Brda, sobota, 20. april. Kazalec za gorivo odšteva le še posamezne kaplje bencina, morda že vsak hlap posebej, in misel na možno skorajšnje pešačenje po Brdih požene po žilah nekaj adrenalina. A Šmartno vseeno dobi časovno prednost pred bencinsko črpalko. Prejšnjo sva s soprogo nezbrano prezrla, zdaj najbližja pa je tako ali tako nekaj kilometrov naprej in seveda, raje nekje, kjer koli že, ostaneva brez goriva po festivalu kot pred njim. Tudi zato, ker trenutno še lahko parkirava razmeroma blizu vhoda v obzidano vas, pozneje bo zanesljivo težje oziroma bo treba avto pustiti kje dlje. Kar sicer ne bi bilo nič zelo tragičnega, a vendarle. In kjer koli že bi avto stal, bi bila okrog njega parkirana pločevina večinoma znatno prestižnejša od njega.
Postaviva se na konec že kar dolge vrste čakajočih. Ko začnejo kmalu zatem, opoldne, spuščati obiskovalce na prizorišče, je čakajočih za nama že opazno več kot pred nama. A do vstopa naju vseeno čaka slabe pol ure, čeprav vstopnice vsi že imajo. Kljub temu da evrski stotak ni ravno nizka cena za obisk vinsko-kulinaričnega festivala, je bila prireditev razprodana že pred tedni, v predprodaji, in marsikomu nakup niti ni uspel. Na vhodu torej ni vstopnine, le še skeniranje in preverjanje kode QR na vstopnicah. Šmartno se polni. V kozarec na vhodu že kar takoj tudi penina in preden se sploh zaveš, si sredi živahnega in pestrega vinsko-kulinarično-glasbenega dogajanja. Vreme nekaj časa sicer skuša nagajati z dežnimi kapljami, a vzdušja to ne uniči in oblaki se sčasoma sprijaznijo s porazom ter glavno vlogo prepustijo soncu. Kot se za ulično prireditev BRDA & VINO spodobi.
Brda, ponedeljek, 1. julij. Dež. Parkiranje pred vaškim obzidjem Šmartnega danes ni težava. V kleti Hiše Marica ob slastni večerji in hišnih vinih Belica, med njimi nekaj magnumov spoštljive starosti, Sebastjan Mavrič, tudi somelje tretje stopnje, pripoveduje o prireditvi, ki se za razliko od številnih drugih, tudi tradicionalno uveljavljenih vinskih festivalov, kljub komaj kolikšni medijski promociji ukvarja prej s prevelikim kot premajhnim zanimanjem in obiskom.
Prvo prireditev z imenom Brda & Vino je leta 2004, ob vstopu Slovenije v EU, za Občino Brda pripravilo podjetje 123 Design (1na 2va 3ri design). Potem je organizacijo prevzela agencija Jota, ki je tu imela prostore. Bilo je podobno martinovanju – prost vstop, tržnica, po kleteh so se promovirali vinarji. Mi, Hiša (in agencija) Marica, smo Brda & Vino prvič organizirali leta 2014. Občina je pripravila razpis za organizacijo, imeli smo dosti novih idej, Jota je odšla iz Brd, čez cesto se je odprl hotel San Martin. Z Vesno* in Bogdanom* Valentinčič iz hotela in Juretom Kristančičem, ki je tu v Šmartnem imel v najemu Turn, smo zmagali na razpisu in prvič organizirali Brda & Vino po svoje. Po neki logiki bi si vsi našteti morali biti konkurenca, a vsa ta leta iskreno sodelujemo, in tu je neka moč.
*Vesna, podjetnica z izkušnjami na področju prodaje, hotelirstva in vinarstva, Bogdan, strojnik in somelje tretje stopnje, sta lastnika Turistične agencije San Martin v Šmartnem, specializirane za aktivna doživetja v naravi z električnimi kolesi in vodene pohodniške ture, vodilna točka za kolesarjenje, pohodništvo in aktiven zunanji turizem v regiji. Skupaj sta zgradila in bila lastnika družinskega hotela San Martin v Šmartnem.
Brda & Vino vedno organiziramo okrog dvajsetega aprila, pred prazniki. Želeli smo na začetku sezone privabiti gosta, ki bi rad doživel Brda v celoti. In ki bi se potem vračal čez leto. Na začetku smo vabili ogromno novinarjev. Poskusili smo biti čim širši, to je bil vložek za prihodnost. Nismo gledali, koliko je dobička, ampak je bil vse vložek, vse smo delali dolgoročno, za Brda.
Takoj smo namesto prostega vstopa uvedli vstopnino in vinom dodali kulinariko. Hoteli smo dogodek, na katerem bo kulinarika zastopana enakovredno z dobrimi vini. Želeli smo vključiti vse briške vinarje, tudi gostince, oljkarje … Na skupni sestanek je prišlo le nekaj vinarjev in en gostinec. Predstavimo idejo. Od petih vinarjev sta dva vstala in šla. Ostali so vprašali, koliko jim bomo plačali vino. Ker nismo imeli nobene pristojbine za njihovo sodelovanje, smo predlagali, da vsak prispeva 36 steklenic. Predlog so zavrnili. Potem smo dogodek vseeno pripravili, sodelovalo je 12 gostincev in okrog 30 vinarjev. Vstopnina, 45 evrov, je bila deležna precejšnjih predhodnih kritik. Ampak v ceno je pri nas vključeno vse, brez naknadnih kupončkov. Plačaš, vstopiš in uživaš. Mislim, da je takrat, prvič, bilo 230 obiskovalcev. In bil je sijajen odziv.
Letos smo mi organizirali Brda & Vino desetič. Vstopnina je bila 100 evrov, 800 obiskovalcev, 108 ponudnikov, od tega 41 kulinaričnih, 54 vinarjev ter nekaj oljkarjev in drugih. V celoti, skupaj z osebjem, je bilo letos v Šmartnem precej več kot 1.000 ljudi. Kakovostna glasba različnih žanrov na vseh koncih, taka, ki paše v ta prostor, njen program delajo žena Eva, Vesna* in Patricija**. Eni izvajalci se premikajo po ulicah, drugi muzicirajo na odrih. Dogajanje se stopnjuje, vendar ne do žurke. Konča se do devetnajstih, ob dvajsetih je Šmarno prazno, ob dvaindvajsetih je Šmartno čisto. Ponoči pridejo sprat ulice, zjutraj je vse, kot je bilo. Držimo besedo in domačini so zato zelo strpni, smo v odličnih odnosih.
**Patricija Pirih je organizatorka kulturnoturističnih dogodkov v Brdih, diplomirana organizatorka turizma, že skoraj dve desetletji vodi Kulturnoturistično društvo. Že v agenciji Jota je bila organizatorka dogodka Brda & Vino.
V enem od obrambnih stolpov Šmartnega je gostina že 40 let gostilna. Kupili smo jo od Salonita Anhovo. Turn. Tri etaže v stolpu. Zanimiv, a zahteven objekt pod spomeniškim varstvom. Jeseni smo obnovili zunanjost, sledi notranjost. Zame je zanimivo, ker je tu in ima zgodovino. V Turn bo prišla moja sestra, ker verjamem, da bo le tako uspelo. To ni delo za osem ur, je način življenja.
Na začetku sem napovedal, da potrebujemo pet let do razprodanega dogodka. Smejali so se mi, a dejansko je bilo tako, v petem letu smo Brda & Vino prvič razprodali. Letos smo ga razprodali v predprodaji v dveh tednih na začetku marca, potem pa so začeli kapljati tisti, ki jim ne moreš odreči, in smo šli s prodanimi vstopnicami čez mejo. Prihodnjič moramo imeti glede tega več rezerve.
Imamo zveste goste. Brda & Vino pomeni določeno raven ponudbe in zabave, zato pridejo. Niti ne vprašajo več po ponudnikih, vedo, da bo, kar koli pač bo, zadostilo njihovim pričakovanjem. Vem, kaj hočejo. Samo ne šparat, sicer bodo gostje opazili. Človek mora občutiti, da je dobil več, kot je plačal. Mora biti neka kemija, sicer tudi dobri dogodki danes ne dobijo obiskovalcev. Že do zdaj smo po e-pošti dobili ogromno povpraševanja za naslednje leto, ljudje želijo rezervirati, a jih do začetka prodaje vstopnic prihodnje leto zavračamo.
Ves čas razmišljamo, kako naprej. Ponudbo smo neprekinjeno izboljševali. Dogajanje je bilo podrejeno temu, da so se obiskovalci imeli lepo, ni pa bilo strokovne vsebine. A gostje so vedno zahtevnejši in začenjamo tudi z delavnicami. Letos smo prvič izvedli resno delavnico z različno dolgo zorjenimi pršuti, najstarejši je bil star osem let. Pol ure, nekaj, kar je bilo ljudem na voljo samo takrat. Udeleženci so bili zelo zadovoljni. In tudi to je seveda vključeno v ceno vstopnice.
Hiša Marica v Šmartnem, ime po noni, je pa prav najina, Evina in moja. Čudovita je, tu se uresničujem. Dan, preden smo jo na martinovo 2009 odprli, smo seveda delali pozno v noč. Zlatko, tata … so prišli pogledat in so rekli, no, super. Nikoli nič drugega, brez pripomb, dali so mi svobodo. Hvala jim. Je pa nastal tak obseg, da ni šale. Štirinajst zaposlenih. Kar zalogaj.
Je pa tudi v ta naš segment udarila korona. Prej se je tu govorilo nemško, na začetku nam je precej pomagal pokojni kulinarični pisec Peter Lexe iz avstrijske Koroške, vedno nam je pripeljal avtobus gostov iz Avstrije. Zdaj Avstrijca skorajda ni. Prej je bilo 60 odstotkov tujcev, zdaj je obratno.
Festival je nastal na prijateljski osnovi. Informacije o njem se širijo od ust do ust. Vse drugo je old-school sistem. Slabi smo na družbenih omrežjih, tega ne znam, na Facebooku bolj ali manj samo objavim, kdaj je Hiša Marica zaprta. Festival je na soboto, ko imajo gostinci svoje delo intenzivno doma, in vendar pridejo. Komaj čakajo, da pridejo. Nič ni logično, dogodek pa je neverjetno uspešen. Verjamem, da zaradi odnosa, ki ga imam z vsakim od njih.
Študiral sem pravo. Po pripravništvu na sodišču sem opravil pravosodni izpit. Najprej sem delal na Projektu, potem sem bil vodja pravne službe skupine Primorje. Užival sem, rad sem delal z inženirji, vedno so mi dajali izzive, a zaradi nastale situacije doma sem po desetih letih, leta 2010, tam zaključil. Eva je po študiju ekonomije delala v Avstriji. Po enem letu sem se jo naveličal obiskovati in ji predlagal, da pride v Brda, kjer sem naredil majhno stanovanje. Poročila sva se leta 2008. Živimo v Medani na domačiji Belica. Eva, jaz, štirje otroci, moja sestra, starši, stric Zlatko, njegova žena Meri … V hiši nas je petnajst. Za otroke je super, z vsemi so, hodijo od enega do drugega. Meni to ogromno pomeni. Če si individualist, tega ni. V Belici skrbita Zlatko in Meri za gostinstvo, jaz za pršute, bivši svak dela v vinogradih in kleti. Smo nemoderna razširjena družina, ki deluje. Na trenutke je težko, kmetija ne pomeni, da le stanuješ skupaj z drugimi. Navežeš se, ustvarjaš skupaj, marsikaj moraš potrpeti … A to jemljem kot del življenja, ki prinaša nekaj, česar sicer ne bi bilo. Kompromisi me ne obremenjujejo, so modus operandi. Moj nono je bil v družini amortizer, držal nas je skupaj, moral je marsikaj potrpeti. Potem sta to vlogo prevzela moj tata in Zlatko. Počasi se zavedam, da vrsta prihaja name. To počnem že zdaj, vendar se z leti krepi tudi zavedanje.
Vsak kulinarični ponudnik pripravi 500 porcij, letos je to pomenilo skupno okoli 20.000 porcij hladnih in toplih jedi. Začnemo opoldne, vsa ponudba je na razpolago do približno 17. ure, potem postane bolj živo, včasih česa tudi zmanjka, a na splošno še vedno ostane dovolj. Kuharskim zvezdam, ki tudi pridejo, seveda najprej zmanjka. So pa hkrati recimo vsako leto hit vampi.
Vinarje imamo izključno briške, gostince pa iz širšega prostora in jih pravzaprav niti ne vabimo. Vse poteka po prijateljski navezi. Leta 2011 sem obiskoval someljejski tečaj. Dobili smo se fajn klapa, okoli osem se nas dobiva petkrat letno, v širšem krogu nas je okoli 14. Vsako leto gremo obiskat vsaj eno vinsko deželo in skupaj naredimo par dogodkov. Tudi za Brda & Vino smo skupaj naredili veliko, pomagali so nam širiti glas o prireditvi. Vsakemu gostinskemu ponudniku pustim, da za festival naredi to, kar ga najbolje predstavlja. Brez sugestij. Prej nam zgolj sporočijo, kaj bodo delali, da se jedi ne bi podvajale. Plačamo jim stroške nabave, ampak nikoli nismo rekli, naj česa ne delajo, ker da je predrago. In, med nami povedano, mnogi prijatelji so z nami od vedno in nam niti ne računajo.
Nikoli ni bilo videti, da bi koga motilo, če ga vreme biksa. Enkrat smo hoteli prestaviti v Vilo Vipolže, ker je grozil dež, pa so se usuli protesti. In ostali smo v Šmartnem. Drugje ni isto. Ta energija v Šmartnem …
Vinarji nimajo pristojbine, prišli naj bi s po 36 steklenicami vina, kot smo predlagali že prvič, a zdaj vsi s sabo prinesejo več. Obiskovalci so namreč izvrstni. Marsikdo od njih pride za ves vikend, napolnijo Brda, tukaj pustijo kar nekaj denarja. Po prireditvi se oglasijo po kleteh in kupujejo vina, vinarji dobivajo nove stranke, njihov vložek je njihovo delo, njihova prisotnost. Lani sta prišla dva vinska uvoznika, ameriški in hrvaški, posledično je par vinarjev naredilo posel. Eden od njiju je naslednji dan šel k tistim svojim vinarjem, ki niso sodelovali na Brda & Vino, ter jim rekel, da res ni prav, da niso del te zgodbe.
Pri vsem skupaj mi je najbolj všeč, da je med nami, ki to delamo, pravo vzdušje. Da iskreno pristopamo. Ne delamo za dobiček. Prvih nekaj let je bila tako ali tako izguba. Sedaj seveda nekaj tudi ostane, vendar pa je bilo že od samega začetka mišljeno, da se ves ostanek investira naprej v Šmartno, v naslednji festival. Poleg tega vsako leto doniramo Društvu za pomoč osebam z avtizmom Oko (aprila je svetovni dan zavedanja o avtizmu).
Ni mi žal za nič. Tudi če delam za šankom, mi je prav. Po dogodku smo povsem uničeni, zdelani, prepričan si, da tega ne boš več počel. Potem mine nekaj časa in začneš razmišljati za naslednje leto. Imam še veliko idej. Samo dobre ljudi potrebuješ v timu.
Vse, kar sem povedal, je v imenu vseh: Eve, Vesne, Bogdana, Patricije …
Treba je narediti vse maksimalno, kar lahko, ne šparamo, damo, kar se da. Na začetku, ko je bilo obiskovalcev manj kot zdaj, smo delali tudi na keramičnih krožnikih, vendar se to pri 800 ljudeh ne da več. Takrat smo pripravili tri pomivalnice in pomivali sproti. Izposodili smo si krožnike. Potem nam je začelo metati elektriko, ženske so prale na roke, na koncu se nam je skoraj zmešalo. Težko si je predstavljati, koliko logistike je za vsem.
Zapisala:Barbi in Marijan Močivnik
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 2/2024.
