Zelo mlad in zelo ambiciozen. Brez lažne skromnosti. Ponosen na svoj trgovski talent in na to, da koraka po nekonvencionalni poti. V svoji razmeroma kratki vinarski karieri v Sloveniji ne zapusti opaznejših sledi. »Zelo rad postavljam stvari na glavo in se ne držim smernic klasičnega vinarstva,« je Peter Gönc povedal leta 2018, ko se je uvrstil v finale natečaja Lidlov mladi vinar. »Vesel sem, da sem dobil priložnost, da mladi vinarji končno pokažemo, kaj je novega na trgu; predvsem pa, da je prišel čas za spremembo generacije v vinarstvu. Čas, da se pokažejo novi trendi in stili vinskega dizajna.« Potem v Sloveniji okrog njega postane presenetljivo tiho.
Konec februarja se na Mestnem Vrhu pri Ptuju več dni vrti polnila linija. Na sveže ustekleničen letnik 2020 opominjajo polni kartoni in prazne cisterne. Niso označene s sortami in raznimi kletarskimi zapiski, ampak z naslovi znanih rock uspešnic od danes in včeraj. Po kleti divja triletni francoski buldog Ronny in vseskozi išče pozornost gostov in domačih. Rojeni pozer. Po ogledu kleti in sprehodu mimo starega nasada vinske trte, ki ga bodo v kratkem obnovili s cepljenkami interspecifičnih sort, sedemo v jedilnico. Gostitelj med klepetom predstavi aktualna vina v ponudbi.
V Sloveniji jih pozna malokdo. Tudi v sosednjih državah jih (še) ni na prodaj. Peter Gönc je vzpostavil izrazito izvozno usmerjeno poslovno strategijo in stavi na svojo trgovsko žilico. V svojo ptujsko štajerščino vriva angleške besede. Vinarstvo Gönc je preimenoval v Gönc Winery.
Priimek Gönc je na Ptuju, pa tudi širše globoko povezan z vinogradništvom in vinarstvom. Jani Gönc je bil 27 let glavni direktor Ptujske kleti, stvaritelj zvrsti Haložan, v podjetju je bil aktiven 40 let, do upokojitve leta 1992. Janijev sin Albert Gönc je bil prav tam dolgoletni tehnični direktor, začrtal je preskok s količin v kakovost. O Albertovemu sinu Petru Göncu pa ni mogoče najti veliko relevantnih podatkov, z izjemo dveh intervjujev za diskontnega trgovca in za diplomantko Fakultete za družbene vede.
Ste dokaj nepopisan list. Na kratko se predstavite bralcem revije Vino.
Rojen sem 19. septembra 1989 na Ptuju. Sem faliran študent, po letu študija vinogradništva in vinarstva sem ugotovil, da je to totalni bullshit. Po letu pavziranja sem se prepisal na ekonomijo na mariborski univerzi, opravil tri letnike in odnehal dva izpita pred diplomo. Ugotovil sem, da tudi to ni bilo to, predavanja niso šla skupaj s prakso. Zatem sem delal kot reševalec iz vode v Termah Ptuj, pa tudi na Mariborskem otoku in v Pristanu. Vse življenje sem v borilnih veščinah, treniram tajski boks, ker je zame najčistejša borilna veščina, ima najmanj pravil in najmanj omejitev.
Vidim, da je nos ostal cel.
Komolci in kolena pa žal ne.
Kako ste iz kopalnega bazena priplavali v družinsko vinogradništvo?
Na Ptuju sem bil vodja operative v termalnem parku, ko so nas vse odpustili, tako rekoč čez noč. Očetu sem rekel, da rabim delo. Je rekel, ni panike. In sem moral v družinskem vinogradu opravljati dela, ki jih ni hotel nihče. Za manj kot minimalno plačo. Tedaj nisem hotel imeti nobenega opravka z družinskim poslom. Vinogradništvo se mi je v otroštvu zagabilo, ko smo morali delati. To mi je bila dobra popotnica. Delal sem celotno sezono, od rezi do trgatve, bil sem deset odtenkov temnejši. Pred trgatvijo mi je oče dal prešo, nekaj cistern in dva barika. Rekel je: »Tu imaš. In naredi vino.« Nisem imel pojma, kako pridelati vino. Kako je treba bistriti sok. Kako pride do fermentacije in zakaj. Moje vinsko znanje je bilo nula.
Katerega leta je bilo to?
To je bila trgatev letnika 2014. Najlepša trgatev. Tako sem bil neizkušen, da sem pozabil zapreti vratca na preši, in sem dve toni grozdja razsipal po tleh. Z lopato sem ga moral zmetati nazaj v prešo. Kleti še ni bilo, kletaril sem v garaži. Sledil je še letnik 2015, nakar smo zgradili novo klet. Oče je rekel, če hočem imeti klet, naj vzamem kredit. Kar sem tudi storil. Marca 2016 smo imeli prvo polnitev, približno 8000 steklenic, 85 odstotkov pridelka je šlo v litrske steklenice, kot se za Štajersko spodobi. Ker drugega ne znamo delati. Vsaj tako je bilo mišljenje. V Ptujski kleti je bila filozofija, da je paradni konj Haložan, buteljčni program pa je nekaj za poleg. Če letno prodaš 100.000 litrskih steklenic in 10.000 buteljk, naj bi bil uspešen. Zdaj smo to malo obrnili na glavo. V Sloveniji ne prodajamo več, nič. Ste eden redkih, ki pije naš pet-nat iz žametne črnine, ki sem vam ga natočil v kozarce.
Simpatično vino. Če povzamem, ste očitno zelo netipičen mladi prevzemnik kmetije.
Na papirju seveda sem mladi prevzemnik kmetije. Ampak sem tudi vse to, kar ne bi smel biti. Kako prevzeti družinsko tradicijo in se lotiti proizvodnje vina? Sem človek brez znanja. Več kot 90 odstotkov stvari delam po občutku.
S čim se je ukvarjala družinska posest, ko ste vi vstopili v to zgodbo?
Oče se je ukvarjal z vinogradništvom in odprodajo grozdja v Ptujsko klet. Vinogradov je na 12,5 hektarja površin, na štirih lokacijah na Mestnem Vrhu, v Srednjih Slovenskih goricah. Poleg tega je oče doma nekaj vina prideloval za hobi. Mati mu je za abrahama postavila ultimat, ali služba v Ptujski kleti ali domači vinogradi, naj se odloči, kaj bo počel, ker obojega ne zmore. Izbral je vinograde. Zelo hvaležen si je. Ima mnogo bolj umirjeno življenje.
Zakaj ni bilo prenosa znanja med generacijami? Vaš oče in dedek sta vendarle vso svojo kariero preživela v vinogradu in vinski kleti.
Oče me ni hotel naučiti, kako se dela vino.
Zakaj ne?
Ker ni hotel, da bi prideloval tako vino kot on. Ker je treba naprej s časom, se učiti na napakah, ustvariti svoj stil vina. Če bi delal stil vin, kot jih je delal on, ne bi šlo v današnjosti. Kar je ena najpametnejših potez, ki jih je naredili. Saj sprva je bil v kleti, je pokušal, a komentiral ni veliko, razen če je menil, da bo šlo kaj zelo narobe. Kot na primer pri prvem oranžnem vinu, ki sem ga skletaril. Je rekel, da če ne drugo, bom iz njega naredil kis. Nakar sem to vino najlažje prodal od vseh.
Kako novinec v vinarskem poslu najde svoj trg? Kam ste prodali prvo paleto vina?
Po duši sem prodajnik. Največji užitek mi je prodaja. Eni pravijo, da bi lahko prodal lastno mamo, če bi hotel. Ko sem prvič gledal vse te palete ustekleničenega vina, sem dobil drisko. Imel sem morje vina, stranke pa niti ene. V avto sem naložil kartone vina in se vozil od gostilne do gostilne. Po letu dni sem spoznal, da to ne vodi nikamor. Sedel sem za računalnik, poslal več kot dva tisoč elektronskih pisem in zatem opravil prav toliko telefonskih klicev. Vse v tujino, Slovenija je premajhna, prebivalstvo pa preveč razpršeno. Od 2000 prejemnikov pisma sem dobil tri odgovore. Eden je prišel iz Belgije, trgovec je naročil paleto vina. Mislil sem, da bom umrl od sreče. Nato se mi nit spomina pretrga in ne znam povedati, kaj se je zgodilo od takrat, ko sem prodal prvo paleto, do današnjosti, ko smo jih izvozili dvesto. Do sedaj. Se pa spominjam, da smo v nekem trenutku začeli rasti za 100 odstotkov na leto. Zdaj pa smo že tu. Na časovnici.
Pravite, da ste po duši trgovec. Koliko pa vas pravzaprav veseli delo v kleti in vinogradu?
Z vinom mi je veselje delati, mi da nek thrill, zadoščenje. Za vinograde pa skrbi oče. Za surovino poskrbi več kot odlično. Imam seveda tudi svojo vizijo. Iščem rešitve s sortami. Oče je bil pionir merlota na Štajerskem. Od letošnjega leta bom pionir z rebulo na Štajerskem. Prepričan sem, da bo tukaj odlično uspevala. A z njo ne mislim nikogar provocirati, ker vina ne bom polnil kot rebulo. Zanima me njena sortna tipičnost, ki jo lahko pridobiš tukaj. Zanimiva mi bo primerjava s Primorsko. Lahko da bo to strel v prazno, s katerim bom moral živeti prihodnjih 30 let.
Ni nujno, trte je možno tudi precepiti na zeleno.
Ne, živel bom s svojo odločitvijo. Sadili pa bomo tudi precej modre frankinje, gamay, sauvignier gris. A za razmišljanje o trsnem izboru še imam čas. Najprej moram postaviti novo klet.
V svoji dosedanji karieri ste zdaj pri petem letniku. Napeta izkušnja?
Kaotična pot z veliko improvizacije. Nikoli ne veš, kaj te čaka. Definitivno nisem tipičen vinar.
Kdo ali kaj pa je tipičen vinar?
Težko ubesedim. Imaš tipične vinarje, pri katerih ni odstopanj, pri meni pa se stvari po eni strani zgodijo dokaj nenačrtovano. Po drugi strani za njimi tiči strog plan. Kar se vina tiče.
Morda zato bolje razumem spletno stran Gönc Winery, ki ne daje veliko odgovorov, ki bi jih potrošnik vina pričakoval. Pa tudi povezave preusmerijo na strani, ki ne obstajajo.
Res je, spletna stran je že out-dated.
Pa tudi tržni koncepti posameznih vin se navidezno množijo. Med drugim imate etikete, ki jih zaznamuje 136 pikic. Število ste povzeli po prostornini klasičnega madžarskega lesenega soda gönc, ki ga uporabljajo v Tokaju in v katerega gre 136 litrov tekočine.
Dejansko se pišemo po vinskem sodu, ki je moral biti tako velik, da ga je en človek lahko sam zvalil na voz. Kot se reče bariku barik (barriqueu barrique), se reče göncu gönc.
Zorite vina v göncih?
Enega imam v kleti, mi ga je dal dedek. Sicer pa ne bi bilo smiselno kletariti z gönci. Je prevelika ekstrakcija iz lesa.
Potem imate v ponudbi še rockerska vina Starman, Time in Harvest moon.
Branding je živ organizem, ki se bo spreminjal z menoj, iz leta v leto. Etikete sem spremenil letos, ker so se mi tiste iz preteklih let zdele že zastarele. Zato kaj dodamo, kaj odvzamemo, z minimalnimi variacijami. Blagovna znamka ne potrebuje prepoznavnosti z logotipom. Ali nekega stila, barvne nianse. Upam si trditi, da potrošnik prepozna našo etiketo na polici. Če je nova ali ne, bo vedel, kam spada.
So napisi na cisternah v vinski kleti napoved, da prihaja iz kleti Gönc serija novih polnitev, z naslovi še več hitov iz sveta rock glasbe?
Zmoten je vtis, da je vinarstvo romantika. Je dirty job, 90 odstotkov kletarjenja je čiščenje, 10 odstotkov ustvarjanja. Čistoča je na prvem mestu. Od trgatve naprej vse zvozim sam, od preše naprej je vse na meni. In v kleti me rešuje glasba. Ki me je ohranila pri razumu. Rock glasba. In ta linija vin je moj tribute vsem tistim glasbenikom, ki so preprečili, da bi pristal na antidepresivih. David Bowie, Pink Floyd, Neil Young.
Kdo vam oblikuje etikete?
Sodelujem z mariborsko agencijo Aritmija.
Oblikovalci NK Maribor?
Tako je. Z Goranom Radinovićem se tako razumem, da mu povem svojo idejo, in njegov izdelek ne potrebuje popravka. Moje misli preslika na etiketo.*
Ogledujem si steklenico vašega sivega pinota. »The cute one« piše na njej.
To je moj smisel za humor. Želim se oddaljiti od klasičnega pristopa do vina. Hočem, da je odnos bolj sproščen, manj zategnjen. Ne sme se ga jemati tako resno. Je tipičen predstavnik moje ciljne publike. Vseeno mi je, kaj si vinarji mislijo o mojem vinu. Njihovo mnenje mi nič ne pomeni. Niso moji kupci.
Kaj pa vi radi pijete?
Gin tonic. Ali dober viski. Zadnjič sem pil fejst zajeban japonski viski. Divje. Vino pijem zelo redko. Vsakih nekaj mesecev, malo več poleti. Ali na večerji. Nisem izbirčen. Ali mi je dobro ali mi ni. Če bi moral izbirati, pa bi rekel Chateau Cheval Blanc, letnik 1999. Imam še par steklenic v kleti. Oče je nekoč dobil v dar karton Petrusa in štiri zaboje Chateau Cheval Blanc. Od dedkovega sošolca. Njegova žena je tedensko spila za pet tisočakov evrov vina. Samo najdražje.
O sebi pravite, da stvari postavljate na glavo. Kaj ste nazadnje postavili na glavo?
Maceriral sem rumeni muškat do onemoglosti.
Gamay je klasično pridelan ali se poslužujete tudi (semi)karbonske maceracije?
Samo klasične, nisem pristaš high-techa v kleti.
Semikarbonska maceracija ni tehnološko napredna. Potrebujete zgolj posebno cisterno z varnostnim ventilom za uravnavanje pritiska.
Karbonska maceracija je visoka znanost. Kar se vinarstva tiče, se odločam po občutku. Poleg tega je tipika našega gamayja nekaj povsem drugega kot beaujolais. Naš ameriški uvoznik je francoskega porekla in velik ljubitelj gamayja. Pravi, da je naš nekaj posebnega.
Kakšne so razmere v Srednjih Slovenskih goricah, na Mestnem Vrhu?
Katastrofalne.
Kratko in jedrnato.
Če pa je res. Štajerska je zaspala. V celoti.
Koliko je za razmere na vašem domačem hribu soodgovorna okoliščina, da se je Ptujska klet navezovala povsem na Haloze? Ožji vinorodni okoliš Ptuj, ki spada v podokoliš Srednje Slovenske gorice, je bil zaradi tega povsem zanemarjen.
Navezava s Halozami je dedkova zasluga. In posledica tega je, da na Ptuju ni ene omembe vredne vinske kleti, razen naše in Ptujske kleti.
Škoda. Ptuj bi – v teoriji – moral biti del dobre promocijske vinske zgodbe. Kot najstarejše mesto na Slovenskem, kjer se je trta gojila že v času Rimskega cesarstva …
Zagotovo, ampak najprej se mora zgoditi lokalna podpora lokalnimpridelovalcem, šele potem bodo pridelovalci začeli promovirati lasten kraj v vsej njegovi veličini.
In kako potlej opišete poreklo svojih vin?
Da obdelujemo trte v severovzhodni Sloveniji, na ostankih nekdanjega Panonskega morja.
Priznam, slabo poznam tukajšnje lege. Kakšna je njihova geologija?
Lapor, pesek, ilovica, na eni legi imamo tudi prod, je ostanek nekdanje rečne struge. Teren je zelo raznolik.
Ali nameravate bodočo sortno sestavo vinogradov prilagajati tej raznolikosti?
Pri legah je pomembnejša usmerjenost, manj struktura zemlje. Umetnost se zgodi v kleti, da znaš narediti dobro vino iz česar koli.
Kakšno je razmerje med vašimi belimi in rdečimi vini?
Približno 65 proti 35.
Koliko polnitev, etiket imate ta čas v ponudbi?
Ne vem točno, med 15 in 18, ta številka se mi ne zdi pomembna.
To se mi zdi veliko. Ni za manjšo klet bolje, da ima manj segmentirano ponudbo?
Kaj je za vas majhna klet?
Dobro vprašanje. Recimo, da v svetovnem merilu majhna klet napolni manj kot 60 tisoč steklenic na letnik.
Letos sem napolnil 180.000 steklenic.
Presenečen sem.
Klet res daje tak občutek, da imamo manj vina. A cisterne so velike, poleg tega veliko pridelka napolnimo neposredno v steklenice.
Kako pa pridelate toliko vina na 12,5 hektarja?
Nekatere sorte imajo visok donos na hektar in ta pridelek porabimo za točno določene polnitve, denimo pet-nat, kjer iščemo manj sladkorja.
Je širina ponudbene palete rasla tudi na podlagi povratnih informacij o tem, po čem povprašujejo kupci na tujem?
Spoznal sem, po čem povprašuje svetovni trg. Zato je dobro imeti razpršen portfelj. Kupec želi, da imaš širok nabor, iz katerega si lahko izbere to, kar potrebuje. Obenem imam uveljavljeno blagovno znamko, ki pritegne kupca. S tem zadovoljiš vse vidike. Zato naša ponudba niha od vstopnih vin, enostavnejših, pitnih vin za široko potrošnjo, do pet-natov in dokaj zajebanih vin, ki iščejo specifične kupce. Ključno pa je biti usmerjen v mlade. Tisti, ki zdaj vstopajo v svet vina, so naši pivci. Utegnejo nas spremljati vse življenje. Starejših, tistih z že oblikovanim okusom ne moreš več spreobrniti. Poleg tega že postopoma izstopajo z vinskega trga. Ponuditi je skratka treba nekaj kul, nekaj drugačnega. Vsaka generacija hoče imeti nekaj svojega. Ker tudi jaz nočem piti istega vina, ki ga je pil moj oče. Že iz uporniškega razloga. Ko sem bil mlajši, sem bil strašen upornik. Najbrž je zato oče danes siv.
Tiste, ki so v istem poslu kot vi in berejo te vrstice, gotovo zanima odgovor na vprašanje, kaj po vaših izkušnjah ta čas najbolj iščejo mladi kupci.
To bodo morali ugotoviti sami. Jaz nisem dobil ničesar serviranega na pladnju. Bodo morali vložiti svoj trud. Na lastni koži sem izkusil, kaj pomeni biti v pomoč drugim. Lahko pa povem, da bodo prepozni, če se bodo zdaj lotili pridelave pet-nata. Pet-nat je že out.
Kako pa sledite trendom?
Po notranjem občutku. Ne googlam jih. Prvi pet-nat sem napolnil pred štirimi leti, med prvimi tukaj.
Sodeč po etiketi ste ga polnili za ameriškega uvoznika in distributerja. So ZDA pomemben trg za vas?
So. Trenutno imamo na izvoznem zemljevidu 19 držav.
Upam, da na njem ni Združenega kraljestva. Brexit je trgovanje izredno zakompliciral. Če prevozniki nimajo t. i. movement guarantee, mora uvoznik plačati vse trošarine.
Ni tako velik problem. Izvozne dokumentacije so del posla, ki se ga naučiš sčasoma. Nikoli ne usvojiš vsega naenkrat in informacije črpaš, od koder se le da. Pri špediterjih, uvoznikih, na trošarinskem uradu, carinskem uradu. Vsaka država ima svoje posebnosti, ki se jim moraš hočešnočeš prilagoditi.
Med 19 državami morajo zagotovo biti zelo prepoznavne razlike v tem, po kakšnem vinu iz Slovenije povprašujejo.
Zelo je odvisno od njihove kulinarike. Bolj je »čudna«, bolj prevladujejo jedi, ki temeljijo na surovih ribah in podobnih zadevah, bolj povprašujejo po netipičnih vinih. Denimo po takih z izrazitim učinkom maceracije, v te države izvozimo veliko naše šmarnice. Pri nas je prepovedana, v Kanadi pa jo hočejo imeti napolnjeno v magnum steklenice s plutovinastim zamaškom. V Izraelu mora biti vse zelo sveže, zelo pitno. Sicer pa se je treba zavedati, da je Slovenija v svetu vina no name. Redkokdo jo pozna. Nekaterim je zanimiva zato, ker je new thing. A od tega ne bi mogel preživeti. Zato moram najprej prodajati blagovno znamko, šele zatem pride poreklo. Zato je moj način komuniciranja s potencialnimi strankami drugačen. Spodbujam jih, ali bi radi tvegali in poskusili nekaj ekstravagantnega. Učinkuje.
A nazadnje vas ti trgovci vendarle geografsko označijo. Prodajajo vas kot vino iz Slovenije. Tega ne morejo zatajiti.
Ne gre za to, da bi imel občutek večvrednosti, ampak klasični uvoznik me ne more zastopati. Delam z ljudmi, s katerimi sem si dober na kolegialni osnovi, in z ljudmi, ki zmorejo moje vino pravilno predstavljati. Vsak tega ne zmore.
Spremljate vinsko ponudbo svojih (slovenskih) konkurentov?
Samo kadar pokušam po službeni dolžnosti. Seveda pa me zmeraj zanima, kaj imajo moji trgovci v svojem portfelju. Pri ameriškem sem črna ovca. V naboru ima 31 francoskih in španskih kleti ter mene. Srečala sva se po naključju, v Düsseldorfu, na Proweinu, leta 2018. Bil je zadnji dan sejma, vsi Slovenci so že odšli. Pristopil je k stojnici, opravil speed tasting in rekel toliko in toliko vin. Na licu mesta. To je bilo.
Pogrešate sejme?
Zelo. Pogrešam potovanja. V vsaki državi, v katero izvažam, opravim turnejo. Leta 2019 sem imel 48 letov. V ZDA sem imel po deset degustacij na dan. Vsak dan. En mesec.
Zveni naporno, enolično.
Prodaja mi je thrill, to me žene. Bil sem support tamkajšnjim prodajnikom.
V letu korone ste se morali izumiti na novo. Splet, Zoom, delo od doma.
Ni bil večji preskok, vse se je razvilo organsko. Delali smo tastinge na daljavo.
Kakšne so razmere na svetovnem vinskem trgu med koronakrizo?
Najbrž bom deležen veliko grdih pogledov, ampak meni je prodaja med epidemijo covida-19 dejansko poskočila. In to intenzivno. Prodali smo več, kot smo prodali prej. Uvozniki so se prilagodili novim načinom prodaje. Poleg tega je Azija odprta v celoti, tudi ZDA in Kanada. Tam se prodaja povečuje, potrošnja vina raste. Vem pa, da je vsem tistim, ki so vezani zgolj na EU, prodaja upadla za 90 odstotkov.
Koliko skrbi so vam povzročile Trumpove kazenske carine na uvoz vina?
Zaradi Trumpa sem imel decembra 2019 veliko neprespanih noči. In v spanju sem si zlomil dva zoba, tako sem se grizel. Zjutraj sem ju izpljunil v umivalnik. Bila je nedelja zvečer, 15. decembra, na CNN in spletni strani Wine Spectator je bila objavljena novica, da pridejo carine za vina iz vseh držav EU. Pošljem informacijo svojemu ameriškemu uvozniku. Pokliče me ob treh zjutraj. V paniki. Me sprašuje, ali sem sposoben pred božičem dostaviti vino v francosko pristanišče, da še ujamemo rok in se izognemo carinam. Če je možno, naroči tri polne kontejnerje vina, 40-čeveljske. Rekel sem mu, da je vse odvisno od dobaviteljev. Naslednje jutro sem klical dobavitelja steklenic, rezerviral polnilno linijo, naročil kartone, zamaške, etikete in tako naprej. Pred tem je bilo treba vsa vina stabilizirati na beljakovine in jih filtrirati. Čez dan sem bil na zvezi z dobavitelji, ponoči sem kletaril. To je trajalo teden dni. V petek, 20. decembra, smo začeli polniti. Začelo je deževati. In ko dežuje, mobilna polnilnica ne obratuje. Pa nam je vseeno uspelo, 24. decembra zjutraj smo naložili zadnji tovornjak, ki je šel v Francijo. Vse je bilo tiptop, vino je prispelo v ZDA pred 16. januarjem.
Carine so potem doletele le francoska in nemška vina.
Res je. Vendar smo imeli srečo, da je bilo naše vino med prvimi v ZDA. V predprodaji so naredila bum. Bilo je vredno dveh zob.
Prispevek je bil objavljen v reviji Vino, št. 1&2/2021.
