Jamie Goode je eden vodilnih vinskih profesionalcev na svetu, vendar ga 52.000 sledilcev na Instragramu ni pokvarilo. Ostaja samosvoj, angleško zajebantski. Glede na njegove reference je nepretenciozen in skuliran. Po degustaciji lahko z njim brez problema spijete vrček piva ali dva in se zadebatirate o kateri koli temi. Po doktoratu iz biologije je deloval kot urednik raznih znanstvenih publikacij. Potem pa ga je premamilo vino. Leta 1999 je začel pisati svoj blog Wineanorak, ki je danes med najbolj relevantnimi in priljubljenimi vinskimi blogi na svetu. Je avtor številnih knjig, med drugim The Science of Wine, Flawless, Authentic Wine, Regenerative viticulture … O vinu piše tudi za številne publikacije, kot so The Sunday Express, Meininger’s Wine Business International, Noble Rot, Wine & Spirits in Drinks International. Kot vinski ocenjevalec sodeluje na ocenjevanjih po vsem svetu. Slovenijo je obiskal drugič. Pravi, da ima rad ta del sveta in da vidi tu še veliko potenciala.
Pred 25 leti ste na svojem blogu, upam, da se mlajši bralci še spominjajo tega takrat priljubljenega komunikacijskega orodja, pisali o Hollywoodu, Manchester cityju in seveda o vinu. Kako drugačna je vinska scena 25 let pozneje?
Vinska scena se je zelo razširila. Zrasla je. Predvsem zaradi porasta družbenih omrežij in socialnih medijev. Danes imamo toliko različnih glasov. V tem je glavna razlika. Na začetku o vinu nisem vedel veliko, a sem bil entuziastičen in naredil to, kar so takrat naredili mnogi – postavil lastno spletno stran. Ko sem začenjal, je na internetu malo ljudi govorilo o vinu in ni bilo veliko konkurence.
Sicer ne prihajam iz vinskega sveta, vendar sem imel občutek, da lahko svoje znanstveno ozadje učinkovito uporabim pri vinu. S tem sem se tudi razlikoval od drugih. A ključno je, da preprosto uživam v vinu, da me zanimajo novosti, nepoznane sorte, regije. To želim obdržati.
Po toliko časa je verjetno težko obdržati tisto primarno, naivno strast.
Če pišeš o vinu, padeš v notranji krog profesionalcev, in ko to počneš za preživetje, lahko izgubiš zanos in občutek zabavnosti. Na začetku lahko pišeš o vsem, potem pa moraš zaradi posla pisati o določenih temah, ki jih sicer res ne maraš, in se potem ukvarjati z miselnimi akrobacijami. Temu se poskušam izogibati. Nočem pasti v past, da bi moral pisati o nečem, v kar sam ne verjamem povsem, samo zaradi želje naročnika.
Med vrsticami ste omenili demokratizacijo komuniciranja o vinu. Danes lahko vsak pove, kar misli. Je to dobro ali slabo?
Dobro je. V preteklosti smo imeli »gate keepers«, ki so odločali, kdo je lahko pisal o vinu in kako. Danes lahko vsak, ki najde svoje občinstvo, govori o vinu. Ključno vprašanje je, ali ti uspe pridobiti občinstvo, svoje pleme, ter ali ga lahko obdržiš oziroma dovolj animiraš. Slabe strani demokratizacije so komentarji na prvo žogo o vsaki steklenici vina. To je nezanimivo in celotni razpravi o vinu ne doda ničesar. A po drugi strani potrebujemo nove glasove.
»Gate keepers« so tudi vinske institucije, kot so Decanter, Jancis Robinson, Wine Advocat, James Suckling … Vi ostajate samosvoji. Nimate tima. Zakaj?
To so poslovni modeli. To je biznis. Odrezati si želijo čim večji kos vinske pogače. Sam nočem biti poslovnež. Imam svojo nišo. Pišem o stvareh, ki so mi všeč. Lahko pridem sem (v Slovenijo, op. a.) in poskušam narediti spremembo z iskrenim mnenjem o vinu in predstavitvijo vin na spletni strani. Ne potrebujem oglaševalskega denarja, da mi bo s tem vzbudil zanimanje. Slišal sem, da je vaša vlada vložila veliko v prihod Michelinovega vodiča v Slovenijo.
Več kot milijon evrov na leto, se govori.
Če bo šlo tako naprej, se bomo znašli v položaju, da bodo vinski kritiki pisali o vinu, samo če jih bodo posamezne regije plačale za objave. To me ne zanima, ne želim biti posrkan v to. Želim ostati svoboden. Freelancer. Če bi imel zaposlene ljudi, bi se moral ukvarjati z njimi, ne pa s tem, kar me res veseli.
Ko ste začeli blogati, niste objavljali ocen vin. Kasneje ste jih začeli. Zakaj?
Ker to počnejo vsi. Vinarjem kot bralcem se zdi uporabno, ker želijo vedeti, kako všeč so mi posamezna vina. Vedno poudarjam, da to ni v kamen vklesana ocena, ampak predvsem, koliko mi je bilo vino všeč tisti dan, ko sem ga poskusil. Same besede niso dovolj. Opisi vin so po navadi dolgočasni in zelo so si podobni. Zato so ocene uporabnejše.
Preveril sem vaše ocene slovenskih vin ob vašem prejšnjem obisku. Eno vino je bilo ocenjeno pod 90, štiri vina nad 95. Vse drugo je vmes. Pri Parkerju, Falstaffu, Sucklingu je podobno. Tri četrtine vin pade v zelo ozek predalček. V čem je fora?
Sistem je usran, kajne? A nisem ga jaz iznašel in uničil s tem, da se morajo deliti samo še super visoke ocene. Če bi pogledali moje ocene za vina iz supermarketa, jih je nekaj v sedemdesetih, večina v osemdesetih in kakšno v devetdesetih. Na takem izletu, kot sem zdaj, preizkušam vrh piramide. To so odlični pridelovalci z izvrstnimi vini. Vin, ki sem jih ocenil nižje od 88, ne objavim na spletni strani. Drugače pa je velika razlika med oceno 90 in 95 točk.
Boste naslednji Luca Gardini s 110 točkami? Gremo na 120?
Ne, ne, že danes je noro. Mogoče bi lahko kopirali Michelinov koncept. Odlično vino dobi zvezdico, izvrstno dve, tri so rezervirane samo za najboljša vina. Večina vin zvezdic seveda ne bi dobila. Možen je tudi sistem s petimi zvezdicami. Problem z ocenami je: če si edini, ki uporabljaš nek sistem, ga ne bo nihče razumel. Jancis Robinson uporablja 20-točkovni sistem, ampak potem skoraj vsako vino dobi oceno 16,5, kar je tudi precej neuporabno. Če bi predstavil nov petzvezdični sistem, bi ga uporabniki verjetno razumeli, a hkrati bi bil za vinarje velik izziv oglaševanje. Kakor koli, situacija ni perfektna, ampak mislim, da je vseeno bolje dodati ocene kot ne.
Zadnjič sva se videla v Londonu na IWC – International wine competition. Naša skupina je poskusila 80 vzorcev, vi ste jih kot sopredsedujoči ocenjevanju v dveh tednih poskusili 5000. Je to pravično do vina?
Gre za umetnost možnega. V idealnem svetu bi na dan poskusili 40 vin in se z vsakim vzorcem poglobljeno ukvarjali, pripravili dobre opise. A to bi bil ogromen finančni zalogaj, bilo bi predrago. Tovrstna ocenjevanja so dobra glede določitve komercialne kvalitete. Za vina višje kakovosti niso tako dobra, ker je takšna vina treba kontemplirati in razumeti koncept. Sam lahko poskusim 100 vin na dan in vam podam dosti jasno in natančno oceno o kvaliteti vina. Sicer sopredsedujoči na IWC vina ne ocenjujemo od začetka, ampak samo preverimo ocene komisij. Včasih ocene zvišamo ali znižamo. To se da hitro narediti.
Imate definicijo velikega vina?
Tabelica, v kateri bi odkljukal vse parametre, ne obstaja. Gre za prepoznavanje objekta. Recimo, če pogledam skozi okno in vidim prašiča. Kako definiramo prašiča? Pač, vem, kako izgleda prašič. Tako smo naučeni, tako gledamo na svet. Če pogledam okrog, bom videl stole, mize. Mogoče takšne mize nisem še nikoli videl, a vem, da gre za mizo, ker gre za kombinacijo komponent, ki jo miza ima, kar gre v koncept, ki ga imamo.
Sčasoma pridobiš veščino, da prepoznaš kvaliteto, ne da bi jo dekonstruiral. Mislim, če želite, si lahko nekaj stvari izmislim. Ravnotežje, intenzivnost, pookus … Ah, to je neumnost. Velikega vina ne moreš razdeliti na delčke in ga prek tega definirati. Ne moreš. Je ali pa ni.
V vaši knjigi Flawless, kjer pišete o vinskih napakah, omenjate japonski sistem wabi-sabi. Prek nepopolnosti iščete popolnost. Ga lahko razložite?
Lepota ni popolna. Popolnost ne pomeni odsotnost napak. Koncept wabi-sabi pravi, da lahko prek majhnih napak doživimo celostno kvaliteto lepote. Recimo, da je kvaliteta lepote tišina. Oni dan sem sam sedel v sobi in slišal ptičje petje. Aha, pomislim, zaradi ptičjega petja sem ugotovil, da je vse tako tiho in mirno. S tako nepopolnostjo spoznaš popolnost. Pri vinu se mi zdi podobno, da lahko manjša težavnost – nepopolnost naredi vino zanimivo in lepo.
Če sva neposrednejša. Recimo glede Grossa se ne strinjava povsem.
Vam ni všeč?
Mi je. A estetsko mi je bližje njegov prejšnji stil, torej z malo več intervencije. Vam je Gross eden od najljubših vinarjev v Sloveniji.
Res je. Povsem res.
Zakaj?
Zaradi wabi-sabija. Imate rahle zaznave oksidativnega karakterja, a okus je električen, živahen, z mineralno kvaliteto. Odlično svežino. S slanostjo. Ni preprosto vino, je izzivalno, a ravno v teh izzivih se skriva lepota. Meni izžareva vitalnost, živost.
Zdaj ste drugič v Sloveniji. Pri prejšnjem obisku ste štiri vina ocenili z več kot 95 točkami. Grossovo Sveto 2021, sauvignon 2018 Marof Bodonci ter merlot Kozana 2016 in chardonnay 2019 Kozana Edija Simčiča. Vas je pri drugem obisku navdušilo še več vin?
Ja, zagotovo. Predvsem sem tokrat obiskal več vinarjev, a tudi pri že obiskanih vinarjih sem opazil napredek. Vina so boljša. Zato.
V svojem govoru na Veliki legi ste omenili, da Slovenija ni ravno na evropskem vinskem zemljevidu.
Ne, ne zares.
Se to spreminja. Ali sploh obstaja potencial za to?
Potrebna je segmentacija. Slovenija ne bo nikoli na zemljevidu pri osnovnih poceni vinih. Slovenija ne more oziroma tudi ne bi smela želeti zadovoljiti tega segmenta, ker ni vzdržno. Slovenija je manjša pridelovalka vina. Osredotočiti se je treba na višji razred in pridelavo zanimivih vin, ki jih tudi pridelate. Tu je veliko potenciala.
Bi gradili na lokalnih ali mednarodnih sortah?
Mislim, da je vseeno. Danes smo recimo poskusili tako chardonnay, sauvignon in merlot kot tudi avtohtone sorte iz Vipavske doline. Vprašanje je samo to, katere sorte najbolje izrazijo prostor, kjer uspevajo. Ne vidim problema, če so to mednarodne sorte. Vino se ne prodaja samo zaradi sort, ampak predvsem glede na pridelovalca in regijo izvora.
Če smo pri lokalnih zgodbah. Poskusili ste tudi cviček, ki je lokalna posebnost, in vaše mnenje me je rahlo presenetilo.
Poskusil sem cviček Kleti Krško. Kozarec je stal evro in pol. Poceni je, a je dober. 9,5 % alkohola, zvrst belih in rdečih sort. Sam bi ga uvrstil med lažja rdeča vina, ta stil namreč v določenem segmentu pridobiva občinstvo. Cenovno je ugoden in z ustreznim oblikovanjem in sporočilom bi lahko bil zanimiv, ker je nekaj, česar drugi nimajo. Zakaj ne?
V vaših zadnjih knjigah se več posvečate vinogradništvu, predvsem regenerativnemu vinogradništvu (pri nas uporabljamo termin ohranitveno), ki poudarja pomembnost celovitega vinogradniškega ekosistema, v katerem z zdravo prstjo in biotsko raznolikostjo vzgajamo trto, ki je odpornejša tako na bolezni kot klimatske spremembe. Knjigo odprete s citatom de Saint-Exuperyja, ki pravi, da zemlje nismo podedovali od naših prednikov, ampak smo si jo sposodili od naših otrok. Kaj je poanta regenerativnega vinogradništva?
Poanta regenerativnega vinogradništva je v tem, da se lahko vsak pridruži konceptu ne glede na to, na kateri stopnji je trenutno. Zmotno je mišljenje, da je regenerativno vinogradništvo izključno ekološko ali biodinamično, saj mnogi vinarji nimajo pogojev, da bi to lahko bili. Mislim, preprosto je biti ekološki ali biodinamični pridelovalec v Kaliforniji, kjer ne potrebujejo niti bakra za boj proti peronospori. Če imate vinograde v regijah, kjer veliko dežuje med rastnim obdobjem, je to precej težje doseči, sploh v težavnih letih, ko moraš tudi do dvajsetkrat škropiti proti boleznim, ampak to ni trajnostno.
Na svetu je 7,3 milijona hektarjev vinogradov. Želimo, da se jih obdeluje agroekološko. Da spoštuje bioraznolikost. Celoten ekosistem. Pri tem ne smemo zanemariti uporabe odpornih sort za cenejša vina. Količina pesticidov, ki se jih letno porabi, je ogromna. Zato je regenerativno vinogradništvo pomembno. Gre za znanstveno metodo, ki deluje. Lahko bi pomagala veliko vinarjem, da bi obdelovali vinograde na način, ki deluje.
Ohranitveno kmetijstvo
spodbuja vzdrževanje trajne pokritosti tal, njihovo minimalno obdelavo in diverzifikacijo rastlinskih vrst. Je sistem kmetovanja, ki lahko prepreči izgube njivskih površin in obnavlja degradirana zemljišča. V svetu se na tak način obdeluje okoli dvesto miljonov hektarjev. Ohranitveno kmetijstvo tudi v Sloveniji ni neznanka. Sistem je pri nas strokovno zasnovan, ni pa še uradno priznan. Ocenjuje se, da se pri nas tako obdeluje okoli 20.000 hektarjev (odstotek celotne površine Slovenije), cilj pa je, da se v nekaj letih to poveča na 50.000 hektarjev. S pristopom je pri nas začel profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, pedolog dr. Franc Lobnik, ki je poleg znanja k nam iz ZDA pripeljal prve stroje za tako imenovano »no-till« obdelavo tal*, že leta 1994 pa je v ZDA poslal na izobraževanje tudi podmladek, sedanjega vodjo raziskovanja na tem področju, dr. Roka Miheliča. Sočasno so se začeli prvi trajni poskusi z zainteresiranimi kmeti. S prehodom na ohranitveno kmetijstvo se zaradi medsebojne povezanosti spremeni celoten sistem gospodarjenja na kmetiji. Prehod, ki traja dve ali tri leta mora biti zato načrten, učinki pa so opazni čez od 10 do 15 let. Slovensko združenje za ohranitveno kmetijstvo (SZOK) deluje od leta 2015 in postaja institucija znanja za prehod v trajnostno kmetijstvo. Njegov predsednik je omenjeni dr. Rok Mihelič. Več na: ohranitveno-kmetijstvo.si /B. V. M./
_________________________________
* No-till obdelava tal: obdelava tal brez oranja in ohranjanje rastlinskih ostankov na površini tal. Tako zgornjih nekaj cm tal z leti postane zelo bogatih s humusom. V globlje plasti pa hranila prenašajo živali (hrošči, deževniki …) in rastlinske korenine.
Kateri pa so še vedno največji miti ali nerazumevanje pri vinogradniških tehnikah danes?
En mit je, če si ekološki vinar, da je škropljenje z bakrom nekaj povsem normalnega. Tega bi se morali izogibati. Drugi mit je, da je ličen in urejen vinograd tudi dober vinograd.
A kakor koli obračamo, ni enega samega recepta, ki bi vsem ustrezal. Vsaka regija ima svoje specifike in določenih vinogradniških tehnik ne moremo preprosto povsod uporabiti. Recimo zatravljevanje vinogradov v določenih regijah deluje odlično, v drugih, bolj suhih regijah lahko s tem uničiš trte.
Vino je zadnje čase na udaru različnih organizacij. Nekateri bi ga najraje kar ukinili. Kako se moramo boriti?
Ključno je, da komuniciramo o dobrih vidikih vina. Ne smemo zavzeti obrambne drže, ampak predvsem zagovarjati dobre lastnosti. Vino je izvrstna pijača, ki jo uživamo v družbi. Prek nje se odpremo tako navznoter kot navzven. Je odličen partner k hrani … Povedati moramo, da ni grozljiva droga, ki uničuje življenje, kot oznanjajo zdravstvene organizacije. Ključno je, da povemo, da rešitev za zlorabo alkohola ni abstinenca, ampak pravilna uporaba.
Torej glede prihodnosti vina niste pesimistični?
Mislim, da se še vedno pridela preveč povprečnega vina, ki se ga predrago prodaja na kozarec, kar marsikoga odbija. A kot panoga smo odporni. V ZDA so pred dobrimi sto leti s prohibicijo že poskusili zaključiti to poglavje, a očitno ni delovalo. Pred nami so zahtevna leta. A vino kot tako nima problema in se mu ni treba spremeniti. Recimo pri športu, nekdo ne mara kriketa. Koliko se je kriket kot šport spremenil, da bi bil dostopnjši ali bolj priljubljen?
Sam ga še vedno ne razumem.
Obstaja meja, do katere mere se lahko šport spremeni, da bi bil všečen večini. Ostal bo šport, ki ga nekateri obožujejo in drugih ne zanima. Podobno je z vinom. Če ljudje ne marajo vina. Hm, ga naredimo brezalkoholnega ali ga aromatiziramo? To lahko naredite, a to ni vino. Seveda se je treba razvijati in vino se razvija.
V Sloveniji ste drugič in tudi tokrat na povabilo Velike lege. Kako vidite razvoj te pobude?
Super je. Število vinarjev se je podvojilo. Gre za raznolike vinarje, ki pridelajo odlična vina, kar jim omogoča odlične možnosti za oglaševanje in promocijo. Zgleda, da dobro sodelujejo, kar je ključnega pomena. Pogovarjajo se, delijo mnenja in sinergija teh izmenjav kreativnih idej je koristna za vse.
Kdaj se vračate?
Čez leto ali dve. Rad imam ta del sveta. Tu je veliko potenciala.
