Pogovor

Mitja Lo Duca – Ducal

V nekem trenutku me je prešinilo, da tega intervjuja morda ne bo. Bog ne daj, sem si rekel, saj … Ampak se je vse dobro izteklo. Na bencinski črpalki v Zgornji Kungoti točim gorivo, ko navzgor proti Svečini drvi reševalno vozilo z modrimi lučmi in sireno. Nujno torej! Pomislim, pa ja ne, da gredo po Mitjo. Že večkrat sem mu rekel, ko se ob kakšni priložnosti slišiva po telefonu ali kje srečava, naj se malo ustavi, naj malo zadiha, da si je preveč naložil na rame. Sicer je dec in pol, širokih ramen in krepak, nekdaj med najboljšimi alpinisti v nekdanji skupni državi, včasih so mu rekli Satan, ker če nihče ne zmore, bo on, Satan. Ampak vseeno. Mu pravim, zdaj si v tistih letih, sedeminpetdeset jih šteje, ko fante čez noč pobere. Kap, in je konec. Daj, pomisli malo tudi na te reči, mu požugam. In hkrati vem, da ne bo zaleglo, da bo šel do konca. To, kar si je zamislil in zadal, bo izpeljal: brezkompromisno, dosledno, perfektno, stoodstotno. Zdaj ima v glavi dingač, bog mu pomagaj. Le od kod mu zdaj to.
Tak pač je, Mitja Lo Duca.

Veš, da sem bil v skrbeh, ko sem videl rešilca divjati gor proti tvoji kleti?

Pa ni šel po mene. Čeprav, ti povem po pravici, me zadnje čase kdaj malo stisne. Ampak gre na bolje. Nekatere stvari, ki so me bremenile, sem razčistil. Sem pa lani decembra dobil štiri žilne opornice na srcu, zaradi stresa.

Videti si malo utrujen.

Ah, nič posebnega, spal sem štiri ure. Včeraj zvečer sem bil na Nebu, ta lokal nad Namo v Ljubljani. Na mizah tudi vina Ducal, to mi nekaj pomeni, to mi daje energijo. Veš, Trenta me zjebe, od Kekčeve domačije do Svečine je tri ure in pol, in včasih kot nor šibam sem in tja. Se zalotim, zadnjič pri Slovenski Bistrici, da mi kljune v glavo, pa kaj mi je vsega tega treba.

Na tablah spodaj v dolini, ko zapustiš središče Svečine, in usmerjajo levo in desno k vinogradnikom, tebe ni. Šele ko prideš tik pred zdajci, je kovinska, modno porjavela tabla Ducal, ki te napoti proti kleti.

Da ne bo kdo napačno razumel, nimam nič proti tem tablam, ali da bi želel na tak način izstopati, da sem kaj posebnega. Morda takrat, ko so postavljali table, mene tukaj še ni bilo. Pa saj tisti, ki bo hotel do mene, me bo že našel, table gor ali dol. V Trenti bom dal vse table za Kekčevo domačijo stran.

Saj se menda ne otepaš obiskovalcev.


Ne, bilo bi prevzetno, ampak takih, ki ne znajo spoštovati mojega dela, tudi jaz ne spoštujem in jih raje ne vidim tu. Lahko, da jim moja vina niso všeč, to razumem, bodo pač šli drugam, kjer delajo drugačna. Ampak to nima zveze s spoštovanjem. Zgodi se, da zato koga odslovim. Nekoč je bila pri meni na degustaciji neka skupina, in potem tip naroči šestnajst magnumov renskega 2009, ta je po dvesto evrov, in še trideset renskega 2013, tudi nekaj oranžnih, ti so po sto petdeset. Vidiš, to cenim, ker on spoštuje mene, moje delo in moja vina, zato jaz spoštujem njega.

Bi rekel, da tebi podobnih vinarjev, ki bi komu odrekli gostoljubje, ni ravno na pretek. Boj za preživetje je neizprosen, pogosto se je treba prilagoditi, narediti kak kompromis.

Saj me poznaš, ko se za kaj odločim, grem do konca, zame ni srednje poti. Moraš imeti vizijo in temu slediti. Avtocesta, gladka in ravna pot, me nikoli ni zanimala, zame so draž ovinki, ki vodijo do cilja. Takšno je bilo vse moje življenje. Lahko spim pod smreko, lahko na jogiju na tleh, v moji kleti pa imajo vina svojo ceno. Pride enkrat sem človek od foha, domač je v vinski branži, in pravi, čestitam, Ducal, po dolini se govori, da prodajate dražja vina kot nekaj sto metrov višje gori čez mejo na avstrijski vinski cesti. Kaj misliš, sem na pravi poti?

Če uspešno prodajaš, potem očitno si.

Ti povem, vse bolje se prodajajo. Vinski trgovec Koželj mi je vzel tisoč steklenic oranžnega laškega, zdaj jemlje še druga vina. Prej so šli kartoni, zdaj vse več. Eni so vzeli šestnajst kartonov, laškega in renskega iz amfore, in penino. Ampak to ni šlo čez noč, dragi moj. Wengen kot smučarsko svetišče ni nastal kar tako, od danes do jutri, leta in leta je trajalo. Potem pa vidim, da nekdo ponuja letnik 2019 iz amfore za pet evrov, pa to je pedofilija. Pri meni je letnik 2015 iz amfore, saj vem, pravilno se reče iz kvevrija, 39 evrov, letnik 2017 je po 25 evrov. Pedofilske cene, to ne gre, sem za resen in utemeljen cenovni razred. Podobno je v soški dolini, nizke cene za vse več turistov in vse več smeti, to ne pelje nikamor. Morali bi postaviti mejo, pod katero se ne gre. Če greš v ­Kitzbühel, točno veš, da pod neko ceno ne boš spal, in pika. Tudi pri njih se ni zgodilo samo po sebi. In potem se nekdo hvali, da je na Kitajsko prodal milijon litrov za nekaj več kot evro za liter. Jaz se s tem ne bi, potem ne moreš prek tega praga.

Zakaj si se sploh odločil za vino? Ti Kekčeva domačija ni bila dovolj?

Zgodba je znana, ne bi je ponavljal na dolgo in široko. Na kratko, hotel sem delati svoje vino, čeprav o vinogradništvu in vinarstvu takrat nisem vedel nič, popolnoma nič, razumeš. Leta 2007 sem v Svečini kupil razpadajočo hišo s kletjo ter hektarjem in pol pripadajočega vinograda. Ta stara klet je zdaj srce nove. Spal sem na tleh na jogiju, družbo sta mi delali dve mački in kupil sem novo prešo, kot so mi svetovali. O njej nisem imel pojma, samo on in off sem razumel. Potem so mi rekli, rabiš še pecljalnik, črpalko in sod.

Zanimiva zgodba, že kar literarna. Odgovor, da si hotel delati svoje vino, mi ne zadošča.

V redu, vino je posledica mojega dotedanjega življenja, katerega rdeča nit je alpinizem. Kot alpinist si upam več v življenju, ker se v steni v gorah srečuješ s smrtjo. Alpinizem te nauči vztrajnosti, če hočeš priti do vrha, moraš vztrajati, ne moreš odnehati sredi stene. Lahko se sicer obrneš, a raje ne. Ko to preneseš v vsakdanje življenje, je jasno, kakšna je lahko tvoja pot. Vztrajno navzgor. Odnehati sredi poti je enako porazu. Ko grem na šiht, preživim sedem ur v avtu, iz Trente v Svečino in nazaj, sedem ur, če gre vse gladko. To vztrajnost, to zagnanost mi je dal alpinizem. Ko slišim mlade, da se nič ne splača, bi jim dal enosmerno vozovnico, in šibaj, delaj.

Slišim, da spet plezaš.

Res, letos mi je manjkalo plezanje. Veš, zakaj? Ker sem se pred marsikatero stvarjo, dilemo ustavil, usral. Manjkalo mi je drznosti, novih izzivov. Sem poklical Toma Česna in sva šla plezat v Šitne glave, to je pri Vršiču, štiri smeri, dvesto, tristo metrov stene, nič posebnega, ampak je bilo 6b, za moja leta kar v redu. Sem ful vesel, da sem šel. Nameravam še v Paklenico, tam sem veliko plezal.

Alpinist, ki postane vinar …

Veš kaj, nimam se za vinarja, čeprav sem naredil štirinajst trgatev. Začel sem brez znanja in se sproti učil.

Ti je bilo kdaj žal, da si se zagledal v svečinski amfiteater s skrušeno bajto in laškim okrog?

Včasih se vprašam, ali mi je tega res treba, sem že prej rekel. A potem pride potrditev, zadovoljstvo, moralno plačilo za vložen trud. Pred kratkim je bil mednarodni festival vin na Poljskem, v Krakovu, pred tem ocenjevanje, v desetih kategorijah tristo vin. Sin Tim je bil tam, v dveh kategorijah sta zmagali naši vini, med penečimi Sontia 2018, med oranžnimi renski 2018, čeprav ni oranžen, a so ga dali tja. Na masterclassu obe naši nagrajeni. Tip iz Čila, vinska avtoriteta, ki je predsedoval ocenjevalni komisiji, je rekel, da je naša klet ena najlepših na svetu, čeprav sploh ni bil pri nas, samo na spletu je videl.

Me ne preseneča, saj je nova klet s staro v jedru skoraj kot galerija, pa umetelna betonska in lesena jajca, skrbno izdelani akacijevi boksi za penine, kup domiselnih detajlov, ki te presenetijo, čarobna osvetlitev. To so vse tvoje ideje? Imaš razvit estetski čut?

Kot kaže, kar. Ideje so res večinoma moje, klet pa je neke vrste galerija kiparja Primoža Puglja z njegovimi skulpturami, delam mu posel.

In tista migajoča stena iz starih opek, odvisno, s katere strani jo gledaš.

Od stare hiše, verjetno so starejše od sto let, z inicialkami AT, od mojstra opekarja. S sinom Timom sva jih čistila, ročno, z žično krtačo, kos za kosom.

Vrnimo se v Krakov.

Prav, pride k Timu poljska uvoznica vin, prava raketa, ti rečem, in se meni za toliko in toliko palet. Hoče imeti naša vina. Vin sicer načeloma ne dajem na ocenjevanje, to ni tek na sto metrov, kjer je jasno, kdo zmaga. Pri vinu je drugače, kljub vsemu subjektivnost odigra svojo vlogo. No, enkrat sem rabil točke za evropski razpis in sem jih dal. Nekomu so všeč moja vina, to cenim, nekomu niso, to razumem. V začetku novembra je bil v Ljubljani Evropski simpozij hrane, kot veš, na gala večerji v Cukrarni je Jorg Zupan iz restavracije Atelje (ena zvezdica Michelin; op. a.) k svoji jedi izbral našega oranžnega laškega 2017. Potem me ob polnoči kliče tip iz Københavna, ima dve restavraciji z michelinkami, in vzklika, amazing wine, amazing wine. In potem dileme odpadejo, svet je takoj lepši. Ali pa ko je poleti prišel bolj ali manj nenapovedano Simon J. Woolf, avtor Amber revolution, in je bil navdušen nad našimi vini. To mi pomeni več kot kakršno koli ocenjevanje. Pred festivalom Karakterre (letos 3. in 4. decembra na Gradiščanskem) sta se k nam najavila dva ameriška distributerja. Take stvari štejejo. Ti povem še, na kaj sem ponosen. Prvič, na vina, ki jih delam. Drugič, na cene. Tretjič, da sem izobesil slovensko zastavo tik ob avstrijski meji, sem zaveden Slovenec. Domačini tu so kar preveč spoštljivi in boječi do sosedov. Želim, da bi Avstrijci bolj cenili te naše pridne ljudi.

Ti ne delaš tipično štajerskih vin.

Vem, ampak grozdje je tipično štajersko. Morda ne povsem, trgamo zelo zrelo, prezrelo, pogosto z botritisom. Letos smo trgatev končali pred tednom dni, renski je imel tretjino botritisa (pogovor je bil 12. novembra; op. a.), lani za martinovo. Hočem dokazati, da se da iz tega grozdja narediti super vino. Sodeč po tem, da so vina Ducal v nekaterih naj svetovnih restavracijah, mi to očitno uspeva. Hočem potrditev, da se da iz štajerskega grozdja narediti vino z višjo dodano vrednostjo. Želel bi, da bi tudi drugi vinogradniki tu naokoli razmišljali tako, za vse nas bi bilo potem boljše in lažje. Večkrat dobim občutek, da so domačini preveč straho­spoštljivi do zgornjih, do Avstrijcev. Vina za dva evra ali nekaj več, to ni prava pot. Če samega sebe nimaš rad, te tudi drugi ne bodo imeli. Veš, kakšna tabla bi morala stati pred Svečino? Velika trikrat tri metre z napisom Eko Svečina, to je tržna niša. S tem bi vsi imeli več. Mi smo eko od vsega začetka, samo tega nisem obešal na veliki zvon, tudi na etikete ne. Eko certifikat imam od leta 2016, gostinci na Danskem so to zahtevali, da je uradno vidno.

Tudi penina Sontia ni tipična.

Ni, za penine trgamo razmeroma pozno, konec septembra, čutiš prezrelost grozdja, ampak ta je brez botritisa.

Kaj imava v kozarcu?

Laškega iz amfore dveh letnikov, 2017 in 2018. Veš, na kaj me spominja? Na vonj ruševja na Vršiču. Tega je šest tisoč flašk, to ni hec, tu ni pardona, skupno žveplo je dvajset miligramov.

Tudi pridelki očitno niso značilno štajerski.

Redčimo pri rezi in še potem. Zdaj je dvanajst hektarjev, osem je rodnih, letošnji pridelek je šestnajst tisoč litrov, s tem se ni hvaliti. Ko bo vse rodno, bo od petindvajset do trideset tisoč litrov, nič več. Eden redkih, ki to sceno šteka, je Rastko Tement, to napiši, med nama je medsebojno spoštovanje. Veš, kdo reče, da je lahko Ducalu, ker se pokriva s Kekčevo domačijo. Nič od tega, Ducal se mora pokrivati sam. Tudi Tim bo moral temu slediti in hkrati želim, da gre prek mene, da bo boljši od mene, da me pokliče ob dveh ponoči in kaj vpraša. To pomeni, da razmišlja, da se ni ustavil, da hoče naprej.

Kaj pa ti, nameravaš še vedno naprej ali se misliš sčasoma ustaviti?

Te običajne degustacije me začenjajo dolgočasiti, preveč so tehnične. Za mizami ljudje, jaz ali Tim, pa to je laški, letnik ta in ta, maceriran toliko in toliko in naprej bla, bla bla. To mi ne gre več, je brez žmohta, brezosebno. Hočem, da doživijo vina na drugačen način. Gremo v klet, v galerijo, tam so estetski dražljaji, poskusimo tu in tam, začnemo in morda končamo ob udarni glasbi, vmes izbrani prigrizki, potovanje in draženje vseh čutov, doživljanje, ki se vtisne. To bo petdeset evrov po osebi, zdaj je degustacija petih vzorcev polovico tega.

Bo to vse?

Prihodnje leto se lotimo gradnje treh samostojnih apartmajev in treh v hiši nad kletjo. In zgoraj, tik ob meji, nameravam postaviti steklen kubus s pušelšankom in našimi steklenicami, ležalniki, kostanj se bo pekel, kdor bo želel, se bo po jeklenici spustil dol do kleti, dve zajli bosta.

In potem?

Sanjam o hektarju vinograda na Dingaču. Kamnita bajtica, star čoln z dizelskim motorjem, tam-tam-tam, do vinograda, ki se strmo pne od morja navzgor, prideš lahko samo s čolnom, in potem plezaš po tistih skalah, med katerimi se krvenčijo stare trte. To mi je pisano na kožo. Vem, odpuljeno, ampak prej moram urediti, da bodo Kekčevo domačijo in Ducala furali pravi ljudje. Zapiši, prosim, še tole na koncu. Čeprav sem nekaj dosegel v življenju, nočem biti prevzeten, nočem biti pametnjakovič, ki bi učil druge, starejše in bolj izkušene. Nočem biti nad drugimi, hočem biti majhen in ponižen, ki raste centimeter za centimetrom.

O avtorju

Jože Rozman

Z vinom sem se prvič srečal pri sedmih letih na kosilu po birmi, premamila me je zlata barva arhivske žilavke, in ni se končalo dobro. Naslednja srečanja so bila bolj spodbudna, vino me je dokončno prevzelo z zasaditvijo družinskega vinograda na Dolenjskem ob koncu sedemdesetih, in me od takrat še vedno ni spustilo iz svojih neštetih, raznovrstnih in darežljivih rok. Sicer sem bil novinar in urednik, po potrebi še vedno pišem. Če je treba, se predstavim kot vinski publicist, sem somelje II. stopnje, opravil sem WSET 3 in degustatorski izpit. O vinih pa še vedno ne vem vsega. Le kdo bi?