Valdhuberji so svoj vzpon na vinski sceni, morda celo malce paradoksalno, začeli približno v obdobju, ko je Štajerska, od koder so, začela izgubljati zagon in je Primorski na čelu z Brdi začela prepuščati svoj dotedanji trdni primat na slovenski vinski sceni. Brata Bogomir in Janez Valdhuber sta zadevo družinsko uspešno vozila približno dve desetletji, nato pa sta se pred dobrimi 15 leti poslovno razšla. Danes v Svečini, streljaj od Maribora, lučaj pod mejo z Avstrijo, vsak v svoji kleti kletarita vsak svoja vina. Bogomir nadaljuje uveljavljeno blagovno znamko Valdhuber, Janez pa je iz prejšnje skupne zgodbe prevzel ime mladega vina Falot ter iz tega, takrat že prepoznavnega vina, ob hkratni akademski karieri zgradil svojo istoimensko blagovno znamko (več na straneh 18 in 19). Z Mirčem in sinom Adamom, že polno vključenim v to zgodbo, po letošnji trgatvi, mošti so medtem že povreli, začenjamo pogovor v degustacijsko-gostinskem delu turističnega objekta in vinske kleti ter skozi veliko okno opazujemo dve srni, ki v vinogradu nekaj korakov od nas igrivo iščeta kaj za pod zob. Zdaj niti niso zelo pogoste, komentira Mirč, poleti pa prihajajo redno pojest češnje, ki z višjih, nevarnih vej, s katerih jih ne oberemo, zrele popadajo na tla.

Z bratoma Valdhuber se poznamo okrogla tri desetletja, leto gor ali dol, od nekdaj smo si na ti in Bogomir je bil vedno Mirč, Janez pa Janko. A za vsak primer: »Kako naj bo to zapisano za bralce revije Vino?« »Vsi me poznajo kot Mirča.«

Torej, Mirč in Adam, na Štajerskem smo. Kako bi vidva, vsak zase, z največ tremi pridevniki opredelila tipično štajersko vino?

Mirč: Sočno, sadno, pitno.

Adam: Razmišljam. To se zdaj namreč malo spreminja. Tudi tukajšnja vina pridobivajo na telesu in ker se tako vpeljujejo nove komponente, postajajo vedno bolj kompleksna in kompletna, v ustih razvijejo vse faze, do pookusa. Kljub temu bi rekel, da sta svežina in sortnost osnovni značilnosti štajerskih vin. Poleg velikega potenciala vin te regije.

In kako bi znotraj tega, spet vsak zase, opredelila vaša vina Valdhuber?

Adam: V nekaj besedah, vina Valdhuber so sortna, sočna, kompleksna. Zaradi hladnosti regije imajo lepe kisline. Lepe, definirane arome. Elegantna. V tej smeri, da so taka, tudi delamo in to je želja za naprej.

Mirč: In dolgoživa. Ko poskušamo starejše letnike, in to so vse vina, narejena za dve, tri ali štiri leta, redno naletimo na deset, petnajst let stare polnitve, ki so še zelo žive. To trdim brez prizanesljivosti zaradi njihove starosti. In ta dolgoživost je tudi odraz kakovosti. Dolgo trajajo samo dobra vina.
Letos smo imeli tu pri nas trgatev za rotarijske prijatelje in smo pripravili avkcijo traminca 2006, ki je bil oktobra 2008 postrežen na državniškem obisku britanske kraljice Elizabete II. Eno steklenico smo odprli pred dražbo in za manjše plačilo se je dalo vino poskusiti. Rad imam, da ljudje, preden kupijo, to izkusijo, poskusijo, vidijo, otipajo, odvisno pač, za kaj gre … Da torej ne kupujejo zaradi reklame in so potem razočarani. Tisti traminec je res odličen, prepričljiv in v dobrodelne namen je prislužil več kot spodoben znesek.

Mirč iz kleti prinese omenjeni traminec in v podkrepitev njegovega pripovedovanja ob nadaljnjem uživamo v krasnem, vizualno prepričljivem, sortno prepoznavnem, zrelem, elegantnem vinu v taki kondiciji, da bi mu od njegove polnoletnosti brez pogleda na njegov rojstni podatek na etiketi brez težav odštel desetletje. Tudi več.

Naletel sem na mnenje, da bi se lahko štajerski sauvignon od novega sveta ločil prav po svoji dolgoživosti.

Mirč: Za to dolgoživost imamo sami pri sebi najmanj dokazov pravzaprav ravno pri sauvignonu. Vedno se ga je pač hitro prodalo in spilo. Se pa včasih začne recimo prodajati nov letnik in nam od prejšnjega slučajno ostane v nekem kotu kleti par flaš ali kartonov … Zato nekaj izkušenj s starejšim sauvignonom, nenačrtno, vseeno imamo. Res je odličen v vseh starostnih obdobjih. Pozneje je seveda drugačen kot po prvih dveh, treh letih, a ni firna, postane lepa zrela zadeva, ki ima med drugim tudi precej ljubiteljev.

Mirč, zdaj pa nekaj o začetkih!

Mirč: Moja babica je bila rojena v Gradcu. Ko se je nakazala prva svetovna vojna, so ljudje iz mesta, ker so pričakovali, da bo lakota, poslali otroke, med njimi tudi mojo babico, k znancem in sorodnikom na deželo, ker naj bi bilo tam malo lažje in varneje. Vojna se je res začela, razdalje so bile nekoč večja ovira kot danes, stiki so se prekinili. Po vojni je območje razdelila državna meja. Ko je babica prišla v Svečino, je bila stara štiri leta, ko so se stvari normalizirale, pa enajst. Vmes se je naučila slovensko in ker so pri tej hiši imeli le eno hčer, ta pa je umrla, je babica ostala tu. Leta 1931 se je poročila s Francem Waldhuberjem z Urbana nad Mariborom. Priselil se je sem in tako je v to hišo na naslov Svečina 19 prišel naš priimek. Ko so po drugi svetovni vojni spreminjali priimke, so Waldhuber začeli pisati z V namesto W, so pa tudi še Waldhuberji, ki jim priimka niso spremenili.
Takrat je bila to tipična mala kmetija, hektar vinograda, krava ali dve, nekaj sadja. Dedek je vino vozil z voli v Selnico ob Dravi, kjer sta bili dve gostilni, Pec in Trabe. Vino je vozil v slednjo, za zanimivost, za eno dostavo je takrat potreboval dva dni. Oče je bil podjetnejši, končal je tudi srednjo kmetijsko šolo v Ljutomeru in Mariboru. Najprej je bil v službi v zadrugi, potem pa je šel v Badel Vinoprodukt kot komercialist in vodil distribucijo, večinoma z odprtim vinom iz vse Jugoslavije, po Mariboru. Za to je bilo potrebno znanje, to niso bile flaše! Leta 1977 je šel na svoje in v Mariboru odprl lokal, bar Svečinčan. Imel je dva hektarja vinograda in svoje vino je prodajal v svojem lokalu. Konec osemdesetih let smo prvič stekleničili svoje vino, traminec z lege Kopica, leta 1990 pa smo že stekleničili tudi sauvignon in renski rizling. Sledil je poseben letnik 1991. Tudi traminec, ki ni znan po tem, je imel visoko kislino. Prvo leto ga skoraj nismo prodajali, na ocenjevanje smo ga dali šele čez dve leti, dobil je zlato medaljo, in ko smo to natisnili na etiketo, se je hitro prodal. Takrat smo bili edini, ki smo imeli suhi traminec, Danilo Steyer se takrat še ni ukvarjal s to sorto, postali smo znani. Pridelali smo ga po 4000 steklenic, danes pa te sorte nimamo več v vinogradih. Naslednje leto smo prvič odstranjevali listje okrog grozdja, da je bilo vse skupaj bolj zračno, zdravo in dozorelo. Pri sosedu je bil nek Avstrijec in ko je videl grozdje, je zanj ponudil tri marke za kilo, takrat smo se pogovarjali v nemških markah. Odklonili smo, ker smo hoteli sami nekaj narediti iz tega. Sauvignon je povrel do konca, do suhega, ni bilo namenoma, ampak takrat niti nismo imeli možnosti ustaviti fermentacije. Vino je bilo dobro sprejeto pri poznavalcih in kupcih, na mednarodnem ocenjevanju Vino-Forum je leta 1993 osvojil naslov šampiona in tiste flaške smo prodajali po 20 mark. Hitro smo spoznali, da še lažje prodajamo, če delamo dobro, ampak hkrati drugačno vino kot vsi drugi.

Konkurenca vinarjev takrat ni bila primerljiva z današnjo …

Mirč: Z Jankom sva bila stara dobrih 25 let, v vsej Sloveniji nas je bilo na trgu nekaj deset, prodajalo se je lažje kot danes, ampak že takrat je bilo treba, tako kot danes, vina predstavljati. Prvič sem šel na sejem vina v Ljubljano leta 91 ali 92. Trajal je nekaj dni. Stočil sem enormno količino vina in takrat so pili, niso odlivali. Ampak ob tem se je vino prav tako tudi prodajalo.
Prvo etiketo smo naredili sami in potem počasi začutili, da potrebujemo nekaj primernejšega kakovosti naših vin. In prišlo je tisto usodno naključje, da smo se zbližali s tabo. Naš bar Svečinčan, degustacija, približno dvajset vin, zamudil sem začetek, pogledam flaške, ki ste jih že poskusili, in ena z napisom Valdhuber mi pade v oke, gledam, gledam … Nič mi ni bilo jasno. Etiketa je izstopala.

Tu lahko dodam še pogled z druge strani. Robert Gorjak mi je na omenjenem sejmu v Ljubljani, tam je moja generacija spoznavala vina in sceno, predstavil Janeza in namignil, naj poskusim tisti vaš sauvignon 1992 … Omenjeno »usodno« degustacijo v Mariboru pa je pripravil Samo Perovic, ki menda podobne dogodke organizira še danes. Zdi se mi, da je eden od vaju, ti ali Janez, imel rojstni dan in sem povsem za hec pripravil in sprintal etiketo, ki jo omenjaš. Poigral sem se s priimkom, v prevodu je to gozdni posestnik, zaradi elegance vin in tega pomena sem etiketo naredil temno, črno s temno zelenim poljem za zlat priimek, pod njim pa grozd, stiliziran iz kvadratkov (fotografija desno zgoraj). Danes bi bilo to precej klišejsko, a dogajalo se je v nekih drugih časih, pred tremi desetletji. In potem je bilo treba, ko ste etiketo vzeli za svojo, spet v tistih časih s takratnimi tehnologijami tiska in materiali etiketo tehnično pripraviti za izvedbo.

Nam se je etiketa zdela vrhunska, nismo pa bili vajeni, da je treba za te storitve toliko plačati. Oblikovanje, posebej za vinarstvo, je bilo takrat še precej v povojih. Strošek je bil za nas nepričakovano visok, zame je bila to prva taka zadeva, za očeta pa sploh šok. Vendar je hitro videl, da tako etiketo potrebujemo. Takrat smo prodajali vino za 7 mark, z novo etiketo smo lahko zaračunali 10 mark, količino vina iz letnika 1992 smo povečali za več kot 50 odstotkov. To je bil velik skok, danes ga skoraj zgolj z etiketo težko narediš. Pravočasno smo zajahali val, v pravem trenutku smo se prav odločili: suha vina, nove tehnologije v kleti in vinogradu, nova etiketa … Bili smo prvi, zato smo izstopali. In dobili tudi posnemovalce. Etiketa je leta 1995 dobila nagrado Cordon d’Excelence. Podeljevali so jo med vini z vsega sveta, ki so na ljubljanskem ocenjevanju dobila najmanj zlato medaljo. Odlična etiketa za odlično vino. Z etiketo smo vztrajali deset let, potem smo jo malce prenovili. Takrat smo menjali tudi steklenico. Prejšnje, renske, so bile zahtevne za zlaganje in zaradi višine niso šle v vsak hladilnik, prešli smo na bordojske. Prenovljena etiketa mi ni bila nikoli tako všeč kot prejšnja. Bolj mi je bil všeč tvoj prvi osnutek prenove, ker pa doma nisem imel dovolj glasov zanj, so sledili kompromisi … Sedanja, po drugi prenovi in ponovni menjavi steklenic, tokrat za burgundske, pa spet ni več obremenjena z zelo omejujočimi kompromisi.

Pri tej, sedanji, je bil v igri že večji nabor vin, pojavi se penina, vnaprej upoštevamo tudi kakovostne ali stilske izjeme. Korenito je bil spremenjen logotip. Umaknili smo sicer dotedanji prepoznavni grozdiček iz kvadratkov in logotip je postal osnovni prepoznavni element. Priimek to na srečo omogoča. Podlaga pa, da različne želene percepcije dosegamo z različnimi materiali. Ker nisem našel pisave, kakršno sem želel za izpise imen sort oziroma vin, sem jo oblikoval posebej za ta namen. Mislim, da na vinski sceni pri nas, pa tudi širše, ni dosti takih primerov – ne na naročniški ne na oblikovalski strani (fotografija na naslovnici tiskane izdaje).

Omenili smo, da sta se z bratom Janezom razšla. Zakaj?

Mirč: Razhajala sva se v poslovnem smislu. Razdelila sva si premoženje in leta 2008 sva začela vsak svojo pot. Pravočasno sva reagirala, zato sva ostala v dobrih odnosih kot brata. Če nekih zadev ne razčistiš sproti, se pač nabirajo, nezadovoljstvo raste … Če ležajev ne mažeš sproti, zaribajo.

Nadaljevala sta vsak svojo blagovno znamko. Janko je prevzel in gradil Falota, ti si nadaljeval Valdhuberja.

Janko je res moral Falota iz imena mladega vina preoblikovati v blagovno znamko vseh svojih vin, a na blagovnih znamkah moramo delati vsi, sicer potonejo. Valdhuber je resda uveljavljena, močna blagovna znamka, a če se preveč ukvarjaš sam s sabo, ti po poslovni plati nekaj zmanjka na trgu … Treba se je bilo odzvati. Še vedno pa smo nekaj let imeli skupno klet, skupne mašine, ne glede na to, da je vsak delal zase. In vedno smo se razumeli.
Mi zdaj obdelujemo dobrih devet hektarjev vinogradov na štirih lokacijah po Svečini. Sortni nabor je kar obsežen: sauvignon, laški rizling, rumeni muškat, renski rizling, modri pinot, beli pinot, sivi pinot, modra frankinja ter nekaj malega rizvanca in kernerja.

Kako v vašo zgodbo vstopi turizem?

Tu zraven smo kupili malo vikendico, želeli smo narediti prenočišča. Arhitekt, dolgoletni znanec, nas je prepričal, da je ne obnovimo, ker tega ni vredna, ampak da jo podremo, gremo na razpise in naredimo nekaj novega, pravega. Bilo je podobno kot s tabo in etiketo. Malo smo se z njim pogovarjali, kaj bi imeli, klet, sobe, lokal … On nam je narisal, prinesel maketo in nas prepričal. Takoj smo pristali na njegove predloge. Najeli smo še notranjega arhitekta, ki je bil del vinskega sveta, nekaj časa je tudi prodajal vina, tako da je razumel, kaj hočemo. Odprli smo leta 2014.

Kako ste se uvedli v turizem? Navsezadnje gre za drugo dejavnost s svojimi zakonitostmi delovanja. Združljiva je z vinom, a vsaka zahteva svoje znanje, prilagajanje, delovni čas …

Nam je malo šlo na roko, da smo skoraj na avstrijski štajerski vinski cesti. Res je s to dodatno turistično-gostinsko dejavnostjo oziroma ponudbo več dela kot prej, a nekoliko smo bili tudi že vajeni, ker smo imeli v Mariboru prej omenjeni bife.
Je pa to zelo dobro likvidnostno. Denar pride takoj. Ko trto posadiš, vidiš denar šele čez pet let, tu pa takoj. Poleg tega gostje vzamejo vino za domov in ga naročajo tudi še pozneje. Tu prodamo več kot tretjino. Zadovoljni smo. Do gostov smo kar se da uslužni, apartmaji so večji kot običajno, čez teden jim pripravimo tudi kako večerjo, čeprav načeloma to ni v redni ponudbi. Če je gostov več, morava sicer tu prisotna biti vsaj dva, ampak to spada zraven. Smo se pa odrekli bazenom in jacuzzijem. To je uporabno razmeroma kratek čas in gostje na vinski degustaciji ne gredo skupaj s tistimi na bazenu.

Ponudba?

Mirč: Smo turistična kmetija. Glavna je žena Dijana. Za goste v štirih apartmajih s pogledom na svečinski grad skrbi tudi ali celo predvsem s svojo kuhinjo. Angažirana pa je seveda družina. Odprti smo čez vikend, topla kuhinja je le po naročilu, ampak večina jih hoče toplo. Da to zmoremo, ponujamo le en meni, a tisto, kar je, mora biti pripravljeno vrhunsko. V neposredni bližini kleti je kozmetični in masažni salon hčerke Eve, ki ogromno svojega prostega časa nameni tudi organizaciji dogodkov in povezovanju mladih v Svečini. To ji je prineslo tudi naziv svečinske vinske kraljice.
Vedno z enim očesom opazujemo Avstrijce. Najbolj udarni del njihove zelo uspešne južnoštajerske vinske ceste je točno nad nami, tam je ogromno obiskovalcev, izvrstna vinska ponudba, jeseni mošt, kostanji … flaške za 50 evrov. Zanimivo, da so dali ogromno svoje ponudbe v najem Slovencem. Pomembno jim je le, da ljudje pridejo in da se pije avstrijsko vino. To bližino smo izkoristili, vedno več je povpraševanja, prilagodili smo se njihovemu načinu in dobili dobre goste. Ko je tam zasedeno, pogledaš malo naprej in naletiš na nas. Poleg Avstrijcev je največ Nemcev in presenečeni so nad našo ponudbo.

Zakaj bi kdo poleg tega obiskal Svečino? Kaj lahko tu počne več dni?

Adam: Ogromno je ponudbe na majhem območju: pet dobro obiskanih sprehajalnih krožnih poti, speljanih od vinarja do vinarja, po avstrijski in naši strani, dolžine od 10 do 15 km, organizirani so tudi skupinski pohodi. Izbor svečinske vinske kraljice, kmečki praznik, praznik jurjevo, festivali, kolesarske poti z možnostjo izposoje koles, turistične kmetije z odlično ponudbo, gostišče Vračko, bistroji, Gaubeji* so fantastični, restavracija Denk z Michelinovo zvezdico, v višjo kulinarično ponudbo spada tudi restavracija Opok 27, legendarno srce med vinogradi, prenočitvene kapacitete rastejo. Sodelujemo med sabo in si pošiljamo goste. Na dnevih odprtih vrat prodamo okrog 1000 kart.

Kdaj se v zgodbo Valdhuber aktivno vključiš ti, Adam?

Ko sem se vpisal na faks. Študiral sem v Vipavi. Prej sem šel na informativne dneve na vse fakultete in tam se mi je najbolj dopadlo. Pa želel sem od doma, kar mi je sicer malo pokvarila korona, saj sem bil potem vseeno precej doma.
Na faksu se mi je odprlo in se mi začelo dogajati v glavi. Dokler nisem prišel tja, nisem vedel nič in nisem poznal nikogar, ker me je do takrat to premalo zanimalo. Prej sem doma naredil, kar mi je rekel oče. Premalo sem bil radoveden. Potem pa se je odprlo. Novembra 2019 sem se prijavil na someljejski tečaj. Tam so se odprla še ena nova vrata, bil sem sošolec z Elo Kristančič iz hiše Movia. Takrat sem izvedel, kdo so Movia, z vsem spoštovanjem, ker sedaj vem, kaj je Aleš Kristančič naredil za slovenska vina. Takrat tega pač nisem vedel oziroma me ni niti zanimalo. Sledil je sivi pinot Jamertal 2019, prvo moje samostojno vino, s katerim sem bil zelo zadovoljen. Kar mešalo se mi je v glavi, ogromno je bilo novih stvari, informacij, na koncu se moraš odločiti, v katero smer greš. Takrat sem se ogromno naučil.

Zaključuješ študij. Ali ti je fakulteta dala dovolj, da bi lahko sam zase začel tak posel?

Adam: Samo faks je premalo, čeprav ima vipavska fakulteta prakso dobro urejeno. V tako kratkem času, kolikor traja študij, težko dobiš dovolj izkušenj. Pomembna je samoiniciativnost, da vidiš nove stvari, da jih izkusiš. Rad bi videl čim več stvari v čim krajšem času. Danes moraš biti odprt, moraš poskusiti, moraš delati, moraš se tudi zmotiti, narediti napako. Moraš drugam in videti druge sisteme. Bil sem na praksi v trgatvi v Avstraliji, štiri trgatve v Brdih v kleti Bjana, nekaj dni v Prekmurju na Marofu …

Kaj je za vaju višja linija oziroma nadgradnja tega, kar sta navedla za štajersko tipiko, ali nadgradnja vaše osnovne linije vin? Je to prej omenjeni Jamertal?

Mirč: Če več damo, potem lahko več tudi dobimo. Poskušamo dodati vrednost. Vprašanje je, ali lahko prodamo za toliko več, da pokrijemo razliko, saj smo na drugi strani zaradi tega zmanjšali tisto, kar delamo sicer. Ali je to to, pa ti dejansko pokaže šele občinstvo. Če je večini všeč, potem je to v redu. Najprej se je treba osredotočiti na to, da narediš dober produkt, potem se kupci najdejo. Lahko imamo različna mnenja, a na koncu zmaga, kdor proda.

Adam: Mirč je imel posebnost, ki se je imenovala Moje vino, in tisto se je pridelalo samo občasno. Za Jamertal pa je cilj, da bi ga pridelali vsako leto. Vendarle je to selekcija. Predtrgatev, da okrepimo dozorevanje ostalega grozdja. Prvi Jamertal, omenjeni sivi pinot 2019, smo stekleničili po enem letu, 2020, hkrati s takratnim mladim vinom. Na praksi sem bil na Marofu in nesel sem ga probat Urošu Valclu. Ven je butala akacija. Rekel je, da se bo les umiril. In smo dali vino v klet na počitek, januarja smo začeli s tabo delati na etiketi zanj in na začetku naslednjega poletja smo ga dali na trg.

Ja, med nastajanjem etikete smo premlevali, ali naj piše Jammertal z dvema m, tako je bilo na prvih osnutkih, ali kot je zdaj, Jamertal, manj nemško.

Adam: Tej dolini so včasih rekli Jamertal, ker so tu živeli neki ljudje, ki so se stalno pritoževali, jamrali. Nam so rekli, da smo mi, Valdhuberji, iz Jamertala. (Smeh) Ime ima sicer nekaj negativnega prizvoka, gre pa v uho. Nemško govoreči se samo nasmehnejo.
V letniku 2020 smo šli v Jamertal še s sauvignonom iz našega najstarejšega vinograda iz leta 1965. Je v dobri formi. Kljub vremenskim in podnebnim nevšečnostim ima dober in kakovosten pridelek. Letos – pozeba na nižjih legah, slabo vreme med cvetenjem in potem suša – je imel med vsemi našimi vinogradi, poleg renca, še najbolj normalen pridelek. Neverjetno.

Mirč: Prihodnje leto bodo to 60 let stare trte. Leta 1985 je bila v tem vinogradu sicer zimska pozeba, debla so popokala, so pa odgnala slepa očesa in smo trte ponovno vzgajali od tam. Ampak tudi od takrat bo že 40 let. Ta vinograd bomo ohranjali, čeprav zahteva nekoliko več dela. Ima zgodovino in daje kakovost. Verjetno bomo trte iz njega tudi razmnožili.

Znanstveno je dokazano, da svečinskim sauvignonom prav rastišče in ne kletarjenje omogoča specifično aromatiko.

Mirč: Za to sorto je pri nas res idealno rastišče, vino ga zelo dobro izraža. Posebej Svečino. Smo bolj severna in hladna lega, kar paše sorti. Vegetacija je tu zelo pozna. Smo 400 metrov nad morjem, gre do 500 m. Na vrhu je Ciringa, ki še vedno spada pod Svečino. Tam zgoraj je apnenec, nekdaj koralni greben, tu v Svečini pa lapor. Od tod razlike v tipu vina. Tudi zaradi odličnih rastiščnih pogojev je sauvignon bil in je še vedno paradni konj Valdhuberjev. Je bil in je osvajalec medalj in kupcev. Na njem gradimo tudi prihodnost.

Adam: Če pogledaš, naši začetki so s tramincem in sauvignonom. Slednji je še vedno tu. Celo največ ga je, četrtina naših vinogradov.

Kdaj in zakaj pride v vaš asortiment penina?

Mirč: Penine smo začeli hkrati s tem lokalom. 2013 je bilo to zgrajeno in to je bil tudi prvi letnik penine. Je del naše kulinarike. Največ je prodamo doma. Ko je bila korona, smo povečali njeno količino, ker smo se bali, da ne bo prodaje, penina pa lahko čaka. Vseeno ni pretiranih količin. To, kar pijemo, je naša tretja izvedba. So pa moderne.

Adam: Na Štajerskem razen Radgonskih goric ni kleti, ki bi se fokusirala predvsem na penine. V tem trenutku so penine res bolj moderne, predvsem zaradi pitnosti, svežine, elegance – a to nam morda lahko tudi pove, kakšna bodo moderna vina naslednjih let in zakaj ima Štajerska res svetlo prihodnost.

Še pogled v prihodnost. Načrti? Kje se vidita čez deset let?

Mirč: Jaz se vidim v penziji. (smeh)

Adam: Mogoče tam, kjer smo po ugledu že bili. Morda bi nekoliko skrčil naš nabor z devetih sort na manj. Čutim pa potrebo, da se nekaj za jutri zmenimo tudi za vso Štajersko. Imamo združenje Vinorodna Štajerska (glejte strani 40), dogovoriti se moramo, kaj je naša rdeča nit. Super je, da so zraven velike uveljavljene kleti, ampak tudi mladi moramo stopiti naprej, povedati svoje mnenje. In pljuniti v roke. Brici imajo rebulo, Štajerci se moramo še dogovoriti, kje bomo prišli skupaj. Po mojem sta to sauvignon in laški rizling.
Mirč: Če pa nisi pripravljen dolgoročno vlagati v neko zadevo, potem to ne bo šlo naprej. To mora biti poklic, profesionalno, ne le kadar imaš čas. In morali bomo imeti tudi koga, ki bo to delal za vso Slovenijo.

Janez Valdhuber

Tudi z Janezom Valdhuberjem, kot prej z Mirčem in Adamom, se pogovarjamo v Svečini, klet je nedaleč od Mirčeve. In kot prej seveda tudi zdaj pogovor teče ob pokušini vin. Janezovih, torej Falotov.

Začniva enako kot prej z Mirčem in Adamom. Kako bi opisal štajersko vinsko tipiko?

Aromatično, sveže, pitno. Čeprav je pitno lahko tudi vino z visokim alkoholom.

In kaj je po tvoje štajerski kakovostni nadstandard, nadgradnja? Kolikor se spomnim, se tvoji pogledi na vino ne spreminjajo ravno iz dneva v dan in rezultati z najpomembnejših svetovnih ocenjevanj postajajo vedno bolj skladni s tvojimi pogledi.

Rekel bi, da morajo biti v takem vinu sortne značilnosti z nekimi originalnimi aromami. Nimajo vsi tako prefinjenih arom, ne gre le za intenzivnost, ampak tudi za fineso. Izkoristiti moramo to, kar pride iz grozdja, in se ne skrivati recimo za lesom. Eleganca, finesa. V vonju in okusu.
Če kupce prepričaš v kaj drugega in to potem tudi drago prodaš, je seveda v redu. Ampak širše gledano potem, če so vina pridelana po drugih načelih, tudi kletarsko, morda ni več razlike z drugimi regijami in ne veš, ali je vino mediteransko ali kontinentalno. S prevlado lesa lahko v našem primeru zakriješ lokalno posebnost in unikatnost, ki nam jo ponuja grozdje. Zakaj bi skrivali našo edinstveno aromatiko? Vprašanje pa je, kako to izkoristiti. Trg seveda dela svoje. Nekoč so bila tu slajša vina, potem smo šli na suha. Lahko gremo v prezrelost, pozabimo na aromo, pa damo vse v sod … Ampak potem pridemo na igrišče drugih igralcev. Pred dvajsetimi leti tega ni bilo mogoče pridelati, zdaj pa tu lahko pridelujemo vina, podobna briškim.

Ko sta po razhodu začela vsak s svojo kmetijo, je Mirč nadaljeval blagovno znamko Valdhuber, ti pa si prevzel Falota, ki je bil takrat le mlado vino in si ga moral razširiti na vsa svoja vina.

Skupna pot z Mirčem je bilo obdobje, ko smo od tega vsi profitirali. Kletaril sem, a vprašanje je, kako bi šlo naprej, če takrat ne bi šla vsak na svoje. Vedel sem, da ne morem biti Valdhuber, ker pride do zmede na trgu. Lahko bi si izmislil kaj drugega, a sem ostal pri Falotu, ki je bil na začetku res prepoznan le kot mlado vino. V treh, štirih letih sem to spremenil. Danes smo vsak na svojem, vsi zadovoljni in dobro delamo in živimo. Mi obdelujemo pet hektarjev vinogradov in glavni aduti pri buteljčnih vinih Falot so sauvignon, sivi pinot, muškat ottonel in suhi rumeni muškat.

Vzporedno si v službi tudi na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru.

Na fakulteti sem višji predavatelj za področje vinarstva. Če ne bi bilo tega, bi verjetno širil kmetijo, morda tudi v turistične kapacitete, tam je danes dodana vrednost. Zaradi službe nimam časa za to, da bi hodil naokrog in prodajal vino. Po drugi strani pa uspešno izkoriščamo to, da imamo blizu Maribor, drugo največje mesto v Sloveniji, ki ima vinsko občinstvo, da lahko prodajaš, marsikaj lahko opravim mimogrede. Zato so litrce okoli pol naše pridelave.

Poleg lastnih vin kletariš tudi vino najstarejše trte na svetu …

Fakulteta je partner projekta in na Meranovem kletarim vino stare trte. Ločeno kletarimo grozdje stare trte in grozdje ob njej zasajenih potomk. Letos jo je zagodlo vreme, vročina je žametovko, predvsem jagodne kožice kar prizadela. Sicer pa je tam vedno zelo lepo grozdje. Stara trta ga da tudi do 50 kg, potomke pa skupaj celo 200 kg. Ker je to občinska prireditev, je datum trgatve vnaprej določen, kar včasih dozorelosti grozdja ne ustreza ravno najbolj. Pri kletarjenju pa imam proste roke. Vino se stekleniči v male Kogojeve darilne stekleničke in ni v prodaji, je zgolj darilo izbranim. Za lep turistični produkt bomo zdaj naredili penino iz modrega pinota in kot ekspedicijski liker dodali vino stare trte. Ne delamo pa s staro trto ali vinom večjih znanstvenih raziskav.

Trenutno so klimatske spremembe vroča tema tudi v vinogradništvu. Kako jih vidiš ti?

Klima se je pri nas zelo spremenila. Včasih smo sadili muškat le na vrhu hriba, kjer ni gnil in pozimi ni pozebel, sedaj pa je povsod, ker ni več takih zim. Veliko sort je pridobilo prav z milimi zimami, ne pa vse. Traminci niso več tako dobri kot včasih. Renci so bolj mineralno poudarjeni, včasih so bili bolj sadni. Več je rdečih sort, ker dozorevajo bolje kot v preteklosti. Z njimi sicer ni velike evforije, z modrim pinotom Štajerci recimo še nismo naredili preobrata, ga pa uporabljamo tudi za penine in roséje.
V svojih vinogradih opažam, da aktualni težavni vročinski valovi presenetljivo še niso zelo škodili aromatiki. Večji problem je sušni stres. Včasih smo cono grozdja razlistavali, sedaj to delamo previdno in le na sončni strani, da ni ožigov in je krošnja vseeno zračna. Kar pa seveda ovira trgatev, da ne poteka tako hitro, kot če je grozdje zunaj. Lani smo muškat razlistali v neugodnem trenutku in v treh dneh izgubili 15 odstotkov.

Kako si poleg praktične začel vključevati akademsko kariero?

Ko sem v Ljubljani študiral za magisterij, je bilo znanje zaprto v velike firme. Interneta še nismo uporabljali. Bitka za literaturo. Na prakso sem šel v Slovenijavino, kar tudi ni šlo brez zvez in poznanstev. Mlad tim, Dušan Brejc … Imeli so laboratorij, da dol padeš, in hudo knjižnico. Skopiral sem si okoli 2000 strani, za to sem dal vso štipendijo. Govorim nemško, angleško, tudi francosko, berem italijansko, tako da mi brskanje po tuji literaturi ni bil problem. Požiral sem znanje, pridobil prednost, bilo je super. S knjigo smo zrasli in tisti užitek, ko najdeš v njej neko informacijo, je neopisljiv in izjemno zapomljiv. Najti informacijo v literaturi je povsem drugače kot na internetu. Si bolj osredotočen, bolj čustveno prisoten. Brskanje po spletu se s tem ne more primerjati. Danes je vsega preveč, takrat pa ni bilo v Sloveniji skoraj nič.

Kako vidiš Falota čez deset, petnajst let?

Glede vin nameravam izkoristiti to, kar nam daje narava. Sadim in testiram tudi nekaj odpornih, t. i. pivi* sort. V asortiment smo jih spravili na naši fakulteti. Vidim jih kot dopolnilo. Pocenijo proizvodnjo. Rešujejo probleme, kjer lege niso ravno ugodne za trto, kjer je več bolezni. Po drugi strani je zgodnja zaščita pred peronosporo pogosto ščitila trte tudi pred črno pegavostojo, skoraj je nismo več poznali, zdaj pa se širi, ker nanjo niso odporne vse piwi sorte. In glede arom – to ni to. So primerljive, vendar zaostajajo v finesah. Solarisa na primer ne bi sadil tudi zato, ker bi ga moral potrgati 10. avgusta. Vino iz grozdja odpornih sort dam v zvrst, prvi asortiment bo zame vedno, tudi čez deset let, tisti stari, z žlahtno vinsko trto. In če bi bil takrat v penziji, bi bilo tudi fajn. (smeh)