Ko je govora o vrhunskih slovenskih vinih, ostane Dolenjska večkrat pozabljena. V očeh tujih obiskovalcev, ki so željni spoznavanja slovenskih vinorodnih področij, jo največkrat zasenčijo Brda, Vipavska dolina in Štajerska. Ob vseh mojih obiskih Slovenije v zadnjih letih Dolenjske nikoli nisem imela na seznamu, izjema je bil le kratek obisk vinorodnega okoliša Bizeljsko-Sremič pred nekaj leti. Ta obisk sem zato videla kot priliko, da zapolnim to vrzel in obiščem sedem družinskih vinskih posestev na Dolenjskem. · Nisem najbolj prepričana, kaj natanko sem takrat pričakovala, saj je bilo moje poznavanje te regije zelo skopo in omejeno na tistih nekaj vzorcev večinoma kislih in živordeče obarvanih vin, ki so se skrivala pod imenom »cviček«. Glede na moje izkušnje, da v vsaki regiji vino vedno spremlja tudi neke vrste kulinarična kultura, ki gre z njim vštric, sem predvidevala, da bo tudi hrana precej osnovna in bolj kmečkega značaja. Kako zelo sem se motila! Vse moje domneve so se ob tem kratkem obisku razblinile v nič.
Začeti moram seveda pri cvičku, po katerem je regija najbolj poznana, velikemu številu vinarjev pa prinaša tudi največ denarja. Zgodba cvička me malce spominja na rjav namaz Marmite, ki ga izdelujejo v Veliki Britaniji in je narejen iz prekuhanih ostankov pivskega kvasa in soli. Lahko ga imaš rad ali pa ga sovražiš, vsekakor pa moraš z njim odrasti. Menim, da za cviček velja enako – rad ga imaš lahko le, če ti je položen v zibelko, v nasprotnem primeru se ti pač upira. Za vsakogar, ki ni doma iz teh krajev, so celo dobro pridelani primerki lahko huda kislinska preizkušnja za zobe, v ustih pa dajejo pekoč občutek suhosti. Zaradi nizke dovoljene vsebnosti alkohola grozdje za cviček obirajo veliko prezgodaj, da bi vino lahko bilo sadno, hkrati pa je tudi preveč strukturirano, da bi lahko delovalo kot rosé. Tu imamo opravka z dvoreznim mečem, ki vinarjem sicer prinaša dober prihodek, obenem pa ima zelo malo značilnosti, ki jih pri vinu običajno cenimo. Po drugi strani so se vinarji počasi začeli zavedati, da so cvičku šteti dnevi. Večina njihovih pivcev postaja vedno starejših in jih kmalu ne bo več, mladim pa tradicionalna pijača, ki so jo pili njihovi starši, ni več po godu. In če ti mladi potujejo, dobro izobraženi in se zanimajo za bolj kakovostna vina, potem se k cvičku ne bodo več vračali. Pravzaprav menim, da ne bi bilo potrebno vložiti prav veliko napora v preobrazbo tega produkta za novo generacijo, vendar je to stvar odločitve ter seveda lobiranja pridelovalcev za spremembo zakonodaje. Če bi bilo dovoljeno, da grozdje pred obiranjem nabere malce več sladkorja, in bi tako doseglo 11 ali celo 11,5 vol. % alkohola, bi skupaj z nekaj malega ostanka sladkorja vino lahko pridobilo prave sadne arome, zaradi svetlejše barve pa bi se lahko lažje prodajalo kot sijoč rosé ne pa kot dolgočasno rdeče vino. Seveda je tu še peneča različica, pri pridelavi katere bi morala popolna in prava sekundarna fermentacija postati obvezna, prepovedati pa bi morali naknadno dodajanje mehurčkov po metodi napihovanja kolesarske zračnice s tlačilko.
Prva stvar, ki me je tukaj popolnoma prevzela, je to, kako lepa, gozdnata in izjemno zelena je ta regija. Čudoviti razgledi na vinograde, ki pokrivajo okrog 4.000 ha površin, gradove na vrhovih hribčkov in slikovite vasice. Tako je bilo zelo vzpodbudno slišati, da večina od vinarjev, s katerimi sem se spoznala, razmišlja o sonaravni pridelavi grozdja, kar nekaj pa jih uporablja tudi ekološki pristop in so v statusu pridobitve certifikata. Naslednje dejstvo, nad katerim sem bila pozitivno presenečena, je živahna in navdušujoča kulinarika, ki je za razvoj vrhunskih vin zelo pomemben dejavnik. Večerja pri Debeluhu je bila izjemna. Kuharski mojster Jure Tomič uporablja lokalne sestavine, kot so postrv, buče, kozji sir, šparglji in gobe. To počne na izredno ustvarjalen način, svoje krožnike pa zna tudi čudovito predstaviti in jih pospremiti z zelo domišljenimi vinskimi spremljavami. Na tem mestu bi rada povedala, da mesa sicer ne jem, vendar nobeden od kuharskih mojstrov, ki so ob mojem obisku poskrbeli za hrano, ni videl v tem nikakršnega problema. Gostilna Repovž nam je ponudila izredno prijetno izhodišče, saj so nam za zajtrk postregli s celo paleto doma pripravljenih lokalnih dobrot. In le kdo si zajtrka ne bi želel zaključiti z jagodno pralino v lupini iz bele čokolade?! Kosilo in večerja sta bila prav tako odlična. Pripravili so nam izvrstno postrv z lokalno zelenjavo in le kdo je vedel, da je lahko enolončnica iz brstičnega ohrovta ali stročjega fižola lahko tako zelo dobra. Svoj izlet smo zaključili v hotelu Tri lučke, ki je čudovito obnovljen in ponuja enkratne razglede na vinograde. Tu vas bodo pričakale sodobno urejene sobe, odlična hrana ter skrbno izbrana vina.
In končno pridemo do vin. Rada imam zelo osebne družinske zgodbe teh vinarjev in vsaka jasno odseva pristna prizadevanja celotne družine. Vsak vinar, pri katerem sem okušala vina, mi je ponudil nekaj zanimivega, velikokrat celo navdušujočega. Pohvaliti moram njihov pogum, da so odprti za iskreno mnenje tujca, čeprav je to že samo po sebi dober znak želje po napredovanju.
Albiana (Žaren)
Klet Žaren je v lasti Jerneja Žarna, ki je ta skupinski projekt začel skupaj s svojo ženo, starši in otroci. Posest ima čudovite vinograde na gričkih in 300 let staro klet, v kateri so morali posode iz nerjavnega jekla variti na licu mesta, saj so bile prevelike, da bi šle skozi vrata. V kleti najdemo celo dva soda, izdelana iz hrasta, ki je rasel v istem vinogradu kot njegova modra frankinja. In tako sem imela prvič priliko okušati vino, zorjeno v hrastu, ki je zrasel na isti lokaciji kot grozdje za to vino. Pred kratkim je prenovil blagovne znamke in svoja vina poimenoval po svojih starih starših Ani in Albinu ter ustvaril ime Albiana. Čudovit koncept, ki sloni na izvirni družinski zgodbi, je hkrati privlačen, ime blagovne znamke pa je enostavno izgovorljivo za govorca katerega goli jezika. Prideluje tudi zanimiv in zelo piten laški rizling ter prijeten in živahen rosé, poleg tega pa tudi privlačna in dovršena silvaner ter chardonnay. Vstopna linija modre frankinje je sodobna, prefinjena, odlikuje jo eleganten slog z odtenki maline in vijolice. Vrhunska Modra frankinja Alto 2016 ima čudovito sadnost, klasično strukturo ter izvrsten sortni izraz. Čeprav je mlada, obeta veliko.
Kobal
Klet Vina Kobal (ki je ne smemo zamenjati s kletjo Jankovega brata Bojana s Štajerske) ima svoje začetke v letu 1931, ko so Jankovi stari starši zbežali pred Mussolinijevo represijo, zapustili Vipavsko dolino in se naselili v teh krajih. Tako Janko kot njegova žena Andreja imata vsak svojo službo, vendar je njuna ljubezen do teh dveh hektarjev vinogradov očitna: »To delo rada opravljava in po napornem delu nama pomeni ustvarjalno dopolnitev«, pove Andreja. Posestvo sta prevzela pred 12 leti in že od začetka sta želela pridelovati vrhunska vina, posebno skrb pa posvečata sivemu pinotu in modri frankinji, ki sta njuni najljubši sorti. Vsa vina, ki sem jih imela priliko okušati, so bila dobra, njune selekcije najboljšega grozdja, ki ju polnita v liniji Luna, pa so bile še posebej vznemirljive. Nežno maceriran sivi pinot je v ustih postregel z začimbami, intenzivnimi in izrazitimi okusi breskve ter slano svežino, modra frankinja Luna 2016 pa je presenetila s svojo izvirnostjo. To je elegantno vino z obilico arom borovnice in ameriške češnje, čudovitimi in uglajenimi tanini ter prijetno svežino.
Kozinc
David Kozinc se je naveličal pridelovati zgolj cviček in ko mu je oče rekel, da mu ne bo nikoli uspelo pridelovati vrhunskih vin, je David to vzel kot osebni izziv. Prve trte je tu posadil leta 2001 in trenutno ima v lasti 10 ha vinogradov, ki uspevajo na nadmorski višini od 380 do 500 metrov. David je leta 2007 zaključil srednjo kmetijsko šolo in odšel delat v francosko regijo Saumur. Nato se je vrnil in skupaj s svojimi starši in ženo prevzel skrb za družinsko posest. Zelo pomembno je, da je začel razmišljati o klonih, vinskih slogih in mikro lokacijah v vinogradih. Do sauvignona čuti posebno strast, ki se odseva v čudovitem aromatičnem izrazu letnika 2017. Slog tega sauvignona je drugačen od tistih, ki so pridelani drugod po Sloveniji, saj je izredno bogat, ima lepo strukturo, vse skupaj pa podpira živahna kislina in note citrusov. Prideluje tudi svežo in privlačno modro frankinjo ter polsuh saden rosé, primeren za poletne dneve.
Dular
Bogdan Dular je začel pred 23 leti z majhnim barom, kjer je prodajal vino. Skupaj s svojimi starši je kmalu videl priložnost tudi v tem, da prodajajo svoje vino, pridelano iz lastnega grozdja. Bogdan je sčasoma spoznal, da je prihodnost v kakovosti. Prenehal je tudi z uporabo herbicidov in pesticidov ter meni, da je ta odločitev dobra tudi za to čudovito pokrajino. S pridelavo vrhunskih vin, za katere grozdje prihaja z njegovih 7 ha vinogradov, je začel pred tremi leti, zato je to še vedno delo v nastajanju. Njegov laški rizling 2016 je pridelan v tradicionalnem slogu, vendar ima dobro telo in je odlično vino za uživanje ob hrani. Selekcija modre frankinje 2015 deluje usklajeno, k temu pa pripomorejo note gozdnih sadežev s pridihom vijolice, uglajeni tanini in dobra uravnoteženost.
Kerin
Lojze Kerin je vino odkril že v osnovni šoli in svojim staršem neprenehoma sitnaril, naj namesto jabolk začnejo pridelovati grozdje. Sam je vino začel pridelovati s komaj petnajstimi leti in med študijem na fakulteti za kmetijstvo je profesorje moledoval, da so mu pustili študirati vinarstvo in opravljati izpite na tem področju. Je še eden v vrsti vinarjev, ki se trudijo z uvajanjem ekološkega pristopa, do pridelave vina pa ima skorajda duhovni pristop. Peneče vino Maria Brut, ki je ime dobilo po njegovi prvi hčerki, ima intenzivne arome kruhove skorje in je kompleksna peneča zvrst chardonnayja, kraljevine in plavca, kar ji daje zanimivo lokalno dimenzijo. Prideluje osem različic frankinje, ki jih na žalost nisem imela prilike okušati, sem pa zelo uživala ob kozarcu njegove Klare letnika 2012 – izjemen primerek oranžnega vina z zaznavami kandirane lupinice citrusov in breskve. Pri tem vinu je Lojze ohranil svežo sadnost tako, da je imel sode vedno do vrha napolnjene ter se tako izognil oksidaciji. V svojih vinogradih je našel en sam trs tične (starš modre frankinje), na drugi lokaciji pa nekaj več, zato želi v prihodnosti iz te sorte pridelati tudi vino.
Martinčič
V družini Martinčič pridelujejo vino brez prekinitve že 200 let. V posesti imajo 5 ha vinogradov za pridelavo lastnega vina, poleg tega pa še trsnico, ki 90 % cepljenk izvozi v Francijo. Lastnik Jernej Martinčič je sicer zelo ponosen, da je letos prejel naziv »Kralj cvička«, hkrati pa v tem vinu ne vidi dolgoročne prihodnosti. Glede na njegovo vinogradniško znanje in izkušnje ni čudno, da njegov pogled sega preko same pridelave vina nazaj do vinogradov, kjer daje največjo težo izbiri podlag, tal in mikrolokacij. Za raziskovanje ima že več klonov modre frankinje, redno pa potuje tudi v druge vinske dežele po svetu. Jernej iz laškega rizlinga, ki je pridelan v vinogradu z mlajšimi trtami, prideluje sveže in živahno vino z notami limetine lupinice in zelene melone, medtem ko njegova modra frankinja in modri pinot letnika 2017 (še oba kot nedokončana primerka v sodih) s svojo čudovito izčiščeno sadnostjo in svežino obetata veliko, čeprav obe vini potrebujeta še čas, da ukrotita tanine.
Jelenič
Marjan Jelenič je eden od večjih pridelovalcev v tej skupini. Na 14 ha vinogradov, ki se nahajajo na treh lokacijah, uporablja trajnostni način pridelave. Njegov ded je prišel iz Hrvaške in v teh krajih kupil družinsko klet. Cviček še vedno predstavlja 90 % Marjanovega pridelka, zato je naredil šele prve korake v raziskovanju drugih vin. Med njimi je zmagovalec zagotovo Chardonnay Premium 2015 – zlato jantarna barva, ekspresiven in kompleksen z radodarnimi notami marelice in medu, žametno teksturo in dolgim odhodom.
Ostali
Pokusila sem tudi nekatere druga vina iz te regije, ki niso prišla izpod rok vinarjev te skupine, med njimi dve zelo dobri peneči vini s posestva Domaine Slapšak. Kletar Andrej meni, da njegova klet še ni čisto pripravljena na popoln preboj na trg, saj so iz družinskega hobija v resen posel prešli šele pred 18 meseci. Osredotočajo se na pridelavo vrhunskih penečih vin in klet ima svetovalca iz Šampanje Françoisa, ki je Andrejev svak, svojo ženo (Andrejevo sestro torej) pa je spoznal prek igranja podvodnega hokeja. Na posestvu nudijo tudi storitve degoržiranja za številne vinarje iz regije, Andreju pa strokovno znanje na področju elektro inženirstva pride še kako prav tudi pri vzdrževanju vinarske opreme. Iz njihove kleti prihaja privlačna in okusna neletniška Penina Brut Réserve, pridelana iz modrega pinota, chardonnayja in žametovke, ter zelo eleganten peneč rosé, ki je svetlo rožnate barve in je pridelan iz 100 % žametovke. To vino v največji možni meri pokaže resničen potencial te sorte za pridelavo penečih vin. Ob različnih obrokih smo pokusili tudi nekaj vin iz kleti Frelih, od katerih mi je bil najbolj všeč Zeleni silvanec 2016, kompleksna in navdušujoča interpretacija te pogosto zapostavljene sorte.
S tega potovanja sem prišla z mislijo, da si ta del Slovenije vsekakor zasluži več pozornosti. Dolenjska premore pristno lepoto, odlično hrano in zelo dinamično vinsko sceno v neprenehnem razvoju. Ključna prednost, ki bi jo izpostavila, so odlični pogoji za pridelavo zrelih, a svežih rdečih vin z zmerno alkoholno stopnjo, še posebej iz modre frankinje. To je sorta, ki počasi pridobiva svoj sloves med sommelierji in kupci vina, in sicer pod nekaterimi drugimi imeni (Blaufränkisch, Kékfrankos). Kot spremljevalka jedem se namreč izkaže s to lastnostjo, da jim bolj »laska« kot pa da bi nad njimi prevladala. Najboljša bela vina so privlačna in sveža, tudi tista v oranžnem slogu, vendar pa to niso paradni konji te regije. Kljub temu se pojavljajo zanimivi obeti na področju penečih vin, še posebej tam, kjer bodo svojo vlogo lahko odigrale sorte, kot so žametovka, kraljevina ali rumeni plavec. Čudovito je bilo videti, kako se ta skupina vinarjev trudi za pridelavo vrhunskih vin, še bolj pa sem z navdušenjem opazovala njihovo odprtost duha in pripravljenost pri medsebojni izmenjavi idej ter celo vinarske opreme. Vsi vinarji niso na enaki stopnji razvoja, bom pa v bodoče razvoj te vinske regije spremljala z velikim zanimanjem.
Prevedel: Marko Ipavec
– – –
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 3&4 (dvojna številka)/2018.