že nono se je odločil za prodajo vina na domu, kar je bilo za tiste čase kar napredno, večina vinogradnikov se je naslanjala na prodajo grozdja vipavski zadrugi. Odločitvi je sledil oče, skupaj s še štirimi vinogradniki je v drugi polovici osemdesetih let ustanovil zadrugo Zaloščan. Poleg lastnih vinogradov so odkupovali grozdje okoliških kmetov, vino so stekleničili in ga prodajali pod lastno blagovno znamko. Osnova je bila dobro postavljena, a ker ni bilo jasno postavljenih pravil znotraj ustanoviteljev, so se po desetih letih skupnega dela razšli.
Ste si iz tega obdobja kaj posebej zapomnili, ste že kaj pokukali v klet?
Ingrid: Veliko zanimivega se je dogajalo v zadrugi, zgradila se je skupna vinska klet, sprva s cisternami iz epoksi smole, sledil je beton in za njim hrastovi sodi. Bili smo med prvimi, ki smo zoreli merlot v novih barikih, vino smo kot posebnost polnili v pollitrske steklenice. Hitro se je povečalo zanimanje za tovrstna vina in tudi hitro upadlo. A če se danes ozrem in pomislim – bolj ko samo vinarstvo me je pritegnilo živahno sejemsko dogajanje.
So bili vinski sejmi v tistem času že razviti in uveljavljeni?
Ingrid: Kot zadruga smo se že takrat redno udeleževali kar nekaj sejmov, najbolj pa mi je ostal v spominu Ljubljanski vinski sejem. To je bilo seveda nekaj čisto drugega, kot so sejmi danes. Na veliko se je jedlo in na veliko pilo, vinska kultura je bila na nizki stopnji, a koliko življenja je bilo na štantih in okrog njih! En kup denarja se je namenjalo njihovi postavitvi, šlo je za prestiž, kolikor velik štant si imel, toliko velik vinar si tudi bil. Arhitekti so koncipirali drage in še dražje idejne predstavitve, postavljale so se mini vinske kleti, a na koncu so bili štanti bolj ko ne namenjeni poslovnim stikom v prostoru za sprednjo stranjo, kjer se je stran od oči veselo pilo in razglabljalo. Ni bilo takšne odprtosti, kot jo spremljamo danes. Družabnost in sproščenost se počasi vračata z manjšimi festivali, klasični dogodki, kot je na primer Festival Malvazija, niso več tako dobro obiskani in na svoj način zamirajo.
Marijan: Kako ujeti generacijo mladih od dvajsetih let dalje, to je kar pomemben novodobnih vinskih dogodkov in vseh na polju vinske kulture. Dostikrat se pogovarjamo v jeziku, ki ga drugi ne razumejo, še najmanj mlajše generacije, te se z vinom šele spoznavajo, mi pa imamo z vinom dvajset, trideset in še več let podlage. Marsikdo, ki kaj ve o tej tematiki, je lahko hitro, tudi nehote vzvišen do drugih, tudi do omenjenih začetnikov.
Spremembe so večna stalnica. Kako pa se vi, Ingrid, prilagajate svojim gostom?
Ingrid: Pri vinu smo se zelo prilagodili okusu severa, od koder prihaja večina naših gostov. Program sestavljajo predvsem sveža in sadna bela vina, imamo le eno, če tako rečem, resno zorjeno belo vino, to je malvazija. Večina gostov prihaja iz Nemčije in Nizozemske, navajeni so določenega vinskega stila, z lahkoto jim prodamo na primer zelen ali sivi pinot. Nasploh jih zanimajo lokalne posebnosti, že omenjeni zelen, v prihodnosti bomo prav zato sadili drugo avtohtono sorto Vipavske doline, to je pinelo.
Kako je bilo pred prihodom gostov s severa, so bila vina kaj drugačna?
Ingrid: Prej smo več delali z gostinci in je bilo lažje prodati resno belo vino. Tudi vina rdečih sort so imela večjo težo. S turizmom in turističnim kompleksom se je spremenil način prodaje, vina večinoma prodamo gostu, končnemu kupcu, že prej omenjenim Nemcem, Nizozemcem, nekaj tudi Dancem. Če bi imeli več gostov iz Italije, bi bilo po drugi strani ponovno vse drugače zastavljeno.
Kako to mislite?
Ingrid: Cene bi morali spustiti in poenostaviti ponudbo, sedemhodne večerje s spremljevalnimi vini si italijanski turist ne privošči več. K vinom bi morali streči preprostejšo hrano, kar bi bilo kar škoda, ker znamo gostu ponuditi dosti več od osnovnih jedi.
(Marijan zapusti prizorišče, pridruži se nam Ingridin partner in glavni chef Marko Bolčina.)
Marko: Sedemhodno večerjo smo zastavili predvsem zato, da gostje ob hrani spoznajo naša vina. Sedem hodov pomeni sedem partnerskih vin, s čimer pokrijemo naš celotni vinski asortiment. Kosil ne pripravljamo, zgolj zajtrke in omenjene večerje, za katere se morajo gostje predhodno prijaviti in rezervirati mesto. Krožnike v sezoni spreminjamo in prilagajamo ponudbi lokalnih dobaviteljev, na katere se močno opiramo.
Ingrid: Italijani iščejo terme in morje, na počitnicah niso zelo aktivni. Severnjaki po drugi strani radi kampirajo, raziskujejo okolico, zvedavi so, všeč jim je Vipavska dolina, ki je pravi raj za kolesarjenje. Vrnejo se z izleta in potem radi kaj dobrega pojedo in popijejo ter ob šotoru ali avtodomu počivajo. V resnici kot gostje niso združljivi z Italijani, že zaradi glasnosti ne. Enostavno se moraš odločiti za ene ali za druge, mi imamo zaradi višje kupne moči raje goste s severa.
Marko, kje najdete navdih za jedilnik?
Marko: Pet mesecev smo od jutra do večera vezani na goste, potem pa si vzamemo čas zase in potujemo. S seboj vzamem blok in si vanj zapisujem zanimive jedi, ideje, okuse, ki jih na poti srečam.
Ljubitelji dobre hrane vas poznajo po delu na dvorcu Zemono, trinajst let ste bili del ekipe v kuhinji. Kje se je vaša poklicna pot začela?
Marko: Pred Zemonom sem delal v Godnjah pri Dutovljah s Svetozarjem Raspopovićem – Popetom. Pope je takrat vodil eno najboljših ribjih restavracij, v devetdesetih letih je bilo to, v zlatih letih za gostinstvo. Takrat sta bila novogoriška Perla in hotel Park v vzponu, krupjeji so redno obiskovali restavracije in tekmovali med seboj, kdo bo več zapravil za hrano in pijačo, denar takrat ni bil noben problem. Kot kuhar sem pred njim delal v znani zamejski gostilni Nebbio na Občinah, tam sva se s Popetom spoznala in povabil me je k sebi z obljubo, da me nauči delati z ribami. In sem šel, nepozabno je bilo tisto obdobje, v gostilni je bil direndaj nonstop. Popeta sem zapustil leta 1996, dve leti zatem je odprl restavracijo As v Ljubljani. Novo službo sem našel v kuhinji legendarne gostinke Katje Kavčič v Dornberku, mame Tomaža Kavčiča. Pri njej so se po mojem mnenju začeli postavljati temelji visoke slovenske kulinarike, s prodornostjo in drznostjo je nadgrajevala tradicijo. In ta duh se je potem s Tomažem prenesel tudi na dvorec Zemono.
Če se vrnem nekoliko k vaši usmeritvi k severu. Kako ste se sploh odločili za to?
Ingrid: Če sem odkrita, z italijanskimi gosti nikoli nismo znali dobro delati, a se je turizem začel, zanimivo, prav z njimi oziroma zaradi njih. Oče jih je opazoval, kako so z avtodomi redno obiskovali novogoriške igralnice in potem prespali kar na parkirišču. Niti niso imeli kam drugam iti, infrastrukture za avtodome takrat sploh ni bilo. In je padla ideja, da bi lahko tak prostor uredili na naši domačiji. In smo pripravili nekaj parkirišč in zraven toalete z naivno mislijo, da potrebujejo tak prostor za odmik. Ne, hitro smo ugotovili, da morajo imeti igralne avtomate ob sebi. A so bili to naši začetki, amaterski in naivni, a vendarle.
Marko: Naš prvi gost je bil Nizozemec Fred iz Amsterdama, bilo je poletje leta 2008. Zvedavo se je razgledoval naokoli, niti ni vedel, kam je prišel. Vprašal je, kaj lahko njemu in ženi ponudimo za večerjo. In smo mu rekli, da jima lahko narežemo malo pršuta in natočimo domačega vina. Zadovoljen je bil z odgovorom, z ženo sta potem res prišla do naju z Ingrid, takrat smo imeli majhen degustacijski prostor, kjer smo potem rezali tisti pršut in se ga vsi skupaj veselo napili. Naslednji dan mi je taisti Fred priznal, da je prvič v življenju sploh pil alkohol in da niti ne je svinjskega mesa. Naš večer ga ni prav nič zmotil, še več, predlagal je, da mu damo s seboj za popotnico kaj promocijskega gradiva, z ženo sta se odpravljala naprej proti Šibeniku. Nekako smo sestavili in natisnili tistih nekaj letakov, odnesel jih je s seboj in jih delil gostom po kampih na Hrvaškem. Tako so gostje s Fredovo pomočjo počasi začeli prihajati k nam. Letos je bilo prvič po sedemnajstih letih, da ni prišel, seveda pa ima status posebnega gosta z brezplačnimi storitvami za vse, kar je storil za nas.
Tako to gre, malo sreče potrebuješ in posel se začne uspešno odvijati …
Ingrid: Trdo delo je pripeljati gosta k sebi. Veliko vlagamo v promocijo, predvsem čez zimo. Redno obiskujem sejme v Nemčiji, na Nizozemskem in Belgiji, večinoma zakupim delček stojnice Slovenske turistične organizacije in se priključim skupni promociji. Turizem je način preživetja, vse se lepo sestavi, če le gost pride.
Marko: Pri tem želim poudariti, da se zelo prilagajamo njihovim željam in navadam. Opustili smo ribje jedi, ker jih več kot polovica gostov enostavno ni vajena jesti. Zelo pa jih zanima vse lokalno, značilno za vipavski konec, in tukaj se lahko veliko lažje najdemo, cenijo naš trud, da imamo svoje lokalne dobavitelje sestavin.
Marko, ob vsej visoki kulinariki in vaših izkušnjah v znanih restavracijah – ali je na jedilniku prostor za jed, kot je na primer jota?
Marko: Seveda, konec septembra sem dal joto na jedilnik, a sem jo pripravil po svoje. Sestavine sem gladko spasiral, po vrhu jedi pa sem posul popečene drobtinice pršuta. Gostje so jed lepo sprejeli, ne poznajo je in jim je izkušnja tudi zanimiva, ne le okusna. Nasploh lahko rečem, da se trendi v gastronomiji vse bolj osredotočajo na primarne okuse enega živila ali manjšega števila njih, razne pene so šle iz mode. Za glavno jed smo letos večkrat ponudili krompirjem golaž, tudi ta je bil lepo sprejet.
Jota ali krompirjev golaž, gostu najbrž predstavite vsak krožnik posebej.
Marko: Za vsakim krožnikom moram kot kuhar stati, pa ne zgolj kuhar, celoten tim, skupaj s postrežbo.
Ingrid: Gostje jedi večinoma ne poznajo, slišati morajo, iz česa je sestavljena, moraš jim predati njeno idejo, ozadje. Močno se zavedamo, kako pomemben je stik gosta z natakarjem in še prej z receptorjem pri sprejemu. Sezonsko zaposlujemo več dijakov in študentov, ki jih poznamo, oni tudi poznajo naše delo in se tako lepo dopolnjujemo. Redno jih informiramo o spremembah na jedilniku in v kampu, ker se stvari hitro vrtijo in obračajo. Za delovna mesta ne objavljamo oglasov, vse gre od ust do ust, večina zaposlenih se naslednjo sezono vrne.
Smo Slovenci primerni za delo z ljudmi, za turizem? Smo gostoljubni?
Ingrid: Mislim, da smo. Naša sredozemska odprtost nam je tukaj v veliko pomoč. Saj si kdaj rečemo, da smo podobni Nemcem, kar je delno res, po drugi strani pa smo bolj mediteranski, kot se zavedamo. In ta odprtost in širina sta gostom všeč. Sicer pa je naš turizem podoben hrvaškemu – sezonski in v veliki meri vezan na kampiranje. Marsikaj se lahko naučimo od sosedov, številke jim dobro kažejo in ne znajdejo se le pri kampiranju, temveč tudi v hotelirstvu.
Marko: Gostoljubnosti se moraš tudi naučiti, ni zgolj prirojena. Gostje niso številke, z Ingrid sva vso sezono ob njih. Nismo več majhni, smo družinsko podjetje, v katerega smo vpete tri generacije, a da se čisto z vsakim gostom pogovarjaš, ne gre več.
Priučiti se je najbrž treba tudi veščin upravljanja, ne zgolj gostoljubja.
Ingrid: Delo z ljudmi ni lahko. Velik izziv je, da prepustiš delo drugemu, če ga sam ne zmoreš več opravljati. Če ti uspe sestaviti, komu kaj predati, potem si zmagal. Ni formule, poznati moraš zaposlene in naravo nalog. Nekdo se bolj znajde na recepciji, drugi v strežbi.
Kako je ta analogni svet združljiv z vse bolj prevladujočim digitalnim?
Ingrid: S prihodom digitalnega smo ljudje še bolj na udaru. Odzivi strank so hitri, vse bolj impulzivni, veliko energije namenjamo temu, da hitro odgovorimo na vsak komentar. Odzivamo se na pohvale in kritike, kar bo gost napisal, bo prebralo tisoč ljudi, zelo občutljivo področje je to, hitro te lahko dvigne in tudi hitro vrže ob tla. Kar malo se bojimo, kaj bodo gostje zapisali, po drugi strani pa znajo tudi bralci komentarje sami kritično oceniti in umestiti.
Digitalno obenem zelo vpliva na organizacijo in logistiko. Več kot šestdeset odstotkov spletnih prijav se izvede v našem sistemu rezervacij. Veliko informacij predamo prihajajočim strankam po vnaprej pripravljenih protokolih, goste večkrat obvestimo in opomnimo, kaj lahko pri nas pričakujejo, pojasnimo jim, na primer, da ponujamo večerjo. Koliko ljudi se bo zanjo res odločilo, pa je odvisno od prvega stika z zaposlenim v kampu, to je z receptorjem. So gostje, ki se na večerjo prijavijo že predhodno, za tiste, ki so še neodločeni, pa je ta prvi stik velikokrat odločujoč.
Se gostje radi vrnejo k vam?
Marko: Se vračajo in lahko rečem, da smo znani tako po kulinariki kot tudi po vinih. Kar sedemdeset odstotkov našega vina prodamo gostom doma. Pozimi pred božičem in izven sezone skoraj dnevno pošiljamo pakete vina po vsej Evropi, že znani gostje jih preprosto naročijo po spletu.
Ingrid: Ideja turizma je prišla prav z osredotočenjem na neposredno prodajo vina.
Po vsakem zaključku sezone se odpravite na popotovanje po svetu. Tudi zaradi spoznavanja vinskih kleti in pristopov pri prodaji?
Marko: Obiskala sva že veliko vinskih kleti po vsem svetu, nazadnje sva bila februarja v Mendozi. Predvsem pri velikih kleteh je sprejem precej brezoseben, količine so za nas nepojmljive in z njimi tudi povezan industrijski pristop prodaje. A se najdejo izjeme. Prijetno naju je presenetila Južna Afrika. Morda so malo manjše kleti od največjih, a imajo lepo razdelan prodajni model. Organizirane so vožnje do množice okoliških vinarjev. Izbereš si tri, morda štiri imena in v časovnem oknu sedmih ur si jih pobliže ogledaš. Avtobus vozi na pol ure, tako da si lahko sam določiš ritem in čas obiska.
Ingrid: Izbira poti seveda ni vezana zgolj na vinorodne regije, in tudi ne na kulinarične izkušnje. Rada potujeva sama, v lastni režiji. Toliko izkušenj že imava kot popotnika, da znava izbrati destinacijo in si pot tako nastaviti, da nama je v užitek, ne breme. Letos naju čaka potovanje na Irsko in kasneje prek Abu Dabija na Sokotro.
Kaj pa Slovenija? Vama je kot destinacija tudi zanimiva in navdihujoča?
Ingrid: S popotovanjem po svetu vse bolj spoštuješ domače okolje. Znamo že marsikaj, a smo še na začetku poti, kako ponuditi in prodati tisto, kar imamo. To nam manjka. Govorimo o potencialih, a velikokrat ostanemo pri besedah. Ponudniki že pridno delamo, a govorim bolj o združenjih in krovnih organizacijah.
Če se vrnemo k zgodbi vina. Vaša klet je še danes znana po barberi, kar je širše gledano, lahko bi rekel, kar lokalna posebnost.
Marko: Barbera kot sorta je prišla v Vipavsko dolino konec šestdesetih let prejšnjega tisočletja. Vipavska klet je spodbujala njeno širitev, kmetje so imeli z njo lepe rezultate, dobro vino je dajala, še posebej se je lepo rezala z merlotom. A namesto zdajšnjih dveh se je trto obremenilo tudi s po petnajstimi kilogrami. S tem se je sorta po začetnih uspehih razvrednotila.
Ingrid: Iskala se je sorta z močno barvo, obenem ima podobno lastnost kot rebula – obilno rodi. Sorto je zato treba omejevati, izbrati pravilno vzgojno obliko, ji nameniti sončne in prepišne lege, na koncu tudi malo pustiti na trti, da bo grozdje res lahko nabralo dovolj zrelosti in sladkorja. Taka barbera doseže res visoko sladkorno stopnjo, a kisline kljub vsemu ostajajo, to je treba jemati kot njeno posebnost, prednost pred drugimi sortami. Nekaj te kisline kontroliramo z nižjo obremenitvijo, mošt oziroma vino mora obvezno speljati biološki razkis, vino zori v od petsto- do šestolitrskih rabljenih hrastovih sodih. Les tanine zgolj zmehča, kar skupaj z nekoliko višjo kislino prida vinu polnost, sadnost in živahnost. Tako šolano barbero ponudimo trgu nekoliko prej kot našo Carismo, zvrst iz merlota in cabernet sauvignona, a ima kljub temu lep potencial za staranje.
Ingrid, koliko vašega časa lahko še namenite vinogradništvu in vinarstvu?
Ingrid: Zelo malo, priznam. Z Markom sva izbrala turizem in tega se zdaj drživa. Tata je še vedno zelo prisoten v vinogradu in kleti, vse bolj mu pomaga najin sin Lucas. Vozi traktor, nonu pomaga pri opravilih, obdeluje tudi svoj vinogradič, ki ga je dobil za rojstnodnevno darilo. Že od malih nog pravi, da ko bo velik, bo kmet. Pozna delo, ki stoji za kozarcem vina, ve, da se je zanj treba truditi vse leto, in ga zato tudi spoštuje.
V zadnjih nekaj letih ste se odločili za kar dve koreniti spremembi. Ena je prehod na ekološko pridelavo grozdja, druga osvežitev celostne podobe z, da tako rečem, blagim, a pogumnim preimenovanjem – Saksida je po novem Saxida.
Ingrid: Odločitev za pridobitev ekološkega certifikata za pridelavo grozdja je bila težka, a prava. Svet gre v to smer in čez dvajset let bo to nekaj povsem normalnega. Veliko je ročnega dela v vinogradu in veliko je strogega spremljanja procesov, a gostje cenijo certifikat in usmeritev. Pri celostni podobi smo še v procesu menjave etiket, najstarejši letniki še imajo stare etikete, vse druge pa že krasijo nove s poenostavljenim imenom.
Tuji gostje bodo po novem lažje prebrali in izgovorili vaše ime. Ima zapis z x-om kakšno zgodovinsko podlago? Malo stran od Zalošč še danes stoji zaselek Saksid …
Ingrid: Naša rodbina živi v tem prostoru vsaj od leta 1730, toliko stare zapiske smo našli v cerkvenih knjigah. Je bilo pa od župnika odvisno, kako priimek rojenega ali umrlega zapiše. Pred dvesto leti, na primer, je bil naš priimek vedno zapisan s črko x, sploh ni bilo črk ks v priimku, šele v letih od 1850 do 1870 se v matičnih knjigah občasno pojavlja priimek s ks, kasneje je x popolnoma izginil.
Ko smo že pri lokalnih posebnostih. Zalošče, kjer so vaše posestvo in vinogradi, so oddaljene od Velikih Žabelj morda dva kilometra. Sprašujem zato, ker se je v devetdesetih letih prav tu zgodil legendarni koncert La Toye Jackson.
Marko: Hahaha, seveda se spomnim omenjene prigode z Jacksonovo sestro. Gradbeno podjetje je takrat upravljalo dvorano v Žabljah, tisoč ljudi je uradno lahko sprejela, kar jih je bilo več, so jih spravljali skozi zadnja vrata. To so bila zlata leta za zabave in koncerte v lokalnih dvoranah, gostili smo skupine, kot so Riblja čorba, Parni valjak, Crvena jabuka. Med slovenski rokerji je še danes živo izročilo, da so bile najboljše žurke prav na Primorskem. Na sceni ni bilo šminkerjev, preveval je uporniški duh rokenrola. Če se vrnem k La Toyi Jackson – po ustnem izročilu je zamudila na koncert, s taksijem se je pripeljala v Žablje okrog polnoči. Sploh ni šla na oder, ker ji je organizator povedal, da ji zaradi zamude ne bo plačal nastopa. Ne vem, če je to res, a njen prihod v Žablje je še danes živa legenda.
Ingrid: Da še jaz dodam svoje. Žurke po lokalnih dvoranah so se takrat začele že zelo zgodaj in se ob polnoči tudi končale. Ali se je koncert z La Toyo Jackson zgodil ali ne, žuri z glasbo v živo so počasi izzveneli, vse te lokalne žure sta prevzeli diskoteki Odeon v Gorici in Titanik v Sežani, elektronska glasba je zamenjala koncerte v živo.
(Pri preverjanju informacij na spletu sem našel intervju s takratnima organizatorjema koncerta, Radovanom Štorom in Markom Nagodetom, vir: https://www.lokalne-ajdovscina.si)
Da ne bomo pogovora končali pri stvareh, ki jih ni več. Posestvo Saksida že vrsto let gosti v poletnem času umetniške kolonije, forma viva po posestvu je opazno bogata s kiparskimi deli.
Ingrid: Že dvanajst, trinajst let smo del projekta Art Circle, ki povezuje vinarske kmetije z umetniki. Pokojni slikar Etko Tutta je razvil idejo in bil njena gonilna sila. Vsako leto za teden dni gostimo umetnike z različnih koncev sveta, kiparje še dlje, dva tedna, ker je njihovo rokovanje z materiali zahtevnejše in za dokončanje dela potrebujejo več časa. Kot gostitelji udeležencem priskrbimo materiale, pri nas jedo in spijo, v zameno nam podarijo avtorska dela, ki jih v tem času ustvarijo. Kiparjem smo na primer priskrbeli kraški sivi kamen iz kamnoloma pri Repnem, ni pretrd, a je še vedno zahteven za obdelavo. Slikarji radi pijejo in filozofirajo, kiparji pa so delavci – zjutraj vstanejo, pojedo zajtrk in gredo obdelovat material.
